Sidrišča v snegu
Prečno sidrišče
Sneg, kjer izdelujemo sidrišče, lahko najprej steptamo, da dosežemo večjo gostoto in trdnost. Če imamo opravka z izjemno suhim, novim oziroma trdno zmrznjenim ali pa mokrim snegom pozne pomladi, ležišča ne poskušamo utrjevati, saj s tem le rušimo obstoječe vezi. V nepredelanem snegu je za sidro najbolje uporabiti dele opreme s čim večjo površino – to so lahko smuči, snežna sablja ali nahrbtnik. Preprost test primernosti snega za teptanje je, da naredimo kepo – če razpade ali če se iz nje cedi voda, ga ne teptamo in poskušamo le čim globlje zakopati sidro s čim večjo površino
Osnovna in najmočnejša oblika sidrišča v snegu je prečno sidrišče v obliki črke T. Izdelamo ga tako, da:
- Prečno na pobočje in pravokotno na obremenitev izkopljemo zadosti globok in velik jarek da lahko vanj položimo cepin (slika 1), smuči (slika 2), nahrbtnik (slika 3) ali kakšen drug kos opreme. Globlji kot bo kanal večja bo nosilnost sidrišča.
- Prečno na jarek izkopljemo kanal za trak. Pri sidrišču s cepinom je zamaknjen nekoliko proti ratišču ker je tam večja površina. Pomembno je da je kanal za trak enako globok kot jarek saj nam v nasprotnem primeru dvigne cepin iz jarka in s tem se zmanjša nosilnost sidrišča. Dolžina kanala je odvisna naklonine pobočja. Bolj kot je teren položen daljši je kanal. Pomembno je da smo po vpetju v trak nižje od cepina saj ga s tem ob morebitni obremenitvi potisnemo v snežno odejo in ne iz nje.
- Okrog ratišča cepina s kavbojskim vozlom pritrdimo najlonski trak. Cepin položimo v jarek z oklom obrnjenim navzdol. Najlonski trak speljemo skopanem jarku. Kanal in jarek na koncu zasujemo s snegom pri čemer pa pazimo da NE porušimo strukture prednje stene jarka zato zasuvamo in teptamo le od zadaj.
- V kolikor želimo sidrišče dodatno ojačati lahko navpično pred ležeči cepin zapičimo še en cepin (slika 4) in s tem povečamo nosilnost celotnega sidrišča. Cepin, ki se ga zapiči vtaknemo skozi kavbojski vozel, ki je na položenem cepinu in s tem oba cepina povežemo skupaj.
V res ugodnih snežnih razmerah – izjemno trden, zmrznjen, zbit sneg, ki ne omogoča kopanja jarka za T-sidrišče lahko izdelamo tudi navpično sidrišče. V takih primerih uporabljamo t. i. snežne sablje, posebne aluminijaste V-profile,dolge ok. 60 centimetrov, ki jih zabijemo v sneg. Najbolj optimalen kot za vstavitev v sneg je 100° glede na pobočje (slika 5) saj del sile, ki deluje na sabljo potiska samo sabljo v pobočje. Pritrdišče naj imajo na sredini in na vrhu. Luknje za pritrditev traku ali vrvice naj bodo majhne saj ošibijo nosilnost profila. Za izdelavo vertikalnih sidrišč praviloma ne uporabljamo cepinov, ker nam v tem položaju zaradi majhne površine ne nudijo zadovoljive nosilnosti. Trak ali vrvico za povezavo snežne sablje z varujočim je najbolje namestiti na sredino in jo nato po ozkem kanalu speljati na površino do varujočega. Le v izjemnih primerih, ko je sneg tako trd, da vanj ne moremo skopati niti kanala za vrvico, lahko sabljo obremenimo zgoraj, pri površju. Takšen način izdelave je najmanj primeren, saj se lahko zaradi rotacije, ki nastane pri obremenitvi na skrajni točki, izpuli že pri majhni obremenitvi. Problem pri obremenitvi sablje zgoraj je še neenakomerna porazdelitev obremenitve ki deluje na sabljo (slika 5). Za sredinsko vezavo naj bo sablja (ali katero koli sidro konkavne oblike) obrnjena z odprto stranjo profila v smeri obremenitve, kar zagotavlja največjo stabilnost in nosilnost fiksne točke (slika 6). Če pa je vezava pri površju, naj v smer obremenitve gleda konica profila (slika 5). Na splošno naj bi se navpičnim sidriščem izogibali, ker le v zelo trdem snegu in ob uporabi kvalitetnih snežnih sabelj ki nudijo zadostne nosilnosti.
