Orientacija

Samostojni gorniki morajo poleg ostalih hribovskih veščin in znanj obvladati tudi osnove orientacije. Izhodišč hribovskih tur ni težko najti, potem pa je potrebno izbrati še pravo in primerno zahtevno pot. Na turo se lahko bolje pripravimo, če vemo, koliko višinskih metrov nas čaka, in kolikšen je predviden čas hoje. Nekatere poti so slabo označene, preseneti nas lahko slaba vidljivost in kaj hitro se znajdemo v situaciji, ko se znanje orientacije izkaže za nujno.

Dandanes nam lahko elektronski pripomočki precej olajšajo gibanje v naravi. GPS je postal dostopen praktično vsakomur, natančnost in mobilnost teh naprav se je povečala, tako da že povsem ustreza amaterski uporabi. Nekatere naprave in računalniške aplikacije nam celo same predlagajo idealno pot gibanja, če jim le povemo, kam želimo. Vendar pa te naprave nikoli ne bodo nadomestile človeške sposobnosti selektivnega odločanja in prilagajanja različnim okoliščinam. Zato je še vedno zelo pomembno, da obvladamo klasična znanja in tehnike orientiranja. V gorah je to še posebej pomembno, sej so te včasih nepredvidljive, njihov teren pa lahko tudi nevaren, če se nepripravljeni znajdemo na napačnem kraju.

Značilnosti orientacije v gorah

Gore so same po sebi precej enostavne za orientiranje, saj je teren zelo izrazit. Doline so globoke in jasno razvidne, vrhovi izstopajo in so največkrat jasno določljivi. Vegetacija je redka. Po gorah so speljane označene poti.

Težavnost orientiranja se poveča, kadar zapustimo markirane poti ter kadar postane teren manj izrazit in se njegova nagubanost zmanjša. Takšen primer so gorske planote, kot sta na primer Komna in Pokljuka. Najbolj pa orientiranje oteži slaba vidljivost. Gosta vegetacija, še posebej pa megla, lahko omejita vidljivost terena in kaj hitro se zgodi, da se izgubimo. Pozimi se vsemu naštetemu pridruži še sneg, ki zakrije poti in označevalne table ter upočasni hojo. V kombinaciji z meglo lahko izgubimo tudi občutek za nagib terena in znajdemo se v zelo težavnih razmerah za orientiranje.

Tehnični pripomočki

Najpomembnejši kos opreme pri orientaciji je karta. Brez nje težko hodimo po neznanem terenu. Izurjeni orientacisti si sicer lahko precejšen del terena ob predhodnem študiju zapomnijo, vendar karta še vedno vsebuje preveč informacij, da bi jih lahko vse držali v spominu. Poleg tega karta ni težka in ne zasede veliko prostora. Zato jo imejmo vedno s seboj.

Kompas

Drug pomemben del opreme je kompas. Ta naj bo čimbolj preprost, zanesljiv in vzdržljiv. Orientacija je za izkušene seveda povsem mogoča tudi brez kompasa, a le dokler je teren izrazit, vidljivost dobra in se lahko orientiramo glede na položaj objektov v naravi.

Za orientacijo na terenu je najbolj uporaben preprost kompas, ki je vzdržljiv, magnetna igla pa se hitro umiri. Rdeči del magnetne igle kaže proti severu, beli pa proti jugu.

Višinomer

Pogosto si lahko dokaj uspešno pomagamo z barometričnim višinomerom, pazljivi pa moramo biti na hitre spremembe vremena, ki precej vplivajo na točnost. Dosegajo natančnost do 1 metra, njihova natančnost pa je precej odvisna od vremenskih sprememb in ga zato na točkah z znano višino (vrhovi) kalibriramo.

Najbolj praktični so višinomeri, vgrajeni v zapestno uro. Take ure imajo pogosto vgrajen tudi elektronski kompas.

