Osnovna plezalna oprema

Kot je alpinizem raznolika aktivnost, temu primerno je raznolika tudi oprema, ki jo za različne zvrsti alpinizma uporabljamo. Še tako vrhunska in kvalitetna oprema ni zagotovilo za dobre vzpone in varno plezanje, temveč predstavlja le osnovo, ki omogoča plezalcu, ob pravilni uporabi seveda, varnejše in učinkovitejše plezanje. Dandanes je na tržišču ogromno število ponudnikov alpinistične opreme, kar na eni strani omogoča kupcu nakup opreme, namenjene njegovim specifičnim potrebam in zahtevam, na drugi strani pa so predvsem manj izkušeni velikokrat zmedeni ob poplavi raznovrstne opreme. 

Testiranje in trajnost

Testiranje in oznake

V začetni dobi alpinizma so gorniki uporabljali precej primitivno opremo, ki je izhajala iz drugih aktivnosti in so predstavljale različne izpeljanke orodij iz vsakodnevne rabe. Z nabiranjem izkušenj se je razvijala tudi oprema, ki je postajala vse bolj specifična, boljša in je omogočila prehod k težjim vzponom. Izdelava, predelava in izboljšava opreme je bila dolgo domena plezalcev samih in lokalnih obrtnikov, ki so iz takrat razpoložljivih materialov izdelovali različne izdelke – krojači, kovači itd. Z razvojem opreme, zahtevnostjo njene izdelave in z uporabo novih materialov ter večanjem kroga uporabnikov, so se začeli pojavljati proizvajalci izključno alpinistične opreme, oziroma le določene vrste opreme - oblačila, obutev, ledno opremo, itd. Vzporedno s tem, se je pojavila tudi potreba po standardizaciji testiranja opreme. To je na eni strani zagotovilo določeno raven zanesljivosti in kakovosti opreme, po drugi strani pa uporabniku zagotavlja, da je oprema resnično testirana in primerna za uporabo. Vsak kos opreme, ki ima določeno nazivno trdnost, mora biti laboratorijsko testiran, z oznakami na artiklu pa je označeno, da artikel dejansko ustreza mednarodnim standardom (oznaki UIAA in/ali CE). Na opremi so podatki o nosilnosti pri različnih načinih obremenitve navedeni v navodilih za uporabo, natisnjeni pa so tudi na sami opremi. 

Leta 1932 je bila v Chamonix-u ustanovljena mednarodna organizacija za področje gorništva in plezanja – International Mountaineering and Climbing Federation – UIAA. Njen namen je bil v začetkih uniformirati težavnostno lestvico ocenjevanja vzponov. Z leti so pod njeno okrilje prihajale nove naloge in v letu 1957 so izdali prve standarde za varnost opreme. Prva testiranja so začeli izvajati 3 leta kasneje. Pod drobnogled in testiranje so najprej vzeli vrvi. Nabor standardov se je širil in razvijal in tako je danes testirana prav vsa oprema, katere pomanjkljivosti bi lahko ogrožale plezalce. Organizacija UIAA danes poleg samega testiranja ustreznosti opreme, izvaja tudi različna testiranja uporabnosti opreme, analizira nesreče v gorah, izdaja različna priporočila za pravilno in učinkovitejšo uporabe opreme, organizira tečaje pravilne uporabe opreme, se zavzema za ohranjanje gorskega okolja, poskuša dvigovati etična načela v gorah itd.

Slika 1: UIAA varnostna oznaka (Vir: UIAA)

Pred začetkom uporabe plezalne opreme je zelo pomembno, da si preberete navodila proizvajalca in se izurite za njeno varno uporabo! Dve zelo pomembni zadevi za varno uporabo opreme sta namreč pravilna uporaba in brezhibnost opreme.

