Prva pomoč v hribih

Iz Alpirocnik

Skoči na: navigacija, iskanje

Prva pomoč je nahitrejši način nudenja pomoči obolelim in poškodovanim pred prihodom reševalcev. Največja napaka pri nudenju prve pomoči je ta, da ne naredimo ničesar. Z nudenjem osnovne prve pomoči lahko rešimo življenje svojega soplezalca, preprečimo trajne poškodbe, olajšamo bolečine med transportom v bolnišnico, ... Prvo pomoč je v nujnih primerih po svojih močeh in sposobnostih dolžan poškodovanemu nuditi vsak.

Marsikdaj se znajdemo v dilemi: pomagati ali ne. Vzrok dileme so lahko neznanje, strah pred odgovornostjo (če ne ukrepamo pravilno, bomo poškodovancu bolj škodili kot koristili), psihološki pritisk občinstva, ... Vse te dileme mora posameznik rešiti veliko prej, preden se znajde v situaciji, v kateri bo moral uporabiti svoje znanje. Zavedajmo se, da nikakršna požrtvovalnost ne more nadomestiti znanja, ki lahko posamezniku reši življenje. Hkrati moramo pri reševanju življenja drugega poskrbeti tudi za svojo varnost, ki poleg ostalih ukrepov vključuje tudi uporabo zaščitnih rokavic.

V nadaljevanju so zajete teme o nudenju prve pomoči v gorskem svetu in drugje. Za pravilno izvedbo nudenja ukrepov prve pomoči jih moramo večkrat vaditi pod ustreznim strokovnim nadzorom. Samo tako bomo lahko v posamezni situaciji pravilno ukrepali.

Vsebina

Uvod

Navadno hitro ugotovimo, da je nekdo poškodovan in da potrebuje našo pomoč. Vedno moramo biti pozorni tudi na tiste, ki so bili udeleženi v nesreči in ne kažejo očitnih znakov prizadetosti. Lahko se zgodi, da bo pri teh osebah v kratkem prišlo do posledic nesreče (nezavest, izguba krvi zaradi notranjih krvavitev, ...).

Preden gremo do poškodovanca, moramo vedno najprej poskrbeti za svojo varnost. V primeru zdrsa poškodovancu ne bomo mogli pomagati, saj bomo tudi sami verjetno poškodovani. Obravnava vsakega poškodovanca mora potekati po enakem vrstnem redu. Najprej se posvetimo življenjsko ogrožajočim stanjem (huda krvavitev, nezavest, ...), pozneje pa zvinom, manjšim krvavitvam idr. S tem zagotovimo, da ne spregledamo katerega od nujnih ukrepov.

Pri vsakem poškodovancu ukrepamo po shemi VODDO:

  • V: varnost;
  • O: odzivnost;
  • D: dihalna pot;
  • D: dihanje;
  • O: obtok (krvni).

Varnost

V hribih nam grozi več vrst nevarnosti. V primeru, da poškodovanec visi v steni na vrvi, moramo najprej uporabiti znanje tehnike reševanja padlega soplezalca, da mu lahko sploh nudimo prvo pomoč. Ko se prepričamo, da je varno, se lahko približamo poškodovancu. Če je le možno, se mu približamo iz smeri, iz katere nas lahko vidi brez premikanja.

Splošno načelo je, da poškodovanca ne premikamo. Izjema je primer nevarnosti. Premikanje nakaterih poškodovancev (npr. sum na poškodbo hrbtenice) je zahtevno in zahteva sodelovanje več reševalcev. V nekaterih primerih bomo poškodovanca s sumom na poškodbo hrbtenice sami premaknili (npr. če leži na mestu, kjer je nevarnost padajočega kamenja).

Pri obravnavi poškodovanca vedno uporabljamo rokavice!

Odzivnost

Odzivnost preverjamo na več načinov: dotik, glas in bolečinski dražljaj. Poškodovanca se dotaknemo in hkrati glasno vprašamo "Kako ste?". Če se ne odzove, ga uščipnemo. Pri poškodovancih, ki se ne odzivajo, zakličemo "Na pomoč" (če smo npr. v bližini koče, poti in lahko upamo, da se bo kdo odzval).

