Vrvi, vozli in njihova uporaba
Vsebina
- 1 Vrv
- 2 Vozli in njihova uporaba
- 2.1 Osmica
- 2.2 Bičev vozel
- 2.3 Polbičev vozel
- 2.4 Šestica
- 2.5 Drsni vozli
- 2.6 Prusikov vozel.
- 2.7 Francoski vozel.
- 2.8 Machardov vozel.
- 2.9 Najlonski vozel
- 2.10 Podaljševalni vozel
- 2.11 Kravatni vozel
- 2.12 Kavbojski vozel
- 2.13 Polvozel
- 2.14 Ambulantni vozel
- 2.15 Ambulantni vozel.
- 2.16 Sidriščna zanka (dvojni najlonski vozel)
- 2.17 Metulj
- 2.18 Garda vozel
- 2.19 Zaključek
Vrv
Vrv je eden glavnih delov plezalne opreme, saj plezalcu nudi varnost pri plezanju, možnost umika iz stene in izvajanje manevrov. Pri vrveh je pomembna njihova elastičnost, vzdržljivost (življenjska doba) in tudi nepremočljivost. Slednje je še posebej pomembno pri zimskem alpinizmu, ko se soočamo s pomrznjenimi vrvmi, s katerimi se izredno težko rokuje.
Za različne zvrsti plezanja se navadno uporablja namenski tip vrvi. Proizvajalci za vrvi podajajo tehnične specifikacije, kot so premer, število UIAA padcev, največja ulovitvena sila pri padcu, masa in še nekaj drugih parametrov.
V osnovi ločimo med statično in dinamično vrvjo.
Ključna lastnost statičnih vrvi je, da se pod obremenitvijo ne raztezajo, oziroma se raztezajo minimalno. Statične vrvi primerne za jamarstvo, soteskanje, reševanje, opremljanje plezališč ipd.
Dinamične vrvi pa se pod obremenitvijo raztezajo; uporabljajo se pri aktivnostih, kjer je elastičnost vrvi nujna za absorpcijo energije padajočega bremena, torej tudi pri plezanju.
Kateri »družini« vrvi pripada določena vrv, lahko razberemo po oznaki v krogcu, ki je natisnjen na koncih vrvi.
Enojna vrv
Enojna dinamična vrv omogoča plezanje naveze dveh plezalcev, v kateri je vsak navezan na svoj konec. Premeri enojnih vrvi so v razponu med 8,9 mm–11 mm. Najpogosteje se uporabljajo premeri med 9,1 in 10 mm. Tovrstne vrvi se uporabljajo predvsem pri športnem plezanju. Za to plezalno panogo se uporablja vrvi dolge do 80 m. To omogoča plezanje športnih smeri, dolgih do 40 m.
Slabši lastnosti enojnih vrvi sta, da omogoča kratek spust po vrvi (v primeru 60 m vrvi je spust dolg 30 m) in trenje, ki si ga lahko povzročimo le z enim pramenom (glej skico spodaj). Za plezanje v hribih je najbolj primerna dolžina 60 m.
Kolikor je alpinistov, toliko je tudi različnih mnenj, katera vrv je najboljša, najmehkejša, najbolj uporabna, in s katero se najlažje rokuje. Izberite tisto vrv, ki vam osebno najbolj ugaja. Nekateri imajo raje trše vrvi, ker jih lažje vpenjajo, povzročajo manj trenja in so bolj vzdržljive, spet drugi zagovarjajo mehkejše, ker se z njimi lažje rokuje.
Dvojna vrv
Dvojna vrv (tudi polovička) je sestavljena iz dveh pramenov. Omogoča plezanje naveze dveh ali treh plezalcev. Vodilni je navezan na oba pramena, sledeča plezalca pa vsak na svojega. Običajni premer pramena dvojne vrvi je 8 mm–9 mm.
Vsak pramen dvojne vrvi se lahko uporablja kot samostojna/enojna vrv, kar omogoča vpenjanje vsakega pramena posebej. Plezanje z dvojno vrvjo je v primeru dvomljivega varovanja varnejše, s pravilnim vpenjanjem pa si lahko zmanjšamo tudi trenje. Najpogosteje se dvojna vrv uporablja v alpinizmu pri plezanju večraztežajnih smeri. Dvojna vrv zaradi svojih dveh (navadno) 60 m dolgih pramenov omogoča prav tako dolg spust po vrvi in to je tudi ena izmed prednosti v primerjavi z enojno vrvjo. Druga prednost pa je bolj praktične narave, saj vsak plezalec nese eno polovico vrvi, kar je lažje kot nositi enojno vrv.
