Oprema

Osnovna plezalna oprema

Ker je alpinizem raznolika aktivnost, je temu primerno raznolika tudi oprema, ki jo za različne zvrsti alpinizma uporabljamo. Še tako vrhunska in kakovostna oprema ni zagotovilo za dobre vzpone in varno plezanje, temveč predstavlja le osnovo, ki ob pravilni uporabi omogoča plezalcu varnejše in učinkovitejše plezanje. Dandanes je na tržišču ogromno število ponudnikov alpinistične opreme. To na eni strani omogoča kupcu nakup opreme, namenjene njegovim specifičnim potrebam in zahtevam, na drugi strani pa so predvsem manj izkušeni pogosto zmedeni ob poplavi raznovrstne opreme. 
    

Testiranje in oznake

V začetni dobi alpinizma so gorniki uporabljali precej primitivno opremo, ki je izhajala iz drugih aktivnosti. Oprema je nastajala s predelavo orodij iz vsakodnevne rabe. Z nabiranjem izkušenj se je razvijala tudi oprema, ki je postajala vse bolj specifična in boljša. Omogočila je prehod k težjim vzponom. Izdelava, predelava in izboljšava opreme je bila dolgo domena plezalcev samih in lokalnih obrtnikov (krojači, kovači, ...), ki so iz takrat razpoložljivih materialov izdelovali različne izdelke. Z razvojem opreme, zahtevnostjo njene izdelave in z uporabo novih materialov ter večanjem kroga uporabnikov so se začeli pojavljati proizvajalci izključno alpinistične opreme in izdelovalci le določene vrste opreme, kot so oblačila, obutev, ledna opremo itd.

Vzporedno se je pojavila tudi potreba po standardizaciji testiranja opreme. To je na eni strani zagotovilo določeno raven zanesljivosti in kakovosti opreme, po drugi strani pa uporabniku zagotavlja, da je oprema resnično testirana in primerna za uporabo. Vsak kos opreme, ki ima določeno nazivno trdnost, mora biti laboratorijsko testiran, z oznakami na artiklu pa je označeno, da ta dejansko ustreza mednarodnim standardom (oznaki UIAA in/ali CE). Na opremi so podatki o nosilnosti pri različnih načinih obremenitve navedeni v navodilih za uporabo, natisnjeni pa so tudi na sami opremi. 

Leta 1932 je bila v Chamonixu ustanovljena mednarodna organizacija za področje gorništva in plezanja – International Mountaineering and Climbing Federation – UIAA. Njen namen je bil v začetkih uniformirati težavnostno lestvico ocenjevanja vzponov. Z leti so pod njeno okrilje prihajale nove naloge in v letu 1957 so izdali prve standarde za varnost opreme. Prva testiranja so začeli izvajati tri leta pozneje.

Pod drobnogled in v testiranje so najprej vzeli vrvi. Nabor standardov se je širil in razvijal in tako je danes testirana prav vsa oprema, katere pomanjkljivosti bi lahko ogrožale plezalce. Organizacija UIAA danes poleg samega testiranja ustreznosti opreme izvaja tudi različna testiranja uporabnosti opreme, analizira nesreče v gorah, izdaja različna priporočila za pravilno in učinkovitejšo uporabe opreme, organizira tečaje pravilne uporabe opreme, se zavzema za ohranjanje gorskega okolja, poskuša dvigovati etična načela v gorah itd.
 

Varnostna oznaka UIAA (Vir: UIAA)

Pred uporabo plezalne opreme si preberite navodila proizvajalca in se izurite za njeno varno uporabo! Dve zelo pomembni zadevi za varno uporabo opreme sta namreč pravilna uporaba in brezhibnost opreme.

Trajnost, uporabnost in vzdrževanje opreme

Za varno plezanje moramo imeti brezhibno plezalno opremo, zato jo pred odhodom na turo vedno pregledamo. Opremo shranjujemo v suhih, temnejših prostorih, zavarovanih pred kemikalijami, vlago in ekstremnimi temperaturami. Čistimo jo s tekočo vodo in milom, sušimo pa jo na sobni temperaturi. Opremo z gibljivimi deli (vponke, metulji, ...) lahko vzdržujemo z raznimi protikorozijskimi olji.

Proizvajalci za vsak izdelek podajajo maksimalno dobo uporabe in garancijsko dobo. Opreme ne uporabljamo do maksimalne dobe uporabe, ampak dokler se nam zdi varna. Tako na primer Petzl priporoča, da damo njihovo opremo vsakih 12 mesecev na pregled za to usposobljenemu osebju. 

 

Čelada

Eden izmed najpomembnejših zaščitnih pripomočkov pri plezanju je čelada. Uporablja se jo pri vseh zvrsteh plezanja, v zadnjem času je njena uporaba zelo priporočljiva tudi pri športnem plezanju v naravnih plezališčih. Čelada varuje glavo pred padajočim kamenjem, ledom, opremo ter pred udarci z glavo v skalo/steno pri plezanju in padcih.

Dobre čelade so lahke, trdne in imajo enostaven način prilagajanja velikosti naše glave. Večina jih ima tudi majhne kaveljčke, pod katere namestimo elastiko čelne svetilke. Novejše čelade so izdelane iz kompaktnega polistirena, ki je po obodu zaščiten s polikarbonatno školjko. Take čelade so zelo lahke, zračne in udobne. So pa manj robustne in zahtevajo nekoliko več pozornosti pri rokovanju z njo (lahko jo zlomimo). Delujejo po principu absorbcije udarca z deformacijo, tako da pri hudem udarcu lahko tudi počijo in razpadejo. Čelade, ki imajo celotno školjko iz polikarbonata so bolj elastične, težje, a zaradi tega bolj trpežne in odporne na udarce. Delujejo pa na principu razpršitve sile. Močan udarec se razprši in prenese na glavo preko sistema posebnih trakov pod obodom čelade ali posebnega polistirenskega vsadka. 
 