Dihalna pot

Nezavestnemu poškodovancu moramo najprej sprostiti dihalno pot in ugotoviti, ali diha. Najprej pogledamo, če ima poškodovani v ustih kakšen tujek. Vidne stvari v ustih odstranimo (morebitne izpadle zobe, slabo prilegajočo se protezo, ...). Na slepo ne brskamo po ustih. Za tem sprostimo dihalno pot tako, da zvrnemo glavo nazaj in dvignemo brado. Spodnji zobje morajo biti nad zgornjimi.

Pravilen položaj glave pri sprostitvi dihalne poti

Dihanje

Ko sprostimo dihalno pot, preverimo dihanje tako, da se z ušesom približamo ustom poškodovanca in poslušamo morebiten zvok pretakajočega se zraka, gledamo morebitno dviganje prsi in čutimo topel zrak iz poškodovančevih ust.

Obtok (krvni)

Laiki utripa ne preverjamo. Na prisotnost krvnega obtoka sklepamo iz dihanja.

1) Če poškodovanec diha, ima najverjetneje tudi utrip. Nezavestnega poškodovanca, ki diha, namestimo v stabilen bočni položaj in ga nadzorujemo na 1 minuto.
2) Če poškodovanec ne diha, najverjetneje nima niti utripa. Začnemo s temeljnimi postopki oživljanja. Ko zaključimo s postopki VODDO, pokličemo center za obveščanje na 112.

Klic na 112

Pri klicu na 112 moramo upoštevati navodila operaterja. Ta nas lahko veže na službo nujne medicinske pomoči (SNMP) ali s helikopterjem. Vedno moramo povedati naslednje stvari:

  • kdo kliče;
  • kaj se je zgodilo;
  • kje se je zgodilo;
  • število poškodovanih;
  • kakšne so poškodbe;
  • kakšne so okoliščine na kraju nesreče (ob megli ali močnem vetru si reševalci ne bodo mogli pomagati s helikopterjem);
  • kakšno pomoč potrebujemo;
  • številko telefona, na kateri bomo dosegljivi (številka se ob prevezavi iz centra na izpiše!).

Zvezo prekinemo šele, ko nam operater dovoli!

Temeljni postopki oživljanja (TPO)

Namen TPO-ja je, da zagotovimo oksigenacijo (nasičenost s kisikom) in prekrvavitev organov – predvsem srca in možganov. V primeru da TPO-ja ne nudimo poškodovancu, ki je nezavesten in ne diha, bo kmalu prišlo do nepopravljivih poškodb in smrti. Z nudenjem TPO-ja lahko omogočimo preživetje poškodovanca. TPO-ja se ni mogoče naučiti iz branja tega sestavka, ampak samo z vadbo pod strokovnim nadzorom. V gorskem svetu nam bosta izvajanje TPO-ja lahko oteževala vreme in teren, tako da nam bo samo zadostna vadba zagotovila, da bomo v še bolj stresnih pogojih lahko učinkovito ukrepali in pomagali ponesrečencu.

Zunanja masaža srca

Zunanjo masažo srca izvajamo pri osebah, ki so nezavestne in ne dihajo. Izvajamo jo kleče ob žrtvi. Peto ene dlani položimo na sredino prsnega koša, na spodnjo polovico prsnice. Peto dlani druge roke položimo na prvo in prekrižamo dlani. Postavimo se nad prsni koš poškodovanca in z iztegnjenimi rokami pritisnemo na prsnico. Po vsakem stisku moramo popustiti, da se prsni koš dvigne. Masiramo s frekvenco 100 masaž na minuto.

Položaj rok pri izvajanju zunanje masaže srca

Umetno dihanje

Umetno dihanje izvajajo samo reševalci in ustrezno usposobljeni laiki (tečaj TPO). Če zaradi kakršnih koli zadržkov umetnega dihanja ne želimo izvajati, moramo še vedno izvajati zunanjo masažo srca. Pri umetnem dihanju zvrnemo glavo in dvignemo brado (kot pri preverjanju dihanja), stisnemo nosnici in enakomerno vpihnemo. Vpih naj traja 1 sekundo. Po vpihu moramo pustiti, da se pljuča izpraznijo. Vpih ponovimo. Premočan vdih povzroči nabiranje zraka v želodcu in posledično bruhanje.

