Reševanje padlega
Sledeči prispevek se dotika osnovnih postopkov, s katerimi pomagamo soplezalcu, ki je med plezanjem zašel v težave in potrebuje pomoč. Tovrstni dogodki so zelo različni in segajo od enostavne pomoči pri premagovanju težjega mesta, pa vse do hitrega in učinkovitega ukrepanja pri neugodnih padcih in posledičnih poškodbah.
Vsebina
Večstopenjska pomoč
Ker je vsaka situacija edinstvena, je zelo malo verjetno, da bomo vedno uporabljali enako metodo pomoči. Vseh možnih kombinacij je preveč, da bi jih lahko umestili v ta prispevek, vendar vse predstavljene postopke lahko uporabljamo v različnem zaporedju.
Osnova, na kateri temelji odločitev o uporabi ustrezne metode, je vsekakor situacija, v kateri smo se znašli oz. se je znašel soplezalec. Na izbiro pomembno vplivajo tudi dejavniki, kot so stanje soplezalca, prisotnost poškodbe, oddaljenost soplezalca, trenje vrvi in metoda varovanja. Pomoči se lotimo večstopenjsko, in sicer po pravilu od lažjih proti zahtevnejšim postopkom, kar navadno sovpada tudi s trajanjem manevra (hitre metode - obsežnejše metode). Najprej se je treba odločiti, ali je potrebno dvigovanje soplezalca ali ga lahko enostavno spustimo, kar je navadno bistveno hitrejše.
V primeru dvigovanja delimo metode pomoči na tri stopnje:
Kadar je soplezalec blizu in potrebuje samo kratko pomoč čez zahteven prehod, uporabimo prvo stopnjo, kadar pa potrebuje daljši dvig oz. je precej oddaljen, je najbolje takoj uporabiti švicarski škripec.
Metode pri uporabi avtoblokirnega varovala
Navedene tri stopnje se najlažje izvajajo takrat, kadar pomoč potrebuje drugi v navezi in za njegovo varovanje uporabljamo avtoblokirno varovalo.
Poteg vrvi
Pri uporabi potega vrvi z lastno močjo vlečemo soplezalca navzgor in vrv hkrati pobiramo skozi varovalo. Ta način je učinkovit le za res kratke, zahtevne odseke v bližini sidrišča.
Enojni škripec
Enojni škripec enostavno izdelamo tako, da na obremenjeno vrv pod varovalom pritrdimo malo prižemo ali trak oz. vrvico z ustreznim drsnim vozlom. Vanj vpnemo vponko, skoznjo napeljemo neobremenjeno vrv in nato s pobiranjem vrvi v smeri navzgor dvigamo soplezalca (slika 1). Kadar s to metodo nismo učinkoviti, uporabimo švicarski škripec, ki nam z uporabo dodatne vrvi močno olajša dviganje, pogosto pa ga celo edini sploh omogoči.
Slika 1: Enojni škripec
Švicarski škripec
Švicarski škripec izdelamo tako, da namesto glavne vrvi (kot pri enojnem škripcu) skozi vponko napeljemo dodatno pomožno vrvico ali trak, na njem izdelamo vozel osmico in vanjo vpnemo vponko. Skozi to vponko nato napeljemo neobremenjeni del glavne vrvi in škripec je pripravljen (slika 2-A). Pri takšnem škripcu je pomembno, da je razdalja med varovalom in vponko, skozi katero gre neobremenjena vrv, dovolj velika, da omogoča ustrezno povzemanje vrvi. Če je premajhna, dvigovanje ni učinkovito, saj je treba vseskozi premikati celotni sistem. Ob pomanjkanju opreme lahko namesto dodatne vrvice za izdelavo švicarskega škripca uporabimo prosti pramen (glavne) vrvi, s katero smo v sidrišče pritrjeni mi (slika 2-B). Takšen način izdelave nam omogoči tudi precejšnje podaljšanje celotnega škripca ter s tem večjo učinkovitost in hitrost.
Slika 2-A: Švicarski škripec s trakom
Slika 2-B: Švicarski škripec z glavno vrvjo
Kontroliran spust soplezalca
Kadar uporabljamo avtoblokirno varovanje in se odločimo za spust soplezalca, ki visi na vrvi, pa je potrebno nekaj več previdnosti, posebno, kadar uporabljamo starejše avtoblokirne naprave (Reverso idr.), ki nam ne omogočajo enostavnega oz. kontroliranega spuščanja tako kot njihovi sodobni nasledniki (Reverso3, ATC Guide idr.). Pri novejših napravah je dovolj, če vrv med popuščanjem napeljemo skozi obračalno vponko v sidrišču (slika 3-A) oz. jo popuščamo tako, da jo stalno držimo. Pri starejših napravah pa je potrebno pred razbremenitvijo vrv s polbičevim vozlom pritrditi v pas ali sidrišče, tako da jo ob potegu in popuščanju spuščamo s polbičevim vozlom (slika 3-B).