GPS

GPS ima lahko vgrajeno karto, kompas in višinomer. Kljube temu ne more nadomestiti preglednosti tiskane karte in hitrosti ter enostavnosti kompasa. Lahko pa je zelo dober višinomer, če višino barometrično izračunava. Če uporabljamo GPS, ga vedno uporabljajmo v kombinaciji s tiskano karto. Zavedajmo se, da je ta naprava odvisna od električnih baterij in da se v strmih soteskah ter stenah natančnost zaradi omejene vidljivosti satelitov precej zmanjša.

Na trgu je velika ponudba GPS naprav. Za orientacijo v gorah so primerne tiste, ki imajo vgrajen tudi barometrični višinomer in elektronski kompas.

GPS je le naprava za orientiranje, ki ne more nadomestiti našega znanja orientacije, je pa še posebej koristen v pogojih slabe vidljivosti. 

Krivinomer

Krivinomer omogoča merjenje razdalj na karti in neposredno preračunavanje v razdalje v naravi glede na izbrano merilo. Prednost merjenja razdalj z krivinomerom je, da lahko merimo poljubno ukrivljene linije, kar z ravnilom veliko težje in manj natančno.

Merjenje razdalj na karti s krivinomerom je enostavno in hitro.

Planinske karte

Za orientiranje v gorah so najprimernejše posebne planinske karte, ki so izdelane na podlagi topografskih kart in posebej dopolnjene s planinsko vsebino (planinske koče, markirane poti itd.). V Sloveniji jih imamo večinoma v merilu 1:25 000 in 1:50 000. Primernejše so prve, saj so bolj natančne in primernejše za ‘pohodniško’ orientacijo, še posebej ob gibanju po brezpotju, kjer potrebujemo natančnejši prikaz terena. Omenjene karte izdaja PZS in jih dobimo na njihovih prodajnih mestih, v specializiranih gorniških trgovinah in še kje.

Karta sodi v roke in ne le v nahrbtnik, zato jo imejmo shranjeno tako, da je takoj pri roki in zaščitena pred mokroto. Kadar nismo prepričani o naši nameravani poti ali položaju, si pred sprejemom odločitve raje poglejmo karto. Ko se enkrat izgubimo, je za to prepozno. 

Izsek planinske karte (1:25 000) z vrisanimi planinskimi potmi (Vir: PV)

Oprema planinskih kart

Pod izrazom oprema karte mislimo na vse tisto, kar ni prikaz terena. Torej legenda, razna pojasnila, matematični elementi karte, mreža koordinatnega sistema itd.

Merilo

Merilo je najpomembnejši podatek na karti. To je razmerje med razdaljami v naravi in na karti. Pri merilu 1:25 000 predstavlja 1 cm na karti 250 metrov v naravi. Merilo si vedno preračunajmo v neko razumljivo vrednost in si jo zapomnimo, da si lažje predstavljamo in preračunavamo razdalje.

Ekvidistanca

To je višinska razlika med dvema plastnicama. Na slovenskih planinskih kartah ta največkrat znaša 20 metrov. Manjša, kot je ekvidistanca, bolj podrobno je prikazan relief.

Legenda

To je seznam pogosto uporabljenih topografskih znakov, opisan z besedami. Če se uporabljajo uveljavljeni znaki, legende navadno ni. 

Stanje karte

Stanje karte je pomemben podatek, saj nam pove, iz katerega leta so prikazani podatki. Vsi vemo, da se s časom teren spreminja. Nadelujejo se nove poti, planine se zaraščajo, naselja se širijo, potresi in plazovi spreminjajo teren itd. Zato preverimo starost podatkov na karti in vedno uporabljajmo najnovejše karte.

Koordinatna mreža

Koordinatna mreža za klasično orientacijo ni pomembna. Uporablja se predvsem za vrisovanje položaja kot na primer pri prenosu GPS koordinat na zemljevid. Če to počnemo, bodimo pozorni, v katerem koordinatnem sistemu je karta prikazana, in se o tem podrobneje podučimo. Koordinatne mreže, projekcije itd. so kompleksna tema in presegajo obseg tega članka.

