Osnovna plezalna oprema

Kot je alpinizem pestra aktivnost, je temu primerno pestra tudi oprema, ki jo za različne panoge alpinizma uporabljamo. Še tako vrhunska in kvalitetna oprema še ni zagotovilo za dobre vzpone in varno plezanje, je pa osnova , ki omogoča plezalcu, ob pravilni uporabi varnejši in učinkovitejši način plezanja. Dandanes je na tržišču ogromno število ponudnikov alpinistične opreme, kar na eni strani omogoča kupcu nakup opreme, namenjene njegovim specifičnim potrebam in zahtevam, na drugi strani pa so predvsem manj izkušeni velikokrat ciljna publika trgovcev, ki jim je moč prodati prav vse in na njih zaslužiti.

Testiranje in trajnost

Testiranje in oznake

V začetnih alpinizma so gorniki uporabljali precej primitivno opremo, ki je izhajala iz drugih aktivnosti in so predstavljale različne izpeljanke orodij iz vsakodnevne rabe. Z nabiranjem izkušenj, se je razvijala tudi oprema, ki je postajala vse bolj specifična ter učinkovitejša in je omogočala tudi vse težje vzpone. Izdelava, predelava in izboljšanje opreme je bila dolgo domena plezalcev samih in lokalnih obrtnikov, ki so iz takrat razpoložljivih materialov izdelovali različne izdelke – krojači, kovači itd. Z razvojem opreme, vse bolj zahtevne izdelave in uporaba novih materialov, predvsem pa tudi zaradi širitve kroga uporabnikov, so se začeli pojavljati proizvajalci, ki izdelujejo le alpinistično opremo, oziroma le določeno vrsto opreme-oblačila, obutev, ledna oprema, itd. S pojavom velikega števila proizvajalcev opreme, je bilo treba tudi standardizirati testiranje opreme, ki na eni strani zagotavlja določen nivo zanesljivosti in kvalitete opreme, po drugi strani pa uporabniku zagotavlja, da je oprema resnično testirana in primerna za uporabo. Vsak kos opreme, ki ima določeno nazivno trdnost, mora biti laboratorijsko testiran, z določenimi oznakami na artiklu pa je označeno, da artikel dejansko ustreza mednarodnim standardom. Leta 1932 je bila v Chamonix-u ustanovljena mednarodna organizacija za področje gorništva in plazanja – International Mountaineering and Climbing Federation – UIAA. Njen namen je bil v začetkih uniformirati težavnostno lestvico ocenjevanja vzponov. Z leti so pod njeno okrilje prihajale nove naloge in v letu 1957 so izdali prve standarde za varnsot opreme. Prva testiranja so začeli izvajati 3 leta kasneje. Pod drobnogled in testiranje so najprej padle vrvi. Nabor standardov se je širil in razvijal in tako je danes testirana prav vsa oprema, katere pomanjkljivosti bi lahko ogrožale plezalce. Organizacija UIAA danes poleg samega testiranja ustreznosti opreme, izvaja tudi različna testiranja uporabnosti opreme, analizira nesreče v gorah, izdaja različna priporočila za pravilno in učinkovitejšo uporabe opreme, organizira različne tečaje pravilne uporabe opreme, se zavzema za ohranjanje gorskega okolja, poskuša dvigovati etična načela v gorah itd.

Slika 1: UIAA varnostna oznaka (Vir: UIAA)

Trajnost, uporabnost in vzdrževanje opreme

Za varno plezanje moramo imeti brezhibno plezalno opremo, zato jo pred začetkom plezanja pregledamo. Opremo shranjujemo v suhih prostorih, stran od UV svetlobe, kemikalij, vlage in ekstremnih temperatur. Čistimo jo s tekočo vodo in milom, sušimo pa je ne na soncu. Opremo z gibljivimi deli (vponke, metulji, ...) lahko vzdržujemo z raznimi protikorozijskimi olji.
Proizvajalci za vsak izdelek podajajo maksimalno dobo uporabe in garancijsko dobo. Opreme ne uporabljamo do maksimalne dobe uporabe, ampak dokler se nam zdi varna. Tako naprimer Petzl priporoča, da damo njihovo opremo vsakih 12 mesecev na pregled za to usposobljenemu osebju. V primeru, da nam kos opreme pade čez steno, ga tudi če ni vidnih poškodb označimo oziroma uničimo, tako da preprečimo njegvo nadaljno uporabo.

