Reševanje padlega
Padec soplezalca je dogodek, ko nam soplezalec (napredujoči ali kot drugi) obvisi na vrvi zaradi padca. Takoj po padcu je treba izvesti prenos obremenitve na sidrišče (če varujemo na pas) in vzpostaviti stik s soplezalcem. Ugotovimo, v kakšnem stanju je soplezalec. Če se ne odziva ali če ima življenjsko ogrožujoče poškodbe, se moramo nujno spustiti oz. povzpeti do njega s pomočjo samoreševanja ali spusta, da mu lahko nudimo prvo pomoč. V nadaljevanju se glede na poškodbe soplezalca ter okoliški teren odločimo za dvig oz. spust.
V situacijah, kot je padec soplezalca, je praktično nemogoče predvideti vse možne situacije, ki nas lahko doletijo, zato tudi ni mogoče predvideti vseh možnih rešitev in jih zapisati v Alpiročnik.
Vsebina
Večstopenjska pomoč
Ker je vsaka situacija edinstvena, je zelo malo verjetno, da bomo vedno uporabljali enako metodo pomoči, lahko pa bomo morali uporabiti kombinacijo vseh.
Na izbiro metode oz. pomoči pomembno vplivajo tudi dejavniki, kot so stanje soplezalca, prisotnost poškodbe, oddaljenost soplezalca, trenje vrvi in metoda varovanja. Pomoči se lotimo večstopenjsko, in sicer po pravilu od lažjih proti zahtevnejšim postopkom, kar navadno sovpada tudi s trajanjem manevra (hitre metode - obsežnejše metode). Najprej se je treba odločiti, ali je potrebno dvigovanje soplezalca ali ga lahko enostavno spustimo, kar je navadno bistveno hitrejše.
V primeru dvigovanja delimo metode pomoči na tri stopnje:
Kadar je soplezalec blizu in potrebuje samo kratko pomoč čez zahteven prehod, uporabimo prvo stopnjo, kadar pa potrebuje daljši dvig oz. je precej oddaljen, je najbolje takoj uporabiti švicarski škripec.
Metode pri uporabi avtoblokirnega varovala
Navedene tri stopnje se najlažje izvajajo takrat, kadar pomoč potrebuje drugi v navezi in za njegovo varovanje uporabljamo avtoblokirno varovalo.
Poteg vrvi
Pri uporabi potega vrvi z lastno močjo vlečemo soplezalca navzgor in vrv hkrati pobiramo skozi varovalo. Ta način je učinkovit le za res kratke, zahtevne odseke v bližini sidrišča.
Enojni škripec
Enojni škripec enostavno izdelamo tako, da na obremenjeno vrv pod varovalom pritrdimo malo prižemo ali trak oz. vrvico z ustreznim drsnim vozlom. Vanj vpnemo vponko, skoznjo napeljemo neobremenjeno vrv in nato s pobiranjem vrvi v smeri navzgor dvigamo soplezalca. Kadar s to metodo nismo učinkoviti, uporabimo švicarski škripec. Škripec je zelo uporaben za hitro pomoč soplezalcu pri premagovanju težkih mest, zlasti če imamo pri sebi eno od blokirnih naprav (T-block, ropeman,...).
Švicarski škripec
Švicarski škripec ki nam z uporabo dodatne vrvi močno olajša dviganje, pogosto pa ga celo edini sploh omogoči, izdelamo tako, da namesto glavne vrvi (kot pri enojnem škripcu) skozi vponko napeljemo dodatno pomožno vrvico ali trak, na njem izdelamo vozel osmico in vanjo vpnemo vponko. Skozi to vponko nato napeljemo neobremenjeni del glavne vrvi in škripec je pripravljen. Pri takšnem škripcu je pomembno, da je razdalja med varovalom in vponko, skozi katero gre neobremenjena vrv, dovolj velika, da omogoča ustrezno povzemanje vrvi. Če je premajhna, dvigovanje ni učinkovito, saj je treba vseskozi premikati celotni sistem. Ob pomanjkanju opreme lahko namesto dodatne vrvice za izdelavo švicarskega škripca uporabimo prosti pramen (glavne) vrvi, s katero smo v sidrišče pritrjeni mi. V primeru velikega trenja, le tega lahko zmanjšamo zuporabo dveh navadnih vponk na obeh mestih.