Pri nezavestnih poškodovancih, ki ne dihajo, vedno najprej začnemo z izvajanjem zunanje masaže srca in nato z vpihi. Razmerje je 30 masaž : 2 vpiha. Izjeme so otroci in utopljenci, pri katerih najprej začnemo z vpihi, saj je pri teh poškodovancih zastoj srca manj verjeten.

TPO-ja ne prekinjamo, dokler:

  • ne pridejo reševalci;
  • oseba ne pokaže znakov življenja (se začne prebujati in premikati, odpira oči ali začne normalno dihati);
  • se ne izčrpamo.
Shema ukrepanja pri nezavestni odrasli osebi

Uporaba avtomatskega eksternega defibrilatorja (AED)

AED je prenosna elektronska naprava, ki pri človeku zazna zastoj srca in ga lahko s pomočjo električnega sunka ponovno požene. AED sam po sebi ne more nadomestiti oživljanja, je pa odličen dodatek pri izvajanju TPO-ja. Z uporabo AED-ja lahko še pred prihodom reševalne ekipe naredimo ogromno koristnega in s tem morda rešimo življenje. Zaradi njegove zelo enostavne uporabe ga lahko uporablja prav vsak. Priporočamo, da uporabo AED redno vadimo – tako kot vse ostale postopke, opisane v tem poglavju.

UPORABA: najprej namestimo elektrode, kot kaže slika, ki je največkrat priložena defibrilatorju. Z elektrod odstranimo zaščitno folijo in ju nalepimo na gol prsni koš poškodovanca. Velja pravilo, da je ena elektroda pod desno ključnico, druga pa na levi spodnji strani prsnega koša, pod pazduho. Ob takšni namestitvi je srce med elektrodama. Pazimo, da elektrode ne nalepimo preko prsne bradavice.


Pravilen položaj elektrod pri AED-ju

Ko sta elektrodi na svojem mestu, prične AED analizirati srčni ritem. Če oceni, da je električni sunek potreben, na to jasno in glasno opozori. Preden pritisneš na gumb za elektrošok, je zelo pomembno, da se NIHČE ne dotika poškodovanca, tudi ti ne! Zato pogledaš okrog žrtve, preveriš, da se je ne dotikaš sam, zakričiš »VSI STRAN!« in pritisneš na osvetljeni gumb.Telo poškodovanca bo trznilo, ti pa takoj nadaljuješ z masažo srca in umetnim dihanjem (TPO). Če opaziš življenjske znake, npr. da poškodovanec zadiha, ga zvrni na bok, pusti elektrode na prsnem košu in AED-ja ne ugašaj, saj aparat nenehno nadzoruje delovanje srca.

Če AED oceni, da električni sunek ni potreben, ponovno preveri življenjske znake. Če jih ni, oživljaj s stiski prsnega koša in umetnim dihanjem brez električnega sunka. AED bo pozneje ponovno preveril srčni ritem.

Če električni sunek ni potreben, pa vseeno pritisneš na gumb, se sunek ne bo sprožil, saj ima AED varovalo. Tako z njim nikakor ne moreš škoditi!

Stabilni bočni položaj

V stabilni bočni položaj položimo nezavestnega, ki diha. Pomembno je, da ima usta v položaju, v katerem lahko vsebina ob morebitnem bruhanju izteka iz ust in se poškodovani ne zaduši. Vse razen nosečnic lahko položimo bodisi na levi bodisi na desni bok.

Stabilni bočni položaj za nezavestnega


Nosečnice so izjema, saj jih moramo obrniti na LEVI BOK, pod desni bok pa položimo npr. nahrbtnik ali jakno. Če nosečnico položimo na desni bok, bomo prekinili dovod krvi zarodku!