Čelada

Glavni varnostni pripomoček pri plezanju je čelada. Uporablja se jo pri vseh zvrsteh plezanja, izjema je le športno plezanje, kjer čelada ni obvezna, je pa priporočljica. Čelada varuje glavo pred padajočim kamenjem in ledom, ter pred udarci z glavo v skalo/steno pri plezanju. Poznamo plastične in stiroporaste čelade. Plastične so težje, vendar trdnejše od stiroporastih.

Slika 2: Stiroporasta in plastična čelada (Vir: Petzl)

Plezalni pas

Pri plezanju nosimo plezalni pas, na katerega smo navezani in na zankah nosimo plezalno opremo (sisteme, metulje, ...). Pozorni moramo biti na ustrezno velikost plezalnega pasu. V primeru, da nam je premajhen, nas tišči, v primeru, da nam je prevelik, pa lahko pri nerodnem padcu pademo iz pasu. Pasovi namenjeni alpinizmu (plezanje skalnih, lednih in snežnih smeri), imajo navadno poleg pasu, zaradi različnega števila slojev oblačil, ki jih nosimo v različnih letnih časih, nastavljivi tudi nožni zanki.
Kadar med plezanjem nosimo težak nahrbtnik, je priporočljivo, da poleg (spodnjega dela) plezalnega pasu, nosimo tudi zgornji del plezalnega pasu. V primeru padca kombinacija obeh pasov zmanjša možnost poškod hrbtenice.

Slika 3: Spodnji in zgornji del plezalnega pasu (Vir: Black Diamond)

Oprema za varovanje

Poleg opreme namenjene specifičim zvrstem plezanja (skalno, snežno, ledno in športno), obstaja splošna oprema za varovanje, ki jo uporabljamo za plezanje v navezi.

Vponke z matico

Vponke z matico so pomemben varovalni element. Matica na vratcih vponke preprečuje, da bi se le te odprle, kadar je matica privita. Uporablja se jih na kritičnih mestih, ki morajo biti kar se da zanesljiva. Ta mesta so na sidriščih (kjer mora bit trak vpet vsaj v eno vponko z matico), pri samovarovanju, varovanju soplezalca, ...

Slika 4: Vponka z matico (Vir: Petzl)

Trakovi

Trakovi so prešite neskončne zanke, različnih dolžin (60cm, 120cm, 180cm), namenjene predvsem izdelavi sidrišč in sistemov. Ločimo dve vrsti trakov in kljub temu, da sta si na prvi pogled zelo podobni in proizvajalci za obe navajajo enako nosilnost (22kN), so med njima razlike.

Najlonski

Navadno širši od 12mm, zaradi svoje elastičnosti pa zdržijo večjo obremenitev, ko so na njih vozli. Pimernejši so za izdelavo sidrišč.

Polietilenski

Polietilenske (Dyneema) trakove odlikuje dobro razmerje nosilnost – teža, ter manjša občutljivost na vlago, ter UV svetlobo. Primernejši so za izdelavo sistemov.

Slika 5: Poliamidni (zgoraj) in najlonski (spodaj) trak (Vir: Wild Country)

Sistemi vponk

S sistemi vponk v smereh povezujemo varovala in plezalno vrv. Sistem sestavljata dve vponki povezani z neskončno zanko/trakom. Pri plezanju težjih smeri, kjer ne pričakujemo prevelikega trenja, uporabljamo sisteme s krajšimi zankami  (10cm – 15cm), pri plzanju dolgih zmerno težkih smeri, pa so za varovanje bolj »priročni« sistemi, z daljšimi zankami (> 20cm). Sisteme z daljšimi zankami, si navadno izdelamo sami iz dveh vponk in ene neskončne zanke dolge 60cm. Poznamo vponke s polimi vratci in vratci na žičko. Bistvene razlike ni, omeniti pa velja, da so vponke z vratci na žičko bolj primerne za snežno in ledno plezanje, saj njihova vratca primrznejo kasneje.

