Načrtovanje poti in gibanje po terenu
Hoja po označenih poteh je praviloma orientacijsko povsem nezahtevna in največkrat sploh ne zahteva obvladanja orientacije. Če pa s poti zaidemo ali pa nalašč izberemo neoznačene poti in ubiramo brezpotja, bomo poznavanje različnih tehnik orientiranja še kako potrebovali.
Vsebina
Izbira orientirjev
Objekte na karti lahko razvrstimo med točkovne, linijske in površinske, glede na njihovo obliko. Razumevanje te razvrstitve je pomembno predvsem zato, da za spremljanje svojega položaja na terenu in načrtovanja poti uporabimo najprimernejše objekte, ki jih hkrati ponujata karta in teren.
Točkovni objekti so na primer planinska koča, strogi vrh gore, mejni kamni, itd. Njihova lastnost je jasno določen položaj na terenu in na podlagi tega lahko precej natančno ugotovimo, kje se nahajamo. Seveda pa morajo biti ti objekti narisani tudi na karti.
Linijski objekti so planinske poti, vodotoki, grebeni, rob gozda itd. Njihova lastnost je da imajo največkrat neko podolgovato obliko in približno usmerjenost ter so zato zelo primerni za načrtovanje gibanja po terenu.
Površinski objekti so tisti, ki zavzemajo neko večjo površino, na primer večje jezero ali jasa. Njihove stranice so pravzaprav linijski objekti.
Branje karte
Včasih je nek objekt prikazan na karti, ni pa viden na terenu. Na primer višinska kota na vrhu hriba na terenu ne obstaja. Na karti pa je praviloma narisana na vrhu hriba ali na drugi značilni terenski obliki. Ko bomo višinsko koto, ki je narisana na karti, iskali na terenu, bomo pravzaprav iskali vrh hriba.
Tudi plastnica na terenu ne obstaja, lahko pa se gibamo po njej, če hodimo po natančno enaki višini.
Nekatere objekte pa najdemo na terenu, na karti pa ne bodo prikazani. Na primer ozka stezica, mali potoček itd.. Ti objekti na karti niso prikazani predvsem zato, ker so v splošnem premalo pomembni. Tega se moramo zavedati, kadar naletimo na manj značilne objekte v naravi. Kriteriji za prikaz so med kartami različni, glede na njihov namen in merilo. Občutek za ta kriterij bomo kaj hitro dobili, če se bomo s karto podali na teren.
Prav tako je zaradi merila karte prikaz nekaterih objektov posplošen. Na planinski poti ni narisan vsak zavoj in hiš v naseljih je več, kot pa jih je narisanih na karti.
Tem postopkom za posploševanje prikaza terena kartografi pravijo kartografska generalizacija in jih izdelovalci uporabljajo zato, da karta ostane pregledna.
Prikaz in predstava oblike terena (reliefa)
Prepoznavanje reliefa dela največ preglavic začetnikom. Je pa najbolj pomembna veščina, ko nimamo na voljo poti. Še posebej v gorah kjer je teren reliefno zelo razgiban in kjer se želimo nekaterim reliefnim oblikam nujno izogniti (neprehodne stene, soteske itd.)
Kako si predstavljati teren je praktično zelo težko razložiti, pomagajo pa izkušnje in vaja.
Naklonino posameznega dela terena lahko precej dobro določimo iz gostote plastnic. Gostejše kot so, bolj je teren strm. Glavne plastnice imajo tu in tam pripisano višino iz katere lahko sklepamo v katero smer se teren med njimi dviguje ali spušča. O tem lahko sklepamo tudi na podlagi višinskih točk (kot) in hidrografije. Ko primerjamo višinske točke med seboj, lahko ugotovimo katere so višje ali nižje. Vodotoki vedno tečejo pod dolinah. Teren se praviloma najstrmeje dviguje v pravokotni smeri glede na smer vodotoka itd.
Določanje svojega položaja
Kadar na terenu primemo v roke karto, ponavadi najprej želimo ugotoviti kje smo. Začnemo z grobim lociranjem. Če smo se na primer pripeljali skozi vas do konca doline bomo najprej poiskali na karti vas, potem dolino. Na ta način v grobem ugotovimo na katerem delu karte se nahajamo.
