Nevarnosti v gorah
Nevarnosti lahko razdelimo v dve glavni skupini, in sicer v objektivne in subjektivne. V nadaljevanju so predstavljeni glavni »predstavniki« posamezne skupine.
Objektivne nevarnosti
Objektivne nevarnosti so tiste, na katere ne moremo vplivati in niso odvisne od naše volje. Kljub temu pa lahko z našimi ravnanji, izkušnjami, znanjem in preudarnostjo zelo omejimo posledice te skupine nevarnosti. Objektivne nevarnosti so:
- zapadno kamenje, krušljiva skala;
- vremenski preobrati (neurja, nevihte, strela…);
- prečenje snežišč poleti;
- živali;
- plazovi;
- ledne in snežne razmere;
- opasti;
- seraki;
- ledeniški svet.
Zapadno kamenje in krušljiva skala
Kamnina slovenskih hribov je večinoma apnenec. Njegova značilnost je malce večja krušljivost ampak še vedno je skala precej kvalitetna, čeprav je potrebno nekaj pazljivosti. Veliko boste naredili že, če se v hribih ne boste obnašali kot v plezališču – izvajali dinamičnih gibov in se obešali ter stopali na vsako skalo, ki jo vidite. Nekaj več pozornosti je potrebne tudi na začetku sezone. Takrat je kar nekaj skale bolj rahlega zdravja, saj zima povzroči (nenehno zmrzovanje in taljenje) pokanje skale. Spomladi so zato stene bolj krušljive kot ob koncu sezone (septembra), ko se že obletijo (večina materiala je že padla v dolino).
Če sprožimo kamen (ne glede na njegovo velikost), moramo na to glasno opozoriti vse pod nami. Kamenje, ki ga prožimo med plezanjem, ni nevarno samo za varujočega ampak tudi za vrv, saj jo kamen zlahka preseka ali poškoduje do te mere, da z njo ni več varno plezati.
Pozorni moramo biti tudi na dostopih in sestopih, da ne prožimo kamenja po nepotrebnem na tiste, ki so za ali pod nami. Pri hoji po brezpotjih lahko kamenje sprožijo tudi gamsi in kozorogi.
Vremenski preobrati
To je nenadno poslabšanje vremena, na katerega nismo računali. Takšnim presenečenjem se lahko izognemo s podrobnim preučevanjem vremenske napovedi in lokalnih vremenskih pojavov. Nenadni vremenski preobrati so poleti izredno nevarni, saj doživimo izredno hiter prehod od lepega, toplega vremena preko dežja in skokovitega padca temperature do snežnega meteža, vmes pa okrog nas pokajo strele. Steno objame požled in sneg, enako se zgodi na sestopnih poteh. Poleti imejmo vedno s seboj kapo in rokavice ter nepremočljivo vetrovko, prostor imejte tudi za čelno svetilko in karto/kompas ter astronavtsko folijo (za nujne primere). Opazujmo vreme okrog nas, nastajanje kopastih oblakov napoveduje nevihto. Še posebej bodimo pozorni na strele, o katerih bomo spregovorili v nadaljevanju. Tudi megla je nevaren pojav, sploh če zaradi nje ne najdemo poti navzdol in se povrh vsega bliža še tema.
Strela
Strela je stalna spremljevalka pomladnih in poletnih neviht. Vedeti moramo, da je v Sloveniji največ strel v goratem in hribovitem območju, ki se vleče od zahodne meje prek južnih Julijskih Alp proti Kamniško-Savinjskim Alpam in naprej proti Pohorju. Večina udarov strele se zgodi podnevi in v poletnem času.