Slika 6: Sistema vponk (Vir: DMM)

Naprava za varovanje

Za varovanje se pri večraztežajnem plezanju največ uporablja naprava za varovanje, ki omogoča samozatezno varovanje drugega (Petzl Reverso, Black Diamond ATC Guide). Zaradi samozateznega načina delovanja omogoča lažje izvajanje raznih manevrov, kot so samoreševanje, spust po vrvi, reševaje prvega, ...
Samozatezne naprave, ki omogočajo samozatezno varovanje prvega, so namenjene predvsem varovanju pri športnem plezanju.

Slika 7: Naprava za varovanje (Vir: Black Diamond)

Vrv

Vrv je eden glavnih delov plezalne opreme, saj plezalcu nudi varnost pri plezanju, možnost umika iz stene in izvajanje manevrov. Za različne zvrsti plezanja se navadno uporablja različne vrvi. Proizvajalci za vrvi podajajo tehnične specifikacije, kot so premer, število UIAA padcev, največjo ulovitveno slio pri padcu, maso in še nekaj drugih parametrov.

Enojna vrv

Enojna vrv omogoča plezanje naveze dveh plezalcev, vsak pa je navezan na svoj konec. Običajni premer enojnih vrvi je 9mm – 10.5mm. Najpogosteje se enojne vrvi uporablja pri športnem plezanju. Za to plezalno panogo se uporablja vrvi dolge do 80m, kar omogoča plezanje športnih smeri dolgih do 40m. Slabši lastnosti vrvi sta, da omogoča kratek spust po vrvu (v primeru 60m vrvi, je spust dolg 30m) in trenje, ki si ga lahko povzročimo le z enim pramenom.

Dvojna vrv

Dvojna vrv je sestavljena iz dveh pramenov, ter omogoča plezanje naveze dveh ali treh plezalcev, kjer je vodilni navezan na oba pramena, sledeča plezalca pa vsak na svojega. Običajni premer pramena dvojne vrvi je 8mm – 8.7mm . Vsak pramen dvojne vrvi se lahko uporablja kot samostojno/enojno vrv, kar omogoča vpenjanje vsakega pramena posebaj. Plezanje z dvojno vrvjo je v primeru dvomljivega varovanja varnejše, s pravilnim vpenjanjem pa si lahko zmanjšamo tudi trenje. Najpogostejša uporaba dvojne vrvi je alpinizem - plezanje večraztežajnih smeri, kjer zaradi svojih dveh (navadno) 60m dolgih pramenov omogoča prav tako dolg spust po vrvi. Slabši lastnosti dvojne vrvi sta teža in cena.

Slika 8: Pravilna uporaba dvojne vrvi (Vir: http://www.abc-of-rockclimbing.com)

Dvojček

Dvojček je vrv sestavljena iz dveh pramenov in omogoča plezanje naveze dveh plezalcev, kjer sta oba navezana na oba pramena. Z dvojčkom ravnamo kot z enojno vrvjo, kar pomeni, da vpenjamo oba pramena skupaj. V nasprotnem primeru je uporaba nevarna. Premeri dvojčkov se gibajo 7.5mm – 8mm, kar je razlog da je lažji od dvojne vrvi. Najpogostejša uporaba dvojčka je alpinizem - plezanje večraztežajnih smeri, kjer zaradi svojih dveh (navadno) 60m dolgih pramenov omogoča prav tako dolg spust po vrvi.

Slika 9: Tipi in oznake vrvi (Vir: Golnar T.: Alpinistična šola)

Pomožne vrvice

Vsak v navezi ima pri plezanju s seboj dve 5m dolgi pomožni vrvici. To mu omogoča izdelavo sidrišč za spust, drsnih vozlov, ... Najbolj primerna je pomožna vrvica s premerom 6mm.

Prižeme

Za nadomeščanje drsnih vozlov in lažje izvajannje manevrov samoreševanja, reševanja padlega, reševanja iz ledeniške razpoke, ..., se vedno bolj uporabljajo mini prižeme (Petzl Tibloc, Wild Country Ropeman). Omogočajo tudi varnejše simultano plezanje.

Slika 10: Prižena (Vir: Wild Country)

Prva pomoč

Vsaka naveza mora imeti (osnovni) komplet prve pomoči.