Krvavitve

Krvavitve lahko povzročijo smrt poškodovanca v kratkem času. Delimo jih na:

  • zunanje – so dobro vidne in pogosto jih lahko zaustavimo;
  • notranje – težko prepoznamo in jih tudi ne moremo ustaviti (pogosto je na koži vidna samo modrica, v notranjosti pa je prišlo do obsežne krvavitve).

Pri zunanjih krvavitvah najprej pritisnemo na mesto krvavitve. Pri obsežnejših krvavitvah najprej izvedemo pritisk na področno arterijo in tako preprečimo dotok krvi v prizadeti del okončine. Pri pritisku nam lahko pomaga (če je tega sposoben) tudi poškodovanec sam. Za kompresijsko obvezo najprej uporabimo sterilno gazo/kompreso. Če te ni, lahko uporabimo npr. del oblačila. Če je možno, poškodovani del dvignemo nad raven srca, da je pretok krvi manjši. Nato naredimo kompresijsko obvezo.

  1. Čez sterilno gazo/kompreso naredimo 2 ovoja s povojem.
  2. Na gazo/kompreso položimo predmet, ki bo služil za kompresijo (npr. neodvit povoj, žepni nož, deščico, ...).
  3. Naprej povijemo s povojem.
Kompresijska obveza s pritiskom na področno arterijo
Kompresijska obveza ne sme biti premočna, saj lahko pride do odmrtja tkiva pod prevezo. Zato moramo okončine pod kompresijsko obvezo redno preverjati (sprašujemo, kaj občuti bolnik, če ga pobožamo, ali čuti mravljinčenje, opazujemo barvo tkiva pod obvezo). V primeru premočno zategnjene kompresijske obveze jo popustimo. Če se krvavitev ne ustavi, moramo kompresijsko obvezo popraviti. Po namestitvi takšne obveze, krvavečo okončino imobiliziramo (imobilizacija je opisana v poglavju Zlomi).

Pri notranjih krvavitvah sami ne moremo zaustaviti krvavitve, ampak se držimo navodil v zadnjem odstavku in čakamo na strokovno pomoč.

Poškodovanca namestimo v položaj z nizkim vzglavjem in dvignjenimi nogami, zaščitimo ga pred mrazom, ne dajemo mu piti ničesar (če pričakujemo transport šele po 2 urah ali več, lahko damo vodo, čaj ali kavo po požirkih na 10–15 min; ALKOHOLA NIKAKOR NE PONUJAMO!) in redno preverjamo stanje okončine pod kompresijsko obvezo.

Šok

Šok je stanje, v katerem je pomembno zmanjšan pretok krvi skozi tkiva. V nekaj minutah lahko pripelje do zastoja srca, zato je hiter transport v bolnišnico izjemnega pomena. Mehanizmi in vzroki nastanka šoka so različni.

Znaki šoka so (našteti so najpogostejši):

  • bledica;
  • pomodrelost ustnic in prstov;
  • hladna koža in lepljiv znoj;
  • plitvo in pospešeno dihanje;
  • nezavest ali nezainteresiranost poškodovanega za okolico.

Poškodovanca ki je v šoku, moramo dati v vodoraven ležeč položaj. Če se stanje poslabša, lahko dvignemo noge. Če gre za ugotovljeno stanje, ga damo v položaj, ki je primeren za to poškodbo (npr. infarkt – polsedeči). Morebitno krvavitev moramo zaustaviti s kompresijsko obvezo. Bolnika čim manj premikamo in ga ne ogrevamo, zavarujemo pa ga pred izgubljanjem topolote.

Hrane ali pijače mu ne damo, lahko mu le omočimo ustnice. Ob izgubi zavesti ravnamo po TPO-ju. Avtotransfuzijo izvajamo samo izjemoma, kot zadnjo možnost pri zelo slabem stanju poškodovanca.

Zlomi

Zlomi pri alpinističnih poškodbah so zelo verjetni. Glavno je, da ločimo med:

  • zaprtim zlomom – površina kože ni prekinjena;
  • odprtim zlomom – površina kože je prekinjena (vidna je rana na mestu zloma).