Vsebina planinskih kart

Teren je na kartah prikazan s pogojnimi znaki, ki jim pravimo tudi topografski znaki. Pomen posameznega znaka si lahko pogledamo v legendi.

Relief

Razgibanost terena je na planinskih kartah prikazana s plastnicami. To so navidezne črte, ki povezujejo točke zemeljskega površja, ki imajo enako nadmorsko višino. Izredno strmi predeli (stene) so prikazani s črtkanjem. Podrobnost prikaza je določena z ekvidistanco. Bolj kot so plastnice skupaj, strmejši je teren.

Na večini sodobnih planinskih kart je oblika terena poudarjena tudi s senčenjem. Plastnice so praviloma rjave ali sive barve, na novejših kartah so plastnice rjave, skalnati predeli pa črtkani s sivo barvo. V ledeniških predelih (in na splošno na vodnatem terenu) so plastnice prikazane z modro barvo.

Sposobnost branja oziroma predstave reliefa je ena najbolj koristnih orientacijskih veščin. Z nekaj truda in vaje bomo s časom razvili občutek, kje teren pada, kje se dviga, in kakšna je njegova oblika.

Hidrografija

Vsi vodotoki in vodni objekti so prikazani z modro barvo. Ponavadi je ob vodotoku napisano tudi njegovo ime. Vodotoki so zelo koristni orientirji, saj dopolnjujejo predstavo o reliefu (vedno tečejo po dnu dolin) in so linijski orientirji.

Vegetacija

Vegetacija je prikazana z odtenki zelene barve. Potrebno je povedati, da je vegetacija najmanj zanesljivo prikazana, saj se najhitreje spreminja. Zaraščeno brezpotje je praviloma težje prehodno, zato se je včasih smiselno tem območjem izogniti, predvsem kadar gre za rušje.

Komunikacije

Sem spadajo poti, ceste, žičnice, daljnovodi, hiše, naselja itd. Torej vse antropogene danosti. Prav tako so s črno barvo izpisana krajevna imena in nadmorske višine ob kotah.

Posebna planinska tematika

Markirane poti so natisnjene z rdečo barvo, njihov prikaz pa je odvisen od težavnosti poti. Planinske postojanke so obkrožene z rdečim krogom.

Lahke markirane poti so prikazane s polno črto. Zahtevne poti s črtkano in zelo zahtevne s pikčasto črto. Pogosto so označena tudi območja gibanja za turno smuko (z modro in smučarjem).

Orientiranje karte

Orientiranje karte je najosnovnejša veščina, ki jo moramo obvladati. Pravilno orientirana karta nam pomaga, da si laže predstavljamo, v katero smer gledati, ko iščemo objekt narisan na karti in obratno.

Orientirati karto pomeni, da sever v naravi poravnamo s severom na karti, oziroma, da karto usmerimo tako, da so smeri med objekti v naravi in prav temi objekti na karti vzporedne. Sever je na karti praviloma na njenem vrhu, razen če ni označeno drugače.

Karto lahko orientiramo na dva načina: s kompasom ali glede na položaj objektov v naravi.

Orientiranje karte s kompasom

S kompasom orientiramo karto tako, da kompas postavimo ob vzhodni (desni) ali zahodni (levi) rob karte, nato pa vse skupaj vrtimo okrog vertikalne osi, dokler magnetna igla in rob karte nista vzporedna. Zopet pazimo, da ne zamenjamo severa in juga. Na večini kompasov je del magnetne igle, ki kaže na sever, obarvan z rdečo barvo.

Orientiranje s kompasom. Igla in rob karte morata biti poravnana. Magnetna igla mora kazati proti zgornjemu robu karte (Vir: PV).

Orientiranje karte glede na položaj objektov v naravi

Karto vrtimo okoli vertikalne osi, dokler se smeri na karti in v naravi ne ujemajo.