Dvojček
Dvojček je vrv, sestavljena iz dveh pramenov. Omogoča plezanje naveze dveh plezalcev, v kateri sta oba navezana na oba pramena dvojčka. Z dvojčkom ravnamo kot z enojno vrvjo, kar pomeni, da vpenjamo oba pramena skupaj. V nasprotnem primeru je uporaba nevarna. Premeri dvojčkov se gibajo od 7,5 mm–8 mm. Najpogosteje se dvojček uporablja v alpinizmu pri plezanju večraztežajnih smeri. Zaradi svojih dveh (navadno) 60 m dolgih pramenov omogoča prav tako dolg spust po vrvi.
Vrv za gibanje po ledeniku
Vrv za ledeniško navezo je navadno tanjša in krajša od enojne ali dvojne vrvi. Dolžina se giblje od 20 m do 50 m, odvisno od števila oseb, ki so v navezi. Za ledeniško navezo so primerne tudi ostale dinamične vrvi (enojna in dvojna).
Faktor padca
Faktor padca = dolžina padca/dolžina vrvi, ki je na voljo za absorpcijo sile padajočega. Višji faktor pomeni večje sile na vrv, plezalca in varovala v steni. Zato je tako zelo pomembno, da vpnemo v vmesno varovanje čim prej nad sidriščem!
Število UIAA-padcev
Test UIAA-padcev je videti tako, da spuščajo 80-kilogramsko breme pri faktorju padca, višjem od 1,7. Skupno število padcev je število takšnih poizkusov, pri katerih vrv še ostane nepoškodovana. Takšna laboratorijska situacija oz. tako visoki faktorji padca se seveda v praksi pojavijo zelo redko, vseeno pa je število padcev indikator vzdržljivosti oz. življenjske dobe vrvi. Minimum za UIAA je 5 padcev.
Ulovitvena sila v kN
Manjša številka pomeni manjšo silo na padajočega plezalca, varujočega in varovala v steni. Večja kot je dinamična raztegljivost, manjša bo ta sila, torej bo padec mehkejši in udobnejši, a hkrati bo večji raztezek vrvi, kar lahko zmoti začetnike pri plezanju z varovanjem od zgoraj.
Ali bo padec trd ali mehak, pa je seveda odvisno tudi od načina varovanja in teže varujočega.
Obdelava DRY
Mokra vrv izgubi precej lastnosti, pomembnih za učinkovito amortiziranje sil, pri temperaturah pod 0 °C pa lahko vrv zaradi absorpcije vode postane trda in nemogoča za uporabo.
Da bi se izognili vpijanju vlage in posledično takšnim preglavicam, proizvajalci pogosto nanašajo na vrvi zaščitne premaze oz. vlakna toplotno obdelajo. To hkrati pripomore k manjšemu trenju pri vlečenju vrvi, zaščiti pred prahom in seveda posledično daljši življenjski dobi vrvi. Pri obdelavi DRY toplotno obdelajo vsako vlakno posebej, s čimer preprečijo absorpcijo vode in umazanije v jedro. S tem se zmanjša tudi obraba vrvi. Take vrvi so primerne za vlažna in umazana oz. prašna okolja.
Zvijanje vrvi
Zaradi lažjega prenosa vrvi zvijamo in jih nosimo na hrbtni strani telesa, pri čemer smo pazljivi na dolžino zank (dereze pozimi!) in pravilno pritrditev.
Zvijanje vrvi po korakih:
1. Na sredini vrvi pričnemo z nabiranjem zank (najlažje okoli vratu, lahko tudi v dlan)
2. Približno dva sežnja pred koncem vrvi naredimo nekaj omotov okoli zank
3. Izdelava zaključnega vozla
4. Navezava vrvi na hrbet
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
Pomožne vrvice
Vsak član naveze mora imeti pri plezanju s seboj dve vsaj 6 m dolgi pomožni vrvici. Tudi če imate daljše pomožne vrvice, ni nič narobe, saj jih po potrebi lahko vedno skrajšate. Pomožno vrvico uporabljate za izdelavo sidrišč za spust, drsnih vozlov, za reševanje padlega, samoreševanje, spust po vrvi, ...