Odprtih zlomov ni težko prepoznati, pri zaprtih zlomih pa smo pozorni na oteklino oziroma bolečino na mestu zloma in omejeno gibljivost prizadetega uda. Ni nujno, da so pri zlomu prisotni vsi omenjeni znaki. Če obstaja sum na zlom, se ravnamo, kot da je do zloma res prišlo!

Ukrepi ob zlomih

Če gre za odprt zlom, najprej ustavimo krvavitev in/ali rano obvežemo (glej poglavje Krvavitve), sicer prizadet ud imobiliziramo. Imobilizacija ni potrebna, če je poškodovani v življenjski nevarnosti, če ga ne bomo premikali oziroma so v bližini reševalci. Zadnji dve možnosti sta v gorskem svetu malo verjetni, zato bomo mesto zloma imobilizirali.

Glede na ud, ki je poškodovan, uporabimo različne načine imobilizacije. Vsem  je skupno naslednje:

  • v negiben položaj moramo spraviti oba sosednja sklepa glede na mesto poškodbe;
  • imobiliziramo v položaju, ki poškodovancu povzroča najmanj bolečin;
  • imobilizacija mora biti nameščena čvrsto;
  • pri imobilizaciji poškodovan ud vlečemo rahlo narazen (za to sta potrebna vsaj 2 reševalca);
  • poškodovanih kosti NIKAKOR ne poskušamo naravnati;
  • imobiliziramo lahko ob nepoškodovan ud, palice, cepin, ...;
  • obleko odstranimo samo v primeru, ko gre za odprt zlom, in je potrebno ustaviti krvavitev ali obvezati rano;
  • po imobilizaciji naj bo poškodovani ud rahlo dvignjen, kar prepreči dodatno otekanje.

Poškodbe zaradi mraza

Podhladitev

Podhladitev je padec temperature telesnega jedra (notranji organi, možgani) pod 35 stopinj Celzija. Problematična je zato, ker se telo pri padcu temperature jedra pod določeno temperaturo samo ni sposobno ogreti. Merjenje temperature jedra ob najdbi podhlajene osebe v hribih seveda ni možno, zato si za oceno podhlajenosti pomagamo z naslednjimi znaki in ukrepamo kot je navedeno v točkah spodaj. POZOR! Podhladitve so možne tudi v popolnoma topli poletni noči!

  • Blaga podhladitev – zavest ni motena, prisotno je drgetanje, vznemirjenost. Srčni utrip in dihanje sta pospešena.

Podhlajenega zaščitimo pred mrazom, v kratkih požirkih naj pije vroč sladkan čaj. Spodbujamo gibanje.

  • Zmerna podhladitev –bolnik je zaspan, otopel, ne drgeta. Srčni utrip in dihanje sta upočasnjena.

Podhlajenega zaščitimo pred mrazom. Če lahko pije, mu damo vroč sladkan čaj. Če je požiranje moteno, mu ne dajemo ničesar, saj se lahko zaduši! Premikamo ga le, če je nujno. Pozorno ga spremljamo, saj lahko pade v nezavest. V tem primeru ravnamo, kot je zapisano pri hudi podhladitvi.

  • Huda podhladitev – bolnik je nezavesten. Srčni utrip in dihanje sta komaj zaznavna in neredna.

Podhlajenega položimo v stabilni bočni položaj in zaščitimo pred mrazom. Nadziramo utrip in dihanje ter morebiti oživljamo. Za ugotavljanje dihanja/bitja srca si moramo vzeti dovolj časa (vsaj 30 sekund in več). Podhlajeni ima upočasnjeno dihanje in bitje srca, kar lahko privede do prezgodnje odločitve za oživljanje. V primeru prezgodnjega oživljanja lahko bolniku celo škodujemo, zato se moramo prepričati, da res ne diha in nima utripa. Oživljamo, kot je opisano v poglavju TPO. Pri izvajanju TPO-ja pri podhlajenih velja pravilo: "Noben podhlajeni ni mrtev, dokler ni topel in mrtev!"

