Plazovi

Snežni plazovi so ena izmed glavnih objektivnih nevarnosti, s katerimi se srečujemo v hribih pozimi. Če se je ne zavedamo, jo podcenjujemo ali jo celo zavoljo doseganja lastnih ciljev zavestno zanemarimo, lahko postane subjektivna nevarnost. Zato je pomembno, da imamo dovolj znanja o plazovih in da upoštevamo vse informacije, napotke in opozorila glede trenutne nevarnosti plazov.

Uvod

Snežni plaz je geološki pojav, pri katerem se snežna gmota na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol. Je posledica tako fizikalnih kot kemijskih sprememb v snegu. Plazovi niso naključni in spontani dogodki, temveč jih vedno sprožijo zunanji dejavniki, kot je npr. nenadno prekomerno zbiranje vode, ki je posledica močnih padavin (dežja ali snega), nenadno povišanje temparature, padanje kamenja, ledu, dodatna obremenitev snežne oddeje zaradi človeške teže (turni smučar, gornik). Vsi ti dejavniki vplivajo na spremembo sil v snežni oddeji, ki pripelje do trganja plazov. 

Deli snežnega plazu

Vrste snežnih plazov

Glede na vrsto snega ločimo plazove sprijetega in plazove nesprijetega snega. V obeh primerih je sneg lahko suh ali pa moker, tako da poznamo 4 tipe snežnih plazov:

• plazovi suhega nesprijetega snega;
• plazovi suhega sprijetega snega;
• plazovi mokrega nesprijetega snega;
• plazovi mokrega sprijetega snega.

Vrste snežnih plazov (Vir: www.noezdv.at)

Najnevarnejši plazovi so plazovi suhega sprijetega snega. Pravimo jim tudi kložasti plazovi. Kloža je od vetra predelan sneg, ki se na zavetrni strani grebenov in razov naloži na mehkejšo podlago. Tako predelan sneg je trd in zbit, pod njim pa je ponavadi mehka plast snega. Obremenjena zgornja, trda plast na mehki podlagi hitro zdrsne. Sprožijo se v obliki napoke nad točko obremenitve (smučarja, gornika). Najnevarnejša so pobočja z naklonom med 25 ° in 45 °.

Plazovi suhega nesprijetega snega se sprožijo v eni točki pod mestom obremenitve, lahko imajo veliko rušilno moč s katastrofalnimi posledicami za naselja, ceste, gozdove, ... Imenujemo jih tudi pršni plazovi. Manjše pršne plazove poznamo v strmih grapah, kuloarjih in stenah takoj po sneženju. Pršni plazovi potrebujejo pobočja z vsaj 30 ° naklonom, da se razvijejo v nevarne plazove.

Plazovi mokrega nesprijetega snega se sprožijo točkovno na mestu dodatne obremenitve in se počasi razširjajo. Lahko dosežejo velike razsežnosti. Tak plaz potuje počasi in lahko zdrsi tudi po pobočjih z le 15 ° naklonino. Pogostejši so na južnih pobočjih.

Plazovi mokrega sprijetega snega niso pogosti. Pojavljajo se pozimi na južnih pobočjih in spomladi ob odjugi. Ko se snežna oddeja popolnoma prepoji z vodo, se pri tleh ali na ledeni plasti pod snežno oddejo nabere tanka plast vode, po kateri zdrsne zgornja plast. Plaz ponavadi potegne vso snežno odejo (talni plaz). Prožijo se v napoki nad obremenitvijo.

Kritični faktorji

Dejavniki, ki vplivajo na proženje plazov, so:

• razmere (vremenske razmere in sestava snežne oddeje); 
• teren;
• človek.

Razmere

Veter, količina novozapadlega snega in temperatura močno vplivajo na sestavo in stabilnost snežne oddeje. Močan veter med sneženjem drobi snežne kristale, ki jih odlaga na zavetrnih območjih na nepredelan sneg. Trda plast predelanega snega se z nepredelanim snegom le slabo poveže in nastane kloža. 

Verjetnost proženja snežnega plazu je odvisna tudi od količine novozapadlega snega, saj kristali novozapadlega snega še niso povezani s podlago. Proces zrnjenja (povezovanje »novih« snežnih kristalov med seboj in s podlago) je počasen in močno odvisen od temperature (od nekaj ur do nekaj tednov).

Kritična količina novozapadlega snega, ki že ob najmanjši dodatni obtemenitvi zdrsne po pobočju, je odvisna tudi od vetra in temperature med sneženjem. V ugodnih razmerah (brezvetrje in visoka temperatura ob sneženju) je ta 30–50 cm, v neugodnih vremenskih razmerah (sneženje z močnim vetrom ob nizkih temperaturah) pa se plaz lahko sproži že ob 10–20 cm visoki novi snežni oddeji.

Tudi temperatura med sneženjem in v prvih dneh po sneženju vpliva na hitrost preobrazbe snežne odeje. Zrnjenje je hitrejše pri višjih temperaturah (okoli 0 °C). Pri nizkih temperaturah je preobrazba snega počasnejša, nevarnost plazov se le počasi zmanjšuje. Nenadna hitra otoplitev poveča verjetnost plazov (talni plazovi), nihanja temperature okoli 0 °C pa stabilizirajo snežno odejo.

Vpliv temperature na stabilizacijo snežne odeje. a) nenadna otoplitev poveča nevarnost plazov; b) pri temperaturah nad 0° C se snežna odeja počasi destabilizira; c) daljše obdobje hladnega vremena (-5 °C do -10 °C) ohranja trenutno nevarnost snežnih plazov; d) nihanja temperature okoli 0 °C stabilizira snežno odejo; e) občutna ohladitev zmanjša nevarnost plazov (Vir: Bergsport Winter; SAC).

