Nevarnosti pri turni smuki

Turno smučanje pomeni tudi tveganje, ki je posledica nevarnosti, ki jih prinaša gorski svet v zimskem času. Smučar bo s svojim znanjem in izkušnjami tveganje zmanjšal kolikor se le da, a na nekaj dejavnikov v gorskem svetu pač ne more vplivati.

Najpogostejši vzroki za nesreče:

Padec

Vzrokov zanj je veliko, prvi je gotovo spremenljivost snežne odeje. Na urejeni smučarski progi je podlaga gladka in utrjena, pri smučanju v gorskem svetu podlaga ni utrjena, njene lastnosti pa se lahko močno spreminjajo na zelo kratkih razdaljah. S poznavanjem procesov preobrazbe snega lahko lastnosti podlage deloma predvidimo, če upoštevamo lastnosti pobočja. Dober smučar bo večino sprememb podlage pričakoval in prilagodil tehniko smučanja. Drugi vzrok za padce je razgibanost gorskega terena. Ta od smučarja zahteva izkušnje pri izbiri primerne smučine ali dobro poznavanje terena. Teren je pogosto skalnat in poraščen, kar predstavlja dodatne ovire. Večjo nevarnost predstavljajo prepadni skoki. Čeznje lahko ob nepoznavanju terena zapelje smučar, ali pa čeznje smučarja odnese trše pobočje po zdrsu. Posebnosti gorskega sveta pozimi so tudi snežni zameti, ki pogosto presenetijo smučarja. Snežni zameti so od vetra zgrajeni kupi snega, ki so na priveterni strani trši od podlage, na zaveterni pa mehkejši, v obeh primerih pa predstavljajo oviro za smučarja.Padce preprečimo z dobro tehniko smučanja, fizično pripravljenostjo, poznavanjem terena, izbiro smučine in predvidevanjem trenutnih razmer podlage.

Plaz

Plaz je snežna gmota, ki se giblje po pobočju. S seboj lahko odnese smučarja in ga pokoplje pod plazovino. V grobem delimo plazove glede na vrsto snega in na način proženja. Poznamo plazove suhega sprijetega in nesprijetega snega ter plazove vlažnega sprijetega in nesprijetega snega. Plazovi se lahko sprožijo v točki ali z napoko. Za smučarja so najnevarnejši plazovi suhega sprijetega snega, ki se sprožijo z napoko nad smučarjem, ob smučarjevi obremenitvi snežne odeje in ga odnesejo s seboj. Pravimo jim tudi kložasti plazovi. Proti plazu največ naredimo s preventivnim delovanjem. Posledice zasutja v plazu so namreč izjemno pogubne. Bistvenega pomena so lavinske napovedi, ki jih meteorološke oziroma lavinske službe povsod po Evropi podajajo v petstopenjski evropsko usklajeni lestvici. Ob ocenah nevarnosti 5 in 4 bi s smučanjem preveč izzivali naravo, ob stopnji 3 pa lahko z veliko izkušenj in previdnosti še smučamo. Razmere lahko na terenu preverimo z različnimi preizkusi, kot sta preizkusa po norveški in švicarski metodi. Turni smučar mora biti opremljen s popolno varnostno opremo, da lahko ob morebitni nesreči ukrepa učinkovito in pomaga ponesrečencu, saj je le-ta odvisen le od prisotnih ob nesreči. Ukrepanje poleg opreme zahteva usposobljenost reševalcev, v tem primeru nas samih.

Opasti

Opasti nastanejo na grebenih zaradi delovanja vetra, ki nosi sneg, ga na priveterni strani zbija in gradi opast, na zavetrni strani pa ga odlaga. Opast je nevarna zaradi porušitve, saj lahko snežna gmota sega daleč preko grebenske razi (tudi do 15 m). Teža smučarja je lahko dovolj da skupaj z opastjo izginemo na zaveterno stran grebena. Večja nevarnost opasti pa leži pod njo na zaveterni strani grebena, kjer se od vetra predelan sneg odlaga na mehko podlago in tako ustvarja izjemno nevarna področja za sprožitev snežnega plazu.

Vreme v gorah

Vreme v gorah se pogosto razlikuje od tistega v dolini. Predvsem je značilno, da so vremenski preobrati pogostejši, padavine obilnejše, temperature nižje, veter močnejši in vremenske napovedi manj zanesljive. Vsega tega se mora smučar izven urejenih smučišč zavedati, da lahko varno uživa v gorskem svetu. Vreme nam najpogosteje zagode tako, da se na terenu zmanjša vidljivost. Dovolj je že pojav visoke oblačnosti in pojavi se tako imenovana difuzna svetloba pri kateri se smučarju zmanjša globinski vid. Snežna podlaga, predvsem tista deviška, še ne presmučana, se zlije v eno samo belino. Brez opornih točk smučar ne zazna razgibanosti terena in s tem se zvečuje možnost padca. Podoben pojav se lahko pojavi tudi v meglenem vremenu. Megla pa prinaša še dodatno nevarnost, izgubo orientacije. Smučar lahko kljub dobremu poznavanju terena izgubi občutek o trenutnem položaju in tako sprejme napačne odločitve o napredovanju. V kolikor se smer izbranega spusta izkaže za nepravilno, se mora zavedati, da je povratek nazaj navzgor v globokem snegu naporen in zahteva veliko časa. Pomembno je, da si smučar v naprej ogleda smer spusta in preuči možnosti za varen spust. V gorah se pojavljajo močni vetrovi, ki z nadmorsko višino praviloma pridobivajo na moči. Smučarja lahko bistveno ovirajo na grebenih, sedlih in vrhovih. Pri samem smučanju so lahko moteč faktor kadar s seboj nosijo sneg in zmanjšujejo vidljivost. V primeru vetrovnega vremena se izogibamo izpostavljenih točk reliefa in se primerno, toplo oblečemo. Najusodnejša lastnost gorskega vremena so nizke temperature. Dokler je smučar aktiven in primerno oblečen nizkih temperatur sploh ne čuti. Drugače pa je, ko se le za hip ustavi ali je primoran za dalj časa obstati (nesreča). Neprimerno opremljen ali celo poškodovan smučar se lahko na prostem v gorah podhladi v nekaj urah. Dodaten občutek mraza povzroči veter, ki pospeši ohlajanje. Ob nesrečah, ko je podhladitev pogost zaplet reševanja, lahko veliko pomagamo že z astronavtsko alufolijo s katero ovijemo ponesrečenca.