Primer: če stojimo na grebenu, mora biti naš greben na karti enako usmerjen kot greben v naravi. Pri tem pazimo, da karte pomotoma ne obrnemo za 180 stopinj.

Načrtovanje poti in gibanje po terenu

Hoja po označenih poteh je praviloma orientacijsko povsem nezahtevna in največkrat ne zahteva obvladanja orientacije. Če pa s poti zaidemo ali pa nalašč izberemo neoznačene poti in ubiramo brezpotja, bomo poznavanje različnih tehnik orientiranja še kako potrebovali.

Izbira orientirjev

Objekte na karti lahko glede na njihovo obliko razvrstimo med točkovne, linijske in površinske. Razumevanje te razvrstitve je pomembno predvsem zato, da lahko za spremljanje svojega položaja na terenu in načrtovanja poti uporabimo najprimernejše objekte, ki jih hkrati ponujata karta in teren.

Točkovni objekti so na primer planinska koča, strogi vrh gore, mejni kamni itd. Njihova lastnost je jasno določen položaj na terenu, na podlagi katerega lahko precej natančno ugotovimo, kje se nahajamo. Seveda pa morajo biti ti objekti narisani tudi na karti.

Linijski objekti so planinske poti, vodotoki, grebeni, rob gozda itd. Njihova lastnost je, da imajo največkrat podolgovato obliko in približno usmerjenost, zato so zelo primerni za načrtovanje gibanja po terenu.

Površinski objekti so tisti, ki zavzemajo neko večjo površino, na primer večje jezero ali jasa. Njihove stranice so pravzaprav linijski objekti.

Branje karte

Včasih je nek objekt prikazan na karti, ni pa viden na terenu. Na primer višinska kota na vrhu hriba na terenu ne obstaja. Na karti pa je praviloma narisana na vrhu hriba ali na drugi značilni terenski obliki. Ko bomo višinsko koto, ki je narisana na karti, iskali na terenu, bomo pravzaprav iskali vrh hriba.

Tudi plastnica na terenu ne obstaja, lahko pa se gibamo po njej, če hodimo po enaki višini.

Nekatere objekte pa najdemo na terenu, na karti pa ne bodo prikazani. Na primer ozka stezica, mali potoček itd. Ti objekti na karti niso prikazani zato, ker so v splošnem premalo pomembni. Tega se moramo zavedati, kadar naletimo na manj značilne objekte v naravi. Kriteriji za prikaz so med kartami različni, glede na njihov namen in merilo. Če se bomo s karto podali na teren, bomo kaj hitro dobili občutek za ta kriterij. 

Prav tako je zaradi merila karte prikaz nekaterih objektov posplošen. Na planinski poti ni narisan vsak zavoj, tudi hiš v naseljih je več, kot jih je narisanih na karti.

Tem postopkom za posploševanje prikaza terena kartografi pravijo kartografska generalizacija in jih izdelovalci uporabljajo zato, da karta ostane pregledna.

Prikaz in predstava oblike terena (reliefa)

Prepoznavanje reliefa povzroča največ preglavic začetnikom. Je najpomembnejša veščina, ko se gibamo izven urejenih poti. To še posebej velja v gorah, kjer je teren reliefno zelo razgiban in kjer se želimo nekaterim reliefnim oblikam nujno izogniti (neprehodne stene, soteske itd.).

Kako si predstavljati teren, je praktično zelo težko razložiti, pomagajo pa izkušnje in vaja.

Naklonino posameznega dela terena lahko precej dobro določimo iz gostote plastnic. Gostejše kot so, bolj je teren strm. Glavne plastnice imajo tu in tam pripisano višino, s pomočjo katere lahko sklepamo, v katero smer se teren med njimi dviguje ali spušča. O tem lahko sklepamo tudi na podlagi višinskih točk (kot) in hidrografije. Ko primerjamo višinske točke med seboj, lahko ugotovimo, katere so višje ali nižje. Vodotoki vedno tečejo po dolinah. Teren se praviloma najstrmeje dviguje v pravokotni smeri glede na smer vodotoka itd.

