Gibanje naveze v skalnih smereh

Iz Alpirocnik
Skoči na: navigacija, iskanje

Uvod

Gibanje v gorskem svetu je že samo po sebi specifično. Če v lažjem gorskem svetu gibanje od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnosti pa tudi za napredovanje, uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd.) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibljeta več suvereno, ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti, se navežemo na plezalno vrv. Ko se dva ali trije plezalci navežejo na vrv, to imenujemo naveza. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev.

Vrste naveze

Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjavata v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da je eden od plezalcev manj izkušenj, slabše tehnično pripravljen, voden s strani gorskega vodnika, oziroma iz kakšnega koli drugega razloga, pa ves čas pleza kot drugi. Tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstva ne izmenjujejo na vsakem sidrišču, saj bi to ob menjavi navezave pomenilo večjo izgubo časa. V kolikor pa se pri vodstvu izmenjujejo, si navadno plezanje v vodstvu razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo.

Kdaj in kje se navežemo

Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo je stvar odločitve soplezalcev, ki je odvisna od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalec sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati še na mestu, kjer bo to lahko udobno, predvsem pa varno storil. Če plezalec predolgo ˝vztraja˝ in se znajde v brezizhodnem položaju, bo situacijo težko rešil, kljub vsej potrebni opremi za varovanje. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro varovališče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza.

Priprava soplezalcev in opreme za plezanje

Če tudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, nase oblečemo pas na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo, ne potrebno pa pustimo v nahrbtniku, saj nas bo tam veliko manj motila med plezanjem, kot če nam vse ˝visi˝ okoli pasu. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo le-ta čim manj moteča za gibanje in bomo imeli hkrati čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme med plezanjem. Pod smerjo oziroma na varovališču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv, s čimer naredimo pregled vrvi, isto časno pa tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dve plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi. V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca posameznih vrvi, plezalca, ki pa bosta plezala kot druga, se navežeta vsak na konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo varovališča na koncu raztežaja. Enako, kot pri športnem plezanju, tudi v tej začetni fazi velja pravilo dvojnega preverjanja. Eden drugega kontroliramo kako smo navezani in če sta oba pripravljena za začetek plezanja-vodja s primerno opremo in varovalec zavarovan v center sidrišča in s pravilno vpeto vrvjo v varovalo. V smereh imata plezalca navadno seboj tudi nahrbtnik, ki ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko on začne s plezanjem. Same faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami gibanja naveze.

Varovanje prvega v navezi

Tehnika varovanja je iz varovanja z vrvjo okoli pasu v preteklosti prešlo na varovanje s polbičevim vozlom, danes pa se večinoma varuje s pomočjo različnih varoval, ki jih uporabljamo tudi pri raznih vrvnih manevrih. Glede na okoliščine, se odločimo bodisi za varovanje na pas, kjer imamo varovalo ali polbičev vozel z vponko vpet v manevrsko zanko pasu, bodisi za varovanje v center sidrišča. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo na odločitev o tipu varovanja so razmerje tež soplezalcev, lokacija varovališča (lopa), navajenost varovalca, zanesljivost točk sidrišča itd.

Z varovanjem na pas, v primeru padca, del sile prevzamemo že z lastno težo, ko nas sunek privzdigne. Pri tem moramo upoštevati, da je sunek sile na varovalca, v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik in se lahko varovalec, ob padcu napredujočega, poškoduje. V primeru velikega razmerja v teži, je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgo zanko vrvi. Varovalec mora namreč vedno doseči samo sidrišče, če tudi ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne, ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega, si moramo varovališče urediti na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi.

V center sidrišča varujemo, kot že omenjeno, v primeru velikega razmerja v teži plezalcev. Prav tako je nujno varovati v sidrišče tudi v primeru, kadar je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem (streha, previs), v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas privzdigne ob padcu napredujočega. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti, da sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da bi varovalec zadel z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo poteg navzgor oz. uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišča. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča, naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo, t.j. na problem padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo bodisi z napeljavo vrvi preko dveh vponk v centru, ali preko dodatne vponke v eni izmed točk sidrišča. Varianto z vponko v eni izmed točk sidrišča lahko uporabimo le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih, pride do porušitve sidrišča.


Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi

Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, vendar moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako pogosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd.), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje.

Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, katere vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo, na drugi strai pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno, za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto v uporabi pa so tudi metulji, različne vrste zatičev in zagozd. Vsako varovalo ima svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca.

Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste klinov. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini, so razpoke široke do cca. 1cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev, so za širše razpoke uporabljali bonge (Slika 1), vendar pa le-ti danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝.