Stiroporasta in plastična čelada (Vir: Petzl)

 

Čelado ob nakupu pomerite tudi z nameščeno kapo na glavi, saj jo boste pogosto uporabljali tudi pozimi.

 

Plezalni pas

Pri plezanju nosimo plezalni pas, na katerega smo navezani. Na njegovih zankah nosimo plezalno opremo (sisteme, metulje, ...). Pozorni moramo biti na ustrezno velikost plezalnega pasu. V primeru, da je premajhen, nas tišči. V nasprotnem primeru, ko je prevelik, pa lahko pri nerodnem padcu pademo iz pasu. Pasovi, namenjeni alpinizmu (plezanje skalnih, lednih in snežnih smeri), imajo navadno poleg nastavljivega pasu zaradi različnega števila slojev oblačil, ki jih nosimo v različnih letnih časih, nastavljivi tudi nožni zanki.

Kadar med plezanjem nosimo težak nahrbtnik je priporočljivo, da poleg (spodnjega dela) plezalnega pasu nosimo tudi zgornji del plezalnega pasu. V primeru padca kombinacija obeh pasov zmanjša možnost poškodb hrbtenice (preprečuje padec vznak).
 

Spodnji in zgornji del plezalnega pasu (Vir: Black Diamond)

 

Oprema za varovanje

Poleg opreme, namenjene posameznim zvrstem plezanja (skalno, snežno, ledno in športno), poznamo tudi splošno opremo za varovanje, ki jo uporabljamo pri plezanju v navezi.

Vponke z matico

Vponke z matico so pomemben varovalni element. Uporabljamo jih za varovanje, izdelavo sidrišč ter povsod tam, kjer smo vpeti mi ali naš soplezalec. Matica na vratcih vponke preprečuje, da bi se ta odprla, kadar je matica privita. Na tržišču lahko najdemo vponke, na katerih je potrebno matico vsakič znova zaviti, na voljo pa so tudi t. i. polavtomatske vponke, pri katerih poseben zaklep omogoča avtomatsko zapiranje matice, uporabljajo pa se predvsem pri športnem plezanju. 

Vponke z matico ločimo tudi po obliki (hruškaste – HMS vponke, ovalne in vponke D-oblike). 
 

Vponka z matico (Vir: Petzl)

 

Trakovi

Trakovi so prešite neskončne zanke različnih dolžin (60 cm, 80 cm, 120 cm, 180 cm, ...), namenjene predvsem izdelavi sidrišč in sistemov. Danes najdemo na tržišču trakove, izdelane iz poliamidnih vlaken in iz dyneema (polietilenskih) vlaken. Kljub temu, da so si trakovi iz enih in drugih vlaken na prvi pogled zelo podobni in da proizvajalci za oboje navajajo enako nosilnost (22 kN), so med njimi razlike. 

 

Poliamidni trakovi

Poliamidne zanke so narejene iz sintetičnega poliamida, ki je najstarejše uporabno sintetično vlakno. Je zelo odporno na trganje, elastično (do neke mere) in trpežno. Temperatura taljenja poliamidnega vlakna je višja od polietilenskih vlaken, odlikuje pa ga tudi rahlo večja odpornost na UV-žarke. Slabše pa se to vlakno obnese v vodnatih razmerah, saj vpija vodo, in sicer do 4 % svoje teže. Mokro vlakno pa znatno izgubi na svoji moči oz. nosilnosti. V zimskih pogojih, ko začnejo zanke zmrzovati, se nosilnost tovrstnih trakov lahko zniža tudi do 50 %!

 

Dyneema (polietilenski) trakovi

Dyneema je polietilensko vlakno, katerega glavne odlike so izredna vzdržljivost, odpornost na vodo in kemikalije. Omenjeno vlakno je zelo lahko in močno, saj je 5 x močnejše kot poliamid. Dodatna prednost vlakna je, da ne vpija vode. Takšne zanke so najbolj primerne za nameščanje vmesnega varovanja. Slaba lastnost dyneema zank je relativno nizka temperatura, pri kateri se vlakna začnejo taliti. Ker so vlakna zelo gladka in neelastična, se vozli na njih slabše obnesejo – drsijo in nižajo nosilnost vlaken. 
 

Poliamidni (zgoraj) in najlonski (spodaj) trak (Vir: Wild Country)

 

V tabeli so predstavljene bistvene razlike med obema vrstama zank.

Razlika med dyneema in poliamidnimi neskončnimi zankami

Lastnosti	Dyneema zanke	Poliamidne zanke
Absorbiranje vode	0 %	4 %
Nosilnost ob izdelavi vozla na zanki (1)	40–60 %	60–80 %
Tališče	130 stopinj C	220 stopinj C
Maksimalni raztezek (2)	3–4 %	15–25 %
UV odpornost	Zmerna	Dobra
Trpežnost	Dobra	Zelo dobra

 

(1) Nosilnost zanke glede na deklarirano vrednost, če na zanki naredimo vozel.
(2) Raztezek materiala oz. zanke ob pretrganju. Ta podatek nam kaže elastičnost materiala.