Če nas zajame nevihta, si zapomnimo nekaj napotkov in se ravnajmo po njih. Kot že rečeno, spremljajmo vremensko napoved in temu primerno prilagodimo turo. Če se v daljavi pojavi nevihta (lahko jo slišimo, včasih pa tudi vidimo kot zaveso dežja), lahko ugotovimo ali se nam približuje. Število sekund od bliska do groma delimo s 3 in dobimo približno oddaljenost nevihte v kilometrih. To dobro velja za razdalje do okrog 5 kilometrov, pri večjih razdaljah pa groma skoraj ne bomo slišali. Pri tem spremljajmo tudi gibanje vetra, da ugotovimo, kam nese nevihtne oblake. Če začutimo naelektrenost ozračja (dlake in lasje se postavijo pokonci, okrog letijo »čebelice« - kovinski predmeti namreč brenčijo, na njih se pojavljajo iskre in modra svetloba oz. Elijev ogenj), moramo hitro ukrepati. Kljub temu da le vsaka peta strela udari v tla, se moramo zavedati, da rada udari v izpostavljena mesta. Nemudoma se moramo umakniti z vrha ali grebena, izogibamo se tudi osamelih, izpostavljenih predmetov (drevesa, viharniki, žandarji…) in pazimo, da se sami ne izpostavimo. Pred direktnim udarom strele praktično ni rešitve, zato poiščimo zavetje in se tako zaščitimo pred njo in dežjem. Če se zatečemo v votlino, naj bo dovolj velika. Usedemo se na nahrbtnik ali vrv na sredini votline, noge tiščimo skupaj in jih objamemo z rokami, naredimo se majhne. Ne stojimo na vhodu v votlino ali ob steni, ker tam teče tok ob udaru strele. Od zadnje stene bodimo oddaljeni vsaj toliko, kot smo visoki, strop naj bo vsaj ½ telesne višine nad našo glavo. Če nas je nevihta zajela na polici, se odmaknimo od stene proti robu police. Pametno je, da se pripnemo v steno s pomožno vrvico, ki naj teče do nas po tleh. Odvečno železje (klini, metulji, vponke…) položimo proč od nas in ga zavarujemo, da ne pade v dolino.
Izogibajmo se prostorov, kamor strele redno udarjajo, spoznamo jih po razklanih deblih dreves, razritih tleh in preklanih skalah, rdečkasti kamnini. Vlažne grape in žlebovi, po katerih teče voda, so tudi lepe tarče za udar strele. Najbolj varno pred udarom strele je na melišču, kjer čepimo ali sedimo na nahrbtniku. Če vseeno nadaljujemo s sestopanjem, potem naj bo razdalja med nami vsaj 20 metrov.
| ZAPOMNITE SI: - Poslušajte/preberite vremensko napoved in jo upoštevajte pri načrtovanju svojih aktivnosti v hribih. - Seznanite se z vremenskimi in klimatskimi značilnostmi želenega cilja. - Opremite se vremenski napovedi ustrezno, upoštevajte vreme in druge razmere. Bolje je imeti suh anorak kot mokro glavo. - Med turo spremljajte razvoj vremena in se ravnajte po vremenu in razmerah. - Rana ura je zlata ura – plohe in nevihte se večinoma pojavijo popoldne. - Spremljajte razvoj kopastih oblakov, njihov zgodnji dopoldanski pojav je znanilec neviht. - Če čutite vlažnost ozračja oz. ne morete videti daleč (zrak je moten), potem se vlažnost zraka povečuje, kar viša verjetnost nastanka neviht. - Če se pripravlja k nevihti, se umaknite z izpostavljenih točk, po možnosti v zavetje. - V lepem vremenu in ugodnih razmerah je vsak cilj v hribih lažje dosegljiv. |
Prečenje snežišč poleti
Pogosto boste pri dostopanju do sten naleteli na snežišča, ki tam ležijo še od zime. Rahlo valovita ledena površina s črnimi robovi in posuta z odkrušenim kamenjem – to so značilnosti snežišč v naših hribih. V visokem poletju so taka snežišča zelo nevarna, saj zaradi ledene površine zlahka zdrsnemo. Tisti sneg se je že dodobra sesedel in zbil skupaj, zato je snežišče izjemno trdo (omehča se šele, če nanj sije sonce). Še posebej so nevarna snežišča z nevarnim iztekom. Za varno prečenje potrebujemo primerno opremo (cepin in dereze), ker pa tega poleti velikokrat nimamo s seboj, si lahko pomagamo tudi s kladivom, palicami in dobrimi čevlji. V snežišče si lahko sekamo stopinje, poiščemo možnost vzpona ob robu snežišča ali ob steni. Stopajmo po kamenju, ki leži na snežišču in je zjutraj še primrznjeno na površino. Zavedajmo se tudi dejstva, da je pod snežišči velikokrat praznina, saj tople skale talijo snežišče od spodaj in votlina se povečuje. To taljenje nam povzroča preglavice predvsem zaradi nastanka krajne zevi (razpoka med steno in snežiščem), ki je včasih tako globoka ali sitna, da se ne moremo prebiti do stene.