Kontroliran spust soplezalca
Kadar uporabljamo avtoblokirno varovanje in se odločimo za spust soplezalca, ki visi na vrvi, pa je potrebno nekaj več previdnosti, posebno, kadar uporabljamo starejše avtoblokirne naprave (Reverso idr.), ki nam ne omogočajo enostavnega oz. kontroliranega spuščanja tako kot njihovi sodobni nasledniki (Reverso3, ATC Guide idr.). Pri novejših napravah je dovolj, če vrv med popuščanjem napeljemo skozi obračalno vponko v sidrišču oz. jo popuščamo tako, da jo stalno držimo.Istočasno pa z drugo vponko zavrtimo varovalo, da avtoblok spusti.
.jpg)
.jpg)
Dodatni postopki pri uporabi klasičnega varovanja
Kadar za varovanje uporabljamo klasične metode (polbičev vozel, osmica, ploščica), moramo pred dvigom opraviti še dva postopka, ki seveda zahtevata svoj čas:
- Aretacija obremenjene vrvi
- Izdelava vozla garda in prenos obremenitve nanj
Aretacija obremenjene vrvi
Aretacija je postopek, s katerim fiksiramo varovalno vrv. To naredimo tako, da pod varovalom z neobremenjenim delom vrvi izdelamo polvozel in varovalni vozel (mulin vozel). Sledi prenos obremenitve: na obremenjeni vrvi s trakom ali pomožno vrvico premera vsaj 6 mm izdelamo ustrezen drsni vozel in nato v vponko v centru sidrišča izdelamo ponovno najprej polbičev vozel, nato polvozel in varovalni vozel.
Tovrstna aretacija nam omogoči odstranitev osnovnega varovanja (polbičev vozel, osmica...) ter enostavno in kontrolirano popuščanje ob prenosu obremenitve v gardo. Če gre kaj narobe, lahko glavno vrv tudi ponovno aretiramo in zavarujemo.
Aretacija obremenjene vrvi - varovanje s ploščico
V primeru varovanja s ploščico (npr.reverso ipd.) lahko aretacijo obremenjenega dela vrvi izvedemo brez uporabe polvozla. Prikaz slike 7a,b in c.
Izdelava vozla garda in prenos obremenitve nanj
Zaradi stalnega zagotavljanja dodatne varnosti je pomembno, da se posamezni koraki v celotnem manevru prekrivajo tako, da v nobenem trenutku ne pride do pomanjkljivega ali šibkega varovanja. Preden po aretaciji podremo osnovno varovanje in preidemo v izdelavo garde, prosti konec glavne vrvi na ustrezni razdalji vpnemo v center sidrišča z bičevim vozlom in s tem zagotovimo dodatno varnost. Ko je to pripravljeno, popustimo osnovno aretacijo glavne vrvi in s tem delom vrvi izdelamo vozel garda (slika levo) in nato popustimo aretacijo na pomožni vrvici, da celotno obremenitev prevzame vozel garda. Ta nam omogoča avtoblokirno povzemanje vrvi in nadaljno izdelavo ustreznih škripcev. Glavni problem garde je razbremenjevanje, ki je lahko pod polno obremenitvijo zelo zahtevno in mora biti pravilno izvedeno (slika sredina in desno).
Glede na kompleksnost opisanega postopka je za varovanje bolje uporabljati varovala s samozatezno (avtoblok) funkcijo, ki nam vse skupaj olajšajo in pospešijo.
Ukrepanje ob padcu
Ko pride do padca soplezalca, je treba ukrepati mirno, preudarno in sistematično.
Prvi koraki po padcu
Nujni koraki po padcu soplezalca so sledeči:
- Oceni situacijo. Razmisliti moraš kdo ti lahko pomaga, ali je v bližini še kaka naveza, katero opremo imaš na voljo, v kako odročni steni plezata, kaj je cilj reševanja (dvig padlega, spust na polico…)… Predvsem pa se moraš zavedati vseh objektivnih in drugih nevarnosti, ki prežijo na tebe in padlega kajti prvo pravilo reševanja je, da ne ogrožaš reševalcev – v tem primeru sebe.
