Gibanje naveze v lednih smereh

Uporaba Lednih vijakov

Varovanje pri plezanju v ledu praviloma urejamo z nameščanjem lednih vijakov. Zasnovani so tako, da omogočajo hitro namestitev in zagotavljajo visoko nosilnost. Dobro nameščen ledni vijak v homogenem ledu zdrži približno toliko kot svedrovec v skali. Da bi nam vijaki kar najbolje služili, moramo gledati na to, da uporabljamo kvalitetne modele in jih ustrezno vzdržujemo, saj se bomo le tako lahko z njimi učinkovito varovali. Poleg ostrih zob je najbolj pomembna gladkost zunanje in notranje površine vijaka. Zato poskrbimo, da so vijaki med transportom ustrezno zaščiteni.
Kam in kdaj namestiti ledni vijak? Od vsakega plezalca je odvisno, koliko lednih vijakov bo namestil v nekem raztežaju. Bolj pomembna od količine pa sta pravi način in kraj nameščanja.
Vijake nameščamo na mestih, ko lahko varno stojimo in se zanesljivo držimo. Vse opravimo z eno roko, z drugo se držimo za dobro zabit cepin. Vijak praviloma vrtamo nekako od višine pasu do višine ramen, kjer lahko uporabimo največjo silo in smo najbolj stabilni. Nekateri se med vrtanjem želijo dodatno "zavarovati". To lahko storimo tako, da vrv s kompletom vpnemo v konico na ratišču cepina. Nikakor pa ne napeljujemo vrvi preko okla cepina, ker ga lahko že pri majhni obremenitvi izpulimo iz ledu!
Če se le da, za namestitev vijaka izberemo dovolj debelo, homogeno plast ledu, ki je sprijeta s podlago (skalo). V stoječih svečah (ang. freestanding pillar) lahko vrtamo, če presodimo, da so strukturno dovolj trdne. V normalnih razmerah lahko na primer v slapu Lambada brez skrbi vrtamo povsem zanesljive vijake. Zelo vitke sveče, ali sveče s številnimi razpokami, pa je treba jemati skrajno resno in se za varovanje v njih odločati po tehtnem premisleku.
V viseče sveče in zavese praviloma NE vrtamo, saj obstaja nevarnost, da se odlomijo, pri čemer nas bo vpeto varovanje potegnilo za seboj. Na žalost poznamo več takšnih primerov iz prakse.
Za uvijanje vijakov poskusimo najti površine z majhno površinsko napetostjo (vdolbine, ravnine), saj v nasprotnem primeru med vrtanjem (tako kot pri zabijanju cepina), lahko pride do izrazitega pokanja ali lomljenja ledu okrog vijaka. Če je površina ledu preperela, le-to najprej odstranimo.
Vijake zavijamo rahlo navzgor (pod horizontalo – glej sliko 1), ker je v tem položaju nosilnost vijaka zaradi obnašanja ledu ob obremenitvi – padcu, največja. Le v zelo poroznem in nehomogenem ledu, kjer pričakujemo, da navoj ne bo držal, vijake uvijemo obratno, torej približno pod kotom 10° navzdol. Če nismo prepričani o kvaliteti ledu, bomo storili najbolje, da vijak zavijemo pod pravim kotom glede na površino ledu.
Pod pravim kotom nameščamo tudi vijake, ki jih v zelo tankem ledu ne moremo zaviti do konca. Ročico vpetja skrajšamo z namestitvijo najlonske zanke na cev vijaka, neposredno ob površini ledu. Nosilnost napol zavitih vijakov v zelo tankem ledu lahko močno povečamo z zelo učinkovito zaporedno vezavo, na način ki ga kaže Slika 2.
Vijak zavijamo z občutkom za silo, ki je potrebna za to. Če se vijak nenadoma ustavi, smo zelo verjetno naleteli na skalo in nam ga bo nadaljnje pritiskanje uničilo. Če vijak gleda iz ledu manj kot 5 cm, ga še vedno lahko vpnemo normalno, sicer ga skrajšamo z zanko.
Izbira dolžine vijakov je pomembna predvsem v mejnih pogojih – v zelo slabem, nehomogenem ledu z veliko lukenj ali ledu, pomešanem s snegom, uporabimo čim daljše vijake. V zelo tankem ledu, kjer hitro pridemo do skale, pa krajše. Najbolj uporabne dolžine, ki omogočajo polno nosilnost, so okrog 17cm. Naslednja najbolj uporabna dolžina za tanjši led je 13cm. Najdaljše, 20 in več cm dolge vijake pa uporabljamo le izjemoma, ko zares pričakujemo slab led, saj so nerodni, težki in v normalnih razmerah ne nudijo nobene prednosti pred nekoliko krajšimi vijaki.
Plezanje ledu na soncu je zelo lepo doživetje. Zavedati pa se moramo, da povišane temperature slabšajo kvaliteto ledu in nameščenega varovanja. Vijaki se lahko kaj hitro segrejejo, da se led okrog njih stali, tako da lahko celo izpadejo. V takih primerih moramo ravnati posebno preudarno in opravljati vzpone dovolj zgodaj ali hitro, iskati senčne predele v slapu ali pa zaščititi vijake s snegom, če je to seveda mogoče.
Varovanje lahko v ledu urejamo tudi z nameščanjem zank okrog naravnih tvorb – ledenih stebričkov ali lukenj, pri čemer velja pravilo "debelejše je močnejše".