Teren

Plazovi se sprožijo le na dovolj strmih pobočjih, ponavadi imajo naklon med 20 ° in 50 °. Na strmejših pobočjih novozapadli sneg sproti odletava. Poleg strmine je pomembna tudi orientacija pobočja. Največ plazov, ki so zahtevali smrtne žrtve, so turni smučarji in gorniki sprožili na SZ, S in SV pobočjih. Na teh straneh se sneg počasneje preobraža (manj sonca). Povečana nevarnost je tudi v zavetrnih legah, kjer veter odlaga napihan sneg. Plaz se lahko sproži tudi v gozdu.

Človek

Turni smučar ali gornik dodatno obremenjuje snežno odejo. Njegov vpliv sega do približno 1 m globine snežne odeje. V kar 90 % je človek sam spožil plaz, ki ga je zasul oziroma poškodoval. Človek je edini izmed dejavnikov, ki lahko aktivno in zavestno vpliva na proženje plazov, oziroma lahko nevarnost zmanjša ali poveča. Z ustreznim znanjem, pravilnim in pravočasnim odločanjem lahko raven tveganja zmanjšamo na sprejemljivo mejo. Pri tem moramo upoštevati številne spremenljivke, ki postajajo pomembnejše in izrazitejše pri skupinskem obiskovanju gora – število ljudi, njihova psihična in fizična pripravljenost, zdravje, opremljenost, znanje, načrt poti, komunikacija, ... Pravočasno prepoznavanje potencialno plazovitih pobočij in ustrezno ravnanje sta bistvenega pomena za preživetje v gorah pozimi.

Lestvica nevarnosti proženja snežnih plazov

Nevarnost snežnih plazov v Evropi vrednotimo po petstopenjski lestvici.

Lestvica nevarnosti proženja snežnih plazov (Vir: ARSO).

OZNAKA STOPNJE	STABILNOST SNEŽNE ODEJE	VERJETNOST/MOŽNOST PROŽENJA SNEŽNIH PLAZOV	PRIPOROČILA/OPOZORILA ZA GIBANJE PO ZASNEŽENI POKRAJINI
1. - majhna	Na večini pobočij je snežna odeja sorazmerno stabilna.	Samo na zelo redkih strmin pobočjih in predvsem ob dodatni obremenitvi; možni so zgolj majhni spontani snežni plaziči in osipi.	Na splošno varne razmere, potrebna je običajna previdnost.
2. - zmerna	Na posameznih, dovolj strmih pobočjih je samo zmerno stabilna (ta območja so v Poročilu posebej opredeljena in opisana), drugod pa sorazmerno stabilna.	Predvsem na v Poročilu posebej izpostavljenih pobočjih pri velikih dodatnih obremenitvah (npr. hoja ali smučanje posameznika ali skupine prek takega pobočja, teptalec snega ipd.). Obsežnejših spontanih plazov še ne pričakujemo.	Glede na upoštevanje in poznavanje lokalno bolj izpostavljenih območij, so razmere na splošno še dovolj varne. Opozorila upoštevajte predvsem na večjih strminah in na pobočjih, katerih podrobnosti so v Poročilu še posebej izpostavljene (orientacija, višinski pas idr.).
3. - znatna	Na številnih, dovolj strmih pobočjih je le slabo do zmerno stabilna.	Že pri manjši dodatni obremenitvi na pobočjih, ki so v Poročilu posebej izpostavljena. V nekaterih razmerah je možno lokalno tudi spontano proženje srednje velikih in posamično tudi velikih snežnih plazov.	Potrebne so nekatere dodatne izkušnje in znanja pri presoji pred snežnimi plazovi varnih območij, ki so že delno omejena. Upoštevajte tudi nevarnost snežnih plazov na potencialno ogroženih območjih.
4. - velika	Ne večini strmih pobočij je slabo stabilna	Na dovolj strmih pobočjih že pri manjši obremenitvi. Ob določenih razmerah je možno tudi spontano proženje številnih manjših in ponekod tudi večjih plazov.	Potrebne so številne dodatne izkušnje in znanja ter podrobno poznavanje lokalnih razmer pri presoji pred plazovi varnih območij, ki so že zelo omejena. Izogibajte se gibanju prek strmejših pobočij in grap (žlebov) ter njihovih podnožij in zavetrnih strani vzpetin.
5.- zelo velika	Splošna nestabilnost snežne odeje.	Pričakujemo lahko številne srednje velike in mnoge velike spontano utrgane plazove, med njimi tudi tiste v zmernih strminah.	Gibanje v takih razmerah je na splošno zelo oteženo, zato ga odsvetujemo. Omejeno je le na položnejša območja, ki so dovolj odmaknjena od ustaljenih poti snežnih plazov.

Preizkus stabilnosti snežne odeje

Nevarnost proženja plazov je neposredno povezana s stanjem oz. stabilnostjo snežne odeje in s konfiguracijo terena. Za olajšano odločanje o gibanju po takšnem terenu je zato nujno, da znamo stabilnost snežne odeje čim bolj objektivno izmeriti oz. oceniti. 

Zavedati se moramo, da z enkratno meritvijo zajamemo le en vzorec, rezultati pa ne veljajo za celotno pobočje. Snežne razmere se še posebej spreminjajo z nadmorsko višino in stranjo neba. Zato je priporočljivo, da za test izberemo čim bolj reprezentativen vzorec (enak terenu gibanja) in preizkus ponovimo vsaj na 300–400 m pridobljene višine oz. ob vsaki večji menjavi orientiranosti pobočja. Tovrstne preizkuse delamo tam, kjer ocenimo, da je to potrebno in smiselno.