Podhlajenega moramo zaščititi pred mrazom. Zavarujemo ga pred vetrom, morebitna mokra ali mrzla oblačila slečemo in jih zamenjamo s suhimi in toplimi oblačili. Naredimo lahko toplotni ovoj. Uporabimo astro folijo, tople odeje (bivak ali zimske sobe), spalno vrečo, ...

Z zmerno in hudo podhlajenimi ravnamo izjemno previdno, saj lahko vsako prekomerno gibanje (tudi masiranje) ali hitro ogrevanje (topla kopel) povzroči motnjo srčnega ritma ali srčni zastoj. Uživanje alkohola JE PREPOVEDANO, saj pospeši ohlajanje!

Ozebline

Ozebline so spremembe zaradi vpliva hladnega okolja (nižjih temperatur, kot jih ima koža in višjih od 0 stopinj C). Koža je bleda, svetleča, lahko je zmanjšan občutek za mraz. Posebnih ukrepov prve pomoči ne potrebujemo. Najpomembnejše je, da se izognemo mrazu.

Omrzline

Omrzline (tako kot ozebline) nastanejo zaradi vpliva hladnega okolja, le da je temperatura okolja pod 0 stopinj C. Najprej prizadanejo dele telesa, ki so od jedra najbolj oddaljeni (prsti na rokah, nogah, nos, uhlji). Pri omrzlinah je najprej potrebno posumiti na podhladitevČe je tak poškodovanec pri zavesti, mu dajemo topel čaj. V gorskem svetu bo do omrzlin prišlo med gibanjem (plezanje, hoja, ...). Če je le možno, zamenjamo npr. mokre rokavice ali nogavice s toplejšimi, suhimi (nasvet: v zimskem času imejte v nahrbtniku vedno suhe tople nogavice in rokavice).

Najpomembnejše je, da čimprej najdemo zavetje (koča, bivak), kjer poškodovanca zaščitimo pred mrazom. Tam sprostimo tesno in odstranimo mokro obleko. Poškodovanec naj giblje s prizadetimi okončinami in pije topel čaj. Za ogrevanje okončin, kot je opisano spodaj, se odločimo samo, če:

  • je od nastanka omrzlin minilo manj kot 24 ur;
  • ni nevarnosti ponovne izpostavitve prizadetega dela mrazu.

Če sta ta dva pogoja izpolnjena, se odločimo za ogrevanje prizadetih okončin v vodi s temperaturo 38–42 stopinj C (voda je toplejša od telesne temperature). Prizadeti del potopimo v vodo za pol ure. Pred tem odstranimo vse, kar lahko ovira krvni obtok (ura, prstani).

Omrzline so rane. Zato jih po ogrevanju previdno osušimo, sterilno prekrijemo z več plastmi gaze in narahlo povijemo. Omrzlin ne smemo drgniti s snegom ali ogrevati s suho toploto oziroma nad ognjem. Po ogrevanju ne smemo dopustiti ponovnega zmrzovanja!

Opekline

Pri opeklinah velja pravilo: čim globja je opeklina in čim večjo površino telesa zajema, tem bolj hude so spremembe, ki se zgodijo v telesu.

Majhne opekline hladimo s curkom hladne vode, lahko tudi z brisačami in kosi oblačil, namočenimi v hladno vodo. Nikoli NE hladimo z ledom. Hladimo, dokler bolečina ne mine oziroma največ 30 minut. Neustrezno hlajenje lahko privede do podhladitve poškodovanca. Potem opeklino sterilno povijemo s suhim povojem in imobiliziramo.

Če bo do transporta poškodovanca v bolnišnico treba čakati dlje, mu lahko večkrat po malem damo hladen sladek čaj z malo soli.

Udar strele

Pri udaru strele je najpogostejši vzrok smrti srčni zastoj. Najpomembnejša je preventiva. Ob znakih nevihte se umaknemo z grebenov in vrhov, izogibamo se samotnim drevesom, drogovom, ... Na prostem sedimo sklonjeni s koleni in stopali skupaj. Kovinski predmeti ne privlačijo strele, prevajajo pa električno energijo. Preprečimo stik kovinskih predmetov (vponke, cepin, ...) s kožo (odstranimo vponke in jih spravimo v nahrbtnik ali v našo bližino, nikakor pa jih ne mečemo čez steno). Odmaknemo se od jeklenic in lestev. Ob znakih napetosti se takoj usedemo in damo noge skupaj.

