Varovanje pri športnem plezanju

Splošen namen varovanja pri plezanju je preprečevanje bolj ali manj usodnih poškodb pri padcih. Pri športnem plezanju lahko ob upoštevanju osnovnih načel, ki veljajo za varovanje (pravilna uporaba opreme, gibanje in zbranost) resnejše poškodbe pri padcih zanemarimo. Padci so sestavni del športnega plezanja. V »frikovskih« krogih se pogosto celo sliši, da če plezalec/ka pri plezanju športnoplezalnih smeri ne pada, pleza za svojo raven pripravljenosti prelahke smeri.

Namen aktivnega varovanja pri športnem plezanju je omogočanje neoviranega, kar se da udobnega napredovanja plezalca, in mehko zaustavljanje padca po neuspelem gibu v smeri.

Aktivno varovanje zahteva od članov naveze upoštevanje štirih načel.

Varuj zbrano

Uspešno opravljen zahteven športni vzpon na meji plezalčevih zmožnosti je precej laže izvedljiv s predanim varovalcem. Če je mogoče, naj si smer pred plezanjem ogledata plezalec in varovalec skupaj. Zlasti naj si pozorno ogledata vstop v smer (do 2. svedrovca), najtežji del smeri (detajl) in mesto vpenjanja sidrišča. Dogovor o klicih med plezanjem prepreči morebitne nesporazume pozneje pri napredovanju. Primeri: hitro podajanje vrvi na težjih delih, začetek plezanja po počitku, padec ob preveliki »navitosti«, ...
Pod zbranost sodi tudi položaj varovalca. Med varovanjem naj bo postavljen blizu stene (ne povsem ob njej!), kolena naj ima rahlo upognjena, noge pa naj ima postavljene v kar se da stabilnem položaju. Ob padcu bo tako varovalec s premikom proti steni dinamično prestregel silo, soplezalec pa bo mehko obvisel na vrvi.

Zbrano varovanje (Vir: UKClimbing)

In seveda. K zbranosti varovalca ne sodijo: cigareta (pivo, rebul, monster, ...) v roki, ukvarjanje z otroki, čvekanje, zabavanje domačih živali, ležanje in sedenje.

Varuj z lokom

Zaradi (pretiranega) strahu pred padci manj izkušene naveze pogosto menijo, da je podajanje vrvi med napredovanjem nujno zmanjšati na minimum. To pomeni, da varovalec poda točno toliko vrvi, kolikor višine pridobi plezalec med napredovanjem. Vsak daljši gib se tako zavre, padec pa je kratek, a pogosto trd in neprijeten.
Lok predstavlja prav »ostanek« vrvi, ki ga varovalec vrvi zavestno pusti za primer daljših dinamičnih gibov in nepredvidenih padcev. Lok dopušča plezalcu neovirano vpenjanje, počivanje ter mehak in dinamično ustavljen padec.
Pravila za dolžino loka ni. Vrv naj usločeno prehaja v navpičnico in proti prvemu vpetemu kompletu.Vrv se ne sme vleči po tleh. V takem primeru je padec predolg – konča se lahko tudi na tleh!

Lok je OK

Varovanje z lokom zahteva pazljivost v začetnih metrih vzpona. Ob vstopu v smer podaja varovalec le zahtevano dolžino vrvi, saj se padec do vsaj drugega vpetega kompleta lahko konča z dotikom tal. Odločitev, kdaj dodati lok, je tako odvisna od izkušenj varovalca in od predhodnega ogleda poteka smeri. V plošči se doda nekoliko pozneje, v previsu pa lahko že kmalu.
Hitro podajanje vrvi je ključno za uspešen vzpon. Ko varovalec opazi, da se plezalec pripravlja za vpenjanje, hitro poda zahtevano dolžino vrvi. Po vpetem kompletu pobere odvečen del in pri tem pazi, da ohranja lok.

Varovalna naprava in vrv prispevata k dinamičnosti

Mit, da samozatezne varovalne naprave (grigri) zaradi takojšnjega ustavljanja vrvi ne omogočajo dinamičnega varovanja, ne drži. Drži pa, da moramo ob uporabi grigrija dinamično prestrezanje padca opraviti predvsem z gibanjem telesa – z gibanjem proti steni in prehodom iz rahlega počepa v izravnano držo.
Varovalne ploščice (ATC, reverso ipd.) dinamično varovanje olajšajo zaradi krajšega zdrsa vrvi skozi napravo ob padcu. Ob tem se mora varovalec še vedno z gibanjem pravilno odzvati na padec.

Dobro poznavanje delovanja varovalne naprave v vseh okoliščinah je nujno za pravilen odziv. Vsekakor je zaželeno, da se plezalci bolje seznanijo s čim več varovalnimi napravami.

Plezalne vrvi so dinamične, kar pomeni, da s svojim raztezanjem preprečujejo sunkovito in boleče zaustavljanje padcev. Raztegljivost vrvi se z uporabo manjša. Stara vrv je lahko kljub navidez dobro ohranjenemu plašču že dokaj toga in zato nevarna. Z menjavo vrvi ne odlašajmo predolgo.

Plezaj pametno

Da bi bil vzpon res sanjski, mora tudi plezalec paziti na nekaj malenkosti.

• Komunikacija z varovalcem. Že pred vzponom naj člana naveze določita signale (izraze), s katerimi bo plezalec sporočal napotke glede podajanja vrvi, počivanja in možnih padcev.
  
• Noga nikoli za vrvjo! Plezalec naj med napredovanjem nog nikoli ne postavlja med steno in vrv. Padec v takem položaju se konča z obratom na glavo in pekočo odrgnino na zadnji strani noge.
• Vpenjanje kompleta v višini ramen. Smeri v plezališčih so načeloma opremljene tako, da je vpenjanje svedrovcev mogoče z razmeroma dobrih oprimkov. To pomeni, da predstavlja pretirano iztegovanje navzgor odvečen napor. V trenutku, ko se plezalec zaloti, da se na vse pretege muči vpenjati oddaljen svedrovec, naj se umiri in raje prestavi gib više ter vpne svedrovec z udobnejšega položaja. Vpenjanje v višini ramen prispeva tudi k hitrejšemu plezanju in počasnejši zakislitvi podlakti. Vpenjanje vrvi zelo visoko nad glavo je potencialno nevarnejše, saj moramo k sebi povleči mnogo več vrvi in v primeru padca v trenutku pred vpetjem vrvi v vponko se naš polet lahko konča celo več metrov nižje kot sicer!
• In za konec še: dvojno preverjanje. Pred začetkom vzpona varovalec in plezalec medsebojno obvezno preverita, ali sta pravilno navezana, imata zapeta plezalna pasova, je vrv pravilno v varovalu z zavito matico na vponki in je vozel na prostem koncu vrvi.