Plazovi

Preizkus stabilnosti snežne odeje

Ena od poglavitnih nevarnosti pri gibanju po zasneženem terenu so snežni plazovi. Nevarnost proženja le teh je direktno povezana s stanjem oz. stabilnostjo snežne odeje, ter s konfiguracijo terena. Za olajšanje odločanja o gibanju po takšnem terenu je zato pogosto nujno, da stabilnost snežne odeje čim bolj objektivno izmerimo oz. ocenimo.

Zavedati se je potrebno, da z enkratno meritvijo zajamemo le en vzorec, ki ni nujno reprezentativen in je lahko drugačen. Torej ne predstavlja globalne slike stabilnosti snežne odeje širšega območja. Plazovne razmere se še posebej spreminjajo z nadmorsko višino in stranjo neba. Zato je priporočljivo, da za test izberemo čim bolj reprezentativen vzorec (enak terenu gibanja) in preizkus ponovimo vsaj na 300-400m pridobljene višine oz. ob vsaki večji menjavi strani neba. Tovrstne preizkuse torej delamo tam, kjer ocenimo da je to potrebno in smiselno.

Izbira lokacije preizkusa

Lokacija preizkusa mora bit kar se da  varna. Tega sicer vnaprej ne vemo, vseeno pa lahko izberemo takšno lokacijo, da morebiten plaz ni nevaren za preizkuševalce. Zato za preizkuse stabilnosti izbiramo majhna pobočja z malo snega nad nami.

Po drugi strani mora biti vzorec, ki ga preizkušamo, čim bolj reprezentativen, torej čim bolj podoben snežni odeji na širšem območju na katerega želimo posplošiti naše zaključke preizkusa, ga kasneje prečkati ali po njem smučati.

Glede reprezentativnosti vzorca moramo biti pozorni predvsem na sledeče:

• enak naklon pobočja,
• enaka usmerjenost pobočja (stran neba),
• enaka nadmorska višina,
• podobne karakteristike snežne odeje.
  

Tipično najdemo kompromis med varnostjo in reprezentativnostjo vzorca na robovih sumljivih področij, npr. na robu večjega odprtega pobočja, vseeno pa stran od krošenj morebitnih dreves. Posebno pozornost namenimo neenakomerni, spihani, snežni odeji. V takšnih situacijah so tipično plazovne razmere precej različne npr. na grebenih in v grapah.

Metode preizkusa

V grobem lahko metode razdelimo na dve skupini:

1. Posredne: Na eni strani so metode, kjer na čim manjšem območju simuliramo precej nenaravne dodatne obremenitve na snežno odejo, na osnovi katerih lahko sklepamo na stabilnost snežne odeje. Prednosti takšnih metod sta praktičnost in hitrost izvedbe, vendar so lahko nekoliko manj natančne. Tipičen predstavnik takšne metode je norveška metoda.
2. Neposredne: Na drugi strani so metode, kjer na relativno velikem območju testiramo direktne učinke naših naravnih aktivnosti oz. dodatnih obremenitev na snežno odejo, kot sta smučanje in hoja. Takšne metode so natančne in relevantne, vendar tudi časovno potratne. Tipičen predstavnik takšne metode je švicarska metoda.

V ZDA in Kanadi se uporabljajo malenkost drugačne, vendar v svoji osnovi še vedno zelo podobne metode:

• Compression Test (CT)
• Extended Column Test (ECT)
• Rutschblock Test
  

Prerez snežne odeje

S prerezom snežne odeje dobimo vpogled v strukukturo in lastnosti posameznih delov snežne odeje oz. njen profil. S prerezom lahko identificiramo tako imenovane kritične plasti v snežni odeji. To so deli, kjer so snežne plasti med seboj slabo sprijete in se nahajajo na mestih, kjer se trdota snega občutno spremeni. Znano je, da se plaz navadno sproži ravno na teh slabo sprijetih kritičnih plasteh snežne odeje. Izjema so talni plazovi, kjer se sproži celotna snežna odeja. Posredno lahko iz prereza snežne odeje ugotovimo tudi zgodovino padavin (sneg, dež) na tem območju.

Prerez snežne odeje izvedemo v naslednjih korakih do stanja kot ga prikazuje Slika 1:

1. V sneg izkopljemo navpično luknjo do globine 1,5m oz. do tal; pod to globino je namreč vpliv človeške teže na snežno odejo zanemarljiv.
2. Prednjo steno profila poravnamo in zgladimo z lopato ter kasneje še s kapo ali rokavico, da izstopijo posamezne plasti, ki jih ob straneh označimo.
3. Določimo trdoto posameznih plasti. V vsako plast skušamo poriniti pest, štiri prste, en prst, svničnik in nož. Pozorni smo na sosednje plasti, ki se po trdoti razlikujejo in s tem identificiramo mejne kritične plasti. Npr. mehka plast na ledeni podlagi, plast plovnega snega med dvema tršima predeloma...

Slika 1: Shema prereza snežne odeje. Kritične plasti so označene rdeče.

Norveška metoda

Z norveško metodo preizkušamo drsnost kritičnih plasti snežne odeje. V ta namen moramo kritične plasti nujno predhodno identificirati, kar naredimo s prerezom snežne odeje. Ta metoda je ena najpogosteje uporabljanih, saj za njeno izdelavo izurjen gornik ne potrebuje več kot par minut.

Slika 2: Norveška metoda preizkusa drsnosti kritičnih plasti snežne odeje. [Vir: ZT-ŠAO Velenje]

Slika 3: Shema pomembnih segmentov plasti snežne odeje pri norveški metodi. Rdeče dele snega odstranimo, zelene dele vlečemo z lopato v nakazani smeri.

Sledi preizkus drsnosti vseh posameznih kritičnih plasti po postopku kot ga prikazujeta sliki 2 in 3:

1. Po izdelavi (navpičnega) snežnega profila odrežemo spodnjo stranico pravokotno na pobočje (Slika 3).
2. S površine snežne odeje odstranimo nesprijet novo zapadli sneg.
3. Z lopato izrežemo snežno klado v obliki trapeza z dimenzijami 80 x 60 x 20 cm. Lahko si pomagamo s širino lopate, ki znaša 20 cm. V lopatah so torej dimenzije klade 4 x 3 x 1.
4. Ročaj lopate prepognemo za 90 stopinj in jo zataknemo v snežni jarek do prve kritične plasti. Pri tem se konica lopate ne sme zažirati v kritično plast, sicer bo meritev napačna! To elegantno dosežemo s pravilno debelino plasti snega nad kritično plastjo ki jo testiramo (20 cm). Pri tem je seveda možno, da moramo del snežne odeje nad testirano plastjo odstraniti (rdeča polja na Sliki 3).
   
5. Ročaj lopate z eno roko potiskamo proti kladi, da nam lopate ne vleče iz jarka, z drugo roko pa vlečemo za konec ročaja v smeri pobočja. Priporočljiva je uporaba lopate z vgrajenim dinamometrom.
6. Ob zdrsu snežne klade ocenimo nevarnost na podlagi izmerjene sile in Tabele 1.
7. Tako preizkusimo vse kritične plasti, če jih je več.
8. Na koncu luknjo zasujemo.

Tabela 1: Interpretacija rezultatov norveške metode.

Vlečna sila / oznaka na lopati	Ocena nevarnosti	Ukrepi na turi
< 10 daN	splošna	Izogibajmo se temu pobočju.
10 - 20 daN	velika do zmerna	Previdnost pri izbiri smeri/poti.
> 20 daN	majhna

Švicarska metoda

Preizkus drsnosti kritičnih plasti v sprijeti snežni odeji po švicarski metodi, imenovan tudi preizkus s snežno klado, zajema precej večji izsek snežne odeje kot norveška metoda. V skupini potrebujemo za izvedbo vsaj 20 minut, vendar pa je s stališča realnosti obremenitev na snežno odejo, le-ta precej boljša kot norveška metoda. Najpogosteje jo uporabljamo takrat kadar vemo, da bomo pobočje prečili večkrat in takrat ko želimo natančnejše podatke o preteklem vremenskem dogajanju.