Izbira lokacije preizkusa

Lokacija preizkusa mora biti varna. Tega sicer vnaprej ne vemo, vseeno pa lahko izberemo takšno lokacijo, da nas morebiten plaz ne ogroža

Po drugi strani mora biti vzorec, ki ga preizkušamo, čim bolj reprezentativen, torej čim bolj podoben snežni odeji na širšem območju, na katerega želimo posplošiti naše zaključke preizkusa, ga kasneje prečkati ali po njem smučati.

Glede reprezentativnosti vzorca moramo biti pozorni predvsem na naslednje:

• enak naklon pobočja; 
• enaka usmerjenost pobočja (stran neba);
• enaka nadmorska višina;
• podobne karakteristike snežne odeje.
  

Tipično najdemo kompromis med varnostjo in reprezentativnostjo vzorca na robovih sumljivih področij kot npr. na robu večjega odprtega pobočja, vseeno pa stran od krošenj morebitnih dreves. Posebno pozornost namenimo neenakomerni, spihani snežni odeji. V takšnih situacijah so tipično plazovne razmere precej različne – npr. na grebenih in v grapah.

Metode preizkusa

V grobem lahko metode razdelimo na dve skupini.

1. Posredne. Na eni strani so metode, s katerimi na čim manjšem območju simuliramo precej nenaravne dodatne obremenitve na snežno odejo, na osnovi katerih lahko sklepamo na stabilnost snežne odeje. Prednosti takšnih metod sta praktičnost in hitrost izvedbe, vendar so lahko nekoliko manj natančne. Tipičen predstavnik takšne metode je norveška metoda.
2. Neposredne. Na drugi strani so metode, pri katerih na relativno velikem območju testiramo neposredne učinke naših naravnih aktivnosti oz. dodatnih obremenitev na snežno odejo, kot sta smučanje in hoja. Takšne metode so natančne in relevantne, vendar tudi časovno potratne. Tipičen predstavnik takšne metode je švicarska metoda.

V ZDA in Kanadi se uporabljajo malenkost drugačne, vendar v svoji osnovi še vedno zelo podobne metode:

• Compression Test (CT);
• Extended Column Test (ECT);
• Rutschblock Test.
  

Prerez snežne odeje

S prerezom snežne odeje dobimo vpogled v strukukturo in lastnosti posameznih delov snežne odeje oz. njen profil ter identificiramo tako imenovane kritične plasti. To so deli, kjer so snežne plasti med seboj slabo sprijete in se nahajajo na mestih, kjer se trdota snega občutno spremeni. Znano je, da se plaz sproži ravno na teh slabo sprijetih kritičnih plasteh snežne odeje. Izjema so talni plazovi, pri katerih se sproži celotna snežna odeja. Posredno lahko iz prereza snežne odeje ugotovimo tudi zgodovino padavin (sneg, dež) na tem območju.

Prerez snežne odeje izvedemo v naslednjih opisanih korakih do stanja, kot ga prikazuje spodnja skica.

• V sneg izkopljemo navpično luknjo do globine 1,5 m oz. do tal. Pod to globino je namreč vpliv človeške teže na snežno odejo zanemarljiv.
• Prednjo steno profila poravnamo in zgladimo z lopato ter kasneje še s kapo ali rokavico, da izstopijo posamezne plasti, ki jih ob straneh označimo.
• Določimo trdoto posameznih plasti. V vsako plast skušamo poriniti pest, štiri prste, en prst, svničnik in nož. Pozorni smo na sosednje plasti, ki se po trdoti razlikujejo. S tem identificiramo mejne kritične plasti. Npr. mehka plast na ledeni podlagi, plast plovnega snega med dvema tršima predeloma, ...

Shema prereza snežne odeje. Kritične plasti so označene rdeče.

Norveška metoda

Z norveško metodo preizkušamo drsnost kritičnih plasti snežne odeje. V ta namen moramo kritične plasti nujno predhodno identificirati, kar naredimo s prerezom snežne odeje. Ta metoda se uporablja najpogosteje, saj za njeno izdelavo izurjen gornik ne potrebuje več kot nekaj minut.

Norveška metoda preizkusa drsnosti kritičnih plasti snežne odeje (Vir: ZT-ŠAO Velenje)

Shema pomembnih segmentov plasti snežne odeje pri norveški metodi. Rdeče dele snega odstranimo, zelene dele vlečemo z lopato v nakazani smeri.

Sledi preizkus drsnosti vseh posameznih kritičnih plasti po postopku, kot ga prikazujeta zgornji shemi.

• Po izdelavi (navpičnega) snežnega profila odrežemo spodnjo stranico pravokotno na pobočje.
• S površine snežne odeje odstranimo nesprijet novo zapadli sneg.
• Z lopato izrežemo snežno klado v obliki trapeza z dimenzijami 80 x 60 x 20 cm. Lahko si pomagamo s širino lopate, ki znaša 20 cm. V lopatah so torej dimenzije klade 4 x 3 x 1.
• Ročaj lopate prepognemo za 90 stopinj in jo zataknemo v snežni jarek do prve kritične plasti. Pri tem se konica lopate ne sme zažirati v kritično plast, sicer bo meritev napačna! To elegantno dosežemo s pravilno debelino plasti snega nad kritično plastjo ki jo testiramo (20 cm). Pri tem je seveda možno, da moramo del snežne odeje nad testirano plastjo odstraniti (rdeča polja na zgornji shemi).
  