Slika 1: Klin bong (Vir: Kibuba)


Slika 2: Primer klina za tanjše poke (˝specialček˝) (Vir: Grivel)

Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če je razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še preden zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom (Slika 3). Navadno se plezalec prilagaja razpoki in ne obratno. Vendar če je le možno, je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko večjo nosilnost v prečni smeri, kot vzdolžni, kjer obremenitev vleče klin iz razpoke. Pravilna uporaba klinov je prikazana na spodnji sliki (Slika 4).


Slika 3: Pri krajšanju ročic ne do konca zabitih klinov bodimo pozorni na kot kavbojskega vozla (Vir: Mountaneering)
Slika 4: Za različne razpoke uporabimo primeren klin (Vir: Osnove tehnike vodenja)

Metulji in zatiči, ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih, pa so že zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj skale ne poškodujejo, niti ne puščajo sledi. Kot omenjeno, pa imajo svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve, da so efektivna. Metulji so sestavljeni iz štirih nosilnih ploščic povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih ploščic pa lahko isti metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, kar izboljša efektivnost seta metuljev. Metulj ni efektiven v njegovih skrajnih legah. Poponoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako popolnoma skrčen metul izgubi funkcijo, razširjanja metulja ob obremenitvi, ki povečuje trenje med skalo in metuljem. Metuljev nikoli ne smemo nameščati v razpoke v skrajno skrčeni poziciji ali jih v takšni poziciji celo potiskati v razpoke. Takšnega metulja ni več moč sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s tem, da smo lahko prepričani, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev moramo biti pozorni tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne/pričakovane obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki.

Slika 5: Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Black Diamond)

Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri v kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je potrebno zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči že manjši poteg vrvi, npr. navzgor ali vstran. Posebno pozornost pri uporabi zatičev moramo nameniti izdelavi sidrišča. Na sidrišču namreč lahko nastopijo obremenitve v različni smereh. Pravilno nameščanje zatičev in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki.

Kot omenjeno, v varovalo vpenjamo sisteme, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne prestavlja ovire in nam ne povzroča trenja vrvi, se to pri plezanju v gorah pogosto pojavlja. Smeri, posebej klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako, tudi vmesno varovanje nameščamo na mestih, kjer so za to dane najboljše možnosti. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar nas hitro otežuje pri plezanju. Delno to trenje lahko zmanjšamo z uporabo dolgih sistemov. Namesto kratkih trakov, kot so v uporabi pri športnem plezanju, uporabljamo daljše trakove (60cm ali celo daljše). Takšni sistemi imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko jih nameščamo v naravne razčlembe (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri delno zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, samo varovanje itd. S podaljšanjem sistema lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se potencialno zlomila.

Slika 6: Pravilna lega vponke sistema pri vmesnem varovanju (Vir: Petzl)


Slika 7: Pravilno vpenjanje sistemov in potek vrvi skozi njih. Velja tako pri športnem plezanju, kot pri plezanju v gorah. (Vir: Petzl)

Da imamo najmanj težav pri zlaganju sistemov, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju le-teh, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazan na spodnji sliki.

Slika 8: Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih sistemov. (Vir: Petzl)
Slika 9: Tako dolge sisteme, kot trakove za izdelavo sidrišč, lahko praktično nosimo tudi preko ramen. (vir: Petzl)

V poglavju Oprema so opisane tudi vrste vrvi, ki jih uporabljamo pri plezanju. Prednost dvojne vrvi je predvsem v možnosti vpenjanja vsakega pramena posebej.

Slika 10: Vpenjanje različni vrst vrvi. (Vir: Beal)

Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo-desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike.

Slika 11: Prednosti uporabe dvojne vrvi. (Vir: Beal)


Varovanje drugega

Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče, najprej preverimo trdnost klinov, si v enem izmed njih uredimo samovarovanje, ter velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano, najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo. V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se pritrdimo v center sidrišča. Predvsem v klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov, je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo novega sidrišča in kasnejše podiranje le-tega. Seveda pa je potrebno vsako že izdelano sidrišče preveriti. Prav tako je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati v visečem sidrišču,  ali sidrišču ko je izpostavljeno padajočemu kamenju.

Ploščice, ki omogočajo uporabo samozateznega varovanja drugega v navezi (ATC guide, Reverso), omogočajo na enak eleganten način tudi varovanje dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu vrv ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog bodisi preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče, ali pa si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali.

Slika : Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv. (Vir: Beal)

Med plezanjem drugega soplezalca, ima varovalec dovolj časa, da tudi že pripravi opremo, ki mu je ostala in ki jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le-ta priplezal do sidrišča, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče, vpnemo v center sidrišča, na kar ga lahko izpnemo iz sistema varovanja. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja.

Najpogostejše napake

  • Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca.
  • Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost.
  • Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice na pas vrv ni speljana preko sistema v centru sidrišča.
  • Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice v center sidrišča ni uporabljena obračalna vponka.
  • Nevarovan napredujoči plezalec: Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.
  • Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje.