Osnove vremena v gorskem svetu

Vreme je izredno pomemben del našega vsakdanjega življenja in okolja v katerem živimo. Vse naše aktivnosti na prostem načrtujemo skladno z vremensko napovedjo, a nas kljub temu še vedno lahko preseneti. Za športno dejavnost, kot je naša, je zato še posebej pomembno in priporočljivo še dodatno poznavanje vremena in njegovih pojavov, saj nam to znanje pomaga pri boljšem predvidevanju razmer, v izjemnih primerih lahko celo rešuje življenja.

Vreme in podnebje

V svoji najbolj strogi definiciji je vreme pojem, ki opisuje številne pojave in njihove aktivnosti, ki se dogajajo v atmosferi v določenem krajšem časovnem obdobju. Vremenu nasproten izraz je podnebje, ki obsega značilnosti vremena (temperatura, pritisk, vlažnost, padavine, veter,...) na določenem področju v daljšem časovnem obdobju.

Oblaki

Nastanek oblakov

Z dvigom toplega zraka, se hkrati dviga vlaga iz morij, jezer in tal (vodne molekule se prilegajo vrzelim med zračnimi molekulami toplega zraka). Topel in vlažen zrak se z dvigovanjem ohlaja, molekule se strnejo, zato se vodni hlapi spremenijo v vodne kaplijice - tako se formirajo oblaki. Ko so kapljice dovolj težke, padejo kot dež oz. sneg (v primeru mraza). Smer, iz katere prihaja zračna masa, nam priča o vlažnosti mase in o tem ali je zrak, ki prihaja, mrzel ali topel.  

Dvigajoč topel zrak in gostejši padajoč mrzel zrak ustvarjata nižji ali višji pritisk zračnih mas. Veliko količino zraka nad nami imenujemo visok zračni pritisk, medtem ko imenujemo majhno količino nizek zračni pritisk. V gorskem svetu je zato zračni pritisk nižji, zrak redkejši in hladnejši, kar ustvarja idealne pogoje za nastanek oblakov. Oblaki in padavine nastanejo na naslednje načine:

• na lokalni ravni (Slika 1):

    - konvekcijske padavine: toplotni vir na površju povzroči dvigovanje toplega, vlažnega zraka

    - orografske oz. reliefne padavine: zrak se mora dvigniti zaradi gorske ovire

• na globalni ravni govorimo o frontalnem dvigovanju, kjer se srečata masi hladnega in toplega zraka, topel zrak se umakne nad fronto hladnega zraka in ohladi, kar omogoči nastanek oblakov
  

Slika 1: Nastanek oblakov na lokalni ravni (Vir: Mountaneering)

10 vrst oblakov 

WMO (World Meteorological Organization) je določila 10 vrst oblakov, ki pravzaprav izhajajo iz delitve oblakov na tri podvrste - glede na višino pojavljanja, obliko in sestavo oblakov.

Razlikujemo tri višinska področja ozračja, v katerih se najpogosteje pojavljajo določene vrste oblakov (Slika 2). Najvišje oblačnostno nadstropje je v višini od 7 do 13 km (visoki oblaki). Srednje nadstropje zajema višino od 2 do 7 km (srednje visoki oblaki), medtem ko najnižje nadstropje sega od tal ali morske gladine do 2 km visoko (nizki oblaki).

Slika 2: Vrste oblakov glede na višino (Vir: Mountaneering)

Višinskemu področju, v katerem se oblaki pojavljajo, ustreza tudi sestava oblakov:

• visoki oblaki so sestavljeni iz lednih kristalov s temperaturami pod -35°C in niso ostro omejeni
• srednje visoki oblaki so mešani oblaki iz ledu in vode s temperaturami med - 10 in -35°C
• nizki oblaki so vodni s temperaturami od -10 do nad 0°C in so ostro omejeni
  

Poleg višinskega področja in sestave oblakov, poznamo tudi tri osnovne oblike oblakov, in sicer perjaste (ciruse), kopaste (kumuluse) in slojaste oz plastovite oblake (stratuse). Poudariti je potrebno, da pravilne ali natančne oblike oblakov ne obstajajo, saj ima vsak od njih kakšno edinstveno značilnost ali podrobnost.

Iz osnovne delitve oblakov izhaja 10 rodov oblakov in 3 glavna višinska področja (WMO). Višinske meje oblakov niso natančne, saj se oblaki pogosto širijo preko mej (npr. altostratusi in kumulusi se pojavijo više, nimbostratusi se lahko širijo navzgor ali navzdol, kumulonimbus se lahko razteza čez vsa tri višinska nadstropja).

Visoki oblaki

• Cirusi (ci) - so ledeni, perjasti oblaki, vlaknatega, koprenastega ali čopastega videza z belim, pogosto svilenim sijajem (Slika 3).

Slika 3: Cirusi (Vir: Oblaki in vreme)

• Cirostratusi (cs) - so prosojni in ledeni, podobni belo mlečni nerazčlenjeni oblačni kopreni. Nebo prekrivajo delno ali v celoti. So zelo tanki, zato se na njih pojavlja halo (krog okoli sonca ali lune) - Slika 4.
  

  Slika 4: Cirostratusi (Vir: Oblaki in vreme)
• Cirokumulusi (cc) - so majhni ledeni oblački, podobni ovčicam. Sestavljajo jih male bele pege čipkastega vzorca. Po nebu so razporejeni v bolj ali manj pravilnih progah ali skupinah (Slika 5). 
  

  Slika 5: Cirokumulusi (Vir: Oblaki in vreme)

Srednje visoki oblaki

• Altokumulusi (ac) - beli in sivi oblački, v katerih se mešata voda in led. Ponavadi so zasenčeni in so kroglaste ali valjaste oblike (Slika 6).

Slika 6: Altokumulusi (Vir: Oblaki in vreme)

• Altostratusi (as) - mešani oblaki iz vode in ledu, ki delno ali popolnoma prekrivajo nebo kakor enakomerna plast. So precej debeli in običajno popolnoma prekrijejo Sonce ter ne povzročajo pojavov halo (Slika 7).

Slika 7: Altostratusi (Vir: Oblaki in vreme)

• Nimbostratusi (ns) - snežno beli oblaki iz vode in ledu, ki popolnoma prekrijejo sonce (Slika 8).

Slika 8: Nimbostratusi (Vir: Oblaki in vreme)

Nizki oblaki

• Stratokumulusi (sc) - kopasto plastoviti, iz vode sestavljeni oblaki, katerih osnova je vedno temna (Slika 9).

Slika 9: Stratokumulusi (Vir: Oblaki in vreme)

• Stratusi (st) - so kakor enolična siva plast, ki prekriva celotno nebo, spodnja meja je skoraj enakomerna. Kadar nanje posije sonce lahko skoznje vidimo njegov obris (Slika 10).

Slika 10: Stratusi (Vir: Oblaki in vreme)

• Kumulusi (cu) - so iz vode zgrajeni kopasti oblaki, ki so včasih raztrgani, večinoma pa se pojavljajo v ostrih kopastih oblikah. Pogosto narastejo zelo visoko. Deli oblaka, ki jih ožarja sonce, so bleščeče beli, medtem ko je osnova oblaka vodoravna in temna, ker je v senci (Slika 11).
  

Slika 11: Kumulusi (Vir: Oblaki in vreme)

• Kumulonimbusi (cb) - težki in gosti vodeni oblaki, ki se močno razširijo v pokončno smer. Ko zaledeni gornji del, mu pravimo nevihtni oblak. Gornji del je navadno sploščen in podoben perjanici (Slika 12).