Srečanje z živalmi
Večinoma so srečanja z živalmi v hribih zelo prijetna, saj eni druge opazujemo z varne razdalje. Težava nastane, ko se srečamo na ozkih mestih, kjer je malo manevrskega prostora za izogibanje. V takih primerih znajo biti gamsi in kozorogi izredno neprijetni. To se nam bo dogajalo predvsem tam, kjer ne hodi veliko ljudi in še obstaja prvobitna narava. Ko se npr. gams počuti ogroženega bo pač storil vse, da se reši iz nastale situacije, četudi mu vi nočete nič žalega. Lahko so zgodi, da se bo zapodil proti vam in si tako izsilil izhod iz zanj nevarnega položaja. V takih primerih je najbolje, da se nemudoma vržete na tla in mirujete, saj bo gams tik pred vami nenadoma spremenil smer in mimo vas pobegnil na varno. Druga težava so kače, ki jih bomo srečali predvsem na dostopih in sestopih. V veliki večini primerov bodo že prej zbežale, a vendar je potrebno biti pazljiv. Bodite pozorni na dogajanje pod vašimi nogami, s kako palico pretipajte travo pred vami.
Objektivne nevarnosti v snegu in ledu
Tukaj se bomo osredotočili na nevarnosti s katerimi se soočamo pozimi. Ob tem morate še vedno upoštevati tudi druge nevarnosti, ki so mogoče značilnejše poleti, kot npr. krušljiva skala.
Plazovi
Plaz je ena izmed najbolj nevarnih reči, ki vas lahko čaka v hribih pozimi. Upoštevajte opozorila meteorologov in ko ste na turi, redno preverjajte trdnost snežne odeje. Načelno je plaz gmota snega, ki drsi po naklonini. Veliki plazovi so lahko globoki do več metrov in potujejo s hitrostjo 150 km/h in več. Plazovi so nevarni predvsem zaradi dejstva, da ostanemo pokopani (brez zraka) pod več ton težko snežno odejo in poškodb, ki jih ob tem utrpimo. Nevarnost proženja plazov se najbolj poveča v času snežnih padavin in topljenja snega (pomlad). Več kot tri četrtine plazov se sproži med ali takoj po sneženju. Stabilnost snežne odeje je povezana s hitrostjo sneženja, saj je snežna odeja bolj nestabilna, če velika količina snega zapade v zelo kratkem času. Na to pa lahko vpliva tudi veter, še posebno na pobočjih, kamor napiha večje količine snega. Na stabilnost snega vplivajo tudi temperature in naklonina pobočja. Večina plazov (90 %) se pojavi pri nakloninah med 30 in 50 stopinj. Več o plazovih in vzrokih zanje, pa najdete v poglavju Plazovi.
Snežne in ledne razmere
Na turi upoštevajte snežne in ledne razmere. Tako kot poleti, je tudi pozimi ključna vremenska napoved in zbiranje informacij o razmerah na terenu. Razmere se lahko spreminjajo iz dneva v dan, včasih tudi iz ure v uro. Če so bile prejšnji vikend odlične razmere v kateri izmed grap, to nikakor ne pomeni, da bo tako tudi prihodnji vikend. V dobi interneta ni težko priti do informacij o razmerah v slapovih, grapah… Pozanimajte se o razmerah, upoštevajte snežne in vremenske razmere na izbranem področju in se šele dobro oboroženi z informacijami podajto na turo.
Opasti
Pozimi bodimo pozorni na opasti, še posebej če hodimo pod grebeni in na vrhu gora. Opasti so formacije, ki nastanejo na zavetrni strani grebenov, robov. Pri njihovem nastanku izdatno pomaga veter, ki piha čez greben in na zavetrni stani odlaga sneg, ki se počasi nalaga in oblikuje v opast. Večinoma nastajajo med snežnimi meteži, lahko pa tudi samo s pomočjo vetra, ki prenaša snežne kristale po pobočju (vejavica). V splošnem velja, da so opasti, ki nastanejo med snežnim metežem, mehkejše, kot pa tiste, ki nastanejo samo zaradi vetra.
Opasti so nevarne zato, ker visijo čez rob stene, grebena (včasih tudi po več metrov) in nimajo nobene podpore. So nestabilne in se lahko prelomijo zaradi lastne teže ali zunanjih sil (človek). Zato je nevarno hoditi po opasti, raje ostanimo nekaj metrov pod navideznim robom, ker čeprav se nam zdi, da stojimo na »trdnem«, smo v bistvu nad prepadom. Poleg tega so padajoče opasti nevarne tudi za tiste, ki se nahajajo na pobočju pod njo, padla opast lahko sproži tudi plaz.
