Reševanje padlega
Reševanje padlega soplezalca je eden izmed najbolj zahtevnih in pomembnih manevrov, ki ga moramo obvladati, ko se odpravimo v stene. Na žalost pa je to tudi manever, ki se ga najmanj vadi in se mu velikokrat ne posveča dovolj velike pozornosti. Tako razmišljanje je izredno nevarno, saj se prava vrednost tega znanja pokaže šele v trenutku, ko je naše ali pa življenje našega tovariša odvisna od tega. Ampak takrat je že prepozno. Zelo je pomembno tudi to, da se teh postopkov ne učite na pamet ampak, da vsak posamezni korak razumete. Da veste zakaj se ga naredi, kaj z njim dosežemo. Nobena situacija v kateri potrebujemo to znanje ni namreč enaka tisti na vajah in velikokrat bomo morali kombinirati posamezne korake, zatorej nam nič ne pomaga, če smo se nadudlali zaporedje korakov z vaj. Posamezne korake pa lahko koristno uporabimo tudi v drugih primerih s katerimi se soočamo v hribih, ne samo pri reševanju (npr. enostavna pomoč pri premagovanju težjega mesta).
Zapomnite si, da je v takšnih situacijah kot je padec soplezalca, praktično nemogoče predvideti vse možne situacije, ki nas lahko doletijo, zato tudi ni mogoče predvideti vseh možnih rešitev in jih zapisati v Alpiročnik. V nadaljevanju bo tako predstavljen samo en način reševanja padlega. Ne glede na to, pa vam obvladanje tega načina omogoča kombiniranje in improviziranje ter uspešno izvedbo reševanja tudi v situacijah, ki tukaj eksplicitno ne bodo razložene (npr. reševanje oz. dviganje drugega v navezi).
Vsebina
Večstopenjska pomoč
Ker je vsaka situacija edinstvena, je zelo malo verjetno, da bomo vedno uporabljali enako metodo pomoči, lahko pa bomo morali uporabiti kombinacijo vseh.
Na izbiro metode oz. pomoči pomembno vplivajo tudi dejavniki, kot so stanje soplezalca, prisotnost poškodbe, oddaljenost soplezalca, trenje vrvi in metoda varovanja. Pomoči se lotimo večstopenjsko, in sicer po pravilu od lažjih proti zahtevnejšim postopkom, kar navadno sovpada tudi s trajanjem manevra (hitre metode - obsežnejše metode). Najprej se je treba odločiti, ali je potrebno dvigovanje soplezalca ali ga lahko enostavno spustimo, kar je navadno bistveno hitrejše.
V primeru dvigovanja delimo metode pomoči na tri stopnje:
Kadar je soplezalec blizu in potrebuje samo kratko pomoč čez zahteven prehod, uporabimo prvo stopnjo, kadar pa potrebuje daljši dvig oz. je precej oddaljen, je najbolje takoj uporabiti švicarski škripec.
Metode pri uporabi avtoblokirnega varovala
Navedene tri stopnje se najlažje izvajajo takrat, kadar pomoč potrebuje drugi v navezi in za njegovo varovanje uporabljamo avtoblokirno varovalo.
Poteg vrvi
Pri uporabi potega vrvi z lastno močjo vlečemo soplezalca navzgor in vrv hkrati pobiramo skozi varovalo. Ta način je učinkovit le za res kratke, zahtevne odseke v bližini sidrišča.
Enojni škripec
Enojni škripec enostavno izdelamo tako, da na obremenjeno vrv pod varovalom pritrdimo malo prižemo ali trak oz. vrvico z ustreznim drsnim vozlom. Vanj vpnemo vponko, skoznjo napeljemo neobremenjeno vrv in nato s pobiranjem vrvi v smeri navzgor dvigamo soplezalca. Kadar s to metodo nismo učinkoviti, uporabimo švicarski škripec. Škripec je zelo uporaben za hitro pomoč soplezalcu pri premagovanju težkih mest, zlasti če imamo pri sebi eno od blokirnih naprav (T-block, ropeman,...)
