Prva pomoč v hribih

Prva pomoč je nahitrejši način nudenja pomoči obolelim pred prihodom reševalcev. Najpomembnejša napaka pri nudenju prve pomoči je ta, da ne naredimo nič. Z nudenjem osnovne prve pomoči lahko rešimo življenje svojega soplezalca, preprečimo trajne poškodbe, olajšamo muke med transportom v bolnišnico,... Prvo pomoč je po svojih močeh in sposobnostih dolžan poškodovanemu v nujnih primerih nuditi vsak.

Marsikdaj se znajdemo v dilemi ali pomagati ali ne. Vzrok tej dilemi je lahko neznanje (odpravi tega je namenjen prispevek), strah pred odgovornostjo (če ne ukrepamo pravilno, bomo poškodovancu bolj škodili kot koristili), psihološki pritisk občinstva,... Vse te dileme mora rešiti vsak pri sebi veliko prej, predno pride do situacije  kateri bo moral uporabiti svoje znanje. Seveda pa se je potrebno zavedati, da nikakršna požrtvovalnost ne more nadomestiti znanja, ki lahko posamezniku reši življenje.

V prispevku so zajete teme, ki nam bodo pripomogle k znanju o nudenju prve pomoči v gorskem svetu in tudi drugje. Za pravilno izvedbo nudenja urepov prve pomoči je zelo priporočljivo, da stvari večkrat vadimo pod ustreznim strokovnim nadzorom. Edino z vajo bomo lahko v posamezni situaciji pravilno ukrepali.

UVOD

Navadno hitro ugotovimo, da je nekdo poškodovan in potrebuje našo pomoč. Vedno moramo biti pozorni tudi na tiste, ki so bili udeleženi v nesreči in ne kažejo očitnih znakov prizadetosti. Lahko se zgodi, da bo pri teh osebah v kratkem prišlo do posledic nesreče (nezavest, izguba krvi zaradi notranjih krvavitev,...).

Predno gremo do poškodovanca, moramo vedno najprej poskrbeti za svojo varnost. V primeru, da nam npr. zdrsne poškodovancu ne bomo mogli pomagati, saj bomo tudi sami poškodovani. Obravnava vsakega poškodovanca mora potekati po enakem vrstnem redu, s katerim se najprej posvetimo življenjsko ogrožujočim stanjem (huda krvavitev, nezavest,...), kasneje pa zvinom, manjšim krvavitvam, idr. S tem zagotovimo, da česa ne pozabimo.

Pri vsakem poškodovancu ukrepamo po shemi VODDO:

V - varnost

O - odzivnost

D - dihalna pot

D - dihanje

O - (krvni) obtok

Varnost

V hribih nam grozi več vrst objektivnih nevarnosti, npr. padajoče kamenje, nevarnost zdrsa,... Če poškodovance visi v steni na vrvi, moramo najprej uporabiti znanje iz reševanja padlega soplezalca, da lahko sploh pridemo do tega, da poškodovancu nudimo prvo pomoč. Šele ko se prepričamo, da je varno, se lahko približamo poškodovancu.Če je le možno se poškodovancu približamo s strani njegovega vidnega polja.

Splošno načelo je, da poškodovanca ne premikamo, razen v primeru, ko mu grozi nevarnost. Premikanje nakterih vrst poškodovancev, na primer s sumom na poškodbo hrbtenice, je zahtevno in zahteva sodelovanje več reševalcev. Seveda bomo ob nekaterih situacijah poškodovanca s sumom na poškodobo hrbtenice sami premaknili (če leži na mestu, kjer je nevarnost padajočega kamenja).

Pri obravnavi poškodovanca vedno uporabljamo rokavice!

Odzivnost

Odzivnost preverjamo na več načinov: dotik, glas in bolečinski dražljaj. Poškodovanca se dotaknemo in hkrati glasno vprašamo "Kako ste?". Če se ne odzove, ga uščipnemo. Pri poškodovancih, ki se ne odzivajo, pokličemo "Na pomoč" (če smo npr v bližini koče, poti in lahko upamo, da se bo kdo odzval).

Dihalna pot

Nezavestnemu poškodoavncu moramo najprej sprostiti dihalno pot, da lahko ugotovimo, ali diha. Najprej pogledamo, če ima poškodovani kaj v ustih. Vidne stvari v ustih odstranimo (morebitne izpadle zobe, slabo prilegajočo se protezo,...). Na slepo ne brskamo po ustih. Zatem sprostimo dihalno pot. To naredimo tako, da zvrnemo glavo nazaj in dvignemo brado. Spodnji zobje morajo biti nad zgornjimi zobmi.

Dihanje

Ko smo sprostilidihalno pot, preverimo dihanje. To naredimo tako, da se z ušesom približamo ustim poškodovanca in poslušamo morebiten zvok pretakajočega se zraka, gledamo morebitno dviganje prsi in čutimo topel zrak iz poškodovančevih ust.

(krvni) Obtok

Laiki utripa ne preverjamo. Na prisotnost krvnega obtoka sklepamo iz dihanja.

1) Če poškodovanec diha, potem ima najverjetneje tudi utrip.  Nezavestnega poškodovanca, ki diha, damo v stabilni bočni položaj in ga nadzorujemo na 1 minuto.

2) Če poškodovanec ne diha, najverjetneje tudi nima utripa. Začnemo s temeljnimi postopki oživljanja.

Ko zaključimo s postopki VODDO pokličemo center za obveščanje na 112.

Klic na 112

Pri klicu na 112 moramo upoštevati navodila operaterja. Morda nas bo operater iz centra za obveščanje vezal na SNMP, v helikopter... Vedno moramo povedati naslednje stvari:

• kdo kliče
  
• kaj se je zgodilo
  
• kje se je zgodilo
  
• število poškodovanih
  
• kakšne so poškodbe
  
• kakšne so okoliščine na kraju nesreče (ob npr megli si reševalci ne bodo mogli pomagati s helikopterjem)
  
• kakšno pomoče potrebujemo
  
• številko telefona, kjer bomo dosegljivi (številka se ob prevezavi iz centra na izpiše!)
  

Zveze nikoli ne prekinemo predno nam operater tega ne dovoli!

Temeljni postopki oživiljanja (TPO)

Namen TPO je, da zagotovimo oksigenacijo in prekrvavitev organov, predvsem srca in možganov. V primeru TPO ne nudimo pri poškodovancu, ki je nezavesten in ne diha, bo kmalu prišlo do nepopravljivih poškodb in smrti. Z nudenjem TPO tako lahko omogočimo preživetje poškodovanca. TPO se ni mogoče naučiti iz branja tega sestavka, vendar je treba vaditi pod strokovnim nadzorom.

Zunanja masaža srca