Trajnost, uporabnost in vzdrževanje opreme

Za varno plezanje moramo imeti brezhibno plezalno opremo, zato jo pred odhodom na turo vedno pregledamo. Opremo shranjujemo v suhih, temnejših prostorih, zavarovanih pred kemikamalijami, vlago in ekstremnimi temperaturami. Čistimo jo s tekočo vodo in milom, sušimo pa jo na sobni temperaturi. Opremo z gibljivimi deli (vponke, metulji, ...) lahko vzdržujemo z raznimi protikorozijskimi olji.
Proizvajalci za vsak izdelek podajajo maksimalno dobo uporabe in garancijsko dobo. Opreme ne uporabljamo do maksimalne dobe uporabe, ampak dokler se nam zdi varna. Tako naprimer Petzl priporoča, da damo njihovo opremo vsakih 12 mesecev na pregled za to usposobljenemu osebju. 

Čelada

Eden izmed najpomembnejših zaščitnih pripomočkov pri plezanju je čelada. Uporablja se jo pri vseh zvrsteh plezanja, v zadnjem času je njena uporaba zelo priporočljiva tudi pri športnem plezanju v naravnih plezališčih. Čelada varuje glavo pred padajočim kamenjem, ledom, opremo ter pred udarci z glavo v skalo/steno pri plezanju, padcih... Dobre čelade so lahke, trdne in imajo enostaven način prilagajanja velikosti naše glave. Večina jih ima tudi majhne kaveljčke, pod katere namestimo elastiko čelne svetilke. Novejše čelade so izdelane iz kompaktnega polistirena, ki je po obodu zaščiten s polikarbonatno školjko. Take čelade so zelo lahke, zračne in udobne. So pa manj robustne in zahtevajo nekoliko več pozornosti pri rokovanju z njo (lahko jo zlomimo). Delujejo po principu absorbcije udarca z deformacijo, tako da pri hudem udarcu lahko tudi počijo in razpadejo. Čelade, ki imajo celotno školjko iz polikarbonata so bolj elastične, težje, a zaradi tega bolj trpežne in odporne na udarce. Delujejo pa na principu razpršitve sile. Močan udarec se razprši in prenese na glavo preko sistema posebnih trakov pod obodom čelade ali posebnega polistirenskega vsadka. 

Slika 2: Stiroporasta in plastična čelada (Vir: Petzl)

Čelado ob nakupu pomerite tudi z nameščeno kapo na glavi, saj jo boste velikokrat uporabljali tudi pozimi, poleti se nam pa tudi ničkolikorat zgodi, da nosimo kapo pod čelado.

Plezalni pas

Pri plezanju nosimo plezalni pas, na katerega smo navezani, na zankah nosimo plezalno opremo (sisteme, metulje, ...). Pozorni moramo biti na ustrezno velikost plezalnega pasu. V primeru, da je premajhen, nas tišči, v primeru, da je prevelik, pa lahko pri nerodnem padcu pademo iz pasu. Pasovi namenjeni alpinizmu (plezanje skalnih, lednih in snežnih smeri), imajo navadno poleg nastavljivega pasu, zaradi različnega števila slojev oblačil, ki jih nosimo v različnih letnih časih, nastavljivi tudi nožni zanki.
Kadar med plezanjem nosimo težak nahrbtnik je priporočljivo, da poleg (spodnjega dela) plezalnega pasu, nosimo tudi zgornji del plezalnega pasu. V primeru padca kombinacija obeh pasov zmanjša možnost poškodb hrbtenice (preprečuje padec vznak).

Slika 3: Spodnji in zgornji del plezalnega pasu (Vir: Black Diamond)

Oprema za varovanje

Poleg opreme namenjene posameznim zvrstem plezanja (skalno, snežno, ledno in športno), poznamo tudi splošno opremo za varovanje, ki jo uporabljamo pri plezanju v navezi.

Vponke z matico

Vponke z matico so pomemben varovalni element. Uporabljamo jih za varovanje, izdelavo sidrišč ter povsod tam, kjer smo vpeti mi ali naš soplezalec. Matica na vratcih vponke preprečuje, da bi se le te odprle, kadar je matica privita. Na tržišču lahko zasledimo vponke, kjer je potrebno matico vsakič znova zaviti, na voljo pa so tudi t.i. polavtomatske, kjer poseben zaklep omogoča avtomatsko zapiranje matice. Vponke z matico ločimo tudi po obliki (hruškaste - HMS vponke, ovalne in D-oblike). 