• Ročaj lopate z eno roko potiskamo proti kladi, da nam lopate ne vleče iz jarka, z drugo roko pa vlečemo za konec ročaja v smeri pobočja. Priporočljiva je uporaba lopate z vgrajenim dinamometrom.
• Ob zdrsu snežne klade ocenimo nevarnost na podlagi izmerjene sile in spodnje tabele.
• Tako preizkusimo vse kritične plasti.
• Na koncu luknjo zasujemo.
  

Interpretacija rezultatov norveške metode.

Vlečna sila / oznaka na lopati	Ocena nevarnosti	Ukrepi na turi
< 10 daN	splošna	Izogibajmo se temu pobočju.
10–20 daN	visoka do zmerna	Previdnost pri izbiri smeri oziroma poti.
> 20 daN	nizka

Švicarska metoda

Preizkus drsnosti kritičnih plasti v sprijeti snežni odeji po švicarski metodi, imenovan tudi preizkus s snežno klado, zajema precej večji izsek snežne odeje kot norveška metoda. V skupini potrebujemo za izvedbo vsaj 20 minut, vendar pa je s stališča realnosti obremenitev na snežno odejo ta precej boljša kot norveška metoda. Najpogosteje jo uporabljamo, kadar vemo, da bomo pobočje prečili večkrat, in ko želimo natančnejše podatke o preteklem vremenskem dogajanju.

Švicarska metoda preizkusa drsnosti kritičnih plasti snežne odeje (Vir: ZT-ŠAO Velenje)

V sneg izkopljemo jarek dolžine 3 m in globine do 1,5 m.

• Ob straneh izkopljemo kanal širine 0,5 m in dolžine 2 m.
• Tako dobimo snežno klado dimenzij 2 m x 1,5 m x 1,5 m, kot prikazuje zgornja shema.
• Med kopanjem pazimo, da nas na spodnjem delu klada ne zasuje. Smiselno si je navezati lavinsko vrvico ali se celo navezati na vrv, da zasutega hitreje odkopljemo. 
• Zadnjo stranico klade s pomožno vrvico prežagamo do tal.
• Test poteka tako, da na klado stopi smučar, sledijo počepi smučarja in skoki s smučmi na nogah. Če se klada še ni zrušila, nadaljujemo s skokom enega in nato še dveh na klado brez smuči.
• Na podlagi zdrsa klade ocenimo stopnjo nevarnosti snežnih plazov po spodnji tabeli. 
• Na koncu luknjo obvezno zasujemo.
  

Interpretacija rezultatov švicarske metode

Zdrs klade	Ocena nevarnosti	Ukrepi na turi
Spontano med kopanjem ali žaganjem klade.	nevarno (5)	Izogibajmo se odprtim pobočjem.
Pri obremenitvi s smučmi na nogah.	nevarno (4)	Čez odprta pobočja gremo posamično v lavinski razdalji 20–30 m.
Pri počepih ene osebe s smučmi (4 x).	sumljivo (3)	Na sumljivem pobočju je lahko le ena oseba hkrati.
Pri skokih ene osebe s smučmi na nogah (4 x).	sumljivo (2)	Med udeleženci povečamo medebojno razdaljo na 10 m.
Po skoku ene osebe brez smuči.	varno (1)	Splazitev odprtih pobočij je možna le v redkih primerih. Upoštevamo pravila varne hoje.
Klada ne zdrsne niti po skoku dveh oseb brez smuči.	varno (0)	Smučanje na odprtih pobočjih je varno.

Iskanje in reševanje s plazovno žolno - tovariška pomoč

Po zadnjih statističnih podatkih ima zasuta oseba po 15 min še 92 % možnost preživetja. Nato možnost preživetja strmo pada, po 35 min je le še 26 %, po dveh urah pa nekaj manj kot 15 %. Zelo pomembna je takojšnja tovariška pomoč, saj le osebe, ki so v neposredni bližini plazu, lahko v 15 min najdejo in izkopljejo zasutega. To pa je mogoče samo takrat, ko ima zasuti na sebi prižgano in delujočo žolno, iskalci pa prav tako delujoče žolne, sonde in lopate.
Za pričetek organiziranega reševanja (s strani GRS) je potrebno veliko več časa.

Krivulja preživetja pod plazom.

Plazovne žolne 

Plazovna žolna je baterijsko napajana sprejemno-oddajna naprava. V normalnih pogojih služi kot oddajnik – vir elektromagnetnih valov določene frekvence in s tem določa položaj imetnika. Žolno s preklopom spremenimo v sprejemnik (detektor) in z njim iščemo in lociramo zasutega.
Razvoj žoln se je začel v 60. letih prejšnjega stoletja. Prvotno so različni proizvajalci izdelovali žolne, ki so delovale pri različnih frekvencah, danes pa vse žolne delujejo na enotni frekvenci – 457 kHz.
V Sloveniji sta se z razvojem plazovnih žoln ukvarjala dr. Avčin in dr. Jeglič. Njuna žolna je delovala pri 108 kHz in bila precej nepraktična. Oddajnik paličaste oblike se je nosilo okoli vratu, kot sprejemnik pa je služil tranzistorski radio. Pisk na sprejemniku je bil podoben žolninemu dolbljenju luknje v drevo, zato sta svojo napravo poimenovala lavinska žolna. Tako v Sloveniji vse oddajno-sprejemne naprave za iskanje zasutih v snežnem plazu imenujemo »žolne«.