Nekaj primerov prikaza reliefa s plastnicami in profilno črto (Vir: PV)

Določanje svojega položaja

Kadar na terenu vzamemo karto v roke, ponavadi najprej želimo ugotoviti, kje smo. Začnemo z grobim lociranjem. Če smo se na primer pripeljali skozi vas do konca doline, bomo najprej poiskali na karti vas in potem dolino. Na ta način v grobem ugotovimo, na katerem delu karte se nahajamo.

Sledi natančno ugotavljanje položaja. Ozremo se okrog sebe, pogledamo, kakšni objekti se nahajajo okoli nas in poskušamo na karti najti prikaz objektov, ki ustrezajo situaciji na terenu.

Pogosto se zgodi, da hodimo po neki poti, ki jo brez težav najdemo na karti, ne vemo pa natančno, kje na tej poti smo. Če ni ob poti kakšnega točkovnega objekta, moramo uporabiti meritve. S kompasom izmerimo kot (azimut) proti izrazitemu točkovnemu orientirju (npr. vrh), ki je prikazan na karti in se nahaja približno v pravokotni smeri glede na pot, po kateri hodimo. Če vrišemo obratni kot (kontraazimut) od merjenega objekta na karto, lahko ugotovimo, da se nahajamo na preseku naše poti in vrisanega obratnega kota.

Presek poti in kontraazimuta (Vir: PV)

Presek poti in kontraazimuta

Praviloma lahko na omenjena načina skoraj vedno dovolj natančno določimo svoj položaj. Kadar pa ni dovolj bližnjih orientirjev, lahko svoj položaj določimo z več meritvami proti izrazitim oddaljenim orientirjem in vrisom obratnih kotov na karto.

Možnosti določanja svojega položaja je nešteto in so odvisne od terena ter naše sposobnosti opazovanja in branja terena.

• Azimut je kot med severom in izbrano točko, merjen v smeri urinega kazalca. Azimut lahko izmerimo s preprostim kompasom.

• Kontraazimut je kot, obraten azimutu. Izračunamo ga tako, da azimutu prištejemo ali odštejemo 180 °.

Merjenje azimuta s preprostim kompasom

1. Kompas obrnemo proti objektu tako, da je puščica na prozorni ploščici (A) usmerjena proti merjenemu objektu.
2. Limb vrtimo tako, da se magnetna igla in oznaka severa na limbu poravnata (B).
3. Pri označbi na vrhu kompasa (C) odčitamo smer: 320 °.

Limb vrtimo tako, da se magnetna igla in oznaka severa na limbu poravnata (Vir: PV).

Vris kontraazimuta

Pri vrisu kontraazzimuta si lahko namesto s kotomerom pomagamo tudi s kompasom. Usmerjenost magnetne igle tu ni pomembna.

1. Z nastavljenim izmerjenim azimutom (320 °) poravnamo črte v limbu (B) in črte na karti (A), ki označujejo sever. Pazimo da narišemo kontraazimut in ne azimuta.
2. Rob kompasa postavimo ob točko, na katero smo merili (C) azimut.
3. Narišemo črto od točke v smer, ki jo določa rob kompasa.

Vris kontraazimuta (Vir: PV)

Vris položaja iz preseka kontraazimutov

Na dva jasno določljiva objekta izmerimo azimut. Oba kontraazimuta vrišemo na karto in na njunem preseku je naš položaj.

Na dva jasno določljiva objekta izmerimo azimut. Oba kontraazimuta vrišemo na karto in na njunem preseku je naš položaj (Vir: PV).