Švicarski škripec
Švicarski škripec ki nam z uporabo dodatne vrvi močno olajša dviganje, pogosto pa ga celo edini sploh omogoči, izdelamo tako, da namesto glavne vrvi (kot pri enojnem škripcu) skozi vponko napeljemo dodatno pomožno vrvico ali trak, na njem izdelamo vozel osmico in vanjo vpnemo vponko. Skozi to vponko nato napeljemo neobremenjeni del glavne vrvi in škripec je pripravljen. Pri takšnem škripcu je pomembno, da je razdalja med varovalom in vponko, skozi katero gre neobremenjena vrv, dovolj velika, da omogoča ustrezno povzemanje vrvi. Če je premajhna, dvigovanje ni učinkovito, saj je treba vseskozi premikati celotni sistem. Ob pomanjkanju opreme lahko namesto dodatne vrvice za izdelavo švicarskega škripca uporabimo prosti pramen (glavne) vrvi, s katero smo v sidrišče pritrjeni mi. V primeru velikega trenja, le tega lahko zmanjšamo zuporabo dveh navadnih vponk na obeh mestih.
Kontroliran spust soplezalca
Kadar uporabljamo avtoblokirno varovanje in se odločimo za spust soplezalca, ki visi na vrvi, pa je potrebno nekaj več previdnosti, posebno, kadar uporabljamo starejše avtoblokirne naprave (Reverso idr.), ki nam ne omogočajo enostavnega oz. kontroliranega spuščanja tako kot njihovi sodobni nasledniki (Reverso3, ATC Guide idr.). Pri novejših napravah je dovolj, če vrv med popuščanjem napeljemo skozi obračalno vponko v sidrišču oz. jo popuščamo tako, da jo stalno držimo.Istočasno pa z drugo vponko zavrtimo varovalo, da avtoblok spusti.
.jpg)
.jpg)
Dodatni postopki pri uporabi klasičnega varovanja
Kadar za varovanje uporabljamo klasične metode (polbičev vozel, osmica, ploščica), moramo pred dvigom opraviti še dva postopka, ki seveda zahtevata svoj čas:
- Aretacija obremenjene vrvi
- Izdelava vozla garda in prenos obremenitve nanj
Aretacija obremenjene vrvi
Aretacija je postopek, s katerim fiksiramo varovalno vrv. To naredimo tako, da pod varovalom z neobremenjenim delom vrvi izdelamo polvozel in varovalni vozel (mulin vozel). Sledi prenos obremenitve: na obremenjeni vrvi s trakom ali pomožno vrvico premera vsaj 6 mm izdelamo ustrezen drsni vozel in nato v vponko v centru sidrišča izdelamo ponovno najprej polbičev vozel, nato polvozel in varovalni vozel.
Tovrstna aretacija nam omogoči odstranitev osnovnega varovanja (polbičev vozel, osmica...) ter enostavno in kontrolirano popuščanje ob prenosu obremenitve v gardo. Če gre kaj narobe, lahko glavno vrv tudi ponovno aretiramo in zavarujemo.
Izdelava vozla garda in prenos obremenitve nanj
Zaradi stalnega zagotavljanja dodatne varnosti je pomembno, da se posamezni koraki v celotnem manevru prekrivajo tako, da v nobenem trenutku ne pride do pomanjkljivega ali šibkega varovanja. Preden po aretaciji podremo osnovno varovanje in preidemo v izdelavo garde, prosti konec glavne vrvi na ustrezni razdalji vpnemo v center sidrišča z bičevim vozlom in s tem zagotovimo dodatno varnost. Ko je to pripravljeno, popustimo osnovno aretacijo glavne vrvi in s tem delom vrvi izdelamo vozel garda (slika levo) in nato popustimo aretacijo na pomožni vrvici, da celotno obremenitev prevzame vozel garda. Ta nam omogoča avtoblokirno povzemanje vrvi in nadaljno izdelavo ustreznih škripcev. Glavni problem garde je razbremenjevanje, ki je lahko pod polno obremenitvijo zelo zahtevno in mora biti pravilno izvedeno (slika sredina in desno).
Glede na kompleksnost opisanega postopka je za varovanje bolje uporabljati varovala s samozatezno (avtoblok) funkcijo, ki nam vse skupaj olajšajo in pospešijo.
Posebne situacije
Nekaj več dela in iznajdljivosti zahtevajo situacije, v katerih pomoč potrebuje vodilni v navezi.
Prvi koraki po padcu
Doživel si prvi padec soplezalca v hribih. Z vso silo držiš vrv in ne moreš verjeti, da se je to res zgodilo. Šokiran si. Izvedeš aretacijo. Misli drvijo s svetlobno hitrostjo. Mnoštvo njih. A je z njim vse v redu? Je mrtev? Polomljen? Nezavesten? Milijon vprašanj v sekundi in na vsa bi rad odgovor. Takoj. Preveč je vsega. Mogoče te začne grabiti tudi panika.
