Tehnika smučanja

Spust je pri turnem smučanju tehnično, pogosto pa tudi psihično zahtevnejši od vzpona. Pri spustu namreč izbiramo in kombiniramo množico različnih smučarskih prvin, ki predstavlja mnogo kompleksnejše gibalne vzorce kot smo jih uporabljali pri vzponu. Dodatno moramo ves čas spusta ocenjevati nevarnost (posledic) padca in temu sproti prilagajati tehniko in hitrost smučanja. Če smo v najmanjših dvomih, da naše smučarsko znanje za prehod preko izpostavljenega pobočja morda ne zadostuje, smučanje prekinemo in dani odsek premagamo peš (cepin, dereze).

OSNOVNE SMUČARSKE PRVINE

Med osnovne smučarske prvine, ki turnemu smučarju omogočajo "preživetje" v vseh vrstah snega, uvrščamo:

• bočno drsenje,
• brakaž,
• zavoj s prestopanjem,
• zavoj s plužnim prestopom,
• paralelni zavoj.

Bočno drsenje

Bočno drsenje predstavlja najosnovnejši način drsenja na smučeh. Uporabimo ga povsod, kjer si bodisi zaradi omejenosti (ožine) terena ali snežnih razmer
ne upamo uporabiti drugih, zanimivejših smučarskih prvin. Globok sneg lahko bočno drsenje onemogoči, takrat je težave bolje premagati s stopničastim spuščanjem. Z vajo se navadimo uravnoteženega in tekočega drsenja, s pomikom težišča naprej ali nazaj pa preidemo v diagonalno drsenje poševno naprej ali nazaj, kar nam precej olajša in pospeši prehode skozi ožine.

Brakaž

Brakaž uporabimo za hitro ustavljanje pred nepričakovano oviro. Skalam, štorom in podobnim oviram se izogibamo z izbiro smučarske linije, če pa oviro spregledamo, se poskusimo pred njo ustaviti tako, da smuči hitro zasukamo pravokotno na smer gibanja in z izrazitim prehodom v nizko držo, nastavkom robnikov in odklonom (bočno) drsenje čim preje zaustavimo.

Zavoj s prestopanjem

Vsak turni smučar se v gorah kmalu sreča s skorjo, ki se pod smučmi predira. V izjemnih primerih je lahko taka, da dejansko onemogoča kakršen koli zavoj. Na položnejših pobočjih je edina zasilna rešitev zavoj s prestopanjem, kjer v odločnih in kratkih prestopih iz smučke na smučko, preidemo vpadnico in "zavoj" zaključimo s poševnim smukom v nasprotno smer. Obstaja tudi posebna izvedenka opisanega zavoja, kjer namesto prestopanja uporabimo sonožne poskoke, kjer ob poskoku obe smučki hkrati v zraku zasukamo  v smer "zavoja". Na strmih pobočjih moramo uporabiti zahtevnejše elemente (npr. zavoj s preskokom), lahko pa se nam zgodi, da bomo ne glede na smučarsko znanje sestopili peš.

Zavoj s plužnim prestopom

Zavoj nas imensko spominja na pluženje, v resnici pa predstavlja povsem drugačno prvino. Plužni prestop nam skrajša prehod preko vpadnice in tako zmanjša energijo in s tem povezano hitrost, ki bi jo v zavoju pridobili. Primeren je za vse vrste snega, prednosti pa se izkažejo predvsem na trši snežni podalgi. Izvedba ni preprosta, saj zahteva koordinirano gibanje: zgornjo smučko plužno prestavimo proti v smeri zavoja proti vpadnici, ob vbodu palice se odločno odrinemo od spodnje smučke, ki jo med vodenjem zavoja po zunanji smučki priključimo in zavoj zaključimo v nizki drži.

Paralelni zavoj

Turni smučarji pri spustu prvenstveno uporabljamo različne izvedenke paralelnega zavoja. Mnogi poznajo le osnovno izvedbo - "paralelni zavoj z razbremenitvijo navzgor", ki je najbolj intuitivna in preprosta oblika, ki jo prepoznamo po opaznem gibanju gor-dol. Ob razbremenitvi, ki jo povzročimo z dvigom v visoko držo, zamenjamo nastavek robnikov in zavoj vodimo s postopnim obremenjevanjem in prehajanjem v nizko držo. Na mehki podlagi zavoj izvajamo s sonožno obremenitvijo smuči, na trdi snežni podalgi pa pretežno obremenimo zunanjo oziroma spodnjo smučko.

ZANIMIVE SMUČARSKE PRVINE

Med smučarske prvine, ki so za turno smučanje posebej zanimive, sodijo:

• zavoj s preskokom,
• zavoj na mestu,
• zavoj z razbremenitvijo navzdol,
• hitro vijuganje,
• smučanje v celcu.

Zavoj s preskokom

Na večjih strminah pri izpeljavi paralelnega zavoja pridobimo veliko hitrost. Kadar je večja hitrost zaradi izpostavljenosti ali vrste snega nezaželjena, lahko prehod preko vpadnice skrajšamo tako, da začetni del paralelnega zavoja opravimo s poskokom, med katerim smuči v zraku zasukamo v smeri zavoja, ob doskoku pa izpeljemo oziroma zaključimo zavoj. Z različnim kotom zasuka smuči v zraku (tipično 30 do 90 stopinj) vplivamo na  izgubo višinske razlike in s tem omejimo pridobivanje hitrosti. Na ta način zavoj skrajšamo tako po višini kot širini, slaba stran pa je velika poraba energije za odriv.  Tovrsten zavoj je bil vključen v programe smučarskih tečajev že pred prvo svetovno vojno.

Zavoj na mestu

Z naraščanjem strmine oziroma trdote snežne podlage postaja klasičen obrat na mestu zaradi nestabilnosti in nerodnosti vse bolj nevaren. Primerneje in varneje je izvesti zavoj s preskokom, ki pri minimalni hitrosti in skrajnim kotom zasuka smuči v zraku preide v "zavoj na mestu". Pri tovrstni izvedbi si lahko pomagamo z odrivom od obeh smučarskih palic, ki ju postavimo "nasprotno" - zgornjo vbodemo nad sprednjim delom zgornje smučke, spodnjo pa pod zadnjim delom spodnje smučke. Med odrivom moramo ob preskoku vpadnice zgornjo palico umakniti, mehko doskočimo na obe smučki in drsenje takoj ustavimo.

Zavoj z rabremenitvijo navzdol

Mnogo turnih smučarjev vedno in povsod uporablja klasičen paralelni zavoj - to je z razbremenitvijo navzgor. Če smučamo s težkim nahrbtnikom postaja tovrsten paralelni zavoj vse bolj mučen, nahrbtnik, ki nam poskakuje na hrbtu pa močno ovira in zmanjšuje smučarski užitek, saj je poskakovanje hitro v protifazi z našim gibanjem gor - dol. Pozabljena rešitev je paraleni zavoj z razbremenitvijo navzdol, kjer ob začetku zavoja namesto razbremenitve navzgor, izvedemo razbremenitev navzdol: pri poševnem smuku v visoki drži hitro skrčimo noge, ob tako povzročeni razbremenitvi zamenjamo nastavek robnikov in smuči potisnemo izpod telesa, zavoj vodimo z enakomernim obremenjevanjem ob prehajanju nazaj v viskoko držo. Zavoj pa zahteva nekoliko več prostora in ni primeren za strma pobočja ter trše vrste snega.

Hitro vijuganje

Hitro vijuganje predstavlja navezovanje kratkih, nezaključenih paralelnih zavojev, ki ga pri turnem smučanju največkrat uporabljamo v sonožni izvedbi pri smučanju po gozdnih poteh in kolovozih. Hitro vijuganje je nadvse uporabno tudi vmegli, kjer nam ritmično gibanje povečuje stabilnost vertikalno orientiranost v mlečni belini.

Smučanje v celcu

Pri smučanju v celcu  so bistveni enakomerno sonožno obremenjevanje obeh smuči, hitrost in ritem. Nagibanje nazaj ni zaželjeno, po nepotrebnem utruja noge in ni učinkovito za uravnavanje hitrosti, kar bolje dosežemo s prilagajanjem širine zavojev.

ALTERNATIVNE OBLIKE DRSENJA NA SNEGU

Turnosmučarska oprema in pripadajoča alpska smučarska tehnika, s katero smučamo v gorskih prostranstvih je prevladujoča, ne pa edina oblika drsenja po snegu. Nujno je omeniti vsaj še dve enakovredno zanimivi obliki - telemark in deskanje.