Najbolj primerna je pomožna vrvica s premerom 6 mm (nosilnost okrog 8 kN). Na pasu jih nosimo zložene na primerno dolžino, da nas ne motijo med plezanjem. Zelo uporabna je tudi krajša vrvica, zavezana v zanko dolžine okrog 30 cm, ki jo uporabimo za izdelavo Machardovega vozla (samovarovanje pri spuščanju po vrvi).
.jpg)
.jpg)
Vozli in njihova uporaba
Brez vozlov nam vrv bolj malo koristi. Vozli omogočajo učinkovito uporabo varovalnih pripomočkov, varno gibanje naveze v steni. So sestavni del vseh plezalnih in gorniških aktivnosti. Služijo nam tako za osnovne (navezovanje, pritrditev) kakor za najzahtevnejše postopke (pomoč soplezalcu, reševalna tehnika, ...).
Osmica
Osmica (ang. figure eight) je osnovni vozel v alpinizmu. Poznamo več vrst izdelave in uporabnosti osmice:
vpleteno osmico, ki se je uveljavila kot zlati standard za navezovanje na plezalni pas – predvsem zaradi nizke verjetnosti napake in preproste kontrole pravilnosti vozla; osmica, ki jo v primeru spusta po vrvi naredimo na koncu vrvi – ta preprečuje zdrs vrvi skozi varovalni pripomoček.
Osmica kot končni vozel načeloma ne potrebuje varovalnega vozla. Samo konec, ki izhaja iz nje naj bo tako dolg, da dovoljuje izdelavo varovalnega vozla. Dolg naj bo toliko, kolikor je debela vrv, izraženo v centimetrih. Zlasti začetniki naj vedno izdelajo varovalni vozel, saj se s tem z gotovostjo izognemo prekratkemu koncu vrvi.
Bičev vozel
Bičev vozel (ang. clove hitch – skica spodaj) najpogosteje uporabljamo, kadar plezamo daljšo smer z vmesnimi varovališči: za pritrditev naše vrvi v sidrišče (za zavarovanje), za skrajševanje popkovine, nastavljanje dolžine zank na sidriščih itd. Njegova prednost je, da lahko brez izpenjanja prilagajamo dolžino vrvi med nami in bičevim vozlom. Pri športnem plezanju se z bičevim vozlom pripenjamo tam, kjer je teren pod smerjo nevaren. Bičev vozel NI končni vozel, zato ga delamo le na vrvi, katere oba konca nista prosta (npr. na vsakem koncu je navezan plezalec), v nasprotnem primeru naredimo dodatni vozel (npr. šestica).
Polbičev vozel
Polbičev vozel, HMS (skica spodaj), je standard za varovanje, kadar nimamo na voljo novejših varovalnih pripomočkov. V nasprotju s splošnim mnenjem, da ta vozel zelo krotoviči vrvi, je treba poudariti, da se to zgodi predvsem pri uporabi vozla pod obremenitvijo (spuščanje bremena, spust po vrvi, ...). Če vrv skozi vozel samo povzemamo in podajamo, pa ni tako hudo. Pri njegovi uporabi moramo biti pozorni na orientacijo vratic matice, ki morajo biti obvezno na drugi strani kot varovalni pramen vrvi, s katero nadzorujemo trenje. Prednost tega vozla je, da ustvarja veliko trenja in s tem omogoča zaustavljanje tudi najdaljših padcev neposredno v sidrišče.
Šestica
Vozel šestica (ang. overhand knot – skica spodaj) ima mnogo možnosti uporabe. Najpogosteje ga uporabljano za povezovanje dveh glavnih vrvi pri spustu (fotografiji spodaj). Pod drugim imenom ga uporabljamo za izdelavo varovalnega vozla, ki ga naredimo za vsakim drsečim vozlom, če iz njega izhaja prost konec vrvi. Glede na svojo enostavnost, je ta vozel zelo uporaben. Njegova bistvena slaba lastnost je, da se pod obremenitvijo močno zadrgne in ga nato zelo težko razvežemo.