Pri oskrbovanju ponesrečencev, ki jih je prizadela strela, imajo prednost navidezno mrtvi. Ukrepamo po pravilih VODDO in nudimo TPO.


Histerični in panični napad

Histerija se pogosteje pojavlja pri mlajših ženskah, vendar to ni pravilo. Nastopi zaradi želje po pritegnitvi pozornosti. Oseba posnema epileptični napad, vendar se NE pomoči in NE ugrizne v jezik. V primeru histeričnega napada odstraniš morebitne ostale prisotne ali pa histerično osebo in ji razložiš, da veš, za kaj se gre. Ne skušaj ji dopovedati, naj neha blefirati!

Panični napad lahko nastopi kadar koli, kjer koli in nenadoma. V gorskem svetu so k temu bolj nagnjeni začetniki. Panični napad se začne z občutkom grozečega strahu in morebitne smrti. Oseba lahko občuti več različnih simptomov – od razbijanja srca, potenja, drgetanja, plitkega in hitrega dihanja do slabosti, krčev v trebuhu in omotice. Pomembno je, da takšno osebo pomirimo z umirjenim pogovorom.

Dihalna stiska (tujki v dihalih)

V dihala najpogosteje zaide hrana. Ločiti moramo med delno in popolno zaporo dihalnih poti:

  • delna zapora – oseba je pri zavesti in diha, čeprav je očitno, da ima tujek v dihalnih poteh: oseba naj kašlja intenzivno in vztrajno;
  • popolna zapora – oseba se duši, lahko pomodri.

Ukrepi ob popolni zapori:

  • odstrani morebitne delce hrane iz ust (odstranimo samo vidne, na slepo ne križarimo s prsti po ustni votlini);
  • osebi stopimo za hrbet, oseba naj se nagne naprej, izvedemo do 5 udarcev s plosko roko med lopatici; če ne pomaga, nadaljujemo s Heimlichovim prijemom;
  • 5-krat izvedemo Heimlichov prijem: eno roko stisnemo v pest, jo objamemo z drugo roko in stisnemo pod prsnico, sunkovito potegnemo k sebi in navzgor (potisk mora biti tako močan, da osebo dvignemo s tal;
  • če ne pomaga, izmenjujemo 5 udarcev in 5-krat Heimlichov prijem;
  • če/ko tujek prileti iz ust, prenehamo.
Heimlichov prijem


Heimlichovega prijema ne izvajamo pri nezavestnih!

Če oseba kadar koli izgubi zavest, izvajamo TPO!

Povišana telesna temperatura

Vročina ob infekcijah ni nevarna, pomembno pa je da čimprej sestopimo v dolino. Oseba z vročino lahko dobi Lekadol (1–2 tableti naenkrat). Pri intenzivni telesni aktivnosti, zlasti v vročem, vlažnem vremenu in premajhni hidraciji, nastopijo mišični krči. Prizadeta oseba potrebuje počitek in ustrezno hidracijo.

Če se izguba tekočine in mineralov še poveča, lahko pride do toplotne izčrpanosti. Prizadeti bo oslabel, omotičen, lahko nastopijo znaki šoka. Prva pomoč sta počitek in ustrezna hidracija.

Vročinska kap nastopi, ko ob intenzivni telesni aktivnosti v vročem vremenu odpove center za termoregulacijo. Nastopi dokaj hitro, lahko pride do motnje zavesti in kome. Poskrbeti moramo za nadzor življenjskih funkcij. Če pride do prenehanja dihanja in srčnega utripa, izvajamo TPO.