Slika 3-A: Razbremenjevanje avtoblokirnega varovala (nove naprave)
Slika 3-B: Razbremenjevanje avtoblokirnega varovala (starejši modeli)
Dodatni postopki pri uporabi klasičnega varovanja
Kadar za varovanje uporabljamo klasične metode (polbičev vozel, osmica, ploščica), moramo pred dvigom opraviti še dva postopka, ki seveda zahtevata svoj čas:
- Aretacija obremenjene vrvi
- Izdelava vozla garda in prenos obremenitve nanj
Aretacija obremenjene vrvi
Aretacija je postopek, s katerim fiksiramo varovalno vrv. To naredimo tako, da pod varovalom z neobremenjenim delom vrvi izdelamo polvozel in varovalni vozel. Sledi prenos obremenitve: na obremenjeni vrvi s trakom ali pomožno vrvico premera vsaj 6 mm izdelamo ustrezen drsni vozel in nato v vponko v centru sidrišča izdelamo ponovno najprej polbičev vozel, nato polvozel in varovalni vozel (slika 4). Tovrstna aretacija nam omogoči odstranitev osnovnega varovanja (polbičev vozel, osmica...) ter enostavno in kontrolirano popuščanje ob prenosu obremenitve v gardo. Če gre kaj narobe, lahko glavno vrv tudi ponovno aretiramo in zavarujemo.
Slika 4-A: Aretacija polbičevega vozla
Slika 4-B: Aretacija polbičevega vozla
Slika 4-C: Aretacija polbičevega vozla
Slika 4-D: Aretacija polbičevega vozla
Slika 4-E: Prenos obremenitve
Izdelava vozla garda in prenos obremenitve nanj
Zaradi stalnega zagotavljanja dodatne varnosti je pomembno, da se posamezni koraki v celotnem manevru prekrivajo tako, da v nobenem trenutku ne pride do pomanjkljivega ali šibkega varovanja. Preden po aretaciji podremo osnovno varovanje in preidemo v izdelavo garde, prosti konec glavne vrvi na ustrezni razdalji vpnemo v center sidrišča z bičevim vozlom in s tem zagotovimo dodatno varnost (ang. backup) v primeru težav z aretacijo. Ko je to pripravljeno, popustimo osnovno aretacijo glavne vrvi in s tem delom vrvi izdelamo vozel garda (slika 5-A), šele nato (!) pa odstranimo bičev vozel dodatnega (backup') varovanja in popustimo aretacijo na pomožni vrvici, da celotno obremenitev prevzame vozel garda. Ta nam omogoča avtoblokirno povzemanje vrvi in nadaljno izdelavo ustreznih škripcev. Glavni problem garde je razbremenjevanje, ki je lahko pod polno obremenitvijo zelo zahtevno in mora biti pravilno izvedeno (slika 5-B in 5-C).
Slika 5-A: Vozel garda. Puščica označuje obremenjeno vrv.
Slika 5-B: Podiranje vozla garda
Slika 5-C: Podiranje vozla garda
Glede na kompleksnost opisanega postopka je za varovanje bolje uporabljati varovala s samozatezno (avtoblok) funkcijo, ki nam vse skupaj olajšajo in pospešijo.
Posebne situacije
Nekaj več dela in iznajdljivosti zahtevajo situacije, v katerih pomoč potrebuje vodilni v navezi.
Aretacija pri varovanju na plezalni pas
Prvi problem se pojavi ob aretaciji, kadar varujemo na pas. V osnovi gre za enak postopek aretacije, kot je opisan že zgoraj, s tem da vrv sprva aretiramo na svoj pas, nato pa obremenitev prenesemo na sidrišče z izdelavo nove aretacije s pomožno vrvico. S tem razbremenimo sami sebe, da si omogočimo gibanje in nadaljnje ukrepanje.
Premalo vrvi - premik sidrišča
Drugi problem se pojavi, kadar je plezalec že porabil veliko vrvi in je padel proti koncu raztežaja. Takrat je potrebno sidrišče premakniti na višjo pozicijo in od tam nadaljevati z izbranimi metodami pomoči. Takšen manever terja kar zapleteno in dolgotrajno zaporedje postopkov ter vključuje:
- aretacijo na spodnjem sidrišču
- plezanje ob vrvi
- izdelavo novega sidrišča zgoraj
- aretacijo padlega na novo sidrišče
- ponovno plezanje navzdol
- podiranje spodnjega sidrišča
- vračanje na zgornje sidrišče
od koder nato lahko pomagamo soplezalcu.
Na koncu velja poudariti še pomembno dejstvo, da se moramo pred začetkom opisanih manevrov prepričati, ali je nosilnost sidrišča po morebitnem padcu oz. sunku še vedno ustrezna, in sidrišče po potrebi okrepiti z dodatnimi fiksnimi točkami. Le tako bomo lahko opisane postopke, ki sidrišče v določenih fazah dodatno obremenjujejo, izvajali varno.
Čeprav se redko znajdemo v realni situaciji, ki zahteva opisane postopke, pa jih moramo vendarle ravno zato temeljito vaditi in dobro poznati, da se bomo v nujnih primerih lahko hitro in učinkovito odzvali.
Primeri
TODO (gradivo AI 2010)