Preverjanje delovanja plazovne žolne

Pred vsako turo moramo preveriti delovanje plazovne žolne. Le tako lahko pravočasno odkrijemo pomanjklivosti v delovanju naprave (npr. zaznava signala na zelo kratki razdalji) in ustrezno ukrepamo (menjava baterij, prilagajanje taktike iskanja zasutega zaradi manjšega sprejemnega dometa žolne...). Preverjanje opravimo na varnem mestu (parkirišče, pred planinsko kočo...), še preden se podamo na turo. Najprej preverimo sprejem, nato pa še oddajanje.

Preverjanje sprejema

Vodja ture preklopi žolno na oddajanje (SEND), ostali udeleženci pa na sprejem (SEARCH). Če imamo analogno žolno, jo moramo preklopiti na največji domet. Udeleženci se oddaljujo od vodje (žolne, ki oddaja) toliko časa, dokler še slišijo signal. Ko signal izgine, se ustavijo. S tem testom ugotovimo ali žolna sploh sprejema signal in kolikšen je doseg sprejema (20 m, 30 m,...60 m). Ta podatek je zelo pomemben za prvo fazo iskanja zasutega (grobo iskanje).

Po preverjanju oddajanja vsi udeleženci ture žolne preklopijo na oddajanje (SEND) in jih namestijo za nošnjo med turo ter se razporedijo na razdalji 5 metrov. Vodja ture preklopi žolno v način za preverjanje (v kolikor ima to funkcijo) drugače pa na sprejem in se približa vsakemu udeležencu na razdaljo enega metra ter preveri pravilnost oddajanja. Ko preveri še zadnjega udeleženca, vodja ture preklopi svojo žolno na oddajanje (SEND), jo ustrezno namesti in tura se lahko prične.

Nošnja žolne med turo

Lavinsko žolno s pomočjo naramnic pritrdimo na telo (nekateri modeli imajo posebne torbice, v katero damo žolno in jih nato pritrdimo na telo). Žolno vedno nosimo vsaj pod eno plastjo obleke. Tako je verjetnost, da bi se nam, če bi nas zajel plaz, žolna "odtrgala" s telesa, veliko manjša. Žolno lahko nosimo tudi v sprednjem žepu hlač. V tem primeru moramo žolno pritrditi z vrvico na žepno zadrgo, žep pa mora biti vedo zaprt. Žolne nikoli ne nosimo v nahrbtniku ali na vrhnji plasti obleke!

Vrste plazovnih žoln

Dandanes je na tržišču veliko število različnih plazovih žoln. Razlikujejo se po obliki prikaza signala (analogni, digitalni) in po številu anten (ena, dve ali tri antene).
Pri analognih modelih signal zaznavamo s piskom, le-ta je lahko različne jakosti, odvisno od oddaljenosti zasutega, pri nekaterih žolnah pa je jakost signala dodatno prikazana s svetlečimi diodami.
Digitalne žolne imajo vgrajen mikroprocesor, ki pretvarja analogni signal v digitalnega ter tako omogoča digitalni prikaz oddaljenosti do zasutega, smer iskanja pa je prikazana s puščico.
Vse žolne oddajajo na eni anteni, sprejemajo pa lahko z večimi. Dodatne antene bistveno pripomorejo k lažjemu iskanju zasutega.
Žolne z eno anteno imajo zelo velik obseg iskanja (sprejema), tudi do 80 m, vendar le, ko je žolna s katero iščemo, vzporedno s silnicami zasute žolne. Če je takšna žolna pravokotna na silnice iskalne žolne, je razdalja, pri kateri zaznamo iskano žolno, bistveno manjša (shema spodaj).

Različni položaji oddajne žolne glede na silnice sprejemne žolne. (A) iskalna žolna (sprejemnik) je pravokotno na silnice oddajne žolne --> z enoantensko žolno signala ne zaznamo, (B) iskalna žolna je vzporedno s silnicami oddajnika --> z enoantensko žolno imamo maksimalen signal, (C) iskalna žolna je pod kotom 45° glede na oddajnik --> pri enoantenski žolni zaznamo šibek signal.

Pri dvoantenskih žolnah sta v eni napravi dve anteni, ki sta pravokotni ena na drugo. Tako ostane jakost signala skoraj nespremenjena, tudi če sta iskana in iskalna žolna postavljeni pravokotno.
Pri žolnah z eno ali dvema antenama se lahko pojavijo t. i. navidezni maksimumi. Pri iskanju dobimo dva maksimum signala, nad mestom zasutega (ki je v sredini med obema maksimumoma) pa ni nobenega signala. Ta problem je bolj izrazit pri globoko zasutih. Če imamo žolno z eno ali dvema antenama, se moramo tega zavedati in iskanje ustrezno korigirati (glej tudi iskanje globoko zasutega).
Žolne s tremi antenami imajo poleg dveh pravokotnih anten še dodatno majhno anteno, ki je pravokotna na preostali dve in se vklopi šele v bližini oddajne žolne. Pri tem dobimo le en maksimum, ki pa je točno nad zasuto žolno (shema spodaj).

Navidezni maksimum pri eno- in dvoantenskih žolnah (Vir: Pieps).

Nekatere žolne imajo dodane še druge funkcije kot so višinomer, termometer, kompas, merilnik naklona...), ki pa ob pogosti uporabi močno zmanjšajo življenjsko dobo baterij. Dodatne funkcije uporabljamo le na mestih, kjer je verjetnost, da nas zasuje, minimalna.

Uporaba posameznih žoln je zelo specifična, zato je potrebno najprej prebrati navodila za uporabo, se spoznati s karakteristikami posamezne naprave, predvsem pa vaditi, da jo bomo znali uporabljati. 

