Nevarnosti v gorah

Iz Alpirocnik
Skoči na: navigacija, iskanje

Alpinizem je nevaren šport. Ne pravijo zastonj, da "alpinizem ni turizem". V tem poglavju bomo spregovorili o glavnih nevarnostih, ki prežijo na plezalce v gorskem svetu. Nevarnosti lahko razdelimo v dve glavni skupini, in sicer v objektivne in subjektivne. V nadaljevanju so predstavljeni glavni »predstavniki« posamezne skupine.


Objektivne nevarnosti

Objektivne nevarnosti so tiste, na katere ne moremo vplivati in niso odvisne od naše volje. Kljub temu pa lahko z našimi ravnanji, izkušnjami, znanjem in preudarnostjo zelo omejimo posledice te skupine nevarnosti. Objektivne nevarnosti so:
- zapadno kamenje, krušljiva skala;
- vremenski preobrati (neurja, nevihte, strela…);
- prečenje snežišč poleti;
- živali;
- plazovi;
- ledne in snežne razmere;
- opasti;
- seraki;
- ledeniški svet.

Zapadno kamenje in krušljiva skala

Če povprašate tuje plezalce o kvaliteti skale v naših hribih, vam bodo dejali, da imamo kamnolom. To pa zato, ker so sami vajeni res kvalitetne skale. Granit na primer je precej kompakten in plezalec redkeje naleti na krušljive odstavke. Slovenski hribi pač premorejo nekoliko bolj specifično kamnino (apnenec), ki pa roko na srce, tudi ni tako krušljiva. Skala je večinoma dobra, je pa potrebno nekaj pazljivosti. Veliko boste naredili že, če se v hribih ne boste obnašali kot v plezališču – izvajali dinamičnih gibov in se obešali ter stopali na vsako skalo, ki jo vidite. Nekaj več pozornosti je potrebne tudi na začetku sezone, ko se prvič odpravimo v stene. Takrat je kar nekaj skale bolj rahlega zdravja, saj zima povzroči (nenehno zmrzovanje in taljenje) pokanje skale. Spomladi so zato stene bolj krušljive kot ob koncu sezone (septembra), ko se že obletijo (večina materiala je že padla v dolino).


Na krušljivost sicer ne moremo vplivati, lahko pa z našimi dejanji zelo omejimo posledice krušljivosti. Prva stvar, ki jo lahko naredimo, je, da vedno nosimo čelado. Naj vas ne bo sram imeti čelade na glavi tudi, ko dostopate ali prečite ostenja. Velikokrat boste videli plezalce, da prikrevsajo s čelado na glavi vse do avta. Navsezadnje imamo samo eno glavo. Današnje čelade nudijo veliko stopnjo zaščite pred padajočim kamenjem, zato Lumpi svetuje: »Pametno je čelado na glavo si povezniti!« Tudi izbira naše poti ali smeri plezanja je ena izmed stvari, ki zmanjšuje našo izpostavljenost krušljivi skali. Izkušeni alpinisti vam bodo povedali, katere stene slovijo po svoji krušljivosti in katere nudijo zdravo, belo, kompaktno skalo. Upoštevajte njihove nasvete. Tudi pod stenami, kjer najdete velika in sveža melišča, lahko z gotovostjo rečete, da so take stene krušljive. Za naše hribe v splošnem velja, da če je skala bela, siva, potem je to zdrava kamnina. Rjava barva (tudi rdeča in rumena) pa kaže na veliko prhkost in krušljivost. Izbira varovališča je naslednja stvar, s katero lahko zmanjšamo našo izpostavljenost padajočemu kamenju. Če je možno, izbirajmo varovališča pod kakimi manjšimi previsi, buhtlji, strehami ali v votlinah. Tudi varovališče, ki ni v vpadnici smeri plezanja, je dobra izbira. Če se varovališča ne da urediti na varnem mestu, potem naj varujoči pozorno spremlja dogajanje nad svojo glavo. Proženje kamenja lahko omejimo tudi s tehniko plezanja, kjer dosledno upoštevamo pravilo 3 opornih točk in preizkušamo sumljive oprimke in stope. Sploh slednje naj vam preide v kri, saj v hribih nikoli ne morete popolnoma zaupati oprimkom in stopom. Oprimek lahko od spodaj zgleda kompakten, a ko ga pogledate z vrha, vidite, da je odstopil od skale in samo čaka, da ga nekdo sproži. Sumljive oprimke vedno udarite z robom dlani in preverite, v kakšnem stanju so. Po nekaterih luskah lahko udarite tudi z dlanjo in če slišite votel zvok, jo raje pustite pri miru. Če naletite na sumljiv kamen, opozorite tudi soplezalca, da ga siromak ne bo zagrabil. Stope preverjamo z rahlo brco ali rahlim stopanjem nanj. Če naletite na del smeri, kjer je kamenje nestabilno in naloženo, takisto opozorite soplezalca na možnost občasne kanonade. Včasih pa se zgodi, da kamenje proži vrv, ki poteka od nas do varujočega. To se še posebej rado dogaja, ko stopimo na polico ali na vrhu žleba, kamina. Tam so vedno mesta, kjer je veliko nestabilnega kamenja. Tudi takrat morate opozoriti svojega soplezalca. Med plezanjem morate vsake toliko tudi pogledati, kako poteka vrv, da se slučajno ne zatakne za kako lusko ali kamen, ki bi ga poteg vrvi prekucnil v dolino. S pravilnim potekom vrvi se lahko velikokrat izognemo nepotrebnemu proženju kamenja.


