Sidrišča v snegu
Med plezanjem snežnih smeri se nam lahko pripeti, da fiksnih točk za varovanje ni in da si jih hkrati ne moremo urediti sami. Takrat uporabimo sidrišče v snegu.
Splošni napotki
Izdelava sidrišč v snegu običajno traja dlje kot izdelava sidrišč v skali, zato poskusimo izdelati sidrišče v skali, kjer je to mogoče. Nosilnost sidrišč v snegu ob primernih razmerah je praviloma velika in primerna tudi za varovanje prvega v navezu.
Glavno pravilo pri izdelavi sidrišč v snegu je, da globlje, kot sidro vkopljemo, več bo zdržalo. Vedno pazimo, da pravilno izdelamo jarek za trak. Po vkopavanju sidra to zasujemo in dodatno utrdimo sneg. Utrjevanje snega preskočimo v mrzlem pršiču in mokrem snegu, kjer s stiskanjem ne povečamo trdnosti snega, temveč jo samo še nižamo. V tem primeru zakopljemo sidrišče čim bolj globoko, ga podvojimo in uporabimo sidro s čimvečjo površino (smuči, nahrbtnik, ...).
Na sidrišče se vedno dobro namestimo. Uredimo si udoben sedež ali stojišče, v katerem nas ob obremenitvi ne bo premaknilo. Naše samovarovanje na izdelano sidrišče naj bo napeto, vendar ne obremenjeno. Prvi sunek sile vedno prestrezimo s svojim telesom, sidrišče pa obremenimo šele takrat, ko nas sunek sile premakne (če je ta dovolj močan).
Prečno sidrišče
Sneg, v katerem izdelujemo sidrišče, lahko najprej steptamo, da dosežemo višjo gostoto in trdnost. Če imamo opravka z izjemno suhim, novim oziroma trdno zmrznjenim ali pa mokrim snegom pozne pomladi, ležišča ne poskušamo utrjevati, saj s tem le rušimo obstoječe vezi. V nepredelanem snegu je za sidro najbolje uporabiti dele opreme s čim večjo površino – to so lahko smuči, snežna sablja ali nahrbtnik. Preprost test primernosti snega za teptanje je, da naredimo kepo – če razpade ali če se iz nje cedi voda, ga ne teptamo in poskušamo le čim globje zakopati sidro s čim večjo površino.
Osnovna in najmočnejša oblika sidrišča v snegu je prečno sidrišče v obliki črke T. Izdelamo ga tako, da prečno na pobočje in pravokotno na obremenitev izkopljemo dovolj globok in velik jarek, da lahko vanj položimo cepin, smuči, nahrbtnik ali kakšen drug kos opreme. Globji, kot bo kanal, večja bo nosilnost sidrišča.
Prečno na jarek izkopljemo kanal za trak. Pri sidrišču s cepinom je ta zamaknjen nekoliko proti ratišču, ker je tam večja površina. Pomembno je, da je kanal za trak enako globok kot jarek, saj nam v nasprotnem primeru dvigne cepin iz jarka. S tem se zniža nosilnost sidrišča. Dolžina kanala je odvisna od naklonine pobočja. Bolj, kot je teren položen, daljši je kanal. Pomembno je, da smo po vpetju v trak nižje od cepina, saj ga s tem ob morebitni obremenitvi potisnemo v snežno odejo in ne iz nje.
Okrog ratišča cepina s kavbojskim vozlom pritrdimo najlonski trak. Cepin položimo v jarek z oklom, obrnjenim navzdol. Najlonski trak speljemo po skopanem jarku. Kanal in jarek na koncu zasujemo s snegom, pri čemer pa pazimo, da NE porušimo strukture prednje stene jarka, zato zasuvamo in teptamo le od zadaj.
V primeru slabih snežnih razmer lahko za zagotovitev višje nosilnosti izdelamo dve prečni sidrišči. Naredimo jih na zadostni razdalji, da ne pride do medsebojnega vplivanja. Sidrišči povežemo s trakom.
V res ugodnih snežnih razmerah – v izjemno trdem, zmrznjenem, zbitem snegu, ki ne omogoča kopanja jarka za T-sidrišče, lahko izdelamo tudi navpično sidrišče. V takih primerih uporabljamo t. i. snežne sablje, posebne aluminijaste V-profile, dolge okrog 60 centimetrov, ki jih zabijemo v sneg. Optimalen kot za vstavljanje v sneg je 100 ° glede na pobočje, saj jo del sile, ki deluje na sabljo, potiska v pobočje.
Pritrdišče naj imajo na sredini in na vrhu. Luknje za pritrditev traku ali vrvice naj bodo majhne, saj lahko ošibijo nosilnost profila. Za izdelavo vertikalnih sidrišč praviloma ne uporabljamo cepinov, ker nam v tem položaju zaradi majhne površine ne nudijo zadovoljive nosilnosti. Trak ali vrvico za povezavo snežne sablje z varujočim je najbolje namestiti na sredino in jo nato po ozkem kanalu speljati na površino do varujočega. Le v izjemnih primerih, ko je sneg tako trd, da vanj ne moremo skopati niti kanala za vrvico, lahko sabljo obremenimo zgoraj, pri površju. Takšen način izdelave je najmanj primeren, saj se lahko zaradi rotacije, ki nastane pri obremenitvi na skrajni točki, sablja izpuli že pri majhni obremenitvi. Problem pri obremenitvi sablje zgoraj je še neenakomerna porazdelitev obremenitve ki deluje na sabljo (skica spodaj).
Za sredinsko vezavo naj bo sablja (ali katero koli sidro konkavne oblike) obrnjena z odprto stranjo profila v smeri obremenitve. To zagotavlja največjo stabilnost in nosilnost fiksne točke. Če pa je vezava pri površju, naj v smer obremenitve gleda konica profila. Na splošno naj bi se navpičnim sidriščem izogibali, ker so zanesljiva le v zelo trdem snegu in ob uporabi kakovostnih snežnih sabelj, ki zagotavljajo zadostne nosilnosti.
