Sidrišča za spust v skali
Vsebina
Uvod
Le pri idealnem plezalnem dnevu nas na vrhu smeri pričaka mehka trava v kateri lahko poležavamo do poznega popoldneva, potem pa sestopimo po udobni in nezahtevni poti med dišečim gorskih cvetjem v dolino. Navadno so sestopi bolj ali manj zahtevni. Pri bolj zahtevnih sestopih ob plezanju navzdol se preko najbolj zahtevnih mest po potrebi spustimo po vrvi. Seveda pa so tudi smeri pri katerih je edini možni ali najlažji sestop kar spust po vrvi preko smeri. V najslabšem scenariju spust po vrvi preko smeri uporabimo pri umiku iz stene zaradi prevelikih težav, pozne ure, slabšanja vremena ali poškodbe plezalcev.
Ne glede na razlog pa imajo sidrišča za spust svoje zahteve, ki jih moramo oziroma jih je priporočljivo upoštevati. Tako kot sidrišče za varovanje, mora biti tudi sidrišče za spust zanesljivo. Nanj je v prvi fazi pripeta celotna naveza, ko pa se eden od plezalcev prične spuščati je to edina točka, katera prenaša celotno obremenitev in v primeru porušitve le-te, je ta scenarij slab obet za nadaljnje dogodke. Zato je sidrišče vedno treba izdelati kar se da zanesljivo, tista, ki pa so v smereh že pripravljena, preveriti in po potrebi okrepiti, zamenjati kline in pomožne vrvice. Ker se po spustu seveda ne vračamo na sidrišče, zadnji pa opreme pred spustom ne more pobrati, je naš interes, da na sidrišču pustimo čim manj opreme. Vendar nikoli ne varčujmo z opremo na račun varnosti. Sidrišče za spust lahko uredimo tudi na drevesu, rušju ali trdnem skalnem roglju. Kadar moramo opraviti več spustov, se pokažejo prednosti dvojne vrvi ali dvojčka. Pri enaki dolžini vrvi, bomo namreč pri uporabi dvojne vrvi ali dvojčka, potrebovali za enako dolžino spusta najmanj pol manj spustov, izdelali pol manj sidrišč, porabili bomo bistveno manj opreme itd. Na ta način poleg opreme, prihranimo predvsem čas, ki je predvsem v kritičnih situacijah zelo pomemben in povečamo varnost.
Izdelava sidrišča za spust
V kolikor sidrišče za spust še ni izdelano, najprej zabijemo prvi klin v katerega se v primeru izpostavljenega in zahtevnega terena s popkovino vpneta oba plezalca. Nato zabijemo še drugi klin (oziroma po potrebi več klinov) in jih povežemo s pomožno vrvico, ki jo speljemo skozi ušesa klinov. Ko vrvico speljemo skozi vsa ušesa klinov, jo s podaljševalnim vozlom ali šestico povežemo, da dobimo neskončno zanko. Za sidrišče za spust vedno uporabljamo fiksno sidrišče. Če pride do porušitve ene izmed točk sidrišča, z uporabo statičnega sidrišča preprečimo nastanek velikih statičnih obremenitev na drugo točko, kar bi lahko ogrozilo celotno sidrišče. 
Dejstvo, da izdelujemo fiksno sidrišče, upoštevamo pri dolžini pomožne vrvice, ki jo uporabimo. Na korenu V sidrišča moramo namreč združiti vse premene in z njimi narediti vozel šestico ali osmico s čimer dokončamo fiksno sidrišče. Da zmanjšamo porabo vrvice lahko sidrišče izdelamo tudi z enim pramenom vrvi, ki ga z vozlom osmico vpletemo v fiksne točke, kot prikazuje slika zgoraj. Pri izdelavi fiksnega sidrišča pazimo na smer poteka obremenitve pri spustu in ga poskušamo izdelati na način, da bodo pod bremenitvijo vsi prameni čim bolj enakomerno obremenjeni. Vrvica mora biti dovolj dolga, da je kot med prameni maksimalno 60 stopinj. V kolikor je kot med prameni večji, pri spustu nastajajo veliko večje obremenitve fiksnih točk sidrišča (klinov), kar posledično poveča možnost porušitve. Razmerja in razporeditve obremenitev, ki nastajajo pri različnih kotih med prameni, so prikazane na spodnji sliki.
Zanka, ki z izdelavo vozla nastane na korenu sidrišča, naj ne bo prevelika. Vanjo se bomo prepeli le po potrebi in skoznjo speljali vrv po kateri se bomo spuščali.
Priprava vrvi za spust
Preden začnemo z delom z vrvjo, je pomembno, da je vsak pramen fiksiran ali na sidrišče ali na enega od plezalcev, kar prepreči, da bi vrv zdrsnila izven dosega. V kolikor uporabljamo dvojno vrv ali dvojčka, konec enega pramena speljemo preko centra sidrišča. Nato zvežemo oba pramena z uporabo vozla šestica (glej sliko spodaj). Pri povezavi vrvi je pomembno, da sta pramena ki gledata iz vozla dolga vsaj 40 cm.