Sledi natančno ugotavljanje položaja. Ozremo se okoli sebe, pogledamo kakšni objekti se nahajajo okoli nas in poskušamo na karti najti prikaz objektov, ki ustreza situaciji na terenu.
Pogosto se zgodi, da hodimo po neki poti, ki jo brez težav najdemo na kati, ne vemo pa natančno, kje na tej poti smo. Če ni ob poti kakšnega točkovnega objekta, potem moramo uporabiti meritve. S kompasom izmerimo kot (azimut*) proti izrazitemu točkovnemu orientirju (npr. vrh), ki je prikazan na karti in se nahaja približno v pravokotni smeri glede na pot po kateri hodimo. Če vrišemo obratni kot (kontraazimut) od merjenega objekta na karto, lahko ugotovimo, da se nahajamo na preseku naše poti in vrisanega obratnega kota.
Presek poti in kontraazimuta
Praviloma lahko na omenjena načina skoraj vedno dovolj natančno določimo svoj položaj. Kadar pa ni dovolj bližnjih orientirjev pa lahko svoj položaj določimo z več meritvami proti izrazitim oddaljenim orientirjem in vrisom obratnih kotov na karto.
Možnosti določevanja svojega položaja je nešteto in so odvisne od terena in naše sposobnosti opazovanja in branja terena.
- Azimut je kot med severom in izbrano točko merjen v smeri urinega kazalca. Azimut lahko izmerimo z preprostim kompasom.
- Kontraazimut je kot obraten azimutu. Le-tega izračunamo tako da azimutu prištejemo ali odštejemo 180°.
Merjenje azimuta z preprostim kompasom
- kompas obrnemo proti objektu tako da je puščica na prozorni ploščici (A) usmerjena proti merjenemu objektu
- limb vrtimo da se magnetna igla in oznaka severa na limbu poravnata (B)
- Pri označbi na vrhu kompasa(C) odčitamo smer - 320°.
Vris kontraazimuta
Pri vrisu, kontraazzimuta si lahko namesto kotomera pomagamo tudi s kompasom. Usmerjenost magnetne igle tu ni pomembna.
- Z nastavljenim izmerjenim azimutom (320°) poravnamo črte v limbu (B) in črte na karti, (A) ki označujejo sever. Pazimo da narišemo kontraazimut in ne azimut.
- Rob kompasa postavimo ob točko na katero smo merili (C) azimut.
- Narišemo črto od točke v smer, ki jo določa rob kompasa
Vris položaja iz preseka kontraazimutov
Na dva jasno določljiva objekta izmerimo azimut. Oba kontraazimuta vrišemo na karto in na njunem preseku je naš položaj.
Izbira poti
Ko ugotovimo kje smo, se ponavadi takoj vprašamo kam gremo oziroma kako bomo do tja prišli. Načinov kako priti do željenega cilja je ponavadi veliko. Največkrat bomo verjetno uporabili obstoječo infrastrukturo nadelanih - označenih poti, redkeje pa neoznačene poti ali celo brezpotje.
Pomembno je, da preden začnemo z hojo dobro načrtujemo naše gibanje in izberemo najbolj idealno pot, da bomo čim hitreje in čim lažje prišli na željeni cilj. Morda pa si bomo izbrali celo kakšno daljšo in bolj zahtevno možnost, kjer bomo našli manj obljudene in lepše kotičke naših gora. Velikokrat se tudi zgodi, da je najenostavnejša pot tudi najdaljša in speljana precej naokoli, najkrajša pot pa orientacijsko in tehnično zahtevna. Takrat se moramo odločiti kaj nam je bolj pomembno, kakšno je naše znanje orientacije in temu primerno načrtovati naše gibanje.
Najbolj enostavno bo, če bomo svoje gibanje načrtovali vzdolž linijskih objektov, ki potekajo v smeri proti željenemu cilju. Najboljši linijski objekti so seveda poti, ki nam hkrati omogočajo enostavno hojo. Z malce več pozornosti pa tudi na brezpotju ne bo težko slediti potočku, grebenu ali kakemu drugemu linijskemu objektu, ki poteka proti željenemu cilju.