V nadaljevanju so opisani splošni postopki iskanja s plazovno žolno.

Iskanje in reševanje enega zasutega s pomočjo lavinske žolne, sonde in lopate

Iskanje z žolno

Če se sproži plaz in pri tem zasuje gornika, skušajmo ohraniti mirno kri. Tovariša, ki ga je zajel plaz, opazujemo, poskusimo si zapomniti mesti, kjer ga je zajel plaz in kjer smo ga nazadnje videli.
Ko se plaz ustavi, najprej preverimo, če kakšen del telesa ali opreme gleda iz plazovine, označimo mesto, kjer je bil prijatelj zadnjič viden, nato pa s preklopom žolne na sprejem (search) začnemo z iskanjem. Iskanje začnemo na mestu, kjer smo ponesrečenega zadnjič videli in nadaljujemo v smeri daljice AB (skica spodaj).

Pregled plazovine (A) – mesto zajetja, (B) – mesto izginotja, šrafirano rdeče – primarno območje iskanja (Vir: Ortovox).

Ko začnemo z reševanjem, je priporočljivo izklopiti telefone in druge naprave, ki oddajajo elektromagnetne valove (npr. radijske postaje..).,saj prihaja do medsebojnega vpliva, kar ima za posledico nezanesljivo delovanje žolne (npr. žolna se samodejno izklopi). Na to moramo biti pozorni tudi pri nameščanju žolne. Priporočljivo je, da sta žolna in telefon oddaljena vsaj 30 cm.

Iskanje z žolno poteka v treh korakih (fotografija spodaj):

• Grobo iskanje – iskanje signala;
• Fino iskanje – iskanje po elektromagnetnih silnicah;
• Točkovno iskanje – iskanje v križu.

Trije koraki iskanja z žolno.

Grobo iskanje (iskanje z žolno, dokler ne najdemo signala). V primeru, da smo edini reševalec in je plaz ožji (širina do 40 m), gremo po sredini plazovine. Pri širših plazovinah en reševalec (ali dva reševalca) uporabi cik-cak tehniko, pri čemer moramo paziti, da je maksimalna razdalja med obrati 40 m (pri nekaterih žolnah npr. Pieps Freeride celo manj – 20 m). Obrate lahko zaključujemo približno 20 m od roba plazovine (fotografija spodaj).
Če je reševalcev več, naj psihično najtrdnejša oseba prevzame koordinacijo reševanja. Enega člana postavimo za opazovalca, da nas ob morebitnem ponovnem plazenju opozori, drugi naj obvesti reševalce (GRS), ostali pa naj pričnejo (po površinskem pregledu plazovine) z iskanjem. Iskanje poteka naravnost navzdol po plazu, razdalja med posameznimi reševalci je odvisna od vrste žoln, nekje med 20 in 40 m. Ko prvi najde signal, označimo to mesto, fino iskanje nadaljuje najbolj izkušen v iskanju, ostali pa pripravijo preostalo reševalno opremo (sondo, lopate).

Različni načini grobega iskanja: (A) iskanje enega reševalca na ozki plazovini, (B) iskanje enega reševalca na široki plazovini – tehnika cik-cak, (C) iskanje večih reševalcev (Vir: BeaconReviews.com).

Fino iskanje (od pričetka signala do približno 3 m oddaljenosti od žrtve). Ko najdemo signal, to mesto označimo, saj nam tako ob morebitni izgubi signala ne bo potrebno ponavljati grobega iskanja. Postopek finega iskanja je odvisen od vrste žolne.
Pri digitalnih žolnah sledimo puščici na ekranu, ki nas po silnici privede do zasutega. Pozorni moramo biti, da se razdalja pri tem zmanjšuje. Če se povečuje, se moramo obrniti za 180°, saj nas sicer signal vodi do zasutega po daljši poti (skica spodaj).

Iskanje po silnicah.

Pri analognih žolnah uporabljamo metodo koordinatnega sistema. Ko zaznamo signal, se začnemo premikati v smeri močnejšega signala. Ko se jakost zmanjša, se vrnemo na mesto z najmočnejšim signalom, zmanjšamo občutljivost sprejema (razdaljo) za eno enoto, ter pravokotno na prvotno smer ponovno iščemo najmočnejši signal. Ko preklopimo na najnižjo razdaljo, lahko pričnemo s točkovnim iskanjem (skica spodaj).

Fino iskanje po metodi koordinatnega sistema: (A) – zaznamo ton, od (A) do (B) ton narašča, proti (C) pa se jakost tona zmanjšuje. Vrnemo se na točko (B) in zmanjšamo občutljivost ter nadaljujemo pravokotno na začetno smer. (D) – jakost tona spet narašča, v ( E) je največja zato tu zopet zmanjšamo občutljivost in spremenimo smer. (F) Naraščajoča jakost tona nas vodi do zasutega (Vir: bergpunkt.ch).

Točkovno iskanje. Velja za obe vrsti žoln, za analogno in digitalno, obstajajo pa posamezne specifike za določene tipe žoln, zato je potrebno nujno prebrati navodila za uporabo. Pri točkovnem iskanju smo z žolno tik nad površino snega. Žolno premikamo počasi in enakomerno v obliki križa. Žolne/roke ne obračamo, žolna naj gleda vedno v isto smer. Iščemo najmanjšo razdaljo do zasutega oziroma najmočnejši signal (skica spodaj). Ko najdemo najmanjšo razdaljo, jo označimo (npr. z rokavico) in pričnemo s sondiranjem. Pri točkovnem iskanju ne izgubljamo časa z iskanjem najmanjše razdalje, ki jo lahko prikaže žolna. Nekako pri razdalji 0,5 m lahko začnemo s sondiranjem. Sondiranje je namreč veliko hitrejše kot točkovno iskanje.

