Ledeniška naveza

Glavna nevarnost, ki preži na ledeniku, so ledeniške razpoke. Padec vanje je lahko usoden bodisi zaradi poškodb bodisi zaradi podhladitve. 

Osnovna pravila

• po ledeniku NIKOLI ne hodimo sami,
• imamo ustrezno opremo,
• VEDNO smo navezani,
• OBVLADATI moramo reševanje iz ledeniških razpok,
• ustrezno se zaščitimo pred mrazom (tudi kadar je toplo),
• ustrezno se zaščitimo pred soncem (tudi kadar ga ni).

Načini navezave

Obstaja mnogo načinov navezave, ki jih narekujejo:

• število članov naveze,
• dolžina vrvi in
• razmere na ledeniku.

Ob navezovanju v ledeniško navezo je potrebno vrv razdeliti na: 

1.  varovalni del vrvi, ki povezuje člane naveze,
2.  reševalni del vrvi (prosti, neporabljeni konec vrvi), ki ga nosimo s seboj v nahrbtniku (ali preko telesa) in omogoča izvedbo reševalnih manevrov.

Prvi in zadnji član se navežeta tako, da jima na koncih ostane vsaj 5 metrov reševalne vrvi več, kot znaša razdalja do prvega soseda na vrvi.

Najbolj običajne so naveze dveh in treh plezalcev/alpinistov. Razdaljo med člani naveze določa tudi stanje ledenika, odvisno od trenutnih razmer. Bolj kot so razmere neugodne (svež sneg, prekrite razpoke, megla), večja mora biti razdalja med člani naveze. Med posameznimi člani naveze naj bo minimalno 8 m vrvi.

 

Slika 1: Ledeniške naveze (Vir: J. Bele, Proti vrhovom in K. Volontar)

Priprava vrvi

Naveza dveh si vrv razdeli na tri dele, pri čemer srednji del predstavlja varovalni del vrvi (10 – 15 m), krajna dva pa reševalnega (vsak 15 – 20 m). Poudarili smo že, da morata biti reševalna konca nekaj metrov daljša od varovalnega. V idealnem primeru je dolžina posameznega reševalnega dela vrvi dvakrat tako dolga kot razdalja med soplezalcema, kar lahko zelo olajša manever pomoči, vendar je to težko zagotoviti, če imamo vrv krajšo od 60 metrov.

Če je ledenik pokrit s snegom in po njem hodimo v dvojni ali trojni navezi, je na vrvi med soplezalci priporočljivo izdelati vozle. Med člani naveze napravimo 3 – 5 vozlov na medsebojni razdalji 1,5 – 2 m (en seženj, glej sliko 1). Njihova funkcija je, da ob morebitnem padcu v razpoko povečajo trenje vrvi, ko se ta zažre v sneg in s tem olajšajo zaustavitev padca. Za ta namen praviloma uporabljamo vozel šestica, lahko pa tudi dvojno šestico, ki se po morebitni obremenitvi nekoliko lažje razveže.

Slika 2: En seženj (Vir: J. Bele, Proti vrhovom)

Slika 3: Dvojna šestica.

Navezovanje na vrv

Vrv je v pas najbolje pritrditi tako, da si jo z vozlom osmica najprej vpnemo v vponko z matico. Nato vponko z matico vpnemo v manevrsko zanko na pasu. Nato v to vponko vpnemo še eno vponko z matico, na kateri imamo malo prižemo (ropeman idr.), skozi katero vpnemo vrv, ki poteka proti soplezalcu (Slika 4a). Med osmico in prižemo mora vseskozi ostati krajša zanka vrvi. Takšen način vpetja nam omogoča hitrejši prehod k učinkovitemu reševanju v primeru soplezalčevega padca v razpoko. Prižemo lahko nadomestimo tudi z Machardovim vozlom, pomembno je le, da vrv poteka skozi vponko, saj ga tako lahko uporabimo tudi kot blokado pri škripčevju (Slika 4b).

Slika 4a: Navezovanje plezalca s pomočjo prižeme.

Slika 4b: Navezovanje plezalca s pomočjo Machardovega vozla.

 

 

Gibanje po ledeniku

Naša hoja po ledeniku je podrejena smeri gibanja in smeri ledeniških razpok. Enostavnejša je hoja po odprtem ledeniku brez snega, saj razpoke jasno vidimo ter lahko hitro in relativno enostavno poiščemo pravo pot skozi labirint razpok. Na ledenikih, ki jih delno ali v celoti prekriva sneg, pa se moramo zateči k eni od tehnik napredovanja.

Slika 5: Gibanje naveze po ledeniku (Vir: Mountaneering 7)

Če naša smer gibanja poteka pravokotno na ledeniške razpoke, potem hodimo v ravni vrsti eden za drugim, po možnosti po stopinjah prvega (Slika 5). Če se gibamo vzporedno z ledeniškimi razpokami, potem hodimo v formaciji strelcev (Slika 5a), vsak po svojih stopinjah. Na ta način zmanjšamo možnost, da bi npr. ob porušitvi snežnega mostu v razpoko padel več kot en alpinist.