 

Znižanje nosilnosti traku zaradi vozla (Vir: Mammut)

 

Pri izdelovanju sidrišč uporabljajmo široke poliamidne trakove (12 do 19 mm). Ozki dyneema trakovi imajo ob uporabi vozlov zelo nizek prag trganja. Manj so odporni tudi na obrabo, kar je še posebej pomembno pri obremenitvi takega traku prek ostrega skalnega roba. V omenjenih primerih se lahko nosilnost trakov zniža na vsega 5 kN ali 500 kg. Zaradi teh razlogov dyneema trakovi NISO PRIMERNI za izdelovanje sidrišč, razen v izjemnih primerih, ko nimamo druge izbire in ko uporabimo dvojno zanko. Na sidriščih torej uporabljajmo poliamidne, dovolj široke in nepoškodovane trakove. Spoznajmo prednosti, slabosti in posebnosti posameznih vrst trakov ter upoštevajmo navodila proizvajalcev in pravila alpinistične šole.

 

Sistemi vponk – kompleti

S sistemi vponk (tudi kompleti) v smereh povezujemo varovala in plezalno vrv. Komplet sestavljata dve vponki, povezani z neskončno zanko/trakom dolžine 60 ali 120 cm. Podaljšane komplete uporabljamo zato, ker smeri v hribih ne potekajo naravnost navzgor (kot v plezališču), ampak potekajo cikcak (iščejo najlažje prehode čez steno). Če bi vpenjali samo kratke komplete, bi si ustvarili močno trenje, in kmalu ne bi mogli več vleči vrvi za seboj.
 

Skrajševanje podaljšanih kompletov

 

Poznamo vponke s polnimi vratci in vratci na žičko. Razlika med enimi in drugimi vratci se pojavi ob udarcu vponke ob skalo ali kak drug trd predmet. Polna vratca se bodo ob udarcu odprla, saj se bo sila prenesla na vratca, pri žičnatih vratcih pa se to ne bo zgodilo, ker ima žica toliko manjšo maso, da ne pride do nihanja. Vponke z žičnatimi vratci so tudi primernejše za snežno in ledno plezanje, saj se njihova vratca v ledu in snegu  zapirajo bolj zanesljivo. 
 

Vponka z žičnatimi in polnimi vratci

 

Pri športnem plezanju se uporablja že izdelane komplete, pri katerih so vmesne neskončne zanke dolge med 10 in 20 cm.
 

Sistema vponk (Vir: DMM)

 

Naprava za varovanje

Pri večraztežajnem plezanju se za varovanje napogosteje uporablja naprava za varovanje (ploščica), ki omogoča samozatezno varovanje drugega (Petzl Reverso, Black Diamond ATC Guide). Samozateznim napravam je skupno to, da delujejo na principu trenja, ki ga ustvarja skozi njih napeljana vrv. Lastnost samozateznega delovanja s pridom izkoriščamo tudi pri izvajanju ostalih manevrov, kot so npr. samoreševanje, spust po vrvi, reševanje padlega soplezalca, … Zaradi svoje raznovrstnosti so tovrstne naprave v alpinizmu zelo uporabne. Samozatezne naprave, ki omogočajo samozatezno varovanje prvega, so namenjene predvsem varovanju pri športnem plezanju (npr. Petzl Grigri).
 

Naprava za varovanje (Vir: Black Diamond)

 

VRVI in POMOŽNE vrvice

Glej poglavje VRVI, VOZLI IN NJIHOVA UPORABA!

 

Prva pomoč

Vsaka naveza mora imeti (osnovni) komplet prve pomoči.

 

Oprema za športno plezanje

Športno plezanje je del skalnega plezanja. Zato je športnoplezalna oprema zelo podobna opremi za skalno plezanje.

 

Osnovna oprema

Vanjo sodijo:

• vrv;
• plezalni pas;
• varovalo;
• vponke z matico;
• kompleti (sistemi) vponk.

 

Plezalniki

V plezališčih se skoraj izključno pleza s plezalniki. Ti omogočajo natančno stopanje po majhnih stopih in stopanje na trenje. Navadno nosimo med športnim plezanjem plezalnike nekoliko manjših številk kot pri plezanju v gorah, saj jih lahko po vsaki smeri sezujemo. Z razvojem in različnimi zvrstmi športnega plezanja, kot so plezanje v dvorani, balvaniranje, plezanje težkih smeri v skali, so se razvili različni modeli plezalnikov. Poznamo plezalnike na ježke, plezalnike z vezalkami in plezalnike, ki jih samo nataknemo.
 

Plezalniki (Vir: Five Ten).

 

Samozatezna naprava za varovanje

Zaradi plezanja na meji zmožnosti so pri športnem plezanju padci pogosti. Zaradi večje varnosti se uporabljajo samozatezna varovala. Njihova prednost je, da ob sunkoviti obremenitvi (padec pri varovanju prvega ali ob plezanju na »top rope«) samodejno zadržijo vrv.

Paziti moramo, da za posamezni premer vrvi s katero varujemo, uporabljamo ustrezno samozatezno napravo. Primeren premer vrvi predpiše proizvajalec varovala (navadno 9 do 11 mm). Pozorni moramo biti na stanje vrvi, saj nove in gladke vrvi bistveno laže zdrsnejo skozi napravo. To je zlasti nevarno v primeru nepravilnega varovanja s samozatezno napravo. Vedno varujemo na predpisan način in z napravo, ki jo obvladamo. 

Naj nas izraz "samozatezna" naprava ne zavede, saj v nobenem primeru naprava ne nadomesti vloge varovalca. Ta mora vselej držati varovalno vrv trdno v rokah. Za tovrstne naprave se v angleško govorečem svetu uporablja izraz "assisted breaking device", kar v prostem prevodu pomeni naprava, ki nam le (!) pomaga pri ustavljanju padca.
 