Izbira poti

Ko ugotovimo, kje smo, se ponavadi takoj vprašamo, kam gremo, oziroma, kako bomo do tja prišli. Načinov, kako priti do želenega cilja, je ponavadi veliko. Največkrat bomo verjetno uporabili obstoječo infrastrukturo nadelanih in označenih poti, redkeje pa neoznačene poti ali celo brezpotje.

Preden začnemo s hojo, moramo dobro načrtovati naše gibanje in izbrati idealno pot. Tako bomo najhitreje in najlaže prišli na želeni cilj. Pogosto se zgodi, da je najenostavnejša pot tudi najdaljša in speljana precej naokrog, najkrajša pot pa orientacijsko in tehnično zahtevna. Ne glede na to, katero možnost bomo izbrali, moramo vedno razmisliti o naših prioritetah, stopnji znanja orientacije in temu primerno načrtovati naše gibanje.

Najbolj enostavno bo, če bomo svoje gibanje načrtovali vzdolž linijskih objektov, ki potekajo v smeri proti želenemu cilju. Najboljši linijski objekti so seveda poti, ki nam hkrati omogočajo enostavno hojo. Z malce več pozornosti pa tudi na brezpotju ne bo težko slediti potočku, grebenu ali kakemu drugemu linijskemu objektu, ki poteka proti cilju.

Primer načrtovanja poti

Z Glave za Bajto (A) želimo priti na Gladki lašt (F).

Z Glave za Bajto (A) sledimo grebenu proti severu do Čela (B) in naprej do Malih vrat (C). Tu bi lahko sledili grebenu, vendar že na karti vidimo, da je oster. Zato se odločimo, da po enaki višini nadaljujemo vzporedno z grebenom proti severovzhodu do poti (D). Nadaljujemo po neoznačeni poti do njenega rahlega zavoja, ki ga lahko pričakujemo tik preden se pobočje pred Gladkim laštom prične vzpenjati. Od tod gremo v smeri azimuta 118 ° do vrha Gladkega lašta (F). 

Opomba: teoretično bi se lahko napotili tudi naravnost v smeri azimuta od A do F, vendar bi se po nepotrebnem morali spustiti in zopet vzpeti. Hoje po azimutu se poslužujemo le na krajših razdaljah, čim pogosteje pa uporabljamo linijske objekte. Grebeni so nasploh zelo hvaležni linijski objekti. So izraziti in največkrat jasno usmerjeni. Paziti moramo le, da si ne izberemo tehnično prezahtevnih. Če so prikazani s črtkanjem (skale), lahko sklepamo, da so ostri in zahtevni. V tem primeru se morda lahko gibljemo ob njih (vzporedno), kot je opisano zgoraj med C in D, pa še prihranili smo si vzpon na Vršac.

Primer načrtovanja poti: z Glave za Bajto želimo priti na Gladki lašt (Vir: PV).

Včasih nam teren ne ponuja udobja linijskih objektov. Takrat se moramo gibati med znanimi točkovnimi orientirji. Pomembno je, da skrbimo za pravilno in konstantno smer gibanja. Tu si pomagamo s kompasom, s katerim preverjamo, če hodimo v pravilni smeri (po azimutu).

Najbolje bo, če bomo omenjene tehnike kombinirali in uporabili najboljšo glede na načrtovano pot in možnosti, ki nam jih ponuja teren. Tehnik, kako se orientirati na določenem terenu, je mnogo, vse pa izhajajo iz osnovnih zgoraj omenjenih.

Orientiranje ob slabi vidljivosti

Vidljivost lahko zmanjšajo tema, megla, zelo goste padavine in visoka ali gosta vegetacija. Vsaka od teh okoliščin precej oteži orientiranje v naravi. Če pa so te okoliščine združene, je orientiranje še toliko težje.

