Plazovi
Vsebina
Preizkus stabilnosti snežne odeje
Ena od poglavitnih objektivnih nevarnosti, ki nas v praksi skrbi pri gibanju po zasneženem terenu, je nevarnost proženja snežnih plazov, ta pa je direktno povezana s stanjem oz. stabilnostjo snežne odeje, ter s konfiguracijo terena. Glede odločitev o gibanju po takšnem terenu je zato nujno, da stabilnost snežne odeje preprosto izmerimo oz. ocenimo, in to čim bolj objektivno.
Zavedati pa se moramo, da s takšno meritvijo zajamemo le en vzorec, ki ni nujno da je reprezentativen in lahko ne predstavlja globalne slike stabilnosti snežne odeje širšega območja. Lavinske razmere se še posebej spreminjajo z nadmorsko višino in stranjo neba. Zato je priporočljivo, da za test izberemo čim bolj reprezentativen vzorec in preizkus ponovimo vsaj na 300-400m višine in ob vsaki večji menjavi strani neba.
Izbira lokacije preizkusa
Prvenstveno mora biti lokacija preizkusa relativno varna. Tega sicer vnaprej ne vemo, vseeno pa lahko izberemo takšno lokacijo, da če z našimi dejanji že sprožimo plaz, da so njegove razsežnosti omejene. Zato za preizkuse stabilnosti izbirajmo majhna pobočja z malo snega nad nami.
Po drugi strani mora biti vzorec, ki ga preizkušamo, reprezentativen vzorec, torej čim bolj podoben snežni odeji na širšem območju na katerega želimo posplošiti naše zaključke preizkusa, ga kasneje prečkati ali po njem smučati ipd.
Glede reprezentativnosti vzorca moramo biti pozorni predvsem na sledeče:
- enak naklon pobočja,
- enaka usmerjenost pobočja (stran neba),
- enaka nadmorska višina,
- podobne karakteristike snežne odeje.
Tipično najdemo kompromis med varnostjo in reprezentativnostjo vzorca na robovih sumljivih področij, npr. na robu večjega odprtega pobočja, vseeno pa stran od krošenj morebitnih dreves. Posebno pozornost namenimo neenakomerni, spihani, snežni odeji. V takšnih situacijah so tipično lavinske razmere precej različne npr. na grebenih in v grapah.
Metode preizkusa
V grobem se vse metode poslužujejo dveh karakterističnih pristopov:
- Posredne: Na eni strani so metode, kjer na čim manjšem območju simuliramo precej nenaravne dodatne obremenitve na snežno odejo, na osnovi katerih lahko sklepamo na stabilnost snežne odeje. Prednosti takšnih metod sta praktičnost in hitrost izvedbe, vendar so lahko nekoliko manj natančne. Tipičen predstavnik takšne metode je norveška metoda.
- Neposredne: Na drugi strani so metode, kjer na relativno velikem območju testiramo direktne učinke naših naravnih aktivnosti oz. dodatnih obremenitev na snežno odejo, kot sta smučanje in hoja. Takšne metode so natančne in relevantne, vendar tudi časovno potratne. Tipičen predstavnik takšne metode je švicarska metoda.
V ZDA in Kanadi se uporabljajo malenkost drugačne, vendar v svoji osnovi še vedno zelo podobne metode:
Prerez snežne odeje
S prerezom snežne odeje dobimo vpogled v strukukturo in (mehanske) lastnosti posameznih segmentov snežne odeje oz. njen profil. S prerezom identificiramo tako imenovane kritične plasti v snežni odeji. To so plasti, ki so med seboj slabo sprijete in se nahajajo na mestih, kjer se trdota snega občutno spremeni. Znano je, da se plaz sproži ravno na teh slabo sprijetih kritičnih plasteh snežne odeje. Izjema so talni plazovi, kjer se sproži celotna snežna odeja. Posredno prerez snežne odeje odraža tudi zgodovino sneženja na tem območju.
Prerez snežne odeje izvedemo v naslednjih korakih do stanja kot ga prikazuje Slika 1:
- V sneg izkopljemo navpično luknjo do globine 1,5m oz. do tal; pod to globino je namreč vpliv človeške teže na snežno odejo zanemarljiv in nima smisla da jo testiramo.
- Zgornjo steno luknje poravnamo in zgladimo z lopato ter kasneje še s kapo ali rokavico, da izstopijo posamezne plasti, ki jih ob straneh označimo.
- Določimo trdoto posameznih plasti. V vsako plast skušamo poriniti pest, štiri prste, en prst, svničnik in nož. Pozorni smo na sosednje plasti, ki se po trdoti razlikujejo in s tem identificiramo mejne kritične plasti. Npr. mehka plast na ledeni podlagi, plast plovnega snega med dvema tršima predeloma...