Seraki
Serake bomo srečali predvsem v ledeniškem svetu in visokih hribih kot npr. v Alpah, Andih, Himalaji. Serak je ogromna gmota ledu v obliki stolpov ali blokov, ki predstavlja stalno grožnjo. Za podor serakov predstavljajo še posebno nevarnost predeli, kje se ledenik strmo lomi preko sten ali raznih prelomnic. Veliko nevarnost predstavlja tudi viseči ledenik. Ta je na strmo pobočje praktično prilepljen, z njegovega konca pa se lomijo seraki in padajo v dolino. Podrtje seraka je praktično nemogoče predvideti, a vendar si zapomnimo, da so sveži odkruški ledu pod serakom dober znak za njegovo skorajšnje podrtje. Če je ob tem prisotna še visoka temperatura, lahko stavimo, da je hoja pod takim serakom izredno nevarna. Če naša pot prečka omenjena področja, moramo turo začeti zelo zgodaj zjutraj.
Ledeniški svet
V ledeniškem svetu smo izpostavljenim številnim nevarnostim, ki pa jih lahko z dobro pripravo in poznavanjem zelo omejimo. Ena izmed glavnih nevarnosti so ledeniške razpoke, do katerih prihaja zaradi neravne podlage, po kateri ledeniki drsijo, različnih hitrosti, s katerimi drsijo in zaradi njihovega neprestanega premikanja. Razpoke se pogosteje pojavljajo na zunanjih delih zavojev ledenika, na prelomnicah ter na/ob ovirah, s katerimi se sreča ledenik na svoji poti. Gmota se jim mora namreč umakniti ali pa dvigovati preko njih.
Glede na obliko ledeniške razpoke ločimo na A, V in U. Najnevarnejše so razpoke A, saj so zakrite s snegom in jih ne vidimo. Reševanje iz takšnih razpok je še posebej težavno, saj padli visi v zraku, nad njim pa je previs ledu in snega (rob razpoke), v katerega se zažre vrv. Pri dvigu imamo največ težav potegniti padlega čez ta rob razpoke. Ledeniške razpoke lahko prekrivajo tudi snežni mostički, ki včasih omogočajo lažjo prehodnost ledenika, včasih pa povečujejo nevarnost. Ti mostički so pogostejši pozimi ter na višje ležečih ledenikih. Ledeniške razpoke lahko delimo tudi glede na lego, in sicer poznamo prečne, podolžne in križne.
Ob prehodu ledenika v steno se velikokrat pojavi krajna zev, ki včasih celo preprečuje vstop v steno, večinoma pa ga zelo otežuje. Na delu ledenika, kjer pade več snega (akumulacijska cona; običajno je to višje), kot se ga čez leto stali, so razpoke večinoma pokrite s snegom v obliki snežnih mostičkov. Nižje na ledeniku, kjer je taljenje snega intenzivnejše od padavin (ablacijska cona), so razpoke večinoma dobro vidne in prehodnost čez ledenik lažja.
Med najbolj nepredvidljive in objektivno nevarne štejemo plazove ledu, ki nastanejo ob podorih serakov. Ledeniška morena ali groblja predstavlja naslednjo nevarnost, saj se lahko naloženo kamenje pod našo težo prevrne ali premakne in posledica so različne poškodbe. Na strmejših morenah pa lahko doživimo podore kamenja, ki ga sproži soplezalec nad nami ali pa se spelje v dolino samo od sebe. Ledeniški potoki nam včasih preprečijo prehod čez ledenik in zaradi tega moramo poiskati primernejšo pot. Še huje pa je, če pademo vanje, saj je voda izredno mrzla. Ledeniški potok največkrat ponikne v ledeniškem loncu ali mlinu. Megla, ki privede do izgube orientacije, je tudi ena izmed nevarnosti, ki nas lahko »preseneti«. V belini ledenika in megle postane pot do koče zahtevna in nevarna. Izginejo tudi vse orientacijske točke. Omeniti moram še sonce, ki ob jasnih dnevih brez vetra predstavlja veliko nevarnost za našo kožo. Preden stopimo na ledenik, se moramo namazati z zaščitno kremo po vseh delih telesa, ki niso zaščiteni z oblačili. To so predvsem obraz, ušesa, nos, roke, vrat. Pomembno je, da se namažemo tudi pod brado, saj se sončni žarki odbijajo od snežne površine.
Na ledenikih lahko srečamo tudi dva pojava, ki nista neposredno nevarna. To sta ledeniška vrata in ledeniška miza. Ledeniška vrata predstavlja odprtina na koncu (čelu) ledenika, skozi katero teče ledeniški potok. Ledeniška miza pa je skala na lednem podstavku, ki nastane zaradi različnih hitrosti topljenja ledu. Led podstavka se zaradi sence skale ne topi tako hitro kot led okoli nje.