Slika 4: Švicarska metoda preizkusa drsnosti kritičnih plasti snežne odeje. [Vir: ZT-ŠAO Velenje]

1. V sneg izkopljemo jarek dolžine 3m in globine do 1,5m.
2. Ob straneh izkopljemo kanal širine 0,5m in dolžine 2m.
3. Tako dobimo snežno klado dimenzij 2m x 1,5m x 1,5m, kot prikazuje Slika 4.
4. Med kopanjem pazimo, da nas na spodnjem delu klada ne zasuje. Smiselno si je navezati lavinsko vrvico, ali se celo navezati na vrv, da je eventuelno odkopavanje zasutega enostavno.
5. Zadnjo stranico klade s pomožno vrvico odžagamo do tal.
6. Test poteka tako, da na klado stopi smučar, sledijo počepi smučarja in skoki s smučmi na nogah. Če se klada še ni zrušila, nadaljujemo s skokom enega in nato še dveh na klado, brez smuči.
7. Na podlagi zdrsa klade ocenimo stopnjo nevarnosti snežnih plazov po Tabeli 2.
8. Na koncu luknjo obvezno zasujemo.

Tabela 2: Interpretacija rezultatov švicarske metode.

Zdrs klade	Ocena nevarnosti	Ukrepi na turi
Spontano med kopanjem ali žaganjem klade.	nevarno (5)	Izogibajmo se odprtim pobočjem.
Pri obremenitvi s smučmi na nogah.	nevarno (4)	Čez odprta pobočja gremo posamično v lavinski razdalji 20-30m.
Pri počepih ene osebe s smučmi (4x).	sumljivo (3)	Na sumljivem pobočju je lahko le ena oseba hkrati.
Pri skokih ene osebe s smučmi na nogah (4x).	sumljivo (2)	Med udeleženci povečamo medebojno razdaljo na 10m.
Po skoku ene osebe brez smuči.	varno (1)	Splazitev odprtih pobočij je možna le v redkih primerih - upoštevamo pravila varne hoje.
Klada ne zdrsne niti po skoku dveh oseb brez smuči.	varno (0)	Smučanje na odprtih pobočjih je varno.

Iskanje in reševanje s plazovno žolno - tovariška pomoč

Plazovi v zimskem času predstavljajo eno največjih nevarnosti za obiskovalce gora. Po zadnjih statistični podatkih ima zasuta oseba po 15 min še 92 % možnost preživetja. Nato možnost preživetja strmo pada, po 35 min je le še 26 %, po dveh urah pa nekaj manj kot 15 % (Slika 1). Zato je zelo pomembna takojšnja tovariška pomoč. Le osebe, ki so v neposredni bližini plazu, lahko v 15 min najdejo in izkopljejo zasutega. To pa je mogoče samo takrat, ko ima zasuti na sebi prižgano in delujočo žolno, iskalci pa prav tako delujoče žolne, sonde in lopate.
Za pričetek organiziranega reševanja (s strani GRS) je potrebno veliko več časa.

Slika 1: Krivulja preživetja pod plazom

Nekaj malega o žolnah

Plazovna žolna je baterijsko napajana sprejemno-oddajna naprava. V normalnih pogojih služi kot oddajnik – vir elektromagnetnih valov določene frekvence in s tem določa položaj imetnika. To isto napravo pa lahko s preklopom spremenimo v sprejemnik (detektor) in z njim iščemo in lociramo zasutega s podobno napravo.
Razvoj žoln se je začel v 60. letih prejšnjega stoletja. Prvotno so različni proizvajalci izdelovali žolne, ki so delovale pri različnih frekvencah. Danes  vse žolne delujejo na enotni frekvenci – 457 kHz.
V Sloveniji sta se z razvojem plazovnih žoln ukvarjala dr. Avčin in dr. Jeglič. Njuna žolna je delovala pri 108 kHz in bila precej nepraktična. Oddajnik paličaste oblike se je nosilo okoli vratu, kot sprejemnik pa je služil tranzistorski radio. Prav onadva sta prva tako napravo poimenovala lavinska žolna. Pisk na sprejemniku je bil namreč podoben žolninemu dolbljenju luknje v drevo. V spomin dr. Avčinu v Sloveniji vse oddajno-sprejemne naprave za iskanje zasutih v snežnem plazu imenujemo »žolne«.

Vrste plazovnih žoln

Dandanes je na tržišču veliko število različnih plazovih žoln. Razlikujejo se po obliki prikaza signala (analogni, digitalni) in po številu anten (ena, dve ali tri antene).
Pri analognih modelih signal zaznavamo s piskom, le-ta je lahko različne jakosti, odvisno od oddaljenosti zasutega, pri nekaterih žolnah pa je jakost signala dodatno prikazana s svetlečimi diodami.
Digitalne žolne imajo vgrajen mikroprocesor, ki pretvarja analogni signal v digitalnega ter tako omogoča digitalni prikaz oddaljenosti do zasutega, smer iskanja pa je prikazana s puščico.
Vse žolne oddajajo na eni anteni, sprejemajo pa lahko z večimi. Dodatne antene bistveno pripomorejo k lažjemu iskanju zasutega.
Žolne z eno anteno imajo zelo velik obseg iskanja (sprejema), tudi do 80 m, vendar le, ko je žolna s katero iščemo, vzporedno s silnicami zasute žolne. Če je takšna žolna pravokotna na silnice iskalne žolne, je razdalja, pri kateri zaznamo iskano žolno, bistveno manjša (Slika 2).

Slika 2: Različni položaji oddajne žolne glede na silnice sprejemne žolne. (A) iskalna žolna (sprejemnik) je pravokotno na silnice oddajne žolne --> z enoantensko žolno signala ne zaznamo, (B) iskalna žolna je vzporedno s silnicami oddajnika --> z enoantensko žolno imamo maksimalen signal, (C) iskalna žolna je pod kotom 45° glede na oddajnik --> pri enoantenski žolni zaznamo šibek signal

Pri dvoantenskih žolnah sta v eni napravi dve anteni, ki sta pravokotni ena na drugo. Tako ostane jakost signala skoraj nespremenjena, tudi če sta iskana in iskalna žolna postavljeni pravokotno.
Pri žolnah z eno ali dvema antenama se lahko pojavijo t. i. navidezni maksimumi. Pri iskanju dobimo dva maksimuma signala, nad mestom zasutega (ki je v sredini med obema maksimumoma) pa ni nobenega signala. (Slika 3). Ta problem je bolj izrazit pri globoko zasutih. Če imamo žolno z eno ali dvema antenama, se moramo tega zavedati in iskanje ustrezno korigirati (glej tudi iskanje globoko zasutega).
Žolne s tremi antenami imajo poleg dveh pravokotnih anten še dodatno majhno anteno, ki je pravokotna na preostali dve in se vklopi šele v bližini oddajne žolne. Pri tem dobimo le en maksimum, ki pa je točno nad zasuto žolno (Slika 3).

Slika 3: Navidezni maksimum pri eno- in dvoantenskih žolnah (vir: Pieps)

Nekatere žolne imajo dodane še druge funkcije kot so višinomer, termometer, kompas, merilnik naklona...), ki pa ob pogosti uporabi močno zmanjšajo življenjsko dobo baterij. Dodatne funkcije uporabljamo le na mestih, kjer je verjetnost, da nas zasuje, minimalna.

Uporaba posameznih žoln je zelo specifična, zato je potrebno najprej prebrati navodila za uporabo, se spoznati s karakteristikami posamezne naprave, predvsem pa vaditi, da bomo, če slučajno pride do sprožitve plazu in zasutja prijatelja vedeli kako ravnati in ne šele takrat začeli brati navodila za reševanje zasutega.

V nadaljevanju so opisani splošni postopki reševanja s plazovno žolno. Da bomo čim bolj skrajšali čas iskanja, pa je nujno potrebno proučiti specifična navodila za žolno, ki jo imamo.

Iskanje in reševanje enega zasutega s pomočjo lavinske žolne, sonde in lopate

Iskanje z žolno

Če se sproži plaz in pri tem zasuje gornika, najprej skušajmo ohraniti mirno kri. Tovariša, ki ga je zajel plaz, opazujemo, poskusimo si zapomniti mesti, kjer ga je zajel plaz in kjer smo ga nazadnje videli (Slika 4, točki A in B).
Ko se plaz ustavi, najprej preverimo, če kakšen del telesa ali opreme gleda iz plazovine, označimo mesto, kjer je bil prijatelj zadnjič viden, nato pa s prekopom žolne na sprejem (search) začnemo z iskanjem. Iskanje začnemo na mestu, kjer smo ponesrečenega zadnjič videli (Slika 4, točka B) in nadaljujemo v smeri daljice AB (Slika 4 – šrafirano območje, Slika 5 – znotraj črtanih črt).