Samozatezni napravi za varovanje (Vir: Petzl, Climbing technology).

 

Magnezij

Pri športnem plezanju se za boljši oprijem in sušenje potnih dlani uporablja magnezij. Nosimo ga v vrečki, ki je med plezanjem pritrjena okrog pasu.
 

Vrečka za magnezij (Vir: Prana).

 

Podloga za vrv

Večina vrvi pri športnem plezanju leži na tleh. Da se vrv ne praši in umaže, uporabljamo podlogo za vrv. Na ta način podaljšamo življenjsko dobo vrvi. V primeru, da imamo vrečo za vrv, je podloga navadno priložena. V nasprotnem primeru lahko za podlogo uporabimo šotorsko krilo, ležalno podlogo, staro platno, ...

 

Skalna varovala

Pri športnem plezanju se za varovanje uporabljajo izključno svedrovci oziroma lepljenci, ki so že nameščeni v smereh. Izjema je tradicionalno plezanje kratkih smeri, pri katerem se uporabljajo varovala za skalno plezanje.

 

Oprema za skalno plezanje

Skalno plezanje je med vsemi oblikami plezanja najstarejše. Največji napredek v razvoju opreme je razviden pri opremi za varovanje v skali, ki je vedno lažja in vedno bolj raznolika. Oprema, predstavljena v tem poglavju, je namenjena plezanju nenavrtanih skalnih smeri.

 

Osnovna oprema

Sem sodijo:

• vrv;
• plezalni pas;
• čelada;
• varovalo;
• vponke z matico;
• trakovi;
• kompleti (sistemi) vponk;
• pomožne vrvice;
• prva pomoč.

 

Plezalniki

Predvsem za plezanje težjih skalnih smeri se uporabljajo plezalniki. Prednost plezalnikov pred čevlji je ta, da omogočajo natančno stopanje na majhne stope. Za plezanje dolgih, večraztežajnih smeri je zaradi udobnosti priporočljivo, da niso (pre)tesni. Poznamo plezalnike na vezalke, ježke in take, ki si jih samo nataknemo. Ker si jih na varovališčih navadno sezuvamo, je s praktičnega vidika bolje, če uporabljamo plezalnike brez vezalk. 

 

Kladivo

V naših gorah, v katerih za varovanje uporabljamo predvsem kline, ima vsak član naveze tudi kladivo. Vodilni za zabijanje, drugi pa za njihovo izbijanje. Izbira kladiva je prepuščena posameznikovim preferencam. Nekateri imajo raje lažja kladiva, drugi malce težja. Načeloma pa naj bi imelo kladivo ustrezno maso (400 do 600 g) in ustrezno dolg ročaj. Praviloma naj bi bilo narejeno iz kovine z oblogo iz umetne mase (guma) ter ustrezno oblikovano in uravnoteženo. 
 

Kladivo (Vir: Camp).

 

En del glave naj bo raven, saj z njim zabijamo in izbijamo kline. Če je ta del nagrbančen (kot tesarska kladiva), z njim kline poškodujemo. Drugi del glave naj bo bolj koničast, da lahko čistimo led (žled) iz razpok. Pomaga nam lahko tudi pri prečenju snežič. Kladivo imamo privezano na vrvici, kar preprečuje njegovo izgubo. Vrvica naj bo dovolj dolga, da nas ne ovira pri zabijanju in izbijanju klinov.

 

Skalna varovala

Za varovanje v skalnih smereh uporabljamo vse skalne razčlembe. Navadno so to različno široke poči, razpoke, pokline in druge vdolbine, kamor nameščamo varovanje. V zelo ozke razpoke zabijemo kline, v širše pa nameščamo metulje, zatiče in ostala varovala. Nosilnost je odvisna od lastnosti posameznega varovala, kakovosti skale in načina, kako je nameščeno. V večraztežajnih športnih smereh je vse varovanje urejeno s svedrovci.

 

Klini

Za plezanje v naših gorah so klini eno izmed glavnih varoval. Glede na obliko in dolžino poznamo več vrst klinov. Pri nas sta najbolj uporabna univerzalni in profilni klin. Poleg klinov za varovanje, ki so od ušesa do konice navadno daljši od 10 cm, poznamo tudi tehnične kline. Ti so namenjeni le napredovanju in ne varovanju, saj so manjši in krajši od varovalnih.
 

Klin (Vir: Petzl)

 

Univerzalni klin - najpogosteje uporabljani tip pri nas (Vir: MG metal)

Metulji

Metulji so varovala, ki so namenjena varovanju v počeh. Sodijo med aktivna varovala. Delujejo z uporabo trenja med stenami poči in čeljustmi metulja. V primeru obremenitve se metuljeve čeljusti razpirajo, kar poveča trenje in zmanjša možnost, da bi se iztaknil.

Za različno široke poči se uporabljajo metulji z različnimi razponi. Nosilnost posameznega metulja je odvisna od njegovega razpona – metulji z manjšim razponom imajo manjšo nosilnost kot metulji z večjim razponom. Pozorni moramo biti na njihovo pravilno namestitev, saj je v nasprotnem primeru njihova raba nesmiselna.
 

