Uporaba cepinov in derez
Pri gibanju po snežnih in poledenelih pobočjih nas skrbi predvsem zdrs. Za zmanjševanje možnosti zdrsov in njihovo zaustavljanje uporabljamo cepin in dereze. Kako to počnemo varno, opisujemo v nadaljevanju.
Vsebina
Uporaba cepina
Kadar uporabljamo cepin, obvezno uporabljajmo tudi rokavice! Cepin pri hoji držimo v eni roki za glavo cepina. Okel cepina je obrnjen nazaj. Cepin praviloma držimo v roki, ki je na na strani, ki gleda proti pobočju. Glede na naklonino in vrsto snežnih razmer ločimo naslednje osnovne tehnike uporabe cepina. Prehodi med njimi so poljubni, obstajajo številne variacije (Slike 1, 2, 3, 4).
Pri hoji po položnem pobočju držimo cepin v osnovnem položaju za glavo. Okel gleda nazaj (na sliki je francoski način z oklom naprej), z ratiščem pa v stiku s snegom vzdržujemo ravnotežje (fr. Piolet Canne).
Pri hoji po strmejšem pobočju z naklonino do 55 °držimo cepin za glavo in lopatico in ga bodemo v sneg z oklom naprej. Bodemo ga lahko v višini glave in vse navzdol do pasu (fr. Piolet Panne).
Pri plezanju v zmerni naklonini (do 60 °) cepin držimo za ratišče in ga zabadamo v sneg z oklom, po potrebi pa ga z drugo roko primemo še za glavo (fr. Piolet Ancre, ang. low dagger).
Pri plezanju v strmem terenu (nad 70 °) običajno že uporabljamo dva cepina, ki ju držimo za ratišče in z zamahi zabijamo v led (fr. Piolet traction).
Hoja z derezami
Kadar hodimo z derezami, obvezno uporabljajmo tudi cepin! Hodimo nekoliko bolj narazen in pazimo, da se z zobmi ne zatikamo v hlače, čevlje ali gamaše. Dokler strmina to dopušča, uporabljamo vse zobe derez. To dosežemo s podplatom čevlja, obrnjenim vzporedno s strmino. Šele v veliki strmini plezamo samo po sprednjih zobeh (Slika 5).
Če se nam pod derezami nabirajo "cokle", jih redno in pravočasno odstranimo s cepinom. Nujen dodatek derez, ki v veliki meri preprečuje nabiranje snega, so posebne gumijaste plošče (ang. antibot) na naležni površini derez.Navzgor hodimo vzporedno ali s križnim prestopanjem (Slika 7). Pri tem pazimo, da imamo težišče vedno v območju med nogama.
V primeru večje naklonine se obrnemo proti pobočju in uporabimo kombiniran način. Z eno nogo zabadamo sprednje zobe neposredno v pobočje, z drugo nogo pa stranske zobe postavljamo poševno na pobočje. Pri tem pazimo, da imamo vedno dobro nameščen cepin (Slika 8)! Ko postane prestrmo, zabadamo samo še prednje zobe derez neposredno v pobočje.
Pri hoji navzdol imamo cepin pripravljen v položaju za ustavljanje.
Hodimo tako, da s podplati stopamo v "V" položaj (Slika 9). Stopamo s celim podplatom in ne samo s petami. Nikoli ne skačemo ali tečemo. Pazimo na to, da imamo težišče pod sabo in med stopali. Cepin uporabljamo predvsem za ravnotežje.
Na zelo strmih pobočjih sestopamo ritensko na konicah derez ob hkratni uporabi cepina.
Zaustavljanje zdrsa s cepinom
V primeru zdrsa je bistveno, da zaviramo takoj. Zavedati se moramo, da hitrost drsenja brez ukrepanja hitro narašča zlasti zaradi drsenja impregniranih oblačil na trdi snežni podlagi. Npr. po 20 m drsenja po 40 ° pobočju, lahko drsimo že s 60 km/h, po 80 m pa že krepko nad 100 km/h. Pri tako visokih hitrostih se s cepinom praktično ne moremo več ustaviti. Prav tako se v primeru zdrsa praktično ne moremo ustaviti na zelo velikih strminah (55–60 °). Na tako strmem terenu se varujmo!
Postopek zaustavljanja je odvisen od položaja pri padcu, vedno pa stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, v katerem lahko učinkovito zaviramo.
