Gibanje naveze v skalnih smereh
Če gibanje v lažjem gorskem svetu od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh nogah, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnostih pa tudi za napredovanje, uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd.) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibljeta več suvereno ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti, se navežemo na plezalno vrv. Navezo predstavljata dva ali trije plezalci, navezani na plezalno vrv. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev.
Vsebina
Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjujeta v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da eden od plezalcev ves čas pleza kot drugi, pa tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstva ne izmenjujejo na vsakem sidrišču, saj bi to ob menjavi vodilnega predstavljalo preveliko izgubo časa. V kolikor se pri vodstvu izmenjujejo, si plezanje v vodstvu praviloma razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo.
Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo, je stvar odločitve soplezalcev. Kdaj se navežemo je odvisno od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalec sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati na mestu, kjer bo to lahko varno in udobno storil. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro sidrišče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza.
Priprava soplezalcev in opreme za plezanje
Četudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da se za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, si namestimo plezalni pas, nanj obesimo za plezanje potrebno opremo. Opremo ki je ne potrebujemo pustimo v nahrbtniku, da nas med plezanjem ne moti. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo med plezanjem čim manj moteča za gibanje in bomo hkrati imeli čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme. Na plezalni pas si jo namestimo vedno po istem vzorcu in vedno na isto mesto. Kar med plezanjem raztežaja pogosto uporabljamo (klini, sistemi, metulji...) imejmo na sprednjih zankah pasu, tisto kar ne uporabljamo tako pogosto (vponke z matico, pomožne vrvice, prešite zanke...) pa na zadnjih dveh. Tako se bomo naučili reda in bomo vedno vedeli na kateri strani imamo kak kos opreme.
Pod smerjo oziroma na sidrišču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv in jo pregledamo. Na ta način tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dveh plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi (z vozlom osmica na vsak pramen posebej). V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca vrvi, plezalca ki bosta plezala kot druga, pa se navežeta vsak na svoj konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo sidrišča na koncu raztežaja. Kot pri športnem plezanju, tudi tukaj velja pravilo dvojnega preverjanja. Če imata plezalca s seboj tudi nahrbtnik, ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena, lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko začne s plezanjem. Posamezne faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami gibanja naveze.
Tehnika varovanja je iz varovanja z vrvjo okoli pasu v preteklosti prešla na varovanje s polbičevim vozlom, danes pa se večinoma varuje s pomočjo številnih varoval, ki jih uporabljamo tudi pri različnih vrvnih manevrih. Glede na okoliščine, se odločimo bodisi za varovanje na pas, kjer imamo varovalo ali polbičev vozel z vponko vpet v manevrsko zanko pasu, bodisi za varovanje v center sidrišča. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo na odločitev o tipu varovanja so razmerje tež soplezalcev, lokacija sidrišča (lopa), navajenost varovalca, zanesljivost točk sidrišča itd.
V primeru padca z varovanjem na pas prevzamemo del sile že z lastno težo, ko nas sunek padca privzdigne. Pri tem moramo upoštevati, da je sunek sile na varovalca, v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik (možnost poškodbe varovalca). V primeru velike razlike v teži med soplezalcema je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgim pramenom vrvi. Varovalec mora namreč z roko vedno doseči sidrišče, tudi v primeru da ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega, si moramo sidrišče urediti na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi.
Kot že omenjeno, v primeru velike razlike v teži soplezalcev, varujemo v center sidrišča. V center sidrišča je nujno varovati tudi v primeru, ko je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem (streha, previs), v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas ob padcu napredujočega privzdigne. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti, da sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da bi varovalec zadel z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo poteg navzgor oz. uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišča. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča, naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo, t.j. na problem padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo z vpetjem vrvi v obračalno vponko. Obračalno vponko vpnemo v eno izmed točk sidrišča le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih, pride do porušitve sidrišča, zato takrat obračalno vponko vpnemo v center sidrišča.
Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi
Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, ampak moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako pogosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd.), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje.
Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, ki jih vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo, na drugi strani pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno, za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto uporabljamo tudi metulje, različne vrste zatičev in zagozd. Vsako varovalo ima svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca.
Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste klinov. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini, so razpoke široke do cca. 1 cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev, so za širše razpoke uporabljali bonge, vendar pa slednji danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝.
Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če je razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še preden zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom (skica spodaj). Navadno se klin prilagaja razpoki in ne obratno. Vendar če je le možno, je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko večjo nosilnost v prečni smeri, kot vzdolžni, kjer obremenitev vleče klin iz razpoke.
Metulji in zatiči, ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih, pa so zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj veliko manj poškodujejo skalo in puščajo manj sledi. Kot omenjeno, pa imajo za učinkovito delovanje svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve. Metulji so sestavljeni iz treh ali štirih nosilnih ploščic oz. čeljusti povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih čeljusti pa lahko isti metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, tako da lahko z enim kompletom pokrijemo veliko večino razpok. Metulj ni učinkovit v njegovih skrajnih legah. Popolnoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako popolnoma skrčen metulj izgubi funkcijo razširjanja čeljusti ob obremenitvi, ki povečuje trenje med skalo in metuljem. Metuljev nikoli ne smemo nameščati v razpoke v skrajno skrčeni poziciji ali jih v takšni poziciji celo potiskati v razpoke. Takšnega metulja ni več moč sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s prepričanjem, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev moramo biti pozorni tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne/pričakovane obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki.
Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri v kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je potrebno zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči rahel poteg vrvi, npr. navzgor ali vstran. Posebno pozornost pri uporabi zatičev moramo nameniti izdelavi sidrišča. Na sidrišču namreč lahko nastopijo obremenitve v različnih smereh. Pravilno nameščanje zatičev je prikazano na spodnji skici.
Kot omenjeno, v varovalo vpenjamo komplete, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne predstavlja ovire in nam ne povzroča trenja vrvi, se to pri plezanju v gorah pojavlja precej pogosto. Smeri, posebej klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako tudi vmesno varovanje nameščamo tam kjer nam smer oz. skala to dopušča. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar hitro otežuje plezanje. Delno lahko to trenje zmanjšamo z uporabo dolgih kompletov. Namesto kratkih trakov, kot so v uporabi pri športnem plezanju, uporabljamo daljše trakove (60 cm in daljše). Takšni kompleti imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko jih nameščamo v naravne razčlembe (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri delno zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, itd. S podaljšanjem kompleta lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se zlomila.
Da imamo najmanj težav pri zlaganju kompletov, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju le-teh, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazan na spodnji sliki.
V poglavju Oprema so opisane tudi vrste vrvi, ki jih uporabljamo pri plezanju. Prednost dvojne vrvi je predvsem v možnosti vpenjanja vsakega pramena posebej.
Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo-desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike.
Varovanje drugega
Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče, najprej preverimo trdnost klinov, se v enega izmed njih zavarujemo ter velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano, najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo (zavarujemo). V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila pritrdilnih točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se zavarujemo v center sidrišča. Predvsem v klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov, je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo novega sidrišča in kasnejše podiranje le-tega. Seveda pa je potrebno vsako že izdelano sidrišče preveriti. Prav tako je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati v visečem sidrišču ali sidrišču ki je izpostavljeno padajočemu kamenju.
Ploščice, ki omogočajo uporabo samozateznega varovanja drugega v navezi (ATC guide, Reverso), omogočajo na enak eleganten način tudi varovanje dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog bodisi preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče ali pa si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali.
Med plezanjem drugega, ima varovalec dovolj časa, da pripravi opremo, ki mu je ostala in jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le-ta priplezal do sidrišča, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče, vpnemo (zavarujemo) v center sidrišča, nakar ga lahko izpnemo iz sistema varovanja. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja.
Najpogostejše napake
- Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca.
- Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost.
- Pri varovanju napredujočega plezalca s pomočjo ploščice na pas ali v center sidrišča vrv ni speljana preko obračalne vponke.
- Nevarovan napredujoči plezalec: pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.
- Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje. Če nam to ne uspeva, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje.