Metulji (Vir: Black Diamond)

 

Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Black Diamond)

 

Zatiči

Tudi zatiči so namenjeni varovanju v počeh in sodijo med pasivna varovala. So različnih velikosti, saj se uporabljajo v različno širokih počeh. Zatiče zatikamo v poči, v večini primerov pa njihova uporaba ni tako zanesljiva kot uporaba metuljev, saj se v naših gorah predvsem zaradi konfiguracije in (ne)razčlenjenosti skale radi iztikajo. Za iztikanje zatičev se uporablja temu namenjen pripomoček – iztikač.
 

Zatiči (Vir: Camp)

Iztikač zatičev

 

Ostala varovala

Obstaja še cela vrsta varoval, namenjenih varovanju v počeh. Sem sodijo varovala, kot sta Ballnut in Tricam. Njihova uporaba v naših stenah ni preveč razširjena. 

Ballnuti in Tricami (Vir: Camp)

 

Oprema za plezanje snežnih smeri

Oprema, predstavljena v tem poglavju, je namenjena predvsem plezanju snežnih grap in pobočij zmernih težavnosti. Oprema za plezanje težkih strmih smeri po snegu oziroma alpskem ledu je bolj podobna opremi za plezanje lednih smeri. Opisana je sodobna oprema, ki se razlikuje od tiste, s katero so plezali včasih.  

 

Osnovna oprema

Vanjo sodijo:

• vrv;
• plezalni pas;
• čelada;
• varovalo;
• vponke z matico;
• trakovi;
• sistemi vponk;
• pomožne vrvice;
• prva pomoč;
• plazovna oprema.

 

Cepin

Za plezanje po snegu uporabljamo en cepin ali par cepinov – odvisno od naklonine in izkušenosti posameznika. Dolžina plezalnega cepina je navadno okrog 50 cm. Cepini imajo rahlo ukrivljeno ratišče (fotografija spodaj), saj večino časa ne plezamo v vertikali. En cepin imamo opremljen s kladivom (za zabijanje in izbijanje klinov) in drugega z lopatko (za kopanje sidrišč, ...). Vse bolj je razširjeno plezanje brez paščkov – zato se na ratišče cepinov lahko pritrdijo posebni nastavki, ki nudijo oporo in ščitijo prste (ang. griprest). Nekateri pri plezanju uporabljajo varnostne zanke (t. i. gosenice), s katerimi preprečimo izgubo cepinov, če nam ti zdrsnejo ali padejo iz roke. Pozorni moramo biti na trdnost ratišča cepina (imeti morajo oznako T), saj tista z oznako B niso dovolj trdna za gradnjo prečnih sidrišč.
 

Cepina za plezanje v snegu (Vir: Petzl, Grivel)

 

Dereze

Za plezanje po snegu se najpogosteje uporabljajo (pol-)avtomatske dereze. Njihova uporaba je bolj priporočljiva od uporabe klasičnih derez s pritrjevanjem na paščke predvsem zaradi bolj praktičnega nameščanja in manjše verjetnosti, da se nam med plezanjem snamejo. Poleg tega predstavljajo klasične dereze v kombinaciji z neustreznim (premehkim) obuvalom grožnjo za nastanek ozeblin na nogah, saj s pritrditvijo dereze prek paščkov deloma oslabimo krvni pretok v stopalih, kar lahko povzroči hitrejši nastanek ozeblin.

Dereze, namenjene plezanju v snegu, imajo zaradi večje stabilnosti dva sprednja zoba (ang. bipoint), ki sta lahko postavljena vertikalno ali horizontalno. Nekateri modeli imajo že nameščeno (za nekatere pa lahko dokupimo) plastično ali gumijasto zaščito proti "coklam". Njihova uporaba je zelo priporočljiva. "Cokle" so zbit sneg, ki se ob hoji po mokrem snegu sprime z derezo in bistveno oteži nadaljnjo hojo. Največja nevarnost pa je, da lahko zaradi nabiranja snega pod derezo pride do zdrsa, saj zobje derez nimajo več stika s snežno podlago. Zato je treba praktično ob vsakem koraku s cepini ta sneg zbiti s podplata oziroma dereze. Z uporabo nastavkov proti nastanku "cokel" (ang. antibot plates) se cokle ne delajo tako pogosto in tudi hitreje odpadejo same.

V primeru, da uporabljamo aluminijaste (lahke) dereze, moramo paziti, saj se te med hojo/plezanjem po skali hitro obrabijo.Takšne dereze se uporabljajo predvsem kot rezerva ali kot zasilni del opreme pri turnem smučanju. Za plezanje niso primerne – enako velja tudi za aluminijaste cepine.
 

Dereze za plezanje v snegu (Vir: Petzl, Black Diamond)

 

Pripomočki za varovanje v snegu

Vsi pripomočki morajo biti v sneg nameščeni pravilno (opisano v poglavju Sidrišča v snegu), saj je v nasprotnem primeru njihova uporaba nevarna. V primeru, da imamo na dosegu skalo (plezanje po grapah), lahko uporabimo skalna varovala (klini, metulji in zatiči), vendar moramo paziti na to, da skalne razpoke niso požlejene. V primeru lednih odstavkov se lahko varujemo z lednimi vijaki.

 

Snežna sablja

Snežna sablja je 50–150 cm dolga (aluminijasta) palica, ki jo zabijemo v zbit sneg. Poleg vloge varovala lahko opravlja tudi vlogo pritrjevanja vrvi ali šotora.
 

Snežna sablja (Vir: Petzl)

Snežno sidro

Snežno sidro je kompaktna plošča, ki se pod pravilno obremenitvijo zarije v sneg in služi kot varovalo.
 

