Osnove gibanja naveze

Po lažjem, neizpostavljenem terenu, kjer je nevarnost padca oz. zdrsa zelo majhna in kjer je ogroženost z objektivnimi nevarnostmi nizka, lahko plezamo nenavezani. Ko pa se tehnične težave povečajo in/ali se povečajo tudi objektivne nevarnosti, se navežemo na plezalno vrv in obvezno tudi varujemo. Za občutek glede tehničnih težav velja splošno priporočilo, da se nad II. plezalno stopnjo varujemo v terenu primerni navezi. Kadar smo navezani, se tudi varujmo. V nasprotnem primeru se razvežimo!

Naveza

Naveza je skupina dveh ali več plezalcev, katere namen je varovanje vseh vpletenih z različnimi tehničnimi pripomočki. To zajema tako varovanje napredujočega plezalca kakor samovarovanje vseh ostalih članov naveze, ki trenutno ne plezajo.

Glede na značilnosti konkretnega terena se gibanje naveze, navezovanje in postopki varovanja nekoliko razlikujejo. Obstajajo sicer splošna načela gibanja naveze, ki jih podajamo v nadaljevanju, specifični postopki glede na tip plezanja pa so opisani v poglavjih:

• Gibanje naveze v skalnih smereh;
• Gibanje naveze v snežnih smereh;
• Gibanje naveze v lednih smereh;
• Ledeniška naveza.

Splošna načela gibanja naveze

Običajno navezo v skalnih, snežnih ali lednih smereh sestavljata dva člana. To se je izkazalo kot najbolj učinkovita sestava naveze. Navezo sicer lahko sestavljajo tudi trije člani. V ledeniški navezi je najbolj učinkovita naveza treh članov, vendar je tudi tu lahko v navezi več članov. Zaradi nazornosti je prikaz v nadaljevanju omejen na navezo dveh plezalcev.

Navezovanje

Naveza v ožjem smislu nastane šele takrat, ko se oba plezalca navežeta na plezalno vrv – vsak na svoj prosti konec vrvi. V običajnih navezah to storita z vpletenim vozlom osmica na plezalni pas. Vponk z matico v ta namen ne uporabljamo. Izjema je ledeniška naveza, kjer za navezovanje na vrv uporabljamo vponke z matico.

Navezovanje in dvojno preverjanje sta dva izmed najosnovnejših in najpomembnejših postopkov pri kateri koli vrsti plezanja. Tako se lahko na primer pri športnem plezanju v enem plezalnem dnevu vsaj deset- ali celo večkrat navežemo in razvežemo. Nevarnost, ki tukaj preži, je, da ko enkrat navezovanje obvladamo, postane slednje rutina. Hitro se lahko pripeti, da se v smer podamo s slabo zavezanim ali nedokončanim vozlom. Kar malo povprašajte po odseku in skoraj vsak alpinist vam bo potrdil, da se jim je to že pripetilo. K sreči so neprimerno navezovanje pravočasno opazili.

Kot že rečeno, uporabljamo za navezovanje na plezalni pas vpleteno osmico. Pri tem pazimo, da so prameni vrvi lepo speljani skozi vozel (vzporedni) in da vozel pravilno zategnemo – vsak pramen vrvi posebej. Krajši konec vrvi, ki izhaja iz vozla, naj bo dolg toliko, da lahko z njim naredimo (brez večjih težav) varovalni vozel. Osmico naredimo tik ob za to namenjenih zankah na plezalnem pasu – tako, da nas med plezanjem in vpenjanjem ne ovira.

Pravilno in nepravilno navezovanje na plezalni pas (Vir: Petzl).

Pri navezovanju moramo biti zbrani. Preden začnemo s plezanjem, sami še enkrat preverimo pravilnost navezave na pas. Pred začetkom plezanja OBVEZNO izvedemo še t. i. dvojno preverjanje obeh soplezalcev. Drug drugemu preverimo, ali je navezava pravilna (vozel osmica), in, ali je pas pravilno nameščen in zapet. Plezalec preveri še, če si je varujoči pravilno namestil vrv skozi varovalni pripomoček, če za vpetje varovala uporablja vponko z matico (slednja mora biti zavita), in, če je na koncu vrvi zavezan vozel (osmica).

Dvojno preverjanje soplezalcev (Vir: skripta Športni plezalec, KŠP)

Napredovanje

Način napredovanja v plezalni smeri je sicer precej odvisen od tipa plezalne smeri (skala, sneg, led), v vseh pa se skušamo držati pravila treh opornih točk. To pomeni da pri plezanju vedno ohranjamo stik s podlago vsaj na treh točkah: ena roka in obe nogi ali obe roki in ena noga. S tem zmanjšamo možnost padca v primeru porušitve ene od točk (krušljiva skala, krhek led ipd.).

Vloge v navezi

Med gibanjem naveze v njej nastopata dve funkcijski vlogi:

• en član naveze pleza (plezalec); 
• drugi član naveze varuje (varovalec);

kar izmenično ponavljata dokler sta navezana ali do prehoda v kak drug manever, npr. spust po vrvi ali morebitno reševanje padlega soplezalca.

Kar se tiče napredovanja v smeri ločimo:

• plezanje v vodstvu, prvi v navezi, napredujoči plezalec;
  
• plezanje z varovanjem od zgoraj (top-rope), drugi v navezi.

Najhitreje in najučinkoviteje bomo plezali, če se s soplezalcem v vodstvu izmenjujemo. Takšni navezi pravimo enakovredna naveza, takšnemu plezanju pa izmenično plezanje. Za neenakovredno navezo pa označimo navezo, kjer samo en plezalec pleza vse raztežaje naprej, kot prvi v vodstvu, drugi (in tretji v primeru trojne naveze) pa mu sledi(ta). 

Komunikacija

Člana naveze se morata sporazumevati razločno in glasno, povelja naj bodo kratka in jasna. Plezalca morata ves čas vedeti kakšno vlogo opravljata, ter predvsem tisto kar si sporočata tudi dejansko izvajati.

Napredujočega plezalca ne motimo z nepotrebnimi vprašanji, saj se mora osredotočiti na plezanje, mi pa na varovanje. Povelja si podajajte v smeri soplezalca (gornji dol, spodnji gor), povelja naj bodo kratka, poslušajta drug drugega, ne sanjat na varovališču. Ko smer zavije za rob raza ali stebra se ponavadi slišnost zelo poslabša. Zato je pomembno, da znata komunicirati tudi brez glasu, samo s signali preko vrvi. Slaba slišnost je lahko velikokrat vzrok za jezo in slabo voljo, predvsem pa za izgubo dragocenega časa, ko prvi kriči, da varuje in čaka, da se bo drugi premaknil; drugi pa čaka, da bo prvi zakričal, da varuje. V primeru, da se soplezalca ne slišita dovolj dobro ali da se sploh ne slišita, potem se naveza dogovori kako bo potekalo komuniciranje preko vrvi – npr. 2 sunkovita potega pomenita spusti varovanje, 4 sunkoviti potegi pomeni varujem. Tak predhodni dogovor je izredno pomemben pri tolmačenju vlekov vrvi in porabi časa za vzpon.

Med napredovanjem prvega v navezi, mora varujoči opozarjati koliko vrvi je še na voljo. Prvič napredujočega opozorimo, ko ima na voljo še polovico vrvi, drugič ga opozorimo nekje 15 do 10 metrov pred koncem vrvi – takrat napredujoči začne iskati primerno mesto za izdelavo sidrišča. 5 metrov pred koncem ga še tretjič opozorimo, takrat mora napredujoči že videti ali celo biti na stojišču. Če se potem vrv še vedno premika navzgor izrečemo še zadnje opozorilo približno 2 metra pred iztekom vrvi. Sedaj je skrajni čas, da napredujoči začne izdelovati varovališče. Ko se vrv izteče se lahko samo še zaderete »konec vrvi.« Koliko vrvi je še na voljo morate oceniti s prostim očesom in z izkušnjami se vaša ocena izboljšuje