Slika 4: Vponka z matico (Vir: Petzl)

Trakovi

Trakovi so prešite neskončne zanke, različnih dolžin (60 cm, 80 cm, 120 cm, 180 cm...), namenjene predvsem izdelavi sidrišč in sistemov. Danes najdemo na tržišču trakove izdelane iz poliamidnih vlaken ter iz dyneema (polietilenskih) vlaken. Kljub temu, da so si trakovi iz enih in drugih vlaken na prvi pogled zelo podobni in proizvajalci za oboje navajajo enako nosilnost (22 kN), so med njimi razlike. 

Poliamidni 

Poliamidne zanke so narejene iz sintetičnega poliamida, ki je najstarejše uporabno sintetično vlakno. Je zelo odporno na trganje, je elastično (do neke mere) in trpežno. Temperatura taljenja poliamidnega vlakna je večja od polietilenskih vlaken, odlikuje pa ga tudi rahlo večja odpornost na UV žarke. Slabše pa se to vlakno obnese v vodnatih razmerah, saj vpija vodo in sicer do 4% svoje teže. Mokro vlakno pa znatno izgubi na svoji moči oz. nosilnosti. V zimskih pogojih, ko začnejo zanke zmrzovati, se nosilnost tovrstnih trakov lahko zmanjša tudi do 50%!

Dyneema (polietilenski)

Dyneema je polietilensko vlakno, katerega glavne odlike so izredna vzdržljivost, odpornost na vodo in kemikalije. Omenjeno vlakno je zelo lahko in močno, saj je 5x močnejše kot poliamid. Dodatna prednost vlakna je, da ne vpija vode. Takšne zanke so najbolj primerne za nameščanje vmesnega varovanja. Slaba lastnost dyneema zank je relativno nizka temperatura, pri kateri se vlakna začnejo taliti. Ker so vlakna zelo gladka in neelastična, se vozli na njih slabše obnesejo – drsijo in zmanjšajo nosilnost vlaken. 

Slika 5: Poliamidni (zgoraj) in najlonski (spodaj) trak (Vir: Wild Country)

V tabeli so predstavljene bistvene razlike med obema vrstama zank.

Razlika med dyneema in poliamidnimi neskončnimi zankami

Lastnosti	Dyneema zanke	Poliamidne zanke
Absorbiranje vode	0%	4%
Nosilnost ob izdelavi vozla na zanki (1)	40-60%	60-80%
Tališče	130 stopinj C	220 stopinj C
Maksimalni raztezek (2)	3-4%	15-25%
UV odpornost	Zmerna	Dobra
Trpežnost	Dobra	Zelo dobra

(1) Nosilnost zanke glede na deklarirano vrednost, če na zanki naredimo vozel.

(2) Raztezek materiala oz. zanke ob pretrganju. Ta podatek nam kaže elastičnost materiala.

Slika 6: Zmanjšanje nosilnosti traku zaradi vozla (Vir: Mammut)

Pri izdelovanju sidrišč se poslužujmo širokih poliamidnih trakov (12 do 19 mm). Ozki dyneema trakovi imajo ob uporabi vozlov zelo nizek prag trganja. Manj so odporni tudi na obrabo, kar je še posebej pomembno pri obremenitvi takega traku preko ostrega skalnega roba. V omenjenih primerih se lahko nosilnost trakov zmanjša na vsega 5 kN ali 500 kg. Zaradi teh razlogov dyneema trakovi NISO PRIMERNI za izdelovanje sidrišč, razen v izjemnih primerih, ko nimamo druge izbire in uporabimo dvojno zanko. Na sidriščih torej uporabljajmo poliamidne, dovolj široke in nepoškodovane trakove. Spoznajmo prednosti, slabosti in posebnosti posameznih vrst trakov ter upoštevajmo navodila proizvajalcev in pravila alpinistične šole.