Drsni vozli
Večjo skupino predstavljajo vozli, ki jih uporabljamo za pomoč soplezalcu v stiski pri reševalnih manevrih in vzpenjanju po vrvi. Kljub množični uporabi varoval, ki omogočajo avtoblokirno varovanje drugega v navezi, je potrebno še vedno poznati vozel garda, ki nam ob uporabi dveh enakih navadnih vponk omogoči dviganje soplezalca. Njena glavna slaba lastnost je težavno popuščanje pod obremenitvijo – zato jo uporabljamo takrat, kadar nimamo na voljo boljšega pripomočka.
Za vzpenjanje po vrvi sta pri nas že dolgo časa najbolj uveljavljena vozla: Prusikov (skica spodaj) za vzpenjanje z vrvicami in francoski za vzpenjanje s trakovi. Dobra lastnost prvega je da dobro drži obremenitev v obe smeri, slaba pa, da ga je po zadrgnitvi težko ponovno popustiti. Francoski vozel zanesljivo drži le v eno smer (smer, v katero izhaja prosti konec), omogoča pa popolnoma preprosto popuščanje (skica spodaj).
V zadnjem času tudi pri nas njuno uporabo močno izpodriva Machardov vozel, ki združuje dobre lastnosti obeh – enostavno ga je razbremeniti, obremenitev pa drži v obe smeri (skica spodaj). Za njegovo izdelavo je potrebna tanjša zvezana pomožna vrvica debeline ≈ 6 mm in dolžine ≈ 30 cm. Uporabljamo ga lahko za vzpenjanje po vrvi, samovarovanje pri spustu, zanimiva pa je tudi njegova uporaba kot nadomestka avtoblokirnega sistema oz. garde (skica c). Pri tem je potrebno paziti, da glavna vrv poteka skozi vponko. V primeru prevelikega trenja vrvice ob vrv je potrebno le-to napeljati skozi drugo vponko.
Posebnost Machardovega vozla je, da ga lahko popuščamo pod obremenitvijo. Zato pri navezavi v ledeniško navezo uporabimo Machardov vozel in ne ostalih drsnih vozlov.
Najlonski vozel
Najlonski vozel (ang. bowline – skica spodaj) izvira iz pomorstva in podobno kot osmica spada med pet najpomembnejših vozlov nasploh. V alpinizmu se uporablja za navezovanje na plezalni pas ali pritrjevanje vrvi na fiksno točko (drevo, klin itd.). Vozla se je zaradi nesreč, povezanih z njim, neupravičeno oprijel slab sloves. Do njih je prihajalo zaradi napačne uporabe, saj je pravilna izdelava vozla še kako pomembna.
Pri navezovanju v pas je izredno pomemben zaključek vozla. Nujno ga zaključimo z varovalnim vozlom ali dodatnim vpletom oziroma z dvojnim omotom ali dvojnim vpletom. V nasprotnem primeru se vozel lahko zrahlja in razveže. Njegova bistvena prednost je, da se pri obremenitvi ne zategne tako kot osmica in se ga preprosto razveže. Obstaja več izvedenk tega vozla in več različnih zaključevanj prostega konca vrvi.
Podaljševalni vozel
Podaljševalni vozel (ang. double fisherman's – fotografija spodaj) služi povezovanju dveh (lahko tudi različno debelih) vrvi. Gre za kombinacijo dveh varovalnih vozlov z dvojnim ovojem. Dolžina obeh koncev, ki izhajata iz vozla, mora biti tolikšna, kot ga narekuje splošno pravilo za vse ostale končne vozle: približno 10 debelin vrvi, s katerimi delamo določene vozle (v primeru dveh enojnih vrvi je to približno 10 cm). Pri povezovanju tankih, gladkih ali zelo togih vrvi (kevlar ipd.) priporočamo izdelavo s trojnim ovojem.
Podaljševalni vozel lahko izvedemo tudi tako, da prosta konca gledata v isto stran. (manj možnosti zatikanja pri potegu vrvi)
Kravatni vozel
Kravatni vozel (ang. water knot – skica spodaj) uporabljamo za povezovanje najlonskega traku v neskončno zanko. Posebej pazimo, da se pramena med vpletanjem vedno prilegata. Pri uporabi naj bo vozel ob strani, da ni neposredno obremenjen. Vozel počasi drsi zato pazimo, da iz vozla gledajo dovolj dolgi prameni (vsaj 10 cm). Vozel še posebej drsi, če je izdelan z novimi najlonskimi trakovi.