Ko vrv vlečemo skozi zanko sidrišča, jo je priporočljivo speljati še skozi sistem ali vponko, vpeto v enega od klinov nad zanko sidrišča. [slika] S tem preprečimo nastanek trenja med pomožno vrvico in glavno vrvjo in posledično tudi poškodbe pomožne vrvice sidrišča. Ko je vrv speljana skozi sidrišče, podremo varovanje s katerim smo imeli zavarovano vrv in začnemo z zvijanjem/nabiranjem posameznih pramenov. Konca vrvi/pramenov naj bosta daljša od zank nabiranja vrvi, s čimer skušamo preprečiti, da bi konec vrvi zašel med zanke in s tem na vrvi ustvaril vozel, ki bi oviral nemoteno spuščanje. Na koncu posameznega pramena naredimo vozel (osmica/šestica), s čimer preprečimo, da bi se spustili preko konca vrvi. Vsak pramen posebej vržemo v smeri spusta in poskušamo doseči, da se vrv ne zatakne. Bolje kot nam to uspe, manj težav s sproščanjem vrvi bo imel prvi, ki se bo spuščal. V izogib zatikanju vrvi, predvsem v vetrovnem vremenu, je zato priporočjivo oba zvitka vrvi med spuščanjem nositi navita okoli rok in sproti odvijati le nekaj ovojev naenkrat. Ko je vrv pripravljena, prvi pripravi napravo za spust, se vanjo vpne, si izdela varovalni vozel in lahko začne s spuščanjem. V kolikor je naslednje sidrišče že izdelano, ga prvi preveri, se vanj zavaruje s popkovino, podre sistem za spust in sporoči drugemu, da je vrv prosta. V primeru, da sidrišče še ni izdelano, se prvi na primernem mestu za izdelavo sidrišča ustavi in ostane pripet na glavno vrv, dokler ne namesti vsaj ene fiksne točke v katero se lahko zavaruje. Ker imamo oba pramena zvezana z vozlom, ki ga ne moremo potegniti skozi zanko zgornjega sidrišča, je pomembno, da si zapomnimo kateri pramen moramo vleči. Pramen, ki ga vlečemo na spodnjem sidrišču že speljemo skozi zanko le-tega. Na ta način preprečimo, da bi nam vrv ˝ušla˝ preko stene, prihranimo pa tudi čas, saj je vrv za spust tako avtomatično že napol pripravljena.
Vpetje sistema za spust in varovalni vozel
Pri spustih si vedno izdelamo popkovino s katero se zavarujemo na sidriščih. Za to uporabimo najlonski trak. Napravo za spust si z vponko z matico vpnemo v manevrsko zanko pasu ali pa na popkovini naredimo vozel in med pasom in vozlom vpnemo vponko z napravo za spust.
V kolikor napravo za spust vpenjamo v manevrsko zanko, si varovalni vozel pripravimo preko nožne zanke pasu. V primeru vpetja v popkovino, varovalni vozel pripnemo v manevrsko zanko.
Za varovalni vozel uporabljamo prusikov ali machardov vozel. V obeh primerih je pomembno, da je ovojev okoli glavne vrvi dovolj, da preprečimo drsenje plezalca po vrvi navzdol, če le-ta iz kakršnegakoli razloga spusti vrv. Ovoji morajo bili narejeni lepo, s čimer preprečimo, da bi se pomožna vrvica zažrla v glavno vrv in bi preprečila nadaljevanje spusta. Prav tako pomožna vrvica ne sme biti predolga in vozel ne sme priti do naprave za spust. V kolikor se to zgodi, vozel izgubi svojo funkcijo in ne opravlja funkcije varovanja.
Osnovni princip spusta neenakovrednih plezalcev
V primeru, da se spuščata dva plezalca, od katerih je eden neizkušen ali iz drugih razlogov ni zmožen v polni meri varno poskrbeti zase, mora drugi plezalec poskrbeti za njegovo pravilno vpetje in varen spust. Osnovni način spusta je, da bolj izkušeni pripravi sistem za spust za oba plezalca. Zase pripravi tudi varovalni vozel, česar pa ne pripravi za manj izkušenega. Ko sta oba pripravljena, manj izkušeni s popkovino ostane pripet na sidrišče, izkušenejši pa začne s spuščanjem. Ko pride na naslednje sidrišče, se zavaruje in sprosti vrv, se lahko začne spuščati drugi. Drugi se izpne in začne s spuščanjem. Zavira sam, spodnji, bolj izkušeni, pa drži glavno vrv in z nategom vrvi lahko kontrolira hitrost spuščanja soplezalca.
V kolikor bi drugi vrv spustil iz kakršnegakoli razloga, lahko spodnji z nategom vrvi spuščanje ustavi oziroma kontrolirano regulira hitrost spuščanja. Spodnji naj ima vrv pripeto v sidrišče, da mu ne bi ušla iz rok in je ne bi mogel več doseči. S tem pa se tudi prepreči, da bi se, v primeru, da bi oba spustila vrv, drugi soplezalec spustil mimo sidrišča.
Pogoste napake
- Neenakomerna obremenitev posameznih premen, s čimer se vsa obremenitev prenese na eno točko.
- Varčevanje z opremo na račun varnosti (spust na en klin; uporaba starih pomožnih vrvic, ki so že dotrajane; uporaba prekratke vrvice, zaradi česar prihaja do prevelikih kotov med premeni itd).
- Spuščanje brez vozlov na koncu vrvi.
- Spuščanje brez samovarovanja.
- Predolga pomožna vrvica za samovarovanje, zaradi česar le ta ne opravlja svoje funkcije.