Točkovno iskanje (Vir: BeaconReviews.com).

Pri iskanju z žolno si skušajmo zapomniti princip pristajanja letala. Ko je letalo daleč od letališča, je visoko v zraku in leti z veliko hitrostjo. Bližje je letališču, manjša je njegova hitrost in višina. Podobno kot letalo, ravnajmo z žolno. Pri začetnem – grobem iskanju jo držimo v obeh rokah, s komolci ob telesu, v višini pasu, ne mahamo z roko okoli telesa ampak obračamo celotno telo, dokler ne zaznamo signala. Žolno držimo vzporedno s površino (bodimo pozorni na to, posebno ko iščemo po plazovini navzdol). Med grobim iskanjem in delom finega iskanja nekje do 10 m oddaljenosti od žrtve hodimo hitro (približno 1 m/s). Bližje kot smo zasutemu, počasneje hodimo in nižje spuščamo žolno. Nekje pri 1–3 m držimo žolno tik nad snežno površino, premikamo jo 20–30 cm/s, žolne ne obračamo (vedno mora biti obrnjena v isto smer). Pri točkovnem iskanju smo tik nad površino, žolno pomikamo še počasneje, odvisno od vrste žolne (skica spodaj).

Celoten potek iskanja z žolno.

Sondiranje

Ko najdemo najmočnejši signal (najmanjšo razdaljo med dvema žolnama) pričnemo s sondiranjem. Sondo držimo z obema rokama. Sondiramo pravokotno na površino in ne vertikalno (skica spodaj). Žolna nas namreč pripelje do najmanjše razdalje, kar pa ni nujno, da je direktno nad zasutim. Izjema je organizirano reševanje, kjer sondiramo navpično.

Sondiramo pravokotno na podlago.

Obstaja več načinov sondiranja (skica spodaj), vedno pa začnemo na mestu najmočnejšega signala. Pri sondiranju moramo biti tudi pozorni, da razdalja med posameznimi vbodi ne presega 30 cm, kolikor naj bi znašala minimalna širina človeka.

Različni načini sondiranja (A) v kvadratu, (B) v krogu, (C) v polžu.

Izkopavanje

Izkopavanje zasutega je časovno najpotratnejši del reševanja. Iskanje z žolno poteka 2 – 5 min, sondiranje do 2 min, čas kopanja pa je močno odvisen od globine žrtve. Če je žrtev zakopana 1 m globoko, v idealnih pogojih potrebujemo 11 – 17 min, da pridemo do glave. Da odkopljemo ponesrečenca v celoti, pa moramo prekopati približno 3 – 4 kubične metre snega (1 – 1,5 tone snega!). Zato je zelo pomembno, da izkopavamo premišljeno in načrtovano.
Pri izkopavanju sondo vedno pustimo v snegu. S tem preprečimo, da bi stali na žrtvi ali da jo zgrešimo. Nikoli ne kopljemo tik ob sondi, ampak začnemo kopati na spodnji strani sonde, približno na oddaljenosti 1 – 1,5 x globine žrtve (če je žrtev 1 m pod plazom, začnemo kopati 1,5 m pod sondo). Kopljemo lahko frontalno ali pa v obliki stožca, odvisno od števila reševalcev, globine zasutega, naklona….. Če je kopačev več, se lahko razporedijo v obliki stožca v razdalji enega zamaha (skica spodaj). Kopljemo in odmetavamo s celim telesom in ne samo z rokami. Kopači naj se menjajo v vodstvu. Ko pridemo do žrtve, skušamo najprej odkopati glavo, očistiti obraz in sprostiti dihalne poti. Pri tem skušajmo ugotoviti ali ima žrtev zračni žep. S TPO  pričnemo takoj, ko odkopljemo glavo (če ponesrečenec ne diha). Preostali reševalci odkopljejo ponesrečenca do konca in pripravijo prostor za ponesrečenca.

Strateško izkopavanje: (A) razporeditev kopačev in razdalje med njimi, (B) način in smer odmetavanja, (C) menjava kopačev.

Za čim uspešnejše izkopavanje je pomembna:

• strategija (razporeditev moštva, načrtovanje nadaljnjih postopkov);
• moč, sposobnost (energijo maksimalno izkoristiti, ustrezen položaj telesa) in
• tehnika (metoda odkopavanja).
  

Iskanje več zasutih s pomočjo lavinske žolne, sonde in lopate

Reševanje več zasutih je zahtevnejše, zato je pomembno, da zares dobro obvladamo reševanje enega zasutega.
Če smo edini reševalec, se iskanje več zasutih bistveno ne razlikuje od reševanje enega. Ko izkopljemo prvo žrtev ga oskrbimo, mu izklopimo žolno in nadaljujemo z grobim iskanjem naslednje žrtve. V primeru, ko nam lahko pri izkopavanju pomagajo tudi drugi reševalci, označimo mesto ponesrečenca s sondo, vzamemo drugo sondo in nadaljujemo z iskanjem. Pri tem si lahko pomagamo z eno od spodaj opisanih splošnih tehnik iskanja ali pa s tehnikami, ki so lastne določeni vrsti žoln. Zato je zelo pomembno, da dobro poznamo svojo žolno. Te specifične tehnike tu ne bodo opisane.

Ko je šlo zares (Vir: Anderle Aljaž).

