Reševanje padlega

Padec soplezalca je dogodek, pri katerem nam soplezalec (napredujoči ali kot drugi) zaradi padca obvisi na vrvi. Pri padcu lahko pride do poškodb soplezalca in do izgube ali otežene komunikacije v navezi.

Reševanje padlega ni nadomestilo za strokovno reševanje gorske reševalne službe, temveč zgolj postopek, s katerim padlega zavarujemo in ga spravimo na varno mesto. Običajno nato počakamo na gorsko reševalno službo, ki opravi reševanje iz stene.

Pri padcu soplezalca moramo računati na stres in paniko. Zato je dobro obvladovanje postopkov reševanja toliko pomembnejše in nujno. Prav tako je praktično nemogoče predvideti vse možne situacije, ki nas lahko doletijo, in zato tudi ni mogoče predvideti vseh možnih rešitev ter jih zapisati v Alpiročnik. 

Opis osnovnih možnih situacij

Zaradi veliko možnih situacij, ki se lahko zgodijo pri padcu v navezi, je nemogoče opisati vse poteke in postopke reševanja za vsako posamezno situacijo. Za lažje razumevanje in opisovanje bomo zato možne situacije razdelili na nekaj osnovnih tipov situacij, iz katerih lahko nato postopke reševanja kombiniramo in pokrijemo večino možnih situacij.

V nadaljnjem besedilu ločimo dve osnovni vlogi:

• reševalec je plezalec, ki je v času padca na sidrišču ter mora po padcu ukrepati in izvajati postopke reševanja padlega;
• padli je plezalec, ki je padel.

Padec drugega v navezi

Ko pade drugi navezi, ki je varovan od zgoraj, govorimo o padcu drugega v navezi. Takšen padec je s stališča reševanja relativno enostaven, ker ima (običajno) reševalec varovalno vrv v samozateznem načinu. To postopek reševanja skrajša. V tem primeru se mora reševalec odločiti, ali bo po opravljenih osnovnih postopkih ob padcu padlega spustil niže ali pa ga bo s škripcem potegnil na sidrišče.

Padec prvega v navezi

Padec prvega v navezi je nevarnejši in bolj zapleten, saj so padci napredujočega daljši in zato obstaja večja možnost poškodb padlega, kar dodatno oteži reševanje. V osnovi so pri padcu prvega v navezi verjetne naslednje situacije:

• prvi v navezi pade blizu ali celo mimo sidrišča;

Prvi pade mimo sidrišča

• prvi v navezi pade daleč nad sidriščem.

Prvi v navezi pade daleč nad sidriščem

Prvi koraki ob padcu

Ne glede na situacijo so osnovni nujni koraki po padcu soplezalca naslednji.

• Oceni situacijo. Razmisliti moraš, kdo ti lahko pomaga, ali je v bližini še kaka naveza, katero opremo imaš na voljo, v kako odročni steni plezata in kaj je cilj reševanja (dvig padlega, spust na polico, …). Predvsem pa se moraš zavedati vseh objektivnih in drugih nevarnosti, ki prežijo na tebe in na padlega. Prvo pravilo reševanja je namreč, da ne ogrožaš reševalcev – v tem primeru sebe.
• Vzpostavi komunikacijo s padlim. Zelo pomembno je, da dobiš vsaj približno sliko o obsegu poškodb. Preveri, v kakšni meri (če sploh) lahko padli pomaga (sodeluje) pri reševanju. Čeprav se čudno sliši, je pomembneje oblikovati učinkovit načrt reševanja kot brezglavo nuditi pomoč padlemu, četudi ta še tako kriči in zahteva takojšnjo pomoč. Kričanje je sicer dober znak, ker pomeni, da je padli pri zavesti in da diha. Bolj resno je, če je padli tiho). Ne pozabi zaščititi padlega pred dodatnimi poškodbami.
• Preveri, katero opremo imaš na voljo za reševanje. Že pred vzponom morata oba s soplezalcem vedeti, katero opremo imata s seboj, vključno s prvo pomočjo.
• Oblikuj načrt reševanja in ga pojasni tudi padlemu. Povej ga jasno in razumljivo, govori spodbudno. Padlemu (še posebej, če je poškodovan) ne smeš dati vedeti, da te je strah. Ostati moraš priseben in suveren v potezah, ki jih vlečeš. Neodločnost in premišljanje te lahko staneta dragocenega časa. Zelo pomembno je, da je načrt dobro oblikovan, saj ga boš pozneje zelo težko spreminjal brez dodatne izgube časa. Ker reševanje zahteva rokovanje z glavno vrvjo, bodi še posebej pozoren na to, da vsak korak dvakrat preveriš. 
  
• Prva pomoč. Če ima padli življenjsko ogrožajoče poškodbe (nezavest, ne diha, krvavitve) se moramo takoj spustiti oz. povzpeti do njega ter mu nuditi prvo pomoč. Reševalec se mora zavedati, da postopki reševanja trajajo. Če ima padli kritične življenjske poškodbe, ga je treba nujno najprej oskrbeti in stabilizirati njegovo stanje.
  

Večstopenjska pomoč

Ker je vsaka situacija edinstvena, je zelo malo verjetno, da bomo vedno uporabljali enako metodo pomoči. Lahko se zgodi, da bomo prisiljeni uporabiti kombinacijo vseh.

Na izbiro metode oz. pomoči pomembno vplivajo dejavniki, kot so stanje soplezalca, prisotnost poškodbe, oddaljenost soplezalca, trenje vrvi in metoda varovanja. Pomoči se lotimo večstopenjsko, in sicer po pravilu od lažjih proti zahtevnejšim postopkom. To navadno sovpada tudi s trajanjem manevra (hitre metode – obsežnejše metode).

Najprej se je treba odločiti, ali je potrebno dvigovanje soplezalca ali pa ga lahko enostavno spustimo, kar je navadno bistveno hitrejše.

Nadzorovan spust padlega  

Ko padli obvisi na vrvi, je lahko glede na situacijo včasih bolje, če padlega spustimo k sebi na sidrišče ali na bližnjo polico. V primeru spusta napredujočega lahko kontroliran spust opravimo s popuščanjem varovalne vrvi. Če pa moramo spustiti padlega, ki ga imamo vpetega v samozatezni način, je potrebno nekaj več previdnosti, zlasti ob uporabi starejših avtoblokirnih naprav (Reverso, ...), ki ne omogočajo enostavnega oziroma nadzorovanega spuščanja na način, kot ga omogočajo njihovi sodobni nasledniki (Reverso3, ATC Guide, ...). Pri novejših napravah je dovolj, da vrv med popuščanjem napeljemo skozi obračalno vponko v sidrišču ali pa jo jo popuščamo tako, da jo stalno držimo. Hkrati z drugo vponko zavrtimo varovalo, da avtoblok spusti. Podroben postopek je opisan v poglavju Varovanje.

Dvig padlega

V primeru dvigovanja delimo metode pomoči na tri stopnje:

1. Poteg vrvi.   
2. Enojni škripec.   
3. Švicarski škripec.

Kadar je soplezalec blizu in potrebuje samo kratko pomoč čez zahteven prehod, uporabimo prvo stopnjo (poteg vrvi). Kadar pa potrebuje daljši dvig ali je od varovalca precej oddaljen, je najbolje takoj uporabiti švicarski škripec.

Osnovni postopki reševanja

Pri nesreči je glavni cilj reševalca čimprej pomagati padlemu. Zato si mora najprej osvoboditi roke (ker ob padcu drži varovalno vrv), sprostiti glavno vrv, da bo lahko na njej izdelal škripec (ali spustil padlega niže), in nato dvigniti padlega k sebi.

Da dosežemo te glavne cilje je treba v splošnem izvesti naslednje korake reševanja:

• zaustavitev padca;
• aretacija obremenjene vrvi;
• vzpostavitev komunikacije s padlim in nudenje prve pomoči;
• če lahko padlega spustimo na polico niže, izvedemo kontroliran spust padlega;
• prenos obremenitve;
• vzpostavitev samozateznega sistema za pobiranje vrvi;
• izdelava škripčevja.
  

Aretacija obremenjene vrvi

Ko pride do padca, varujoči padec zaustavi s pomočjo varovala ali polbičevega vozla. Pri tem drži varovalno vrv, da prepreči nadaljnji zdrs vrvi. Da lahko izvede katerikoli naslednji korak, mora obremenjeno vrv najprej aretirati in si tako osvoboditi roke.

Aretacija je postopek, s katerim fiksiramo obremenjeni del vrvi. Zaradi stalnega zagotavljanja dodatne varnosti je pomembno, da se posamezni koraki v celotnem manevru vedno prekrivajo tako, da v nobenem trenutku ne pride do pomanjkljivega ali šibkega varovanja.

Aretacija v primeru uporabe polbičevega vozla

V primeru uporabe polbičevega vozla izdelamo pod polbičevim vozlom (ki trenutno drži obremenitev) polvozel (ali mulin vozel) in varovalni vozel.

Aretacija polbičevega vozla.

Aretacija v primeru varovanja s ploščico na pas ali center sidrišča

V primeru varovanja s ploščico (npr. reverso ipd.) lahko aretacijo obremenjenega dela vrvi izvedemo tako, da varovalno vrv v obliki polzanke speljemo skozi vponko z matico, v kateri je vpeto varovalo in nato zaključimo z dodatnim varovalnim vozlom na glavni vrvi.

Pri aretaciji v primeru varovanja z raznimi ploščicami moramo aretirati varovalno vrv, ki izhaja iz ploščice (A). Varovalno vrv speljemo skozi vponko z matico, v kateri je vpeto varovalo (B). Pri tem pazimo, da varovalne vrvi NE izpustimo! Z zanko naredimo varovalni vozel okoli obremenjenega dela vrvi (C).

Prenos obremenitve

Za sprostitev varovalne naprave in varovalne vrvi, sledi po aretaciji prenos obremenitve: na obremenjeni vrvi s trakom ali pomožno vrvico premera vsaj 6 mm izdelamo ustrezen drsni vozel in nato v vponko v centru sidrišča ponovno izdelamo najprej polbičev vozel, nato polvozel in varovalni vozel.

Tovrstna aretacija nam omogoči odstranitev osnovnega varovanja (polbičev vozel, ploščica) ter enostavno in nadzorovano popuščanje glavne vrvi ob prenosu obremenitve v varovalo v samozateznem načinu ali gardo. Če gre kaj narobe, lahko glavno vrv ponovno aretiramo in zavarujemo.

Ko na glavno vrv namestimo pomožno vrvico, ki je s polbičem in aretacijo pritrjena v center sidrišča, previdno podremo prvotno aretacijo glavne vrvi,

Zgornja slika prikazuje prenos obremenitve z glavne vrvi na pomožno vrvico (rdeče) po opravljeni aretaciji. To naredimo tako, da na glavno vrv s prusikovim vozlom namestimo pomožno vrvico, v center sidrišča pa jo namestimo v novo vponko s polbičevim vozlom, polvozlom in varovalnim vozlom. Ko imamo to narejeno, lahko podremo aretacijo na glavni vrvi. To storimo previdno in opazujemo ali je pomožna vrvica prevzela celotno obremenitev ali ne. Če ni, potem glavno vrv ponovno aretiramo in odpravimo težavo na pomožni vrvici.

Prenos obremenitve na pomožno vrvico z dodatnim varovanjem

Ker gre v primeru prenosa obremenitve za statično obremenitev (tj. ne prihaja do premikanja sidrišča, med katerim bi lahko prišlo do odprtja vponk), lahko namesto vponk z matico uporabimo navadne vponke.

Vzpostavitev samozateznega sistema za pobiranje vrvi

Če se odločimo za dvig padlega, moramo izdelati samozatezni sistem za pobiranje vrvi, ki omogoča:

• pobiranje vrvi med dvigovanjem;
• preprečuje zdrs vrvi, ko je ta obremenjena.

Samozatezni sistem za pobiranje vrvi lahko naredimo na dva načina.

Samozatezno varovalo

Ko izvedemo prenos obremenitve lahko sprostimo varovalo, na katerem je bila vrv aretirana. Pri tem seveda nujno pazimo na izdelavo dodatnega varovanja. Varovalo nato namestimo v center sidrišča in vanj vpnemo vrv v samozatezni način. Na varovalni vrvi (neobremenjeni) zopet naredimo varovalni vozel v obliki polvozla. 

Sledi podiranje prenosa obremenitve, tj. pomožne vrvice. Pri podiranju moramo biti pazljivi in vedno držati varovalno vrv, da lahko v primeru težav prenos obremenite vedno obnovimo. 

Izdelava vozla garda

Če nimamo na razpolago varovala s samozatezno funkcijo, uporabimo vozel garda. Naredimo ga z neobremenjeno vrvjo, ki izhaja iz dodatnega varovanja. Pri vozlu garda moramo biti posebej pozorni, da ga naredimo prav in da je v samozateznem načinu tisti pramen vrvi, na katerem padli visi. Po izdelavi vozla previdno podremo aretacijo, tako da vozel garda počasi prevzame celotno obremenitev. Če se izkaže, da vozel garda ni pravilno narejen in spušča obremenjeno vrv (oz. da slednja drsi), takoj izdelamo novo aretacijo.
Glede na zapletenost (kompleksnost) opisanega postopka je za varovanje bolje uporabljati varovala s samozatezno (avtoblok) funkcijo, ki nam vse skupaj olajšajo in pospešijo.

Izdelava škripčevja

V primeru, ko je treba padlega dvigniti k sebi, mora reševalec izdelati škripčevje. Spodaj navedene različice škripčevja si sledijo po zahtevnosti izdelave in mehanskem izkoristku.

Osnova za vsa škripčevja je samozatezni sistem, ki ga izdelamo s pomočjo varovala ali vozla garda.

Poteg vrvi

Pri uporabi potega vrvi z lastno močjo vlečemo soplezalca navzgor in vrv hkrati pobiramo skozi varovalo. Ta način je učinkovit le za res kratke, zahtevne odseke v bližini sidrišča.

Enojni škripec

Enojni škripec izdelamo tako, da na obremenjeno vrv pod varovalom pritrdimo malo prižemo ali trak oz. vrvico z ustreznim drsnim vozlom. Vanj vpnemo vponko, skoznjo napeljemo neobremenjeno vrv in nato s pobiranjem vrvi v smeri navzgor dvigamo soplezalca. Kadar s to metodo nismo učinkoviti, uporabimo švicarski škripec. Škripec je zelo uporaben za hitro pomoč soplezalcu pri premagovanju težkih mest, zlasti če imamo pri sebi eno od blokirnih naprav (T-block, ropeman,...).

Enojni škripec (Vir: PV).

Švicarski škripec

Švicarski škripec nam z uporabo dodatne vrvi močno olajša dviganje, pogosto pa ga celo edini sploh omogoči, izdelamo tako, da namesto glavne vrvi (kot pri enojnem škripcu) skozi vponko napeljemo dodatno pomožno vrvico ali trak, na njem izdelamo vozel osmico in vanjo vpnemo vponko. Skozi to vponko nato napeljemo neobremenjeni del glavne vrvi in škripec je pripravljen. Pri takšnem škripcu je pomembno, da je razdalja med varovalom in vponko, skozi katero gre neobremenjena vrv, dovolj velika, da omogoča ustrezno povzemanje vrvi. Če je premajhna, dvigovanje ni učinkovito, saj je treba vseskozi premikati celotni sistem. Ob pomanjkanju opreme lahko namesto dodatne vrvice za izdelavo švicarskega škripca uporabimo prosti pramen (glavne) vrvi, s katero smo v sidrišče pritrjeni mi. V primeru velikega trenja, ga lahko zmanjšamo z uporabo dveh navadnih vponk na obeh mestih.

Švicarski škripec s trakom (Vir: PV).

Švicarski škripec z glavno vrvjo (Vir: PV).

Potek reševanja

Omenili smo že, da je nemogoče predstaviti vse možne kombinacije in situacije, v katerih se lahko znajdete ob padcu soplezalca, zato bodo v nadaljevanju opisani postopki reševanja za dva primera:

• prvi v navezi pade blizu ali celo mimo sidrišča;
• prvi v navezi pade daleč nad sidriščem.  

Padec blizu ali mimo sidrišča

(Za ta manever imamo na voljo 8 vponk z matico in sicer ima vsak član naveze 4)

Plezalec pleza naprej, varujoči ga varuje na varovalno ploščico vpeto v manevrsko zanko pasu. Je že kar precej metrov nad varovališčem, namestil je nekaj vmesnega varovanja, ko se mu odlomi oprimek. Pade v globino, leti mimo varujočega in se ustavi pod sidriščem.

Plezalec nad sidriščem, po vpetju nekaj vmesnih varoval, pade in obvisi pod sidriščem.

Najprej reševalec zaustavi padec in izvede aretacijo varovalne naprave. Po opravljeni aretaciji ima reševalec proste roke za naslednje korake postopka reševanja. V tem trenutku je ključno, da reševalec vzpostavi komunikacijo s padlim. Če se padli ne odziva ali če iz pogovora sklepamo, da potrebuje prvo pomoč, se mora reševalec spustiti do njega. To lahko naredi na več načinov:

• če ima na voljo dovolj proste (varovalne) vrvi, jo pritrdi v sidrišče in se spusti po njej do padlega;
• če ima na voljo dovolj proste (varovalne) vrvi, lahko reševalec izdela improvizirano škripčevje, s katerim sebe najprej spusti do padlega, nato pa se bo z njim povlekel nazaj do sidrišča;
• če proste vrvi ni dovolj, mora reševalec prusikariti po glavni vrvi, ki teče do padlega.

Po zaustavitvi padca reševalec nemudoma začne z aretacijo vrvi.

Pri aretaciji vrvi je pomembno, da vseskozi trdno držimo varovalno vrv.

Nujno je, da varovalni vozel dobro zategnemo in pustimo dovolj proste zanke nad varovalnim vozlom.

Da bi lahko sprostil varovalo, mora reševalec sedaj izdelati prenos obremenitve. Ker je situacija takšna, da reševalec doseže obremenjeni pramen vrvi, lahko prenos obremenitve izvede neposredno. V primeru, da obremenjenega pramena ne bi dosegel, mora reševalec izvesti prenos obremenitve neposredno nad aretacijo.

Ker reševalec doseže glavno vrv, lahko izvede prenos obremenitve neposredno na sidrišče.

Reševalec prenos obremenitve izvede s pomočjo pomožne vrvice, ki jo s prusikovim vozlom namesti na obremenjeni pramen glavne vrvi, ki teče neposredno do padlega. Če na voljo nima vrvice, lahko uporabi neskončno zanko in francoski vozel.

Za prenos obremenitve se uporabi pomožna vrvica s prusikovim vozlom na glavni vrvi. Če pomožne vrvice reševalec nima na voljo, lahko uporabi najlonski trak s francoskim vozlom.

V center sidrišča vpne navadno vponko, v katero s polbičevim vozlom, polvozlom in varovalnim vozlom aretira pomožno vrvico. Sedaj lahko podre aretacijo varovala in počasi izvede prenos obremenitve na aretirano pomožno vrvico. Ko je to storjeno, mora nujno narediti še dodatno varovanje. V center sidrišča vpne še eno navadno vponko in glavno vrv z bičevim vozlom vpne vanjo.

Pomožno vrvico, ki jo reševalec s prusikovim vozlom pritrdi najprej na obremenjeno vrv, s polbičevim vozlom in aretacijo pritrdi v vponko v center sidrišča.

V center sidrišča reševalec doda še eno vponko, v katero vpne dodatno varovanje obremenjene vrvi. Pri tem pazi, da tudi med izdelavo dodatnega varovanja vedno drži za varovalno vrv. Po izdelavi dodatnega varovanja lahko reševalec izpne varovalo.

V tem trenutku je padli zavarovan tj. dvakrat - enkrat na prenosu obremenitve in enkrat z dodatnim varovanjem neposredno na glavni vrvi.

V naslednjem koraku reševalec izpne varovalo in ga vpne v center sidrišča na samozatezni način ter skozenj spelje glavno vrv. Tako je dobil zavoro, ki jo bo potreboval med dviganjem padlega. Pod varovalom v samozateznem načinu je zopet treba narediti dodatno varovanje v obliki polvozla.

V center sidrišča reševalec vpne varovalo, ki bo služilo pobiranju vrvi med dviganjem padlega.

Pod varovalom v samozateznem načinu je nujno treba izdelati dodatno varovalo v obliki polvozla, ki preprečuje morebiten zdrs vrvi.

Glede na težo, teren in druge faktorje se odločimo ali bo zadostoval navadni škripec ali bomo morali izdelati švicarskega. Podrobnosti izdelave škripčevja so opisane v poglavju Izdelava škripčevja.

Pri izdelavi škripčevja lahko reševalec uporabi kar pomožno vrvico, ki je že od prenosa obremenitve s prusikovim vozlom pritrjena na glavno vrv. Če ima reševalec na voljo prižeme (T-block, Ropeman), lahko uporabi tudi te.

Pri dvigovanju je koristno težo padlega dvigovati z nogami - reševalec da dvižno vrv preko ramen in nato dviguje iz počepa.

Zapomni si, da se pri dvigovanju dviguje z nogami in ne z rokami. Reševalec pred dvigom počepne, si da vrv čez ramena in nato vstane.

V zadnjih metrih dvigovanja, ko je treba padlega spraviti čimbliže centru sidrišča, lahko švicarski škripec zaradi lastne dolžine to oteži. Zato si lahko reševalec pomaga in vpne vlečno vrv v vponko neposredno v manevrsko zanko padlega in tako doseže čimvečji izkoristek mehanskega prenosa.

Blizu sidrišča si lahko reševalec pomaga pri dvigovanju tako, da vpne vponko neposredno v manevrsko zanko padlega in skoznjo spelje dvižno vrv.

Ko reševalec potegne padlega na varovališče, ga mora takoj s popkovino pripeti v center sidrišča. V primeru, da se bosta v nadaljevanju spustila po vrvi, lahko reševalec predhodno izdela sidrišče za spust in padlega pripne vanj, da bo lahko reševalec nato hitreje podrl osnovno sidrišče. V primeru, da se ne bosta premikala, za zavarovanje uporabimo osnovno sidrišče.

Če reševalec oceni, da se bosta morala s padlim spustiti, izdela sidrišče za spust, v katerega bo zavaroval padlega in sebe. Ker mu padli med izdelavo novega sidrišča visi v varovalu v samozateznem načinu, je zato izdelal dodatno varovanje. Če spust ni predviden, reševalec zavaruje padlega v obstoječe sidrišče.

Reševalec lahko padlega pripne z navadno popkovino (tj. najlonski traks kavbojskim vozlom vdane v manevrsko zanko padlega, drugi konec pa z vponko z matico vpne v center sidrišča), v primeru, ko pa je padli popolnoma negiben, ga lahko zavaruje s pomožno vrvico, ki jo v centru sidrišča aretira s polbičevim in polvozlom ali mulinim vozlom ter obvezno zaključi z varovalnim vozlom. To mu bo kasneje bistveno olajšalo sprostitev vozla, če padli visi v sidrišču.

Če je padli popolnoma obnemogel, ga mora reševalec zavarovati s pomožno vrvico, ki jo na pas padlega pritrdi s kavbojskim vozlom, v center sidrišča pa s polbičevim vozlom in aretacijo. Na ta način bo lahko kasneje veliko lažje padlega izpel, saj bo samo podrl aretacijo in polbičev vozel.

Padec daleč od sidrišča

Kadar je plezalec porabil že veliko vrvi in je padel proti koncu raztežaja, je potrebno sidrišče premakniti na višjo pozicijo in od tam nadaljevati z izbranimi metodami pomoči. Takšen manever terja kar zapleteno in dolgotrajno zaporedje postopkov ter vključuje:

• aretacijo na spodnjem sidrišču;
• plezanje ob vrvi do zadnjega varovala, v katerem visi padli;
• izdelavo novega sidrišča na mestu, kjer je zadnje varovalo;
• prenost obremenitve na novo sidrišče;
• ponovno plezanje navzdol;
• podiranje spodnjega sidrišča;
• vračanje na zgornje sidrišče, od koder nato lahko pomagamo soplezalcu po postopku, opisanem v poglavju Padec mimo ali blizu sidrišča.

Na koncu velja poudariti še pomembno dejstvo, da se moramo pred začetkom opisanih manevrov prepričati ali je nosilnost sidrišča po morebitnem padcu oz. sunku še vedno ustrezna. Če temu ni tako je potrebno sidrišče okrepiti z dodatnimi fiksnimi točkami (na novo zabiti klini...). Le tako bomo lahko opisane postopke, ki sidrišče v določenih fazah dodatno obremenjujejo, izvajali varno.

Spust s ponesrečencem

Spust s ponesrečencem pride v poštev ko:

• na trenutnem sidrišču ni dovolj varno;
• so možnosti za reševanje z druge lokacije bistveno boljše;
  

Za spust se odločimo tudi na podlagi zdravstvenega stanja padlega.

S pomožno vrvico izdelamo novo sidrišče za spust ter prestavimo obe popkovini v center novega sidrišča. Vrv potegnemo ven iz sistemov nad nami, jo napeljemo skozi center sidrišča in pripravimo za spust – na koncih naredimo vozle ter jo spustimo navzdol.

Za spust s ponesrečencem reševalec pripravi 120 cm neskončno zanko, na kateri naredi vozel šestica na približno 1/3 dolžine. Sedaj na vrv namesti napravo za spust, vanjo pa z vponko z matico vpne neskončno zanko, ki jo je pripravil. Pri tem mora biti pozoren na pravilno vpetje skozi vozel šestice.

Vpetje naprave za spust za spust s ponesrečencem

V daljši konec zanke se v manevrsko zanko pasu z vponko z matico vpne reševalec, krajšo pa vpne v manevrsko zanko padlega. Reševalec namesti na vrvi še samovarovanje z machardovim vozlom in tudi to z vponko z matico vpne v manevrsko zanko.

S popkovino, ki jo ustrezno razdeli, reševalec sebe in padlega vpne v varovalo, pripravljeno za spust. Samovarovanje za spust si z vponko z matico vpne neposredno v manevrsko zanko pasu.

Tako pripravljena lahko pričneta s spustom. Če je padli v sidrišče pripet z navadno popkovino, ga mora reševalec iz sidrišča izpeti, če pa je pripet s pomožno vrvico, ki je v sidrišču aretirana, previdno podre aretacijo in sprosti polbičev vozel, dokler teže padlega ne prevzame popkovina, s katero je pripet v napravo za spust.

Ko reševalec začne s spustom najprej izpne popkovino, s katero je bil pripet v sidrišče - tako obvisi v popkovini za spust, hkrati pa s samovarovanjem za spust prepreči zdrs vrvi skozi varovalo. Nato podre še popkovino, s katero je v sidrišče pripet padli in začne s spustom.

Če padli nima prehudih poškodb, se lahko z njim spušča tako, da visi ob reševalcu. Da prepreči morebitno nihanje padlega, si ga lahko reševalec pritrdi na svoj pas z dodatno popkovino.

Reševalec si padlega namesti ob svoj bok, da ga ima na dosegu roke, če mu je treba pri spustu pomagati. V primeru spustov v prečko ali preko polic si ga lahko dodatno pritrdi s popkovino v svoj pas, poveže pa lahko tudi svojo in njegovo manevrsko zanko.

Hitri diagram postopkov

Spodnji diagram je namenjen hitremu pregledu posameznih glavnih korakov, ki jih izvajamo pri reševanju padlega. Diagram vam je lahko v pomoč tudi pri praktičnih vajah, da lahko hitro preverite pravilnost vaših postopkov.

Hitri diagram posameznih faz reševanja padlega.