Telemark

Telemark  tehnika že na daleč zbode v oči z nezgrešljivim zavojem, med katerim smučar potisne zunanjo smučko naprej in v smeri zavoja, hkrati naredi poklek s kolenom zadnje noge. Primernost tehnike za turno smučanje se ne skriva v tem značilnem zavoju, temveč v dejstvu, da je peta prosto gibljiva in je tako oprema za telemark že sama po sebi nadvse primerna za udoben vzpon na smučeh. Oprema in tehnika lahko postaneta problematični le pri smučanju na izpostavljenem terenu.

Deskanje

Turno deskanje je z vidika "smučarskih" užitkov povsem enakovredno turnemu smučanju, lahko jih celo prekaša:  v globljih vrstah snega (npr. pršiču ali gnilcu), kjer ima turni smučar težave z enakomernim obremenjavnjem obeh smuči, deskar lahkotno plove po pobočju. Deskarji so bili nekoč obsojeni na utiranje gazi in nošenje deske na nahrbtniku, danes pa se za turno deskanje uveljavlja "split-board". Gre za posebno desko, ki jo sestavljata dve polovici, ki deskarju omogočata udoben vzpon s kožami, podobno kot na turnih smučeh, na vrhu pa se obe polovici zopet združi v enovito desko. Edino pomanjkljivost turnega deskanja v primerjavi s turnim smučanjem opazimo v primeru, če spust zahteva daljša vodoravna prečenja, ki jih deska ne omogoča.

Deskanje je zelo opazno pri alpinističnem "smučanju". Pri težjih spustih se deska izkaže za enakovredno opremo smučem, v vertikalnih ožinah pa je prehod na deski pogosto lažji kot na smučeh. Ddodatno pa lahko deskar za varovanje enostavneje uporablja cepin, saj v rokah nima smučarskih palic.

SMUČANJE V SKUPINI

Spust v skupini je že iz varnostnega vidika bolj kompleksen od samostojnega spusta. Skupina za snežno podlago pomeni večjo obremenitev, ki lahko neposredno sproži plaz. Opisano zahteva, da člani skupine smučajo v gosjem redu z razmaki. Skupina se tako po pobočju raztegne in kmalu postane nepregledna. Zdravilo je tem, da vodja odsmuča navzdol, s tem nakaže smer spusta ostalim, in na primernem mestu počaka in opazuje smučanje vodenih. Tako ohranja nadzor in usmerja vodene. Na preglednem in nenevarnem pobočju lahko uporabi tehniko smučanja v klinu. Vodja smuča kot prvi, ostali pa vsak nekaj metrov vstran in z zamikom. V tem primeru vsi vidijo vodjo, še vedno pa lahko zarežejo svojo smučino. V primeru slabše vidljivosti, nevarnih lavinskih razmer ali večje zahtevnosti terena lahko vodja skupino smučarjev zapelje kar po njegovi smučini. Potreben je razmak med smučarji in izbira smučine, ki ji bo kos vsak izmed smučarjev.

Če je skupina smučarjev večja, deset smučarjev in več, je priporočljivo upoštevati še nekaj navodil. Za smučanje na koncu skupine določimo izkušenega smučarja, ki bo pomagal slabšim smučarjem v primeru padcev in vodji pri nadzoru nad skupino. Domiselno je smučanje v parih, kjer se vodeni razdelijo v pare in med smučanjem neprestano skrbijo drug za drugega in smučajo blizu skupaj. Tako ima vodja lažji nadzor nad skupino.

V primeru smučanja v bolj zahtevnem terenu lahko vodja uporabi nekaj znakov s smučarskimi palicami, ki jih predhodno obrazloži vodenim. Znake s palicami uporablja za usmerjanje namesto svojega glasu, ki na daljši razdalji izzveni in ni razumljiv. S prekrižanimi palicami nad svojo glavo vodene ustavi in jih opozori na neposredno nevarnost pod njimi. V tem primeru vodeni počakajo na mestih kjer so se uspeli ustavili in čakajo nadaljnja navodila. Z eno dvignjeno palico nad glavo in eno odročeno vodja usmeri vodene v smeri odročene palice glede na linijo med njim in vodenim. Z obema odročenima palicama v isto smer vodeni usmerja vodenega v prečenje v nakazano smer.