Slika 12: Kumulonimbusi (Vir: Oblaki in vreme)

Cikloni in anticikloni

Območje nizkega zračnega pritiska

Cikloni (depresije) so velika sklenjena območja nizkega zračnega tlaka. Imajo obliko nepravilnih krogov s premerom tudi nekaj tisoč kilometrov. V središču ciklona, kjer je pritisk najnižnji, pihajo vetrovi pri tleh iz roba ciklona proti njegovemu centru. Ti vetrovi pihajo ukrivljeno in so močni, na severni polobli pihajo v nasprotni smeri urinih kazalcev, na južni pa obratno. V središču ciklona se zrak steka in dviguje. Prinašajo slabo vreme z oblačnostjo in padavinami, ki lahko trajajo več dni.

Območje visokega zračnega pritiska

Anticiklon ali območje visokega zračnega pritiska je posledica ohlajanja toplega zraka, ki zaradi tega pada in povzroča ogromno gmoto zraka, ki pritiska na prizemeljske plasti. Nastajajo zelo počasi in so pozimi, še posebej nad hladno celino zelo dolgo obstojni. Na področju anticiklona se vreme umirja, vetrovi so šibki. Ker se zrak spušča, se sproti segreva (1°C na 100 m), kar pomeni, da ne nastajajo novi oblaki.

Megla

Megla je tipičen pojav na območjih anticiklona, saj je hladen zrak težji od toplega. Dolge in hladne zimske in jesenske noči pospešujejo nastajanje hladnega zraka. V vlažnih prizemnih plasteh prihaja do kondenzacije, iz hlapov vodne pare nastane megla ali visoka megla, ki proti popoldnevu, ko se zrak prične segrevati, postopoma izpuhti. Megla po nižinah lahko obstane tudi po več dni ali tednov, medtem ko je vreme v gorah toplo in sončno. Takrat govorimo o toplotnem obratu.

Toplotni obrat

Nad plastjo hladnega zraka se širi na področju anticiklona topel zrak, ki se je pri spuščanju ogrel. Ta pokriva hladen zrak in služi kot prepreka. Običajno se zrak z višino ohlaja, v tem primeru pa topel in suh zrak ostaja zgoraj, hladen in vlažen pa spodaj. Mejno plast, ki preprečuje vertikalno izmenjavo zraka, imenujemo zaporna plast. Temperaturne razlike v območju inverzije lahko znašajo 10°C in več.

Branje sinoptičnih vremenskih kart

Osnovni pojmi, ki so pomembni za razumevanje in razlago sinoptičnih vremenskih kart (Slika 13):

• Izobare - črte, ki povezujejo področja z enakim pritiskom
• Anticikloni oz. območje visokega zračnega pritiska (na karti A, V ali H) - velika področja, kjer so izobare med seboj najbolj oddaljene, na teh mestih je pritisk večji kot na področjih, ki ga obdajajo.
• Cikloni oz. območje nizkega zračnega pritiska (na karti C, N ali L) - izobare pogosto tvorijo zelo zgoščeno obliko z nizkim zračnim pritiskom na sredini. Vetrovi pihajo nasproti urinega kazalca na območjih z nizkim zračnim pritiskom. Moč vetra lahko določimo z razdaljami med izobarami - manjše kot so razdalje med njimi, močnejši bo veter. 
• Fronte so označene z odebeljenimi črtami: iz ciklonov izhajajoče črte so označene s polkrogi in naznanjajo toplo fronto, medtem ko so trikotniki, znak za hladno fronto (Slika 14).

Slika 13: Sinoptična vremenska karta (Vir: Zevs)

Slika 14: Interpretacija front na sinoptičnih kartah (Vir: Bellaonline)

Literatura

1. Mountaineering
2. Neukamp, Ernst (1987):Oblaki in vreme. Zbirka Sprehodi v naravo. Cankarjeva založba, Ljubljana.
3. http://sl.wikipedia.org
4. http://www.zevs.si
5. http://www.bellaonline.com