Metoda treh krogov

To metodo lahko uporabljamo za iskanje več zasutih s katero koli žolno.
Prvo žrtev najdemo kot je opisano zgoraj (iskanje enega zasutega). Medtem ko drugi reševalci pričnejo z izkopavanjem, nadaljujemo z iskanjem drugega zasutega tako, da se za približno 3 m odmaknemo od žrtve (označene s sondo) in okoli te sonde naredimo krog. Pazimo, da smo ves čas enako oddaljeni od sonde. Hodimo počasi (1 m/s). Na plazovni žolni oprezamo za nenadno, drastično spremembo v razdalji. Smerna puščica nas v tem primeru ne zanima. Pri analogni žolni preklopimo na še komaj slišni signal in iščemo nenaden močnejši pisk. Če v prvem krogu ne zaznamo spremembe v razdalji, se pomaknemo še za 3 m dlje od prve žrtve in ponovimo hojo v krogu. Na ekranu mora biti sedaj razdalja ves čas okoli 6 m. Če se ta nenadoma zmanjša, začnemo s točkovnim iskanjem. Če tudi v drugem krogu ne najdemo žrtve, se pomaknemo še za 3 metre dlje in ponovimo hojo v krogu. Če tudi po treh krogih ne najdemo drugega zasutega, pričnemo z grobim iskanjem (skica spodaj).

Iskanje več zasutih z metodo treh krogov (Vir: BeaconReviews.com).

Metoda mikro trakov

Če je zasutih več na majhnem območju, moramo iskanje prilagoditi, saj obstaja nevarnost, da bi kako žrtev izpustili. Ko na točki grobega iskanja zaznamo več signalov (več piskov na analogni žolni in več različnih podatkov za razdaljo na dvoantenskih žolnah), skrčimo pasove iskanja na minimum (2 - 5 m) in dosledno prečesujemo plazino v območju, ki ga nakazuje indikator oddaljenosti (na skici 12 m).  Pri tem imamo žolno vseskozi obrnjeno v ISTO smer, in nizko nad snegom. Indikatorje za smer ignoriramo in se osredotočamo izključno na indikator razdalje, oziroma jakost signala. Prvi najmočnejši signal določimo s pravokotno metodo, ga označimo in medtem, ko drugi reševalci izkopavajo, nadaljujemo iskanje na točki, kjer smo ga prekinili. Ne delamo bližnjic. Mikrolociranja se lotimo šele, ko naletimo na signal, ki je bližje od širine našega iskalnega traku (npr. 2 m). Dimenzija pregledovanega območja je določena z jakostjo signala - ko se ta izgublja, oziroma razdalja samo še narašča, se od zasutih oddaljujemo, zato naredimo nov obrat. Običajno so te dimenzije od 10 do 15 metrov (skica spodaj). Ko najdemo vse zasute na območju, nadaljujemo z grobim iskanjem celotne plazine.

Iskanje več zasutih na majhni razdalji zahteva doslednost in sistematičnost. Izvaja se ga lahko s katerokoli žolno (Vir: Manuel Genshwein).

Iskanje globoko zasutih z eno ali dvoantensko žolno

Posebna situacija, ki zahteva pravilen pristop je iskanje globoko zasute žrtve (3 metre in več). Pri tem med iskanjem zaznamo območje, na katerem signal ne narašča več (zaznamo npr. maksimalno 5 - 8 metrov). V takšnem primeru nastopijo za iskalce z analognimi žolnami težave, ker lahko na površini zaznamo več izstopajočih signalov (maksimumov), od katerih pa je samo eden pravi. Tudi popolnoma digitalne žolne se ne obnesejo bistveno bolje, saj nam prikažejo določeno območje z najmanjšo indicirano razdaljo, ki ga moramo bodisi presondirati ali pa z delnim izkopom in ponovnim iskanjem z žolno povečati natančnost določenja lokacije.

Postopek določanja globoko zasutega z mikrolociranjem v krogu

Med približevanjem naletimo na maksimum, ki nakazuje globoko zasutje in ga označimo. Žolno postavimo pokonci in se od označenega mesta umaknemo do točke, kjer je signal komaj še slišen. Razdaljo povečamo še za polovico te razdalje. S te točke hodimo v krogu okoli označenega prvega maksimuma. Nekje na obodu bomo zaznali še en signal in s pravokotno metodo določili njegovo največjo jakost. To je drugi maksimum. Zdaj žolno držimo vodoravno nad tlemi in se sprehodimo po liniji med obema označenima točkama. Tam, kjer najdemo najmočnejši signal, je lokacija zasutega. 

Mikrolociranje globoko zasutega z metodo kroga (Vir: Manuel Genswein).

Vertikalno postavljena zasuta žolna

V redkih primerih lahko naletimo tudi na vertikalno zasuto žolno na veliki globini. Značilno za to situacijo bo, da pri hoji v krogu ne bomo naleteli na drug maksimum. Lokacija zasutega je tako kar pod prvim maksimumom.

Vertikalno zasuta žolna - na obodu kroga ne najdemo drugega signala, pravi maksimum je prvi (Vir: Manuel Genswein).

Izkop globoko zasutega 

Zaradi velike globine je natančno določanje lege zahtevno in večkrat nemogoče, zato moramo najprej odstraniti del snežne površine in nato ponovno določiti lokacijo. Od točke, določene s pomočjo plazovne žolne, zabodemo sondo 1,5 metra proti bregu in kopljemo ob sondi. Odstranimo 2 - 3 m snega v obliki klina. Na tako dobljeni platformi imamo dovolj prostora za ponoven pregled z žolno in natančno sondiranje, kar nam nato omogoči natančen in čim hitrejši izkop. Gledano s profila ima izkop dva nivoja.