- Oceniš padlega in njegovo stanje. Zelo pomembno je, da dobiš vsaj približno sliko o obsegu poškodb in v kaki meri (če sploh) lahko padli asistira pri reševanju. Čeprav se čudno sliši, je pomembneje oblikovati učinkovit načrt reševanja, kot pa brezglavo nuditi pomoč padlemu, četudi ta še tako kriči in zahteva takojšnjo pomoč (sicer je kričanje dober znak, ker pomeni, da je pri zavesti in da diha; bolj resno je, če je padli tiho). Ne pozabite zaščititi padlega pred dodatnimi poškodbami.
- Preveri katero opremo imaš na voljo za reševanje. Že pred vzponom morata oba s soplezalcem vedeti, katero opremo imata s seboj, vključno s prvo pomočjo.
- Oblikuj načrt reševanja in ga pojasni tudi padlemu. Povej ga jasno in razumljivo, govori spodbudno, padlemu (še posebej če je poškodovan) ne smeš dati vedeti, da te je strah. Ostati moraš priseben in suveren v potezah, ki jih vlečeš. Neodločnost in premišljanje te lahko staneta dragocenega časa. Zelo pomembno je, da je načrt dobro oblikovan, saj ga boš kasneje zelo težko spreminjal brez dodatne izgube časa. Ker reševanje zahteva rokovanje z glavno vrvjo, bodi še posebej pozoren na to, da vsak korak dvakrat preveriš.
- Prva pomoč. Če ima padli življenjsko ogrožujoče poškodbe (nezavest, ne diha, krvavitve) se moramo takoj spustiti oz. povzpeti do njega ter mu nuditi prvo pomoč.
- Loti se reševanja.
Aretacija pri varovanju na plezalni pas
V osnovi gre za enak postopek aretacije, kot je opisan že zgoraj, s tem da vrv sprva aretiramo na svoj pas, nato pa obremenitev prenesemo na sidrišče z izdelavo nove aretacije s pomožno vrvico. S tem razbremenimo sami sebe, da si omogočimo gibanje in nadaljnje ukrepanje.
Premalo vrvi - premik sidrišča
Kadar je plezalec porabil že veliko vrvi in je padel proti koncu raztežaja, je potrebno sidrišče premakniti na višjo pozicijo in od tam nadaljevati z izbranimi metodami pomoči. Takšen manever terja kar zapleteno in dolgotrajno zaporedje postopkov ter vključuje:
- aretacijo na spodnjem sidrišču;
- plezanje ob vrvi;
- izdelavo novega sidrišča zgoraj;
- aretacijo padlega na novo sidrišče;
- ponovno plezanje navzdol;
- podiranje spodnjega sidrišča;
- vračanje na zgornje sidrišče, od koder nato lahko pomagamo soplezalcu.
Na koncu velja poudariti še pomembno dejstvo, da se moramo pred začetkom opisanih manevrov prepričati ali je nosilnost sidrišča po morebitnem padcu oz. sunku še vedno ustrezna. Če temu ni tako je potrebno sidrišče okrepiti z dodatnimi fiksnimi točkami (na novo zabiti klini...). Le tako bomo lahko opisane postopke, ki sidrišče v določenih fazah dodatno obremenjujejo, izvajali varno.
Primeri reševanja
Omenili smo že, da je nemogoče predstaviti vse možne kombinacije in situacije v katerih se lahko znajdete ob padcu soplezalca, zato bo v nadaljevanju predstavljen samo en način reševanja padlega. Ne glede na to, pa vam obvladanje tega načina omogoča kombiniranje in improviziranje ter uspešno izvedbo reševanja tudi v situacijah, ki tukaj eksplicitno ne bodo razložene (npr. reševanje oz. dviganje drugega v navezi).
Dvig ponesrečenca do našega varovališča in spust z njim
(Za ta manever imamo na voljo 8 vponk z matico in sicer ima vsak član naveze 4)
Soplezalec pleza naprej, mi ga varujemo na varovalno ploščico vpeto v center sidrišča. Je že kar precej metrov nad nami in varovališčem, namestil je nekaj vmesnega varovanja, ko se mu odlomi oprimek. Pade v globino, leti mimo nas in zaustavimo ga šele, ko je pod nami – poškodovan.