Norveška metoda
Z norveško metodo preizkušamo drsnost kritičnih plasti snežne odeje. V ta namen moramo kritične plasti nujno predhodno identificirati, kar naredimo s prerezom snežne odeje.
Sledi preizkus drsnosti vseh posameznih kritičnih plasti po postopku kot ga prikazujeta sliki 2 in 3:
- Po izdelavi (navpičnega) snežnega profila odrežemo spodnjo stranico pravokotno na pobočje (Slika 3).
- S površine snežne odeje odstranimo nesprijet novo zapadli sneg.
- Z lopato izrežemo snežno klado v obliki trapeza z dimenzijami 80 x 60 x 20 cm. Lahko si pomagamo s širino lopate, ki znaša 20 cm. V lopatah so torej dimenzije klade 4 x 3 x 1.
- Ročaj lopate prepognemo za 90 stopinj in jo zataknemo v snežni jarek do prve kritične plasti. Pri tem se konica lopate ne sme zažirati v kritično plast, sicer bo meritev napačna! To elegantno dosežemo s pravilno debelino plasti snega nad kritično plastjo ki jo testiramo (20 cm).Pri tem je seveda možno, da moramo del snežne odeje nad testirano plastjo odstraniti (rdeča polja na Sliki 3).
- Ročaj lopate z eno roko potiskamo proti kladi, da nam lopate ne vleče iz jarka, z drugo roko pa vlečemo za konec ročaja v smeri pobočja. Priporočljiva je uporaba lopate z vgrajenim dinamometrom.
- Ob zdrsu snežne klade ocenimo nevarnost na podlagi izmerjene sile in Tabele 1.
- Tako preizkusimo vse kritične plasti, če jih je več.
- Na koncu luknjo zasujemo.
| Vlečna sila / oznaka na lopati | Ocena nevarnosti | Ukrepi na turi |
|---|---|---|
| < 10 daN | splošna | Izogibajmo se temu pobočju. |
| 10 - 20 daN |
velika do zmerna | Previdnost pri izbiri smeri/poti. |
| > 20 daN |
majhna | |
Švicarska metoda
Preizkus drsnosti kritičnih plasti v sprijeti snežni odeji po švicarski metodi, imenovan tudi preizkus s snežno klado, zajema precej večji izsek snežne odeje kot norveška metoda. V skupini potrebujemo za izvedbo vsaj 20 minut, vendar pa je s stališča realnosti obremenitev na snežno odejo, le-ta precej boljša kot norveška metoda.
- V sneg izkopljemo jarek dolžine 3m in globine do 1,5m.
- Ob straneh izkopljemo kanal širine 0,5m in dolžine 2m.
- Tako dobimo snežno klado dimenzij 2m x 1,5m x 1,5m, kot prikazuje Slika 4.
- Med kopanjem pazimo, da nas na spodnjem delu klada ne zasuje. Smiselno si je navezati lavinsko vrvico, ali se celo navezati na vrv, da je eventuelno odkopavanje zasutega enostavno.
- Zadnjo stranico klade s pomožno vrvico odžagamo do tal.
- Test poteka tako, da na klado stopi smučar, sledijo počepi smučarja in skoki s smučmi na nogah. Če se klada še ni zrušila, nadaljujemo s skokom enega in nato še dveh na klado, brez smuči.
- Na podlagi zdrsa klade ocenimo stopnjo nevarnosti snežnih plazov po Tabeli 2.
- Na koncu luknjo obvezno zasujemo.
| Zdrs klade | Ocena nevarnosti | Ukrepi na turi |
|---|---|---|
| Spontano med kopanjem ali žaganjem klade. |
nevarno (5) |
Izogibajmo se odprtim pobočjem. |
| Pri obremenitvi s smučmi na nogah. | nevarno (4) | Čez odprta pobočja gremo posamično v lavinski razdalji 20-30m. |
| Pri počepih ene osebe s smučmi (4x). | sumljivo (3) | Na sumljivem pobočju je lahko le ena oseba hkrati. |
| Pri skokih ene osebe s smučmi na nogah (4x). | sumljivo (2) | Med udeleženci povečamo medebojno razdaljo na 10m. |
| Po skoku ene osebe brez smuči. | varno (1) | Splazitev odprtih pobočij je možna le v redkih primerih - upoštevamo pravila varne hoje. |
| Klada ne zdrsne niti po skoku dveh oseb brez smuči. | varno (0) | Smučanje na odprtih pobočjih je varno. |
