Ledeniška naveza
Glavna nevarnost, ki preži na ledeniku, so ledeniške razpoke. Padec vanje je lahko usoden bodisi zaradi poškodb bodisi zaradi podhladitve.
Vsebina
Osnovna pravila
- po ledeniku ne hodimo sami,
- imamo ustrezno opremo,
- vedno smo navezani (glej opombo spodaj),
- obvladati moramo reševanje iz ledeniških razpok,
- ustrezno se zaščitimo pred mrazom (tudi kadar je toplo),
- ustrezno se zaščitimo pred soncem (tudi kadar ga ni).
Pri ledeniški navezi kršimo osnovno pravilo v alpinizmu: kadar si navezan, varuj (kljub temu pa smo ves čas na preži!).
Opomba: Kljub temu, da se po ledeniku praviloma gibljemo navezani, se v določenih primerih lahko odločimo, da vrvi ne uporabimo. Ob ustreznih pogojih (dobra vidljivost, dnevna svetloba, nerazgiban ledenik) je to običajno poleti, ko je ledenik brez snega in so razpoke dobro vidne, ali pa pozimi, ko je dodobra pokrit s snegom in se po njem gibljemo s smučmi.
Obstaja mnogo načinov navezave, ki jih narekujejo:
- število članov naveze,
- dolžina vrvi in
- razmere na ledeniku.
Ob navezovanju v ledeniško navezo je potrebno vrv razdeliti na:
- varovalni del vrvi, ki povezuje člane naveze,
- reševalni del vrvi (prosti, neporabljeni konec vrvi), ki ga nosimo s seboj v nahrbtniku (ali preko telesa) in omogoča izvedbo reševalnih manevrov.
Prvi in zadnji član se navežeta tako, da jima na koncih ostane vsaj 5 metrov reševalne vrvi več, kot znaša razdalja do prvega soseda na vrvi.
Najbolj običajne so dvo- in tričlanske naveze. Številčnejše naveze niso samo nefunkcionalne – počasne in okorne – pač pa tudi nevarne, saj zaradi krajših medsebojnih razdalj obstaja verjetnost, da v razpoko pade več ljudi naenkrat. Razdaljo med člani naveze določa tudi stanje ledenika, odvisno od trenutnih razmer. Bolj kot so razmere neugodne (svež sneg, prekrite razpoke, megla), večja mora biti razdalja med člani naveze. Med posameznimi člani naveze naj bo minimalno 8 m vrvi.
Priprava vrvi
Naveza dveh si vrv razdeli na tri dele, pri čemer srednji del predstavlja varovalni del vrvi (10 – 15 m), krajna dva pa reševalnega (vsak 15 – 20 m). Poudarili smo že, da morata biti reševalna konca nekaj metrov daljša od varovalnega. V idealnem primeru je dolžina posameznega reševalnega dela vrvi dvakrat tako dolga kot razdalja med soplezalcema, kar lahko zelo olajša manever pomoči, vendar je to težko zagotoviti, če imamo vrv krajšo od 60 metrov.
Če je ledenik pokrit s snegom in po njem hodimo v dvojni ali trojni navezi, je na vrvi med soplezalci priporočljivo izdelati vozle. Med člani naveze napravimo 3 – 5 vozlov na medsebojni razdalji 1,5 – 2 m (en seženj, glej sliko 1). Njihova funkcija je, da ob morebitnem padcu v razpoko povečajo trenje vrvi, ko se ta zažre v sneg in s tem olajšajo zaustavitev padca. Za ta namen praviloma uporabljamo vozel šestica, lahko pa tudi dvojno šestico, ki se po morebitni obremenitvi nekoliko lažje razveže.
Vrv je v pas najbolje pritrditi tako, da si jo z vozlom osmica najprej vpnemo v vponko z matico. Nato vponko z matico vpnemo v manevrsko zanko na pasu. Če želimo cel sistem skrajšati, lahko vpnemo vponko z matico tudi skozi obe zanki na pasu. Nato v to vponko vpnemo še eno vponko z matico, na kateri imamo malo prižemo (ropeman idr.), skozi katero vpnemo vrv, ki poteka proti soplezalcu. Med osmico in prižemo mora vseskozi ostati krajša zanka vrvi. Takšen način vpetja nam omogoča hitrejši prehod k učinkovitemu reševanju v primeru soplezalčevega padca v razpoko. Prižemo lahko nadomestimo tudi z Machardovim vozlom, pomembno je le, da vrv poteka skozi vponko, saj ga le tako lahko uporabimo na enak način kot prižemo.
Gibanje po ledeniku
Med gibanjem po ledeniku je pomembno stalno spremljati razpoke in iskati najboljše prehode čeznje. Pri tem naveza ohranja svoj položaj prečno glede na smer poteka razpok.
Če se razmere na ledeniku spreminjajo, lahko razdaljo med člani naveze spreminjamo – povečamo. Kadar se znajdemo pred resnično delikatnim prehodom (nestabilen snežni most, tanka snežna površina) je najbolje, da so ostali člani naveze v pripravljenosti, medtem ko prvi preči prehod in obratno. V resnih situacijah je najbolje, da vnaprej izdelamo sidrišče in se čez prehod varujemo.
Na ledenikih smo posebej pozorni:
- pri prehodih čez snežne mostove,
- pri skokih čez ledeniške potoke,
- pri skokih čez razpoke,
- pri prečenju ledeniških razpok,
- pri hoji po ledeniški moreni,
- pri vračanju čez ledenik (jutro – večer; zvečer so razmere praviloma veliko slabše).
Pri padcu v ledeniško razpoko je pomembno, da ga čimprej zaustavimo. Vkopljemo noge, s čimer prenesemo težo padlega s pasu na noge. Nato pričnemo z reševanjem.
Pri vseh manevrih na ledeniku je treba ustrezno skrbeti za naše samovarovanje, ki ga običajno zagotovi popkovina iz pomožne vrvice, pritrjena na reševalno vrv s prusikovim vozlom. Nikoli namreč ne vemo, kdaj se lahko pod nogami udre tudi nam.