Tako kot pri predhodni varianti reševanja, tudi tukaj najprej zaustavimo padec in izvedemo aretacijo varovalne naprave (polvozel in varovalni vozel). Ko to naredimo, imamo proste roke za naslednje postopke reševanja (Slika 9).
Sedaj bomo izdelali prenos obremenitve. Vzamemo pomožno vrvico in jo s prusikovim vozlom namestimo na obremenjeni pramen glavne vrvi, ki gre neposredno do padlega. Če nimamo vrvice, lahko uporabimo neskončno zanko in francoski vozel. V center sidrišča vpnemo navadno vponko – vanjo bomo aretirali pomožno vrvico. To storimo s polbičevim vozlom, polvozlom in varovalnim vozlom. Sedaj lahko podremo aretacijo varovala in počasi spustimo padlega, tako da pomožna vrvica prevzame celotno obremenitev. Ko je to storjeno, moramo nujno narediti še dodatno varovanje. V center sidrišča vpnemo še eno navadno vponko in glavno vrv z bičevim vozlom vpnemo vanjo (Slika 10).
V naslednjem koraku izpnemo varovalo in ga vpnemo v center sidrišča na samozatezni način ter skozenj speljemo glavno vrv. Dobili smo zavoro, ki jo bomo potrebovali med dviganjem padlega. Ko preverimo, če sistem deluje lahko podremo dodatno varovanje in nadaljujemo z izdelavo šrkipčevja. Glede na težo, teren in druge faktorje se odločimo ali bo zadostoval navadni škripec ali bomo morali izdelati švicarskega (Slika 11).
Ko padlega potegnemo k nam na varovališče, ga moramo takoj s popkovino pripeti v center sidrišča. Tudi sami izdelamo popkovino zase in se pripnemo v center sidrišča. Podremo škripčevje. S pomožno vrvico izdelamo novo sidrišče za spust ter prestavimo obe popkovini v sidriščno zanko novega sidrišča. Sedaj se lahko odvežemo z glavne vrvi, odvežemo tudi padlega. Vrv potegnemo ven iz sistemov nad nami, jo napeljemo skozi center sidrišča in pripravimo za spust – na koncih naredimo vozle ter jo spustimo navzdol.
Za spust s ponesrečencem si pripravimo 120 cm neskončno zanko, na kateri naredimo vozel šestica na približno 1/3 dolžine. Sedaj na vrv namestimo pripravo za spust, vanjo pa z vponko z matico vpnemo neskončno zanko, ki smo si jo pripravili. Pazimo, da jo pravilno vpnemo (glej sliko). Daljši konec zanke si vpnemo v manevrsko zanko pasu, krajšo pa v manevrsko zanko ponesrečenca. Na vrvi namestimo še samovarovanje z machardovim vozlom (Slika 12).
Tako pripravljeni lahko pričnemo s spustom. Če padli nima prehudih poškodb, se lahko z njim spuščamo tako kot vidimo na Sliki 13, da preprečimo morebitno nihanje ponesrečenca, si ga lahko pritrdimo na naš pas s popkovino.
Če gre za hujše poškodbe, pa moramo padlega namestiti na hrbet s pomočjo oprta. To storimo na sledeči način. Neskončno zanko (dolgo približno 120 cm) prekrižamo, da ima obliko osmice in jo nataknemo soplezalcu preko hrbta. Sedaj se postavimo pred njega in v »naramnice« vstavimo še svoje roke. Padlega soplezalca si preko tega oprta naložimo na hrbet (težaško delo). Pri tem pazimo na njegov konec neskončne zanke s katero je vpet v pripravo za spust. Ta pramen mora biti med obema »naramnicama« improviziranega oprta. Na svojih prsih povežemo obe naramnici z navadno vponko. Ta način je primeren za položnejši teren. Če je pa stena strma, je bolje, da si ponesrečenca namestimo med korak, tako da smo s padlim obrnjeni drug k drugemu. S krajšim sistemom (najboljši je športno-plezalni) vpnemo našo manevrsko zanko plezalnega pasu in manevrsko zanko ponesrečenčevega pasu.
Hitri diagram postopkov
Spodnji diagram je namenjen hitremu pregledu posameznih glavnih korakov, ki jih izvajamo pri reševanju padlega. Diagram vam je lahko v pomoč tudi pri praktičnih vajah, da lahko hitro preverite pravilnost vaših postopkov.