Ko se vidljivost zmanjša, se zmanjša tudi število orientirjev, ki so nam na voljo. Okrog sebe vidimo precej manj terena, zato se moramo precej bolj posluževati karte, če želimo predvideti, kaj nas čaka na naši poti. Če se le da, se gibljemo izključno ob izrazitih linijskih objektih, neizrazitim terenom pa se poskušamo čimbolj izogniti. Uporabljamo markirane poti (če so na voljo). Tudi tu potrebna previdnost, saj lahko hitro spregledamo markacijo in zaidemo s poti. Bližnji teren, kolikor ga lahko vidimo, moramo pozorno spremljati, prav tako tudi smer našega gibanja in prehojeno razdaljo.

Noč

Ponoči je orientacija brez svetilke praktično nemogoča. Če se ponoči izgubimo, se precej težje vrnemo na pravo pot, saj se moramo v orientirje praktično zaleteti, da jih opazimo. Poti in steze lahko povsem spregledamo, saj tudi podlago slabše zaznavamo. Lahko se zgodi, da ponoči prečkamo stezo, pa tega sploh ne opazimo. Če nimamo svetilke, tudi karte in kompasa ne bomo mogli uporabljati. Zato imejmo v gorah vedno s seboj naglavno svetilko. Sicer pa je ponoči gibanje po gorskih brezpotjih lahko precej nevarno. Pri svetli noči (polna luna, sneg) je vidljivost pogosto dovolj dobra za opazovanje terena. Takrat je bolje imeti svetilko večino časa izklopljeno.

Megla in sneg

Pozimi se lahko v glavnem orientiramo le s pomočjo reliefa. Če se pridruži še megla, nastanejo zelo zahtevn razmere, saj poleg tega, da ne vidimo oddaljenih orientirjev in terena okoli sebe, lahko popolnoma izgubimo tudi občutek za naklonino. Vse okrog nas je belo in oko nima točke, na katero bi se oprlo. Težko razločimo kakršne koli terenske značilnosti. Nastane tako imenovana difuzna svetloba, ki ji ne moremo določiti smeri izvora in zato ne ustvarja senc, ki bi očesu omogočale ločevanje na podlagi kontrastov. V kolikor ne moremo slediti potem ali kakim drugim zanesljivim linijskim objektom, moramo nujno uporabljati kompas in vseskozi spremljati smer našega gibanja. Ker se nam hitro lahko zgodi, da se začnemo gibati v napačni smeri (in se tega sploh ne zavedamo), se poslužujemo hoje po azimutu.

Hoja po azimutu

V slabi vidljivosti je hoja po brezpotjih zelo problematična. Najbolje bo, če pot že vnaprej dobro načrtujemo, narišemo smer gibanja na karto in izmerimo razdalje med točkami, kjer nameravamo spremeniti smer gibanja. Kote in razdalje nato izmerimo iz karte, da bomo lahko nastavili azimut na kompasu in približno ocenili prehojeno razdaljo.

Tudi z uporabo kompasa lahko pride do gibanja vstran, čeprav imamo občutek, da hodimo v želeni smeri. Da kar se da dobro držimo smer je najbolje, da na kompasu nastavimo želeno smer, nato pa nekoga drugega pošljemo naprej in ga usmerjamo. Hodi naj toliko časa, da ga še vidimo, nato mu ukažemo, da nas počaka. Gremo do njega in ponovimo postopek. Na ta način lahko tudi daljše razdalje prehodimo brez večjih odstopanj iz smeri.

Razdalje lahko merimo s koraki, vendar je v snegu in skalnatem terenu to precej nenatančno. Če ne drugače, poskusimo vsaj približno oceniti prehojeno razdaljo, da bomo vedeli, koliko smo prehodili.

Primer načrtovanja hoje po azimutu

Z Vrha Škrila želimo priti do stezice in v območju stezice do markirane poti. Ker so poti pod snegom, in je megla, se odločimo za hojo po azimutih. S pomočjo karte izmerimo kote in razdalje. Prvi odsek poteka v smeri 240 ° in je dolg 550 metrov. Drugi odsek pa poteka v smeri 309 ° in je dolg dobrih 900 metrov.