Vedno, ko sprožimo kamen, ne glede na njegovo velikost, moramo z glasnim opozorilom opozoriti vse tiste, proti katerim se je kamen ali več njih zagnal. Najlažje je, da glasno zavpijemo »kamen«, da nas vsi slišijo in se lahko zavarujejo (stečejo pod previs, se stisnejo k steni…). Kamenje, ki ga prožimo med plezanjem, ni nevarno samo za varujočega ampak tudi za vrv, saj jo kamen zlahka preseka ali poškoduje do te mere, da z njo ni več varno plezati. Če se nam to zgodi sredi stene, smo lahko v resnih škripcih.


Pozorni moramo biti tudi na dostopih in sestopih, da ne prožimo kamenja po nepotrebnem na tiste, ki so za ali pod nami. Če se plazimo po brezpotjih, pa lahko pričakujemo, da bo kak gams, ki bo bežal pred nami, prožil kamenje, ki bo letelo na nas. Zatorej previdno tudi v teh primerih.


Vremenski preobrati

To je nenadno poslabšanje vremena, na katerega nismo računali. Takšnim presenečenjem se lahko izognemo s podrobnim preučevanjem vremenske napovedi in lokalnih vremenskih pojavov. Nenadni vremenski preobrati so poleti izredno nevarni, saj doživimo izredno hiter prehod od lepega, toplega vremena preko dežja in skokovitega padca temperature do snežnega meteža, vmes pa okrog nas pokajo strele. Pri nas so se v takih primerih že dogajale tragedije, zato ne podcenjujte poletnega vremena. Steno objame požled in sneg, isto se zgodi na sestopnih poteh. Povratek v dolino postane izredno težaven. K sreči se pa lahko s primerno opremo obvarujemo najhujšega. Poleti imejmo vedno s seboj kapo in rokavice ter nepremočljivo vetrovko, prostor imejte tudi za čelno svetilko in karto/kompas ter astronavtsko folijo (za nujne primere). Opazujmo vreme okrog nas, če se začnejo delati kopasti oblaki, je to jasen znak, da se kuha nevihta. Še posebej bodimo pozorni na strele, o katerih bomo spregovorili v nadaljevanju. Tudi megla je nevaren pojav, sploh če zaradi nje ne najdemo poti navzdol in se povrh vsega bliža še tema. Megla v hribih ni tako nedolžna, kot se to zdi v središču mesta. Včasih boste varno sestopili v dolino le s pomočjo karte in kompasa.