Položaji pri poškodbah/bolečinah v posameznih delih telesa

  • nezavest: stabilni bočni položaj, redno preverjamo stanje ponesrečenca;
  • poškodba posameznih udov: ud imobiliziramo in namestimo v rahlo dvignjen položaj, redno preverjamo stanje ponesrečenca in uda;
  • poškodba prsnega koša: polsedeči položaj, redno preverjamo stanje ponesrečenca;
  • poškodba trebuha: polsedeči položaj s pokrčenimi nogami, redno preverjamo stanje ponesrečenca;
  • bolečina v prsnem košu: polsedeči položaj, poškodovanca čim manj premikamo, NIKAKOR se ne sme premikati sam, redno preverjamo stanje ponesrečenca;
  • poškodba glave: ležeč položaj z rahlo privzdignjeno glavo, redno preverjamo stanje ponesrečenca, pogosto lahko bruha.

Če pride do nezavesti ali šoka, ravnamo po navodilih za nezavest ali šok!


Izbitje zoba

Ob izbitju zoba ga čimprej speremo z vodo (če je umazan) in poskusimo vstaviti v nastalo luknjo. Če to ni možno, naj ga ima poškodovanec v ustih, da ga obliva slina. Poškodovani mora čim hitreje v bolnišnico.

Vsebina prve pomoči v nahrbtniku

Na vsaki turi moramo imeti s seboj vsaj toliko opreme, da lahko pomagamo sebi ali bližnjemu.

V torbici prve pomoči naj bo vedno material, ki ima še veljaven rok uporabe (povoji, ki so spremenili barvo iz bele na zeleno, niso več uporabni). Redno dopolnjujmo in obnavljajmo porabljeni sanitetni material in zdravila Seznam ni narejen v smislu predpisane opreme, kot jo imamo za prvo pomoč v avtu, ampak so navedene osnovne stvari. Predlagam, da pri nakupu komercialno dostopnih torbic prve pomoči preverite vsebino in jo po potrebi dopolnite.

Pripročljiva vsebina torbice prve pomoči:

  • par ali dva zaščitnih rokavic;
  • prvi povoj;
  • večji in manjši raztegljiv povoj (krep povoj);
  • nekaj obližev (zelo priporočljivo je imeti nekaj obližev Steri strip, s katerimi lahko zalepimo globjo rano, saj dejansko začasno nadomestijo šive);
  • sterilna gaza;
  • lepilni trak;
  • trikotna ruta;
  • škarje ali nož;
  • piščalka;
  • protibolečinsko zdravilo, ki se ga dobi brez recepta (npr. Lekadol, Nalgesin S);
  • astro folija.

Ravnanje ob prihodu helikopterja

Ali se bo v reševanje vključil helikopter ali ne, bodo odločali reševalci. Ob klicu na 112 nikakor ne smemo uporabiti stavka "Naročam helikopter." Operater oziroma reševalec, ki smo ga dobili na zvezo prek Centra za obveščanje (112), nam bo dal informacije o morebitnem reševanju s helikopterjem.

Operaterju moramo povedati, kje se nahajamo in kakšne so potencialne nevarnosti za reševalce. To velja tudi za reševalce, ki do nas pridejo s pomočjo helikopterja. Če je možno, odstranimo stvari, ki bi jih lahko vrtinec zraka, ki ga povzroča rotor, lahko dvignil v zrak (odložene kape, rokavice, vetrovke, nahrbtniki, vrvi, ...). Če je prisotnih več ljudi, naj pri poškodovancu ostane samo eden, ostali naj se umaknejo vsaj 100 m stran v zavetje (če smo sredi stene, se ni treba spuščati po vrvi, ampak ostanemo tam, kjer smo). V primeru, da smo sredi stene, opozorimo naveze v bližini (še posebno tiste nad nami), naj med reševanjem PRENEHAJO plezati, saj lahko ogrozijo helikopter in tudi nas. Tisti, ki ostane s ponesrečencem, naj OSTANE TAM! Navodila za gibanje mu bo dal reševalec, ki se bo spustil do njega. V primeru, da nam bo rekel, naj se vkrcamo v helikopter, veljajo naslednja pravila:

  • helikopterju se vedno približujemo s strani, da nas pilot vidi (IN NIKOLI OD ZADAJ)
  • vedno smo sklonjeni;
  • v bližini helikopterja se ne gibljemo po strmini navzgor.
Pravilen način približevanja helikopterju

Osebna orodja