Tvoj prvi korak – ne stori ničesar. Bolj kot hitro akcijo potrebuješ bistro glavo in trezno razmišljanje. V takih trenutkih se je pametno malo potegniti nazaj, se izviti iz šoka in presenečenja ter zbrati misli. To je izredno težko, še posebej če slišiš soplezalca kako stoka ali če vidiš njegove poškodbe. Bistra glava je pomembna zato, ker boš v naslednjih korakih sestavil načrt reševanja in ga začel izvajati.
V drugem koraku oceni situacijo. To je sestavni del vsakega reševanja, ne glede na to, kje se dogaja. Razmisliti moraš kdo ti lahko pomaga, ali je v bližini še kaka naveza, katero opremo imaš na voljo, v kako odročni steni plezata, kaj je cilj reševanja (dvig padlega, spust na polico…)… Predvsem pa se moraš zavedati vseh objektivnih in drugih nevarnosti, ki prežijo na tebe in padlega kajti prvo pravilo reševanja je, da ne ogrožaš reševalcev – v tem primeru sebe.
Nato oceniš padlega in njegovo stanje. Zelo pomembno je, da dobiš vsaj približno sliko o obsegu poškodb in v kaki meri (če sploh) lahko padli asistira pri reševanju. Čeprav se čudno sliši, je pomembneje oblikovati učinkovit načrt reševanja, kot pa brezglavo nuditi pomoč padlemu, četudi ta še tako kriči in zahteva takojšnjo pomoč (sicer je kričanje dober znak, ker pomeni, da je pri zavesti in da diha; bolj resno je, če je padli tiho). Ne pozabite zaščititi padlega pred dodatnimi poškodbami.
Preveri katero opremo imaš na voljo za reševanje. Fino je, če že pred vzponom oba s soplezalcem vesta katero opremo imata s seboj, vključno s prvo pomočjo.
Sedaj oblikuješ načrt reševanja in ga pojasniš tudi padlemu. Povej ga jasno in razumljivo, govori spodbudno, padlemu (še posebej če je poškodovan) ne smeš dati vedeti, da te je strah. Ostati moraš trden (Janža bi rekla močen) in suveren v potezah, ki jih vlečeš. Neodločnost in premišljanje te lahko staneta dragocenega časa. Zelo pomembno je, da je načrt dobro oblikovan, saj ga boš kasneje zelo težko spreminjal brez dodatne izgube časa. Ker reševanje zahteva rokovanje z glavno vrvjo, bodi še posebej pozoren na to, da vsak korak dvakrat preveriš. Četudi si postopke vadil že tisočkrat, ne pozabi, da boš v realni situaciji pod ogromnim pritiskom in stresom, in takrat se začno dogajati napake. Tudi s smrtnim izidom.
No, vse te korake si naredil v nekaj sekundah. Sedaj se pa lotiš reševanja.
Aretacija pri varovanju na plezalni pas
Prvi problem se pojavi ob aretaciji, kadar varujemo na pas. V osnovi gre za enak postopek aretacije, kot je opisan že zgoraj, s tem da vrv sprva aretiramo na svoj pas, nato pa obremenitev prenesemo na sidrišče z izdelavo nove aretacije s pomožno vrvico. S tem razbremenimo sami sebe, da si omogočimo gibanje in nadaljnje ukrepanje.
Premalo vrvi - premik sidrišča
Drugi problem se pojavi, kadar je plezalec že porabil veliko vrvi in je padel proti koncu raztežaja. Takrat je potrebno sidrišče premakniti na višjo pozicijo in od tam nadaljevati z izbranimi metodami pomoči. Takšen manever terja kar zapleteno in dolgotrajno zaporedje postopkov ter vključuje:
- aretacijo na spodnjem sidrišču
- plezanje ob vrvi
- izdelavo novega sidrišča zgoraj
- aretacijo padlega na novo sidrišče
- ponovno plezanje navzdol
- podiranje spodnjega sidrišča
- vračanje na zgornje sidrišče
od koder nato lahko pomagamo soplezalcu.
Na koncu velja poudariti še pomembno dejstvo, da se moramo pred začetkom opisanih manevrov prepričati, ali je nosilnost sidrišča po morebitnem padcu oz. sunku še vedno ustrezna, in sidrišče po potrebi okrepiti z dodatnimi fiksnimi točkami. Le tako bomo lahko opisane postopke, ki sidrišče v določenih fazah dodatno obremenjujejo, izvajali varno.
Primeri
TODO (gradivo AI 2010)