Slika 4: Pregled plazovine (A) – mesto zajetja, (B) – mesto izginotja, šrafirano rdeče – primarno območje iskanja (vir: Ortovox)

Ko začnemo z reševanjem, je priporočljivo izklopiti telefone in druge naprave, ki oddajajo elektromagnetne valove (npr. radijske postaje..). Pri uporabi teh naprav prihaja do medsebojnega vpliva, kar ima za posledico nezanesljivo delovanje žolne (npr. žolna se samodejno izklopi). Na to moramo biti pozorni tudi pri nameščanju žolne. Priporočljivo je, da sta žolna in telefon oddaljena vsaj 30 cm (ne nosimo prižganega telefona v notranjem žepu jakne, zraven pa imamo pripeto žolno!). Med iskanjem pa je najbolje telefon kar izklopiti.

Iskanje z žolno poteka v treh fazah (Slika 5):

• Grobo iskanje – iskanje signala,
• Fino iskanje – iskanje po elektromagnetnih silnicah,
• Točkovno iskanje – iskanje v križu.

Slika 5: Faze iskanja z žolno

Grobo iskanje (iskanje z žolno, dokler ne najdemo signala). V primeru, da smo edini reševalec in je plaz ožji (širina do 40 m), gremo po sredini plazovine. Pri širših plazovinah en reševalec (ali dva reševalca) uporabi cik-cak tehniko, pri čemer moramo paziti, da je maksimalna razdalja med obrati 40 m (pri nekaterih žolnah npr. Pieps Freeride celo manj – 20 m). Obrate lahko zaključujemo približno 20 m od roba plazovine. (Slika 6a, b).
Če je reševalcev več, naj oseba, ki se najbolje psihičo počuti, prevzame koordinacijo reševanja. Enega člana postavimo za opazovalca, da nas ob morebitnem ponovnem plazenju snega opozori, drugi naj obvesti reševalce (GRS), ostali pa naj pričnejo (po površinskem pregledu plazovine) z iskanjem. Iskanje poteka v puščicah (Slika 6c), razdalja med posameznimi reševalci je odvisna od vrste žoln, nekje med 20 in 40 m. Ko prvi najde signal, označimo to mesto, fino iskanje nadaljuje najbolj izkušen v iskanju, ostali pa pripravijo preostalo reševalno opremo (sondo, lopate).

Slika 6: Različni načini grobega iskanja (A) iskanje enega reševalca na ozki plazovini, (B) iskanje enega reševalca na široki plazovini – tehnika cik-cak, (C) iskanje večih reševalcev – iskanje v puščicah (vir: BeaconReviews.com)

Fino iskanje (od pričetka signala do približno 3 m oddaljenosti od žrtve). Ko najdemo signal, to mesto označimo, saj nam tako ob morebitni izgubi signala ne bo potrebno ponavljati grobega iskanja. Postopek finega iskanja je odvisen od vrste žolne.
Pri digitalnih žolnah sledimo puščici na ekranu, ki nas po silnici privede do zasutega. Pozorni moramo biti, da se razdalja pri tem zmanjšuje. Če se povečuje, se moramo obrniti za 180°, saj nas sicer signal vodi do zasutega po daljši poti (Slika 7).

Slika 7: Iskanje po silnicah

Pri analognih žolnah pa uporabljamo metodo koordinatnega sistema. Ko zaznamo signal, se začnemo premikati v smeri močnejšega signala. Ko se jakost zmanjša, se vrnemo na mesto z najmočnejšim signalom, zmanjšamo občutljivost sprejema (razdaljo) za eno enoto, ter pravokotno na prvotno smer ponovno iščemo najmočnejši signal. Ko preklopimo na najnižjo razdaljo, lahko pričnemo s točkovnim iskanjem (Slika 8).

