Ledeniška naveza
Glavna nevarnost, ki preži na ledeniku, so ledeniške razpoke. Padec vanje je lahko usoden bodisi zaradi poškodb bodisi zaradipodhladitve. Kljub temu, da se po ledeniku praviloma gibljemo navezani, se v določenih primerih lahko odločimo,da vrvi ne uporabimo.Ob ustreznih pogojih(dobra vidljivost, dnevna svetloba, nerazgiban ledenik) je to običajno poleti, ko je ledenik brez snega in so razpoke dobro vidne, ali pa pozimi, ko se po njem gibljemo s smučmi in je dodobra pokrit s snegom. V vseh ostalih primerih se je za gibanje po ledeniku potrebno navezati.
Vsebina
Osnovna pravila
- po ledeniku ne hodimo sami,
- pri sebi imamo ustrezno opremo (katero – našteti),
- vedno smo navezani,
- obvladati moramo reševanje iz ledeniških razpok,
- ustrezna zaščita pred mrazom (tudi kadar je toplo),
- ustrezna zaščita pred soncem (tudi kadar ga ni).
Pri ledeniški navezi kršimo osnovno pravilo v alpinizmu – kadar si navezan, varuj (kljub temu pa smo ves čas na preži!)
Obstaja mnogo načinov navezave, ki nam jih narekujejo
- število članov naveze,
- dolžina vrvi in
- razmere na ledeniku.
Na eno vrv (dolžine 60m) se lahko navežejo do štirje. Značilnost ledeniške naveze je v razdelitvi vrvi na:
- varovalni del, ki povezuje člane naveze,
- reševalni del, torej prosti, neporabljeni konec vrvi, ki ga prenašamo s seboj v nahrbtniku in omogoča izvedbo reševalnih
manevrov.
Najobičajnejše so dvo- in tričlanske naveze. Številčnejše naveze niso samo nefunkcionalne–počasne in okorne– pač pa tudi nevarne, saj zaradi krajših medsebojnih razdalj obstaja verjetnost, da v razpoko pade več ljudi naenkrat. Razdaljo med člani naveze določa tudi stanje ledenika, ki zavisi od razmer. Bolj, kot so razmere neugodne (svež sneg, prekrite razpoke,megla), večja mora biti razdalja. Prvi in zadnji član se navežeta tako,
da jima na koncih ostane vsaj 5 metrov reševalne vrvi več, kot znaša njuna razdalja do prvega soseda na vrvi.
Priprava vrvi
Dvočlanska naveza si vrv razdeli na tri dele, pri čemer srednji del predstavlja varovalni del vrvi (10–15 m), krajna dva pa reševalnega (15–20 m). Pomembno je, da sta reševalna konca nekaj metrov daljša od varovalnega. V idealnem primeru je dolžina reševalnega dela vrvi dvakrat tako dolga kot
razdalja med soplezalcema, kar lahko zelo olajša manever pomoči, vendar je to težko zagotoviti, če imamo vrv, krajšo od 60 metrov.
Vrv je v pas najbolje pritrditi tako, da si jo z vozlom osmico najprej vpnemo v vponko z matico. Lahko jo vpnemo v manevrsko zanko, če pa želimo cel sistem skrajšati, lahko vpnemo tudi skozi obe zanki na pasu. Nato v to vponko vpnemo še eno vponko z matico, na kateri imamo malo prižemo (ropeman idr.), skozi katero vpnemo vrv, ki poteka proti soplezalcu. Med osmico in prižemo mora vseskozi ostati krajša zanka vrvi. Takšen način vpetja nam omogoča hitro reakcijo in prehod k učinkovitemu reševanju v primeru soplezalčevega padca v razpoko. Prižemo lahko nadomestimo tudi z Machardovim vozlom, pomembno je le, da vrv poteka skozi vponko, saj ga le tako lahko uporabimo na enak način kot prižemo.
Gibanje po ledeniku
zahteva nenehno pozornost, še posebej pa:
- pri prehodih čez snežne mostove,
- pri skokih čez ledeniške potoke,
- pri skokih čez razpoke,
- pri prečenju ledeniških razpok,
- pri hoji po ledeniški moreni,
- pri vračanju čez ledenik (jutro – večer).
Pri padcu je pomembno, da ga čimprej zaustavimo. Vkopljemo noge, s čimer prenesemo težo padlega s pasu na noge. Nato pričnemo z reševanjem iz ledeniške razpoke (naslednje poglavje).