Snežno sidro (Vir: DMM)

 

Ostali pripomočki

Za izdelavo sidrišč lahko v sneg zakopljemo različne predmete – cepine, smuči, smučarske palice, nahrbtnik, ...

 

Oprema za plezanje lednih smeri

Ledno in kombinirano plezanje sta priljubljeni zimski alpinistični prvini. Z njunim razvojem – lednega v osemdesetih in kombiniranega v devetdesetih letih prejšnjega stoletja – se je intenzivno razvijala tudi oprema. Ta je postala v zadnjem obdobju zelo specializirana. Tu je predstavljena le sodobna oprema, ki se močno razlikuje od tiste, s katero so bili splezani prvi slapovi in kombinirane smeri.

 

Osnovna oprema

Med osnovno opremo za ledno in kombinirano plezanje sodijo:

• vrv;
• plezalni pas;
• varovalo;
• vponke z matico;
• trakovi;
• pomožne vrvice;
• prva pomoč.

Nujna je tudi čelada, ki ji nekateri pri lednem plezanju dodajo plastični vizir, ki ščiti obraz pred odkrušenimi kosi ledu.

 

Čelada z vizirjem (Vir: Petzl).

 

Cepin

Za plezanje lednih in kombiniranih smeri uporabljamo dva cepina. Cepini za ledno plezanje imajo močno ukrivljena ratišča. To daje plezalcu večji manevrski prostor (ang. clearance) ter omogoča lažje zatikanje in večjo varnost pri plezanju, saj je verjetnost, da se nam cepin iztakne, manjša.

Vse bolj priljubljeno postaja plezanje brez paščkov. Zato so cepini opremljeni z oporami, ki jih pritrdimo na ratišče in s svojo ukrivljenostjo ščitijo prste (ang. griprest). Nekateri pri plezanju uporabljajo varnostne popkovine (t. i. gosenice), ki preprečujejo izgubo cepinov, če nam padejo ali zdrsnejo iz rok. 

Tekmovalni cepini, cepini za plezanje kombiniranih smeri in orodjarjenje (ang. drytooling) se od standardnih razlikujejo po strmejšem naklonu okla in drugačni ergonomiji ratišča (večinoma je bolj ukrivljeno). V položnejšem ledu se zato malce slabše obnesejo. 
 

Cepina za ledno in kombinirano plezanje (Vir: Petzl).

 

Zimski čevlji

Za plezanje (strmih) slapov in kombiniranih smeri se najpogosteje uporabljajo zimski čevlji s trdim podplatom. V nasprotnem primeru se nam lahko zaradi gibljivosti (upogljivosti) podplata med plezanjem sname dereza, kar je lahko zelo nevarno.

Za tekmovalno ledno in kombinirano plezanje se uporabljajo prilagojeni lahki čevlji z integrirano derezo.

 

Dereze

Za plezanje lednih/kombiniranih smeri se najpogosteje uporabljajo avtomatske in polavtomatske dereze, ki v primerjavi s klasičnimi (pritrjevanje s paščki) omogočajo lažje nameščanje in zagotavljajo manjšo verjetnost sezuvanja med plezanjem.

Plezalne dereze imajo, za razliko od pohodnih, daljše sprednje zobe. Ti so postavljeni pod kotom in v vertikalnem položaju. S tem zagotavljajo zanesljivo oporo pri plezanju po sprednjih zobeh v veliki strmini.

V zadnjem času se predvsem za težke ledne in kombinirane smeru uporabljajo asimetrične (različni leva in desna dereza) dereze z enim sprednjim zobcem (ang. monopoint), ki omogočajo natančno stopanje na majhne stope.

Uporabljajo se tudi dereze z dvema sprednjima zobcema (ang. bipoint), ki omogočajo večjo stabilnost v ledu in snegu. Nekateri proizvajalci omogočajo tudi asimetrično nastavljanje obeh zob in dolžino posameznega zoba.
 
Dereze z enim in dvema sprednjima zobcema (Vir: Grivel).

 

Pripomočki za varovanje v ledu

 

Ledni vijaki

Glavni varovalni pripomoček za ledno plezanje so ledni vijaki različnih dolžin. Sila, ki jo vijak zdrži ob obremenitvi, je odvisna od kakovosti ledu in dolžine vijaka. Kjer je mogoče, uporabimo daljše vijake (> 15 cm). Kjer pa je led tanek, uporabimo krajše.

V zadnjem času se uporabljajo predvsem vijaki z vrtljivo ročico, ki omogoča hitrejše nameščanje v led. Ko drugi v navezi odstranjuje vijake iz ledu, jih mora nujno očistiti - iz njih mora izpihati ostanke ledu. Včasih tudi z vijakom potrkamo po cepinu, da gre led lažje ven.
 

Ledni vijaki (Vir: Black Diamond).

 

Ledni klini

Kjer zaradi specifičnih razmer (zaledenele poči, kombiniran teren ipd.) lednih vijakov ne moremo nameščati, pride v poštev uporaba lednih klinov (ang. ice hook). V led zabiti ledni klini držijo slabo in so le zasilno varovalo. Mnogo bolje se obnesejo, če jih zabijemo v skalo kot klin. Druga možnost je zabijanje v zaledenelo ali z zemljo zapolnjeno razpoko v kombiniranem terenu. 
 

Ledni klin (Vir: Black Diamond).

 

Kompleti (sistemi) vponk

Pri zelo zahtevnem lednem plezanju, kjer zaradi težavnosti in tankega ledu lahko nameščamo le kratke vijake, pa še teh ne prav pogosto, je priporočljiva uporaba prešitih najlonskih zank. Te se ob padcu trgajo in s tem absorbirajo del nastale sile (ang. shock-absorbing sling). S tem zmanjšamo silo na obremenjeni vijak in možnost, da se ta izruva iz ledu.