Slika 8: Fino iskanje po metodi koorinatnega sistema: (A) – zaznamo ton , od (A) do (B) ton narašča, proti (C) pa se jakost tona zmanjšuje. Vrnemo se na točko (B) in zmanjšamo občutljivost ter nadaljujemo pravokotno na začetno smer. (D) – jakost tona spet narašča, v ( E) je največja zato tu zopet zmanjšamo občutljivost in spremenimo smer. (F) Naraščajoča jakost tona nas vodi do zasutega (vir: bergpunkt.ch)

Točkovno iskanje Velja za obe vrsti žoln, za analogno in digitalno, obstajajo pa posamezne specifike za določene tipe žoln, zato je nujno potrebno prebrati navodila za uporabo. Pri točkovnem iskanju smo z žolno tik nad površino snega. Žolno premikamo počasi in enakomerno v obliki križa. Žolne/roke ne obračamo, žolna naj gleda vedno v isto smer. Iščemo najmanjšo razdaljo do zasutega oziroma najmočnejši signal (Slika 9). Ko najdemo najmanjšo razdaljo, jo označimo (npr. z rokavico) in pričnemo s sondiranjem. Pri točkovnem iskanju ne izgubljamo časa z iskanjem najmanjše razdalje, ki jo lahko prikaže žolna. Nekako pri razdalji 0,5 m lahko začnemo s sondiranjem. Sondiranje je namreč veliko hitrejše kot točkovno iskanje.

Slika 9: Točkovno iskanje (vir: BeaconReviews.com)

Pri iskanju z žolno si skušajmo zapomniti principa pristajanja letala. Ko je letalo daleč od letališča, je visoko v zraku in leti z veliko hitrostjo. Bližje je letališču, manjša je njegova hitrost in višina. Podobno kot letalo, ravnajmo z žolno. Pri začetnem – grobem iskanju jo držimo v obeh rokah, s komolci ob telesu, v višini pasu, ne mahamo z roko okli telesa ampak obračamo celotno telo, dokler ne zaznamo signala. Žolno držimo vzporedno s površino (bodimo pozorni na to, posebno ko iščemo po plazovini navzdol). Med grobim iskanjem in delom finega iskanja nekje do 10 m oddaljenosti od žrtve hodimo hitro (približno 1 m/s). Bližje kot smo zasutemu, počasneje hodimo in nižje spuščamo žolno. Nekje pri 1–3 m držimo žolno tik nad snežno površino, premikamo jo 20–30 cm/s, žolne ne obračamo (vedno mora biti obrnjena v isto smer). Pri točkovnem iskanju smo tik nad površino, žolno pomikamo se počasneje, odvisno od vrste žolne (Slika 10).

Slika 10: Princip pristajanja letala

Sondiranje

Ko najdemo najmočnejši signal (najmanjšo razdaljo med dvema žolnama) pričnemo s sondiranjem. Sondo držimo z obema rokama. Sondiramo pravokotno na površino in ne vertikalno (Slika 11). Žolna nas namreč pripelje do najmanjše razdalje, kar pa ni nujno, da je direktno nad žrtvijo. Izjema je organizirano reševanje, kjer sondiramo navpično.

Slika 11: Sondiramo pravokotno na podlago

Obstaja več načinov sondiranja (Slika 12), vedno pa začnemo na mestu najmočnejšega signala. Pri sondiranju moramo biti tudi pozorni, da razdalja med posameznimi vbodi ne presega 30 cm, kolikor naj bi znašala minimalna širina človeka.

Slika 12: Različni načini sondiranja (A) v kvadratu, (B) v krogu), (C) v polžu

Izkopavanje

Izkopavanje zasutega je časovno najpotratnejši del reševanja. Iskanje z žolno poteka 2–5 min, sondiranje do 2 min, čas kopanja pa je močno odvisen od globine žrtve. Če je žrtev zakopana 1 m globoko, v idealnih pogojih potrebujemo 11–17 min, da pridemo do glave. Da odkopljemo ponesrečenca v celoti, pa moramo prekopati približno 3–4 kubične metre snega (1–1,5 tone snega!). Zato je zelo pomembno, da izkopavamo premišljeno in načrtovano.
Pri izkopavanju sondo vedno pustimo v snegu. S tem preprečimo, da bi stali na žrtvi ali da jo zgrešimo. Nikoli ne kopljemo tik ob sondi, ampak začnemo kopati na spodnji strani sonde, približno na oddaljenosti 1–1,5x globine žrtve (če je žrtev 1 m pod plazom, začnemo kopati 1,5 m pod sondo). Kopljemo lahko frontalno ali pa v obliki stožca, odvisno od števila reševalcev, globine zasutega, naklona….. Če je kopačev več, se lahko razporedijo v obliki stožca v razdalji enega zamaha (Slika 13A). Kopljemo in odmetavamo s celim telesom in ne samo z rokami. Kopači naj se menjajo v vodstvu (Slika 13B). Ko pridemo do žrtve, skušamo najprej odkopati glavo, očistiti obraz in sprostiti dihalne poti. Pri tem skušajmo ugotoviti, ali ima žrtev zračni žep. S TPO pričnemo takoj, ko odkopljemo glavo (če ponesrečenec ne diha). Preostali reševalci odkopljejo ponesrečenca do konca in pripravijo prostor za ponesrečenca.

Slika 13: Strateško izkopavanje:(A) Razporeditev kopačev in razdalje med njimi, (B) način in smer odmetavanja, (C) menjava kopačev

Za čim uspešnejše izkopavanje je pomembna:

• strategija (razporeditev moštva, načrtovanje nadaljnjih postopkov),
• moč, sposobnost (energijo maksimalno izkoristiti, ustrezen položaj telesa) in
• tehnika (metoda odkopavanja).
  

Iskanje več zasutih s pomočjo lavinske žolne, sonde in lopate

Reševanje več zasutih je zahtevnejše, zato je pomembno, da zares dobro obvladamo reševanje enega zasutega.
Če smo edini reševalec, se iskanje več zasutih bistveno ne razlikuje od reševanje enega. Ko izkopljemo prvo žrtev ga oskrbimo, mu izklopimo žolno in nadaljujemo z grobim iskanjem naslednje žrtve. V primeru, ko nam lahko pri izkopavanju pomagajo tudi drugi reševalci, označimo mesto ponesrečenca s sondo, vzamemo drugo sondo in nadaljujemo z iskanjem. Pri tem si lahko pomagamo z eno od spodaj opisanih splošnih tehnik iskanja ali pa s tehnikami, ki so lastne določeni vrsti žoln. Zato je zelo pomembno, da dobro poznamo svojo žolno. Te specifične tehnike tu ne bodo opisane.

Metoda treh krogov

To metodo lahko uporabljamo za iskanje več zasutih s katero koli žolno.
Prvo žrtev najdemo kot je opisano zgoraj (iskanje enega zasutega). Medtem ko drugi reševalci pričnejo z izkopavanjem, nadaljujemo z iskanjem drugega zasutega tako, da se za približno 3 m odmaknemo od žrtve (označene s sondo) in okoli te sonde naredimo krog. Pazimo, da smo ves čas enako oddaljeni od sonde. Hodimo počasi (1 m/s). Na plazovni žolni oprezamo za nenadno, drastično spremembo v razdalji. Smerna puščica nas v tem primeru ne zanima. Pri analogni žolni preklopimo na še komaj slišni signal in iščemo nenaden močnejši pisk. Če v prvem krogu ne zaznamo spremembe v razdalji, se pomaknemo še za 3 m dlje od prve žrtve in ponovimo hojo v krogu. Na ekranu mora biti sedaj razdalja ves čas okoli 6 m. Če se ta nenadoma zmanjša, začnemo s točkovnim iskanjem. Če tudi v drugem krogu ne najdemo žrtve, se pomaknemo še za 3 metre dlje in ponovimo hojo v krogu. Če tudi po treh krogih ne najdemo drugega zasutega, pričnemo z grobim iskanjem (Slika 14).

Slika 14: Iskanje več zasutih z metodo treh krogov (vir: BeaconReviews.com)

Metoda mikro trakov

Prvo žrtev najdemo kot je opisano zgoraj (iskanje enega zasutega). Medtem ko preostali reševalci izkopavajo zasutega, se pomaknemo približno 3 m nazaj v smer, po kateri smo prišli. Plazova žolna naj bi kazala razdaljo do prvega zasutega 3 m. Nato pričnemo z grobim iskanjem, le da so razdalje med obrati 2–5 m.. Trakovi naj bodo dolgi do največ 15 m. Tu iščemo nenadno spremembo v razdalji in smeri. Ko se razdalja nenadoma zmanjša, pričnemo s točkovnim iskanjem. Če nas žolna vodi do prve žrtve, se vrnemo na mesto, kje smo pričeli s točkovnim iskanjem in nadaljujemo z iskanjem (Slika 15).

Slika 15: Iskanje več zasutih z metodo mikro trakov (vir: BeaconReviews.com)

Iskanje globoko zasutih z eno- ali dvoantensko žolno

tbd... ???