Varovanje pri športnem plezanju
V samem bistvu se varovanje pri športnem plezanju ne razlikuje od varovanja pri plezanju v gorah. Osnovni namen je seveda preprečitev resnih poškodb v primeru padca. Ker pa se večino varovanja v plezališčih izvaja na tleh, kjer imamo dovolj prostora, obenem pa so padci pravzaprav sestavni del (oziroma se dogajajo precej bolj pogosto kot v alpinizmu) športno plezalnega vzpona. Ob dobro opremljenih smereh je seveda jasno, da si plezalci v plezališčih lahko privoščijo plezanje na meji oziroma prek meja svojih zmožnosti. Logična posledica tega so seveda pogosti padci. In eden od najpomembnejših elementov varnosti je seveda pravilno in učinkovito varovanje.
Vsebina
Varuj zbrano
Uspešno opravljen zahteven športni vzpon na meji plezalčevih zmožnosti je precej laže izvedljiv s predanim varovalcem. Če je mogoče, naj si smer pred plezanjem ogledata plezalec in varovalec skupaj. Zlasti naj si pozorno ogledata vstop v smer (do 2. svedrovca), najtežji del smeri (detajl) in mesto vpenjanja sidrišča. Dogovor o klicih med plezanjem prepreči morebitne nesporazume pozneje pri napredovanju. Primeri: hitro podajanje vrvi na težjih delih, začetek plezanja po počitku, padec ob preveliki »navitosti«, ...Pod zbranost sodi tudi položaj varovalca. Med varovanjem naj bo postavljen blizu stene (ne povsem ob njej!), kolena naj ima rahlo upognjena, noge pa naj ima postavljene v kar se da stabilnem položaju. Ob padcu bo tako varovalec s premikom proti steni dinamično prestregel silo, soplezalec pa bo mehko obvisel na vrvi.
In seveda. K zbranosti varovalca ne sodijo: cigareta (pivo, rebul, monster, ...) v roki, ukvarjanje z otroki, čvekanje, zabavanje domačih živali, ležanje in sedenje.
Varuj z lokom
Zaradi (pretiranega) strahu pred padci manj izkušene naveze pogosto menijo, da je podajanje vrvi med napredovanjem nujno zmanjšati na minimum. To pomeni, da varovalec poda točno toliko vrvi, kolikor višine pridobi plezalec med napredovanjem. Vsak daljši gib se tako zavre, padec pa je kratek, a pogosto trd in neprijeten.
Lok predstavlja prav »ostanek« vrvi, ki ga varovalec vrvi zavestno pusti za primer daljših dinamičnih gibov in nepredvidenih padcev. Lok dopušča plezalcu neovirano vpenjanje, počivanje ter mehak in dinamično ustavljen padec.
Pravila za dolžino loka ni. Vrv naj usločeno prehaja v navpičnico in proti prvemu vpetemu kompletu.Vrv se ne sme vleči po tleh. V takem primeru je padec predolg – konča se lahko tudi na tleh!
Varovanje z lokom zahteva pazljivost v začetnih metrih vzpona. Ob vstopu v smer podaja varovalec le zahtevano dolžino vrvi, saj se padec do vsaj drugega vpetega kompleta lahko konča z dotikom tal. Odločitev, kdaj dodati lok, je tako odvisna od izkušenj varovalca in od predhodnega ogleda poteka smeri. V plošči se doda nekoliko pozneje, v previsu pa lahko že kmalu.
Hitro podajanje vrvi je ključno za uspešen vzpon. Ko varovalec opazi, da se plezalec pripravlja za vpenjanje, hitro poda zahtevano dolžino vrvi. Po vpetem kompletu pobere odvečen del in pri tem pazi, da ohranja lok.
Varovalna naprava in vrv prispevata k dinamičnosti
Mit, da samozatezne varovalne naprave (grigri) zaradi takojšnjega ustavljanja vrvi ne omogočajo dinamičnega varovanja, ne drži. Drži pa, da moramo ob uporabi grigrija dinamično prestrezanje padca opraviti predvsem z gibanjem telesa – z gibanjem proti steni in prehodom iz rahlega počepa v izravnano držo.
Varovalne ploščice (ATC, reverso ipd.) dinamično varovanje olajšajo zaradi krajšega zdrsa vrvi skozi napravo ob padcu. Ob tem se mora varovalec še vedno z gibanjem pravilno odzvati na padec.
Dobro poznavanje delovanja varovalne naprave v vseh okoliščinah je nujno za pravilen odziv. Vsekakor je zaželeno, da se plezalci bolje seznanijo s čim več varovalnimi napravami.
Plezalne vrvi so dinamične, kar pomeni, da s svojim raztezanjem preprečujejo sunkovito in boleče zaustavljanje padcev. Raztegljivost vrvi se z uporabo manjša. Stara vrv je lahko kljub navidez dobro ohranjenemu plašču že dokaj toga in zato nevarna. Z menjavo vrvi ne odlašajmo predolgo.
Plezaj pametno
Da bi bil vzpon res sanjski, mora tudi plezalec paziti na nekaj malenkosti.
- Komunikacija z varovalcem. Že pred vzponom naj člana naveze določita signale (izraze), s katerimi bo plezalec sporočal napotke glede podajanja vrvi, počivanja in možnih padcev.
- Noga nikoli za vrvjo! Plezalec naj med napredovanjem nog nikoli ne postavlja med steno in vrv. Padec v takem položaju se konča z obratom na glavo in pekočo odrgnino na zadnji strani noge.
- Vpenjanje kompleta v višini ramen. Smeri v plezališčih so načeloma opremljene tako, da je vpenjanje svedrovcev mogoče z razmeroma dobrih oprimkov. To pomeni, da predstavlja pretirano iztegovanje navzgor odvečen napor. V trenutku, ko se plezalec zaloti, da se na vse pretege muči vpenjati oddaljen svedrovec, naj se umiri in raje prestavi gib više ter vpne svedrovec z udobnejšega položaja. Vpenjanje v višini ramen prispeva tudi k hitrejšemu plezanju in počasnejši zakislitvi podlakti. Vpenjanje vrvi zelo visoko nad glavo je potencialno nevarnejše, saj moramo k sebi povleči mnogo več vrvi in v primeru padca v trenutku pred vpetjem vrvi v vponko se naš polet lahko konča celo več metrov nižje kot sicer!
- In za konec še: dvojno preverjanje. Pred začetkom vzpona varovalec in plezalec medsebojno obvezno preverita, ali sta pravilno navezana, imata zapeta plezalna pasova, je vrv pravilno v varovalu z zavito matico na vponki, ima plezajoči s seboj dovolj sistemov in ali je vozel na prostem koncu vrvi.