Strela



Prečenje snežišč poleti



Srečanje z živalmi

Večinoma so srečanja z živalmi v hribih zelo prijetna, saj eni druge opazujemo z varne razdalje. Težava nastane, ko se srečamo na ozkih mestih, kjer je malo manevrskega prostora za izogibanje. Gamsi in kozorogi znajo biti izredno neprijetni, če jih srečamo na takih mestih. To se nam bo dogajalo predvsem tam, kjer ne hodi veliko ljudi in še obstaja prvobitna narava. Ko se npr. gams počuti ogroženega bo pač storil vse, da se reši iz nastale situacije, četudi mu vi nočete nič žalega. Lahko so zgodi, da se bo zapodil proti vam in si tako izsilil izhod iz zanj nevarnega položaja. V takih primerih je najbolje, da se nemudoma vržete na tla in mirujete, saj bo gams tik pred vami nenadoma spremenil smer in mimo vas pobegnil na varno. Druga težava so kače, ki jih bomo srečali predvsem na dostopih in sestopih. V veliki večini primerov bodo že prej zbežale, ko bodo slišale cingljanje naše opreme, a vendar je potrebno biti pazljiv. Veliko jih je pod južnimi stenami (npr. Kogel), kjer je poleg melišč še nekaj travja in grmičevja. Če dostopate ali sestopate po takih terenih, potem bodite pozorni na dogajanje pod vašimi nogami, s kako palico pretipajte travo pred vami.

Objektivne nevarnosti v snegu in ledu


Plazovi

Plaz je ena izmed najbolj nevarnih reči, ki vas lahko čaka v hribih pozimi. Veliko ljudi tudi podcenjuje moč in nevarnost plazov. Upoštevajte opozorila meteorologov in ko ste na turi, redno preverjajte trdnost snežne odeje. Načelno je plaz gmota snega, ki drsi po naklonini. Veliki plazovi so lahko globoki do več metrov in potujejo s hitrostjo 150 km/h in več. Plazovi so nevarni predvsem zaradi dejstva, da ostanemo pokopani (brez zraka) pod več ton težko snežno odejo in poškodb, ki jih ob tem utrpimo. Nevarnost proženja plazov se najbolj poveča v času snežnih padavin in topljenja snega (pomlad). Več kot tri četrtine plazov se sproži med ali takoj po sneženju. Stabil¬nost snežne odeje je povezana s hitrostjo sneženja, saj je snežna odeja bolj nestabil¬na, če velika količina snega zapade v zelo kratkem času. Na to pa lahko vpliva tudi veter, še posebno na pobočjih, kamor napiha večje količine snega. Na stabilnost snega vplivajo tudi temperature in naklonina po¬bočja. Večina plazov (90 %) se pojavi pri nakloninah med 30 in 50 stopinj. Več o plazovih in vzrokih zanje, pa najdete v poglavju Plazovi.

Snežne in ledne razmere



Opasti


Seraki



Ledeniški svet


Subjektivne nevarnosti

Subjektivne nevarnosti so tiste nevarnosti, na katere lahko vplivamo, torej izvirajo iz nas samih. Ta skupina nevarnosti je plod nevednosti, malomarnosti ali utrujenosti, čeprav je na njih mogoče vplivati, se pojavljajo pogosteje kot objektivne.

V to skupino tako uvrščamo:
- slabo psiho-fizično pripravljenost;
- neznanje/podcenjevanje smeri;
- uporabo neprimerne opreme.
- izbiro soplezalca
- neaktivnost oz. slabo pripravljenost pred turo.


Neznanje in podcenjevanje smeri

Uporaba neprimerne opreme

Izbira soplezalca

Izbira neprimernega soplezalca predstavlja potencialno nevarnost. Vsa neskladja in razlike, ki obstajajo med dvema plezalcema že v dolini, se bodo v steni lahko samo potencirala. To je skoraj nujna posledica dejstva, da se naša športna aktivnost izvaja v okolju, kjer sta stres in strah stalnica. Vsi pač nismo med seboj kompatibilni, zato je bolje, da se ne navežemo na vrv. V hribih že tako preži na nas dovolj nevarnosti, zato je smiselno, da se jim smejimo v brk vsaj s človekom, s katerim se razumemo in se v čigar družbi se dobro počutimo.

Neaktivnost pred turo

Dan pred turo ali celo zjutraj pred odhodom se še enkrat pozanimamo, kako bo z vremenom tisti dan, kdaj se pričakuje vremenska motnja (če je napovedana), od kod bo prišla. Če v zadnjem trenutku pride do spremembe vremenske napovedi, prilagodimo cilj novim razmeram. Ne precenjujmo svojih sposobnosti in ne mislimo, da lahko plezamo hitreje od nevihte in strel.