Slika 5a: Gibanje po ledeniku v primeru vzporednih razpok (Vir: Mountaneering 7)

Med hojo moramo biti pozorni na to, da je varovalna vrv med nami ves čas rahlo napeta, saj le tako napeta vrv preprečuje večje sunke ob padcu v ledeniško razpoko ter povečuje možnost zaustavitve padca. Seveda pa napetosti vrvi ne uravnavamo z nabiranjem zank v rokah, ker to še poveča možnost sunka ob padcu, ampak to storimo s prilagojenim tempom in ritmom hoje. Da se navadimo na tak način hoje, je potrebne nekaj vaje, predvsem pa je pomembno, da so vsi člani naveze približno enako fizično pripravljeni. Tudi ko počivamo, to počnemo navezani in v enakih razmikih kot pri napredovanju.

Slika 5b: Med hojo naj bo vrv med člani naveze rahlo napeta, saj drugače pride ob padcu v razpoko do prevelikega sunka (Vir: Mountaneering 7)

Med gibanjem po ledeniku posebno pozornost namenimo tudi prehodu okrog roba razpoke. Tudi v tem primeru moram paziti na napetost vrvi med člani naveze, drugi član naveze ne ubere iste poti kot prvi v navezi (Slika 5c). Drugi v navezi je tudi pripravljen na morebitni padec prvega v razpoko.

Slika 5c: Ko hodimo okrog razpoke, moramo biti posebej pozorni (Vir: Mountaneering 7)

Če se razmere na ledeniku spreminjajo, lahko razdaljo med člani naveze spreminjamo – povečamo, vendar ne z nabiranjem zank v roke temveč s ponovno navezavo na vrv.

V primeru zasneženih ledenikov lahko velikokrat naletimo na področje, ko sumimo na zakrito ledeniško razpoko. To nam nakazuje drugačna barva snega, valovita površina ali mesto, kjer bi razpoke lahko pričakovali (v bližini je že razpoka, teren se čudno prelomi…). Takrat prvi v navezi preveri trdnost mesta prečkanja s prebadanjem s cepinom (Slika 6). Ostali člani naveze so pripravljeni, da ob morebitnem padcu prvega v razpoko nemudoma zaustavijo njegov padec. Če sumimo, da je pred nami večja razpoka, lahko izdelamo sidrišče in prvega varujemo.

Slika 6: Sumljive snežne mostove vedno preverimo preden jih prečimo (Vir: Mountaneering 7)

Na ledenikih pogosto naletimo na predele, kjer je velika koncentracija razpok, ki niso preveč široke in se odločimo, da jih bomo preskakovali. Preden se lotimo teh vragolij, moramo preveriti, da imamo na razpolago dovolj vrvi in da ne potegnemo za seboj drugega v navezi. Najboljši način je, da si prvi nabere dovolj vrvi za skok, ostali pa so pripravljeni na zaustavljanje morebitnega padca.

Slika 7: Skok čez ledeniško razpoko (Vir: Mountaineering 7)

Namigi za odkrivanje ledeniških razpok:

• Bodite pozorni na vdolbine v snegu, ki označujejo praznino pod snežno odejo. To je eden izmed glavnih razpoznavnih znakov zakritih razpok. Včasih lahko opazimo tudi drugačno barvo snega na takem predelu ali drugačen lesk snega. Ob svetlobi zgodnjega jutra in poznega popoldneva se te vdolbine bolje vidijo. Skoraj nevidne so v opoldanskem soncu ali v megli.
• Posebno pozorni bodite po sneženju, ki prekrije tovrstne vdolbine in izenači barvo snežne odeje.
  
• Posebno pozorni bodite tudi na območjih, kjer lahko pričakujemo ledeniške razpoke; tam kjer ledenik zavija ali se prelamlja.
  
• Redno pogledujte tudi levo in desno od vaše smeri hoje in bodite pozorni na manjše pokline in razpoke. Napoka, ki se začne levo ali desno od nas lahko nakazuje, da je razpoka pod našimi nogami.
  
• Zapomnite si, da kjer naletimo na eno ledeniško razpoko, tam lahko pričakujemo, da jih je še več.
• Posebej bodite pozorni tudi pri vračanju po ledeniku, saj je pozno popoldne zaradi celodnevnega sončnega obsevanja na ledeniku praviloma veliko več razpok kot smo jih opazili zjutraj.
  
  

Padec med gibanjem naveze

Pri padcu v ledeniško razpoko je ključno, da ga čimprej zaustavimo. Vkopljemo noge, s čimer prenesemo težo padlega s pasu na noge. Nato pričnemo z reševanjem.

Tako kot v kopni steni, velja tudi v ledeniškem svetu, da smo nenehno varovani. To še posebej velja ob izvajanju manevrov reševanja padlega v razpoko. Takrat si izdelamo samovarovanje iz pomožne vrvice, pritrjene na reševalno vrv s prusikovim vozlom. Šele ko imamo izdelano delujoče samovarovanje, se lahko izpnemo z glavne vrvi. Nikoli namreč ne vemo, kdaj se lahko pod nogami udre tudi nam.