Načrtovanje hoje po azimutu in vrisana smer gibanja (Vir: PV)

Odčitavanje azimuta in razdalje s karte

Kot in razdaljo odčitamo na karti s pomočjo kompasa. Kot na karti izmerimo tako, da stranico kompasa položimo vzporedno z začrtano smerjo, vrtljivi del kompasa pa zavrtimo tako, da so črte na dnu vrtečega dela vzporedne z vertikalnimi črtami na karti, ki kažejo proti severu. Na vrhu kompasa odčitamo kot. Pazimo, da ne obrnemo kompasa za 180 stopinj v napačno smer. Razdaljo izmerimo z merilcem, ki se ponavadi nahaja na podstavku oz. ohišju kompasa. Razdaljo pretvorimo glede na merilo karte (1:25 000 – 1 cm na karti ustreza 250 metrom v naravi).

Kot in razdaljo lahko iz karte odčitamo s kompasom. Še laže lahko to naredimo s kotomerom (geotrikotnikom) (Vir: PV).

Določanje želenega azimuta

Izmerjeni kot na karti nastavimo na kompasu. Celoten kompas vrtimo tako, da se označba severa na vrtljivem delu kompasa in magnetna igla poravnata. Smer naše hoje je v smeri, ki jo kaže puščica na podstavku oz. ohišju kompasa.

Določevanje azimuta (240 °) (Vir: PV)

Gibanje v želeni smeri

Pri hoji po azimutu na kompasu nastavimo želeno smer in vseskozi pozorno spremljamo kompas in preverjamo, če se gibljemo v pravi smeri. V zelo slabi vidljivosti si lahko pomagamo s prijateljem, ki ga pošljemo naprej in usmerjamo v pravo smer. Preden ga izgubimo iz vida, naj se ustavi, gremo do njega in nato postopek ponovimo.

Primer natančne hoje po azimutu v gosti megli (Vir: PV)

Uporaba naprav GPS 

V slabih pogojih vidljivosti nam lahko zelo pomaga uporaba GPS-naprave. V napravo moramo vnesti vmesne točke na naši poti, da se izognemo nepotrebnim oviram, nato nas bo naprava vodila v pravo smer.

Izračun oziroma ocena približne časovnice

Časovnico za načrtovano turo lahko približno izračunamo, če poznamo dolžino naše ture in višinsko razliko vseh vzponov in spustov. Dolžino ture lahko izmerimo na karti s krivinomerom. Kar ga verjetno nimamo, lahko seštejmo dolžine posameznih odsekov, ki jih lahko približno izmerimo tudi z ravnilom. Vzpone in spuste izmerimo tako, da najprej ugotovimo, kje na naši poti se pot vzpenja, in kje spušča. Nato s pomočjo plastnic izračunamo višinske razlike posameznih odsekov.

Predpostavimo lahko, da bomo v eni uri prehodili 46 kilometrov, da bomo v eni uri opravili 400–600 višinskih metrov vzpona ali 800–1000 metrov sestopa. Če seštejemo čas za razdaljo, vzpon in sestop, dobimo približno časovnico. Tako bi lahko izračunali, da bomo za 5 kilometrov dolgo pot s 500 višinskimi metri vzpona potrebovali približno 2 uri. Upoštevati moramo, da na izračun časovnice precej vpliva tudi hitrost hoje oz. naša fizična pripravljenost ter sama zahtevnost poti. Na strmi ferati bomo verjetno višino pridobivali počasneje kot na tehnično nezahtevni poti navkreber.

Kaj, če se izgubimo?

Če se izgubimo, se najprej ustavimo. Podrobno proučimo teren okrog sebe in prehojeno pot. Potem poskušamo določiti svoj položaj. Če nam to ne uspe, se vrnemo na kraj, kjer smo nazadnje še vedeli, kje smo bili, ter ponovno proučimo svojo načrtovano pot in kraj, kjer smo zašli. Ponavadi temu botruje slaba pozornost. Zato redno spremljajmo teren in karto.