 

Orodje za abalak

Orodje za abalak (ang. abalakov hook) je namenjeno izdelavi sidrišč za spust v ledu. Z orodjem si pomagamo pri napeljavi pomožne vrvice skozi luknji, ki smo ju v led izvrtali z lednim vijakom.

Orodje za abalak (Vir: Grivel).

 

Oprema za hojo po ledeniku

Oprema namenjena hoji po ledeniškem svetu se nekoliko razlikuje od tiste za plezanje snežnih ali lednih smeri. Namenjena je predvsem hoji – gibanju po ledeniškem terenu.

 

Osnovna oprema ledeniške naveze

Po ledeniškem svetu se gibljemo v ledeniški navezi. Temu namenu mora biti primerna tudi oprema. Ta je namenjena osebni zaščiti in reševanju iz ledeniških razpok. Sem sodijo (priporočeno število kosov):

• vrv (vsaj 50 m);
• čelada;
• plezalni pas;
• cepin;
• dereze;
• varovalo;
• vponke z matico (5);
• navadne vponke (3);
• trakovi (2);
• pomožne vrvice (2);
• ledni vijaki (2);
• prižema (ropeman) – neobvezno;
• prva pomoč.

Pomembna oprema za gibanje po ledeniku so tudi sončna očala in krema za sončenje.

 

Cepin

Za hojo po ledeniku in nezahtevno gibanje v gorah pozimi zadostuje en pohodni cepin. Pohodni cepini imajo ravno ratišče, ki je navadno daljše kot pri plezalnih cepinih (> 50 cm) in omogoča lažje opiranje pri hoji. Na cepinu je nameščen pašček za pritrditev na roko, ki preprečuje, da bi nam cepin pri padcu oziroma ustavljanju padel iz rok. Na pohodnem cepinu imamo navadno nameščeno lopatko (in ne kladiva), ki nam olajša izdelavo sidrišč.
 

Pohodni cepin (Vir: Grivel).

 

Dereze

Za hojo po ledeniku zadostujejo pohodne dereze. Za razliko od plezalnih ni potrebno, da so tako robustne, a vendar morajo biti dovolj trdne, da so uporabne na črnem/ledeniškem ledu, ki je lahko nekajkrat trši od tistega v zaledenelih slapovih. Običajno sta sprednja zoba postavljena horizontalno. Dereze se lahko pritrjujejo s paščki ali pa so (pol-)avtomatske. Štirizobe in druge »mini« dereze niso primerne za gibanje po ledeniku.
 

Pohodne dereze z različnima sistemoma za nameščanje (Vir: Black Diamond).

 

Oprema za turno smuko

Turno smučanje je rekreativna ali tekmovalna zimska gorniška dejavnost. Za razliko od alpskega smučanja uporablja turni smučar smuči za vzpenjanje in spuščanje. Oprema za turno smučanje je prilagojena hoji s smučmi navkreber in smučarskim spustom po neurejenih pobočjih.

 

Smuči 

Turne smuči se od alpskih razlikujejo predvsem po manjši teži. Ta na vodljivost smuči v mehkih vrstah snega ne vpliva, praviloma pa oteži smučanje na poledenelih pobočjih. Smuči izstopajo s poudarjeno krivino in širino vzdolž celotne dolžine. To zagotavlja plovnost smuči v pršiču, na mehki kloži in v močno ojuženem pomladnem snegu (t. i. gnilec). Zelo izrazit stranski lok ni zaželen, saj povzroča težave med prečenem trdih pobočij.

Smuči potrebujejo redno vzdrževanje drsne ploskve (impregnacija in krpanje) in brušenje robnikov.

 

Širina smuči je ključna za plovnost - oba ekstrema:

 

Vezi

Vezi so posebej prilagojene turni smuki. Pri vzponu morajo za hojo na smučeh omogočati dvigovanje petnega dela turnosmučarskega čevlja, pri spustu pa želimo, da se vezi čim bolj približajo funkcionalnostim alpskih varnostnih vezi glede preprečevanja poškodb z odpiranjem pri preobremenitvah v čim več možnih smereh.

Turne vezi so precej lažje od alpskih, zato načeloma ne zagotavljajo niti ekvivalentne varnosti niti vzdržljivosti za redno in pogosto smučanje na urejenih smučiščih.

Vse sodobne turne vezi imajo (večstopenjske) podstavke za peto.  Imenujemo jih podpetniki oziroma pručke, njihova vloga pa je, da olajšajo vzpon na smučeh. Turnim vezem so dodani varnostni jermeni. Priročnejša in varnejša je uporaba zavore, ki je pri večini modelov na voljo kot dodatna oprema.

Pri vzponu na trši snežni podlagi si lahko pomagamo s srenači. To so kovinski nastavki, nekakšne dereze za smuči, ki z zobmi preprečujejo bočni zdrs smuči v trdem snegu. Delujejo tudi v smeri nazaj, a manj učinkovito. Prednost srenačev je najbolj očitna pri vzponu po skorji, ki drži težo smučarja, pešcu pa se predira. Ob pretrdi snežni podlagi oziroma na izpostavljenem pobočju je uporaba srenačev zelo nevarna. Vzpon moramo zato nujno nadaljevati brez smuči na nogah. Padec na smučeh s srenači in palicami v rokah je težko ali celo nemogoče ustaviti.
 

Turnosmučarske vezi in srenači (Vir: Osnove turne smuke, G. Sluga).