Kavbojski vozel
Kavbojski vozel (ang. girth hitch – skica spodaj) se uporablja za pritrjevanje trakov, pomožnih vrvic na cepin ali druge fiksne točke in za pritrjevanje popkovine na plezalni pas. Kavbojskega vozla nikoli ne smemo uporabljati za pritrjevanje vrvi, saj vozel ni fiksen in lahko ob obremenitvi enega pramena zdrsne.
Polvozel
Polvozel (skica spodaj) uporabljamo za aretacijo glavne vrvi in ga vedno zaključimo z varovalnim vozlom. Primeri uporabe: blokada glavne vrvi v primeru padca soplezalca, blokada glavne vrvi pri prehodih iz dviganja v spuščanje padlega soplezalca ali obratno.
Zaporedje vozlov pri aretaciji: polbičev vozel, polvozel, varovalni vozel.
Ambulantni vozel
Ambulantni vozel (ang. square knot – skica spodaj) je klasični vozel za medsebojno povezovanje dveh koncev vrvi. Ker je precej nestabilen, se nikoli ne sme uporabljati v zvezi z varovanjem ali kritičnimi obremenitvami brez dodatnih dvojnih varovalnih vozlov na vsakem izmed prostih koncev vrvi. Ta vozel ima "na vesti" največ nesreč. V alpinistični praksi se najpogosteje uporablja za povezovanje vrvi če jih nosimo na hrbtu, za privezovanje magnezij vrečke ali zavezovanje čevljev. Njegovi glavni prednosti sta enostavnost in statičnost – ob veliki obremenitvi se lahko sprevrže in razdre. S potegom enega izmed prostih koncev ga lahko podremo tudi pod obremenitvijo.
Sidriščna zanka (dvojni najlonski vozel)
Sidriščna zanka (ang. bowline on a bight – skica spodaj) je dvojni najlonski vozel, ki ga izdelamo na vrvi, najlonskem traku ali pomožni vrvici z namenom, da dobimo zanesljivo fiksno zanko. Uporabljamo jo za center sidrišča. Njena prednost je, da se ob obremenitvi ne zategne preveč. Zato ga zlahka razdemo.
Metulj
Metulj (ang. alpine butterfly – skica spodaj) se uporablja predvsem za izdelavo fiksne zanke na vrvi. Zanka je lahko obremenjena v vse strani in je stabilna ne glede na obremenitev. V primerjavi z osmico porabi manj vrvi, je bolj tog in se brez težav razveže. Uporablja se lahko za navezavo na sredini vrvi, napenjalni vozel, pritrdišče vrvi, vrvne ograje, lestve in tudi za povezavo dveh vrvi.
Garda vozel
Kljub množični uporabi varoval, ki omogočajo samozatezno varovanje drugega v navezi, je potrebno še vedno poznati vozel garda, ki nam ob uporabi dveh vponk omogoči dviganje soplezalca. Največja slaba lastnost garde je težavno popuščanje pod obremenitvijo. Zato ga uporabljamo takrat, kadar nimamo na voljo boljšega pripomočka. Izdelamo ga z dvema enakima vponkama brez matice, ki imata vratca obrnjena v isto smer (skica spodaj). Pomembno je, da se ga naučimo razbremeniti pod obremenitvijo. Pri uporabi morajo biti vponke garda vozla fiksno vpete v sidrišče. Npr. s pomočjo vponke z matico.
Kadar razbremenjujemo Garda vozel moramo prosti konec vrvi obvezno držati. S tem kontroliramo situacijo ob ponovni obremenitvi.
Zaključek
Pri izdelovanju vozlov je potrebno biti natančen in dosleden. Napačno izdelani vozli navadno že izgledajo nenavadno – zato je vizualni pregled izdelanega vozla (tudi soplezalčevega) zelo pomemben. Ob tem velja poudariti, da je potrebno nove vozle pred njihovo uporabo pri plezanju in varovanju do potankosti obvladati. Za njihovo uporabo se odločamo na podlagi njihovih dobrih in slabih lastnosti.