Primer načrtovanja poti
Iz Glave za Bajto želimo priti na Gladki lašt.
Z Glave za Bajto (A) sledimo grebenu proti severu do Čela (B) in naprej do Malih vrat (C). Tu bi lahko sledili naprej grebenu, vendar že na karti lahko vidimo, da gre za oster greben. Zato se odločimo da po enaki višini nadaljujemo vzporedno z grebenom proti severo-vzhodu do poti (D). Nadaljujemo po neoznačeni poti do rahlega zavoja poti. Zavoj lahko pričakujemo tik preden se pobočje pred Gladkim laštom prićne vzpenjati. Od tod v smeri azimuta 118° do vrha Gladkega lašta (F)
Opromba: Teoretično bi se lahko napotili tudi naravnost v smeri azimuta od A do F, vendar bi se po nepotrebnem morali spustiti in zopet vzpeti. Hoje po azimutu se poslužujemo le na krajših razdaljah, čimveč pa uporabljamo linijske objekte. Grebeni so nasploh zelo hvaležni linijski objekti. Izraziti so in največkrat jasno usmerjeni. Paziti moramo, le da si ne izberemo tehnično prezahtevnih. Če je prikazani z črtkanjem (skale), lahko sklepamo, da so ostri in zahtevni. V tem primeru se morda lahko gibljemo ob njih (vzporedno), kot je opisano zgoraj med C in D, pa še prihranili smo si vzpon na Vršac.
Udobja linijskih objektov nam teren velikokrat ne omogoča. Takrat se moramo gibati med znanimi točkovnimi orientirji. Pomembno je da skrbimo za pravilno in konstantno smer gibanja. Tu si pomagamo s kompasom, ki nam pomaga preverjati, če hodimo v pravilni smeri (azimutu).
Najbolje bo, če bomo omenjene tehnike kombinirali in uporabili najboljšo glede na načrtovano pot in možnosti, ki nam jih ponuja teren. Tehnik, kako se orientirati na določenem terenu je mnogo, vse pa izhajajo iz osnovnih zgoraj omenjenih.
Izračun oz. ocena približne časovnice
Časovnico za načrtovano turo lahko približno izračunamo, če poznamo dolžino naše ture in višinsko razliko vseh vzponov in spustov. Dolžino ture lahko izmerimo na karti s krivinomerom. Kar ga verjetno nimamo, lahko seštejmo dolžine posameznih odsekov, ki jih približno lahko izmerimo tudi z ravnilom. Vzpone in spuste izmerimo tako, da najprej ugotovimo, kje na naši poti se pot vzpenja in kje spušča. Nato s pomočjo plastnic izračunamo višinske razlike posameznih odsekov.
Predpostavimo lahko, da bomo v eni uri prehodili 4 - 6 kilometrov, da bomo v eni uri opravili 400 - 600 višinskih metrov vzpona ali 800 - 1000 metrov sestopa. Če seštejemo čas za razdaljo, vzpon in sestop, dobimo približno časovnico. Tako bi lahko izračunali, da bomo za 5 kilometrov dolgo pot z 500 višinskimi metri vzpona potrebovali približno 2 uri. Upoštevati moramo, da na izračun časovnice precej vpliva tudi hitrost hoje oz. naša fizična pripravljenost, ter sama zahtevnost poti. Na strmi ferati bomo verjetno višino pridobivali počasneje kot na tehnično nezahtevni poti navkreber.
Kaj če se izgubimo?
Če se izgubimo, se najprej ustavimo. Podrobno preučimo teren okoli sebe in prehojeno pot. Potem poskušamo določiti svoj položaj. Če nam to ne uspe, se vrnemo na kraj, kjer smo nazadnje še vedeli kje smo bili in ponovno preučimo svojo načrtovano pot in kje smo zašli. Ponavadi temu botruje slaba pozornost, zato redno spremljajmo teren in karto.