Osnovni položaj
V osnovnem položaju, t. j. na trebuhu, z nogami navzdol, imamo noge rahlo razkrečene, v kolenih pokrčene in telo rahlo usločeno (Slika 4).
Zaviramo tako, da okel cepina držimo v višini prsi in nanj pritiskamo s čim več teže. Z rahlo razkrečenimi nogami zagotovimo bočno stabilnost, s pokrčenimi nogami preprečimo kotaljenje (dereze), usločeno telo pa nam pripomore k večjemu pritisku na okel cepina. Na koncu zaustavljanja, pri nizki hitrosti, nogi zapičimo v sneg.
Zahtevnejši položaji
Verjetnost, da bomo zdrsnili ravno na trebuh in z nogami navzdol, je majhna. Pri zdrsu v zahtevnejših položajih zato stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, ki je praktično edini, v katerem lahko učinkovito zaviramo.
Primeri zahtevnejših položajev zdrsov:
- Padec na hrbet. Takoj izvedemo obrat okrog osi telesa (prek bokov) in začnemo z zaviranjem (Slika 10 – levo).
- Padec na trebuh z glavo navzdol. Takoj izvedemo obrat okrog osi pobočja in začnemo z zaviranjem (Slika 10 – sredina).
- Padec na hrbet z glavo navzdol. Takoj izvedemo obrat okrog osi pobočja in obrat okrog osi telesa (prek bokov). To običajno storimo hkrati in začnemo z zaviranjem (Slika 10 – desno).
Obrat okrog osi pobočja
Okel cepina zasadimo dovolj stran od osi telesa, in sicer v smer, kjer držimo okel/glavo cepina (Slika 11). S tem ko okel zasadimo vstran od težišča telesa, ustvarimo navor, ki nas zarotira v položaj z glavo navzgor. Noge držimo v zraku, saj sicer izničujemo navor, ki je potreben za rotacijo.
Obrat okrog osi telesa
Okel cepina zasadimo v smer, kjer držimo okel/glavo cepina (Slika 12). Z notranjo rotacijo trupa izvedemo obrat na trebuh. Pri tem delujejo predvsem prsne mišice in mišice trupa, drseči okel pa kot navidezno fiksna oporna točka. Nog v trenutku obrata nimamo razkrečenih.
Trening ustavljanja s cepinom
Zdrsa v realnih situacijah običajno ne pričakujemo – navadno nas preseneti. Da takrat reagiramo pravilno in pravočasno, je nujno, da reagiramo refleksno. Za to pa je so nujne pogoste vaje. V ta namen si izberimo dovolj strmo pobočje z ugodnim naravnim iztekom brez skal. Predvidevajmo namreč, da se nam kdaj tudi ne bo uspelo zaustaviti. To zlasti velja za začetnike.
Trening izvajajmo s čelado in pazimo, da se s cepinom ne poškodujemo. Zahtevnost položajev stopnjujmo postopoma. Začnimo s preprostim ustavljanjem v osnovnem položaju z nizko hitrostjo, pozneje hitrost povečujmo, nazadnje pa preidimo na zahtevnejše položaje. Pri zaustavljanju naj nas nekdo opazuje in našo tehniko popravlja, saj bomo lastne napake sami le stežka opazili.
Pogoste napake
- Ustavljanje z iztegnjenimi rokami: Takšno zaustavljanje je neučinkovito, ker z iztegnjenimi rokami ne moremo zadovoljivo pritiskati na okel cepina. Okel cepina spravimo v višino prsi!
- Sunkovito zaustavljanje: Do njega pride običajno, če prehitro zapičimo okel cepina v (trdo) podlago pri veliki hitrosti. Roki nam pri tem iztegne, s tem pa je naše zaustavljanje neučinkovito. Okel cepina v višini prsi zasadimo v sneg postopoma, predvsem pri veliki hitrosti drsenja!
- Noge niso rahlo razkrečene, zato nas bočno rotira.
- Noge niso pokrčene, zato z derezami zapnemo v sneg in nas začne kotaliti.
- Telo ni usločeno, zato imamo zaradi drsenja po trebuhu drsno površino veliko in se zaustavljamo neučinkovito, saj slabo pritiskamo na okel cepina.
- Obrate skušamo izvesti z nožnimi koraki: Pri majhnih hitrostih je to lahko celo uspešno, nikakor pa ne pri velikih, kjer nas zaradi tega početja lahko začne celo kotaliti.