Subjektivne nevarnosti
Subjektivne nevarnosti so tiste nevarnosti, na katere lahko vplivamo, torej izvirajo iz nas samih. Ta skupina nevarnosti je plod nevednosti, malomarnosti ali utrujenosti, čeprav je na njih mogoče vplivati, se pojavljajo pogosteje kot objektivne.
V to skupino tako uvrščamo:
- slabo psiho-fizično pripravljenost;
- neznanje/podcenjevanje smeri;
- uporabo neprimerne opreme.
- izbiro soplezalca
- neaktivnost oz. slabo pripravljenost pred turo.
Slaba psihofizična pripravljenost
Plezanje je fizično zahtevno predvsem z vidika naporov, ko s težkimi nahrbtniki dostopamo pod stene, ko premagujemo težavna mesta v smeri, sestopamo in se vračamo v dolino. Psihični napori se odražajo predvsem v premagovanju strahu pred padcem, ko se soočamo s težkim mestom ali krušljivo skalo. Povečan pritisk na našo psiho se pojavi tudi, ko nas lovi tema in smo še daleč od roba stene. Te tegobe pa lahko zmanjšamo s treningom. Treniranje zmanjša izpostavljenost nevarnostim. Začnite načrtno delati na pridobivanju splošne kondicije (tek, kolesarjenje...). Vzdržujte tudi svojo plezalno kondicijo. Ves trening se obrestuje v poletnih stenah in fizična moč se odraža tudi na psihičnem področju, saj začnemo vedno bolj zaupati v svoje sposobnosti. Nekateri plezalci prakticirajo tudi avtogeni trening, meditacijo, itd. kot dodatek treningu in pripravam na posebej težke vzpone ali odprave v tuja gorstva. Najboljši trening za plezanje pa je plezanje samo.
Ko načrtujete turo, jo obvezno prilagodite svojim in soplezalčevim sposobnostim. Ne postavljajte si previsokih ciljev. Iz naših in tujih spodrsljajev potegnite nekatere zaključke, da v prihodnje ne prihaja več do napak.
Na plezalnih turah nikoli ne preizkušamo novih konceptov prehranjevanja. To vedno storimo v dolini, med kako drugo športno aktivnostjo (tek, kolesarjenje…). Na turo vedno vzemite samo tako hrano in pijačo, za katero ste prepričani, da jo vaše telo sprejema tudi, ko je utrujeno in dehidrirano. Takrat namreč najbolj potrebuje hranila, je pa tudi najbolj »izbirčno«. To upoštevajte pri oblikovanju vašega »stenskega menuja«.
Neznanje in podcenjevanje smeri
Naslednja resna nevarnost, ki preži na nas, je pomanjkanje informacij in podcenjevanje smeri. Preden se podate na turo, zberite čim več informacij o smeri in težavah, ki čakajo na vas. Ne se zanašati samo na oceno smeri, saj ocena ne pove vsega. Pozanimajte se o kakovosti skale, orientacijskih težavah, možnostih varovanja in ostalih posebnostih smeri. V to kategorijo spada tudi informiranje o dostopu in sestopu.
Uporaba neprimerne opreme
Pri plezanju uporabljajmo samo primerno in nepoškodovano opremo. Če določenemu kosu opreme ne zaupate več, ga umaknite iz uporabe. Počeni klini, pokvarjene vponke ali tiste, ki ste jih našli pod steno, natrgane vrvi, neskončne zanke in druga poškodovana oprema naj gredo v pokoj. To še posebej velja za tehnično opremo. Raztrgano rokavico ali nogavice lahko vedno zašijete in uporabljate naprej. Varovalne pripomočke (klini, metulji, neskončne zanke…), ki so zadržali dolge padce, umaknite iz uporabe.
Izbira soplezalca
Izbira neprimernega soplezalca predstavlja potencialno nevarnost. Vsa neskladja in razlike, ki obstajajo med dvema plezalcema že v dolini, se bodo v steni lahko samo potencirala. To je skoraj nujna posledica dejstva, da se naša športna aktivnost izvaja v okolju, kjer sta stres in strah stalno prisotna. Vsi pač nismo med seboj kompatibilni, zato je bolje, da se ne navežemo na vrv.
Neaktivnost pred turo
Dan pred turo ali pred jutranjim odhodom se še enkrat pozanimamo, kako bo z vremenom tisti dan, kdaj se pričakuje vremenska motnja (če je napovedana), od kod bo prišla. Če v zadnjem trenutku pride do poslabšanja vremenske napovedi, prilagodimo cilj novim razmeram. Ne precenjujmo svojih sposobnosti in ne mislimo, da lahko plezamo hitreje od neviht in strel.
