Orientiranje v slabi vidljivosti

Vidljivost lahko zmanjšajo tema, megla, zelo goste padavine in visoka ali gosta vegetacija. Vsaka od teh okoliščin precej oteži orientiranje v naravi. Če pa so te okoliščine združene, je orientiranje še toliko težje.
Ko se vidljivost zmanjša, se zmanjša tudi število orientirjev, ki so nam na voljo. Okoli sebe vidimo precej manj terena, zato se moramo precej bolj posluževati karte, če želimo predvideti, kaj nas čaka na naši poti. Če se le da, se gibljemo izključno ob izrazitih linijskih objektih, neizrazitim terenom pa se poskušamo čimbolj izogniti. Uporabljamo markirane poti, če so na voljo, vendar je tudi tu potrebna previdnost, saj lahko hitro spregledamo kakšno markacijo in zaidemo s poti. Bližnji teren, kolikor ga lahko vidimo, moramo pozorno spremljati, prav tako tudi smer našega gibanja in prehojeno razdaljo.

Noč

Ponoči je orientacija brez svetilke praktično nemogoča. Razen ob polni luni brez svetilke ne vidimo objektov okoli sebe. Če se izgubimo ponoči, se precej težje vrnemo na pravo pot, saj se moramo v orientirje praktično zaleteti, da jih opazimo. Poti in steze lahko povsem spregledamo, saj tudi podlago slabše zaznavamo. Tako se lahko zgodi, da ponoči prečkamo neko stezo, pa tega sploh ne opazimo.
Če nimamo svetilke, tudi karte in kompasa ne bomo mogli uporabljati. Zato imejmo v gorah vedno s seboj naglavno svetilko. Sicer pa je ponoči gibanje po gorskih brezpotjih lahko precej nevarno.
Pri svetli noči (polna luna, sneg) je pogosto vidljivost dovolj dobra za opazovanje terena. Takrat je bolje imeti svetilko večino časa izklopljeno.

Megla in sneg

Pozimi, ko pade sneg in prekrije poti, markacije in ostale oznake, se lahko v glavnem orientiramo le s pomočjo reliefa. Če se pridruži še megla, pa nastanejo zelo zahtevni pogoji, saj poleg tega, da ne vidimo oddaljenih orientirjev in terena okoli sebe, lahko tudi popolnoma izgubimo občutek za naklonino. Vse okoli nas je belo in oko nima točke na katero bi se oprlo. Težko razločimo kakršnekoli terenske značilnosti. Nastane tako imenovana difuzna svetloba, ki ji ne moremo določiti izvora in zato ne ustvarja senc, ki bi očesu omogočale ločevanje na podlagi kontrastov. Poznane so razne zgodbe, ko so se planinci v takih pogojih povsem izgubili. Tudi zelo izkušeni.
V kolikor ne moremo slediti potem ali kakim drugim zanesljivim linijskim objektom, moramo nujno uporabljati kompas in vseskozi spremljati smer našega gibanja. Hitro se lahko namreč zgodi, da se začnemo gibati v napačni smeri, pa se tega sploh ne zavedamo. Zato se poslužujemo hoje po azimutu.

Uporaba GPS naprav

V slabih razmerah vidljivosti nam lahko zelo pomaga uporaba GPS naprave. V napravo moramo vnesti vmesne točke na naši poti, da se izognemo nepotrebnim oviram, nato pa nas bo naprava vodila v pravo smer.

Hoja po azimutu

V slabi vidljivosti je hoja po brezpotjih zelo problematična. Najbolje bo, če pot že v naprej dobro načrtujemo, narišemo smer gibanja na karto in izmerimo razdalje med točkami, kjer nameravamo spremeniti smer gibanja (Slika 1). Kote in razdalje nato izmerimo iz karte, da bomo lahko nastavili azimut na kompasu in približno ocenili prehojeno razdaljo (Slika 2).

Tudi z uporabo kompasa lahko vseeno pride do gibanja vstran, čeprav imamo občutek, da hodimo v smeri. Da čimbolj obdržimo smer je najbolje, da na kompasu nastavimo željeno smer (Slika 3), nato pa nekoga drugega pošljemo naprej in ga usmerjamo (Slika 4). Hodi naj toliko časa, da ga še vidimo, nato pa mu ukažemo, da nas počaka. Gremo do njega in ponovimo postopek. Na ta način lahko tudi daljše razdalje prehodimo brez večjih odstopanj iz smeri.
Razdalje lahko merimo s koraki, vendar je v snegu in skalnatem terenu to precej nenatančno. Če ne drugače, poskusimo vsaj približno oceniti prehojeno razdaljo, da bomo vedeli koliko smo prehodili.