Sistemi vponk

S sistemi vponk (tudi: kompleti) v smereh povezujemo varovala in plezalno vrv. Sistem sestavljata dve vponki povezani z neskončno zanko/trakom, dolžine 60 ali 120 cm. Podaljšane sisteme uporabljamo zato, ker smeri v hribih ne potekajo naravnost navzgor (kot v plezališču), ampak potekajo cikcak (iščejo najlažje prehode čez steno). Če bi vpenjali samo kratke sisteme, bi si ustvarili veliko trenje in kmalu ne bi mogli več vleči vrvi za sabo. Podaljšane sisteme si izdelamo sami, lahkopa jih tudi kupimo. 

Slika 6a: Skrajševanje podaljšanih sistemov

Poznamo vponke s polnimi vratci in vratci na žičko. Razlika med enimi in drugimi vratci se pojavi ob udarcu vponke ob skalo ali kak drug trd predmet. Polna vratca se bodo ob udarcu odprla, saj se bo sila prenesla na vratca, pri žičnatih vratcih pa se to ne bo zgodilo, ker ima žica toliko manjšo maso, da ne pride do nihanja. Vponke z žičnatimi vratci so tudi primernejše za snežno in ledno plezanje, saj se njihova vratca v ledu in snegu  zapirajo bolj zanesljivo. 

Slika 7: Vponka z žičnatimi in polnimi vratci

Pri športnem plezanju se uporablja že izdelane sisteme, kjer so vmesne neskončne zanke dolge med 10 in 20 cm.

Slika 7a: Sistema vponk (Vir: DMM)

Naprava za varovanje

Pri večraztežajnem plezanju se za varovanje največ uporablja naprava za varovanje (ploščica), ki omogoča samozatezno varovanje drugega (Petzl Reverso, Black Diamond ATC Guide). Samozateznim napravam je skupno to, da delujejo na principu trenja, ki ga ustvarja napeljana vrv skozi njih. Lastnost samozateznega delovanja s pridom izkoriščamo tudi pri izvajanju ostalih manevrov kot npr. samoreševanje, spust po vrvi, reševanje padlega soplezalca, … in je zaradi svoje raznovrstnosti v alpinizmu zelo uporabna pripravica. Samozatezne naprave, ki omogočajo samozatezno varovanje prvega, so namenjene predvsem varovanju pri športnem plezanju (npr. Petzl Grigri).

Slika 7b: Naprava za varovanje (Vir: Black Diamond)

Vrv

Vrv je eden glavnih delov plezalne opreme, saj plezalcu nudi varnost pri plezanju, možnost umika iz stene in izvajanje manevrov. Pri vrveh je pomembna njihova elastičnost, vzdržljivost (življenjska doba) in  tudi nepremočljivost. Slednje je še posebej pomembno pri zimskem alpinizmu, ko se soočamo s pomrznjenimi vrvmi, s katerimi se izredno težko rokuje. Za različne zvrsti plezanja se navadno uporablja tem zvrstem namenjene vrvi. Proizvajalci za vrvi podajajo tehnične specifikacije, kot so premer, število UIAA padcev, največjo ulovitveno silo pri padcu, maso  in še nekaj drugih parametrov.

Kateri »družini« vrvi pripada določena vrv, lahko razberemo po oznaki v krogcu, ki je natisnjen na koncih vrvi (glej Sliko 9).

Enojna vrv

Enojna dinamična vrv omogoča plezanje naveze dveh plezalcev, vsak pa je navezan na svoj konec. Premeri enojnih vrvi so v razponu med 8,9 mm – 11 mm. Najpogosteje pa se uporabljajo premeri med 9,1 in 10mm. Tovrstne vrvi se uporablja predvsem pri športnem plezanju. Za to plezalno panogo se uporablja vrvi dolge do 80 m, kar omogoča plezanje športnih smeri dolgih do 40 m. Slabši lastnosti enojnih vrvi sta, da omogoča kratek spust po vrvi (v primeru 60 m vrvi, je spust dolg 30 m) in trenje, ki si ga lahko povzročimo le z enim pramenom (glej desni del Slike 8). Za plezanje v hribih je najbolj primerna dolžina 60 m.

Kolikor je alpinistov, toliko je tudi različnih mnenj, katera vrv je najboljša, najmehkejša, najbolj uporabna, s katero se najlažje rokuje. Izberite tisto vrv, ki vam osebno najbolj ugaja. Nekateri imajo raje trše vrvi, ker jih lažje vpenjajo, povzročajo manj trenja in so bolj zdržljive,  spet drugi zagovarjajo mehkejše, ker se z njimi lažje rokuje.

Dvojna vrv

Dvojna vrv (tudi polovička) je sestavljena iz dveh pramenov, ter omogoča plezanje naveze dveh ali treh plezalcev, kjer je vodilni navezan na oba pramena, sledeča plezalca pa vsak na svojega. Običajni premer pramena dvojne vrvi je 8 mm – 9 mm. Vsak pramen dvojne vrvi se lahko uporablja kot samostojno/enojno vrv, kar omogoča vpenjanje vsakega pramena posebej. Plezanje z dvojno vrvjo je v primeru dvomljivega varovanja varnejše, s pravilnim vpenjanjem pa si lahko zmanjšamo tudi trenje. Najpogostejša uporaba dvojne vrvi je alpinizem - plezanje večraztežajnih smeri, kjer zaradi svojih dveh (navadno) 60 m dolgih pramenov omogoča prav tako dolg spust po vrvi – to je tudi ena izmed prednosti v primerjavi z enojno vrvjo. Druga prednost pa je bolj praktične narave, saj vsak plezalec nese eno polovico vrvi, kar je lažje, kot pa nositi enojno vrv.

Slika 8: Pravilna uporaba dvojne vrvi (Vir: http://www.abc-of-rockclimbing.com)

Dvojček

Dvojček je vrv sestavljena iz dveh pramenov in omogoča plezanje naveze dveh plezalcev, kjer sta oba navezana na oba pramena. Z dvojčkom ravnamo kot z enojno vrvjo, kar pomeni, da vpenjamo oba pramena skupaj. V nasprotnem primeru je uporaba nevarna. Premeri dvojčkov se gibajo od 7,5 mm – 8 mm. Najpogostejša uporaba dvojčka je alpinizem - plezanje večraztežajnih smeri, kjer zaradi svojih dveh (navadno) 60 m dolgih pramenov omogoča prav tako dolg spust po vrvi.

Slika 9: Tipi in oznake vrvi

Vrv za gibanje po ledeniku

Vrv za ledeniško navezo je navadno tanjša in krajša od enojne ali dvojne vrvi. Dolžina se giblje od 20 m do 50 m, odvisno od števila oseb, ki so v navezi. So pa za ledeniško navezo primerne tudi ostale dinamične vrvi (enojna in dvojna).  

Pomožne vrvice

Vsak član naveze mora imeti pri plezanju s seboj dve vsaj 5 m dolgi pomožni vrvici. Tudi če imate daljše pomožne vrvice ni nič narobe, saj jih po potrebi lahko vedno skrajšate. Pomožno vrvico uporabljate za izdelavo sidrišč za spust, drsnih vozlov, za reševanje padlega, samoreševanje, spust po vrvi... Najbolj primerna je pomožna vrvica s premerom 6 mm. (Nosilnost okrog 8kN)  Na pasu jih nosimo zložene na primerno dolžino, da nas ne motijo med plezanjem. Zelo uporabna je tudi krajša vrvica, zavezana v zanko dolžine cca 30 cm, ki jo uporabimo za izdelavo Machardovega vozla (samovarovanje pri spuščanju po vrvi).

Prižeme

Za nadomeščanje drsnih vozlov in lažje izvajanje manevrov samovarovanja, samoreševanja, reševanja padlega, reševanja iz ledeniške razpoke, ..., se vedno bolj uporabljajo mini prižeme (Petzl Micro Traxion, Tibloc; Wild Country Ropeman, Kong Duck,... ). 

Slika 10: Prižena (Vir: Wild Country)

Prva pomoč

Vsaka naveza mora imeti (osnovni) komplet prve pomoči.