Vzdrževanje vezi obsega preverjanje čvrstosti pritrditve, mazanje pregibnih delov in prilagajanje napetosti vzmeti v sprednjem delu vezi. Vzmet mora dovoliti smučki dvig krivin v položaju pokrčenega kolena pri vzponu, kar močno olajša obrate pri vzponu.

 

Čevlji

Turnosmučarski čevlji se na prvi pogled ne razlikujejo od alpskih, a v resnici skrivajo nekaj bistvenih razlik. Glavna je rahlo ukrivljen, gumiran in profiliran podplat, ki omogoča hojo in varnejši korak brez pripetih smuči.

Za udobno hojo morajo biti čevlji lahki, čim bolj mehki in gibljivi v gležnju. Za dobro smučanje želimo trdoto in primerno togost. Vsi modeli turnosmučarskih čevljev imajo boljše ali slabše mehanizme, s katerimi pri spustu omejimo gibljivost in povečamo njihovo trdoto. Kompromisu med hojo in smučanjem se pravzaprav težko izognemo.

Turnosmučarski čevlji morajo biti primerno veliki in prostorni. Predvsem ne smejo preprečevati prekrvavitve prstov. 
 

Turnosmučarski čevlji (Vir: Osnove turne smuke, avtor G. Sluga).

 

Čevlje po vsaki uporabi posušimo, pregledamo in po potrebi očistimo.

 

Kože ali psi

Turnosmučarske kože ali žargonsko psi so sintetične samolepilne kože, ki jih nalepimo na drsno ploskev smuči. Kože imajo nazaj usmerjene dlačice, ki preprečujejo vzvratno zdrsavanje smuči in omogočajo poteg smuči naprej. Po vzponu jih odlepimo in shranimo za naslednjo uporabo.

Za smuči s poudarjenim stranskim lokom uporabimo posebej za dano geometrijo tovarniško krojene kože, pri nekaterih modelih pa širše kože sami obrežemo glede na obliko smuči.
 

Kože ali psi (Vir: Osnove turne smuke, G. Sluga).

Kože po uporabi posušimo v suhem prostoru. Sušenje neposredno na toplotnih telesih povzroča poškodbe na nanosu lepila na kožah. Po potrebi na kožah obnovimo sloj lepila.

 

Smučarske palice

Uporabljamo običajne smučarske palice ali palice, ki so zložljive. Pri zložljivih je pomembno, da je mehanizem za pritrditve tak, da drži tudi v mrzlem vremenu in ob večjih obremenitvah.

Dobrodošel dodatek k palicam je penasta ali gumijasta obloga pod ročajem, ki omogoča čvrst oprijem tudi pod ročajem palice ob daljših strmih prečenjih.

Pomemben del smučarske palice so krpljice. Te naj bodo dovolj velike, da bo palica nudila zadovoljivo oporo tudi v mehkem in globokem snegu. Gibljive krpljice omogočajo vbod palice tudi pri večjih nakloninah pobočja. Pred uporabo preglejmo ohranjenost krpljic in stanje jermenčkov za roke. Ukrivljene palice ravnajmo primerno ogrete na ukrivljenem delu, saj lahko v nasprotnem primeru palico zlomimo.

Varnostna oprema

Med obvezno turnosmučarsko opremo sodijo plazova žolna, plazovna sonda in snežna lopata ter komplet prve pomoči.

• Plazovna sonda je od 2 do 4 metre dolga zložljiva kovinska palica, ki služi iskanju zasutega v plazu. S tem ko jo zapičimo v plazovino, sondiramo področje v njenem dosegu. Dotik sonde s ponesrečencem zlahka razlikujemo od dotika sonde z ledeno ploskvijo ali tlemi pod plazovino.
• Snežna lopata je lahko tudi navadna lopata, vendar je pri smučanju priporočljivo s seboj nositi majhno, zložljivo in lahko lopato, ki je izdelana prav za ta namen. Lopata služi predvsem za izkopavanje ponesrečenca, zasutega v snežnem plazu. Snežno lopato uporabimo tudi pri preverjanju drsnosti snežne odeje. S tem manjšamo nevarnost izpostavljanja proženju snežnih plazov.
• Plazovna žolna je majhen radijski sprejemnik in oddajnik. Služi sporočanju lokacije zasutega v plazu in njegovemu iskanju. Razširjenost plazovnih žoln in njihova frekvenčna usklajenost (457 kHz) zagotavljata najhitrejši znani način iskanja ponesrečenca v plazu. Naprava je vodotesna in odporna na nizke temperature. Baterije pogosto zdržijo celotno sezono, pred uporabo pa doma vseeno preverimo njihovo zmogljivost. Nasploh je potrebno pred turo preveriti pravilno delovanje žolne. Več o plazovnih žolnah in iskanju zasutega v plazu je zapisano v poglavju Plazovi.

Druga oprema

Poleg opisane opreme pri turnem smučanju ne smemo pozabiti na osebno opremo za gibanje v gorah pozimi, kamor sodijo kapa, rokavice, rezervne rokavice, sončna očala, nahrbtnik, topla obleka, zaščitna obleka, rezervno perilo, bivak vreča, hrana, pijača, zaščitna krema in drugo. Posebej velja izpostaviti nahrbtnik na katerem naj bodo stranski trakovi za pritrjevanje smuči za nošnjo.

 

Alpinistična oprema

Če narava ture to zahteva, imamo s seboj na turi tudi tehnično opremo: dereze, cepin, vrv, plezalni pas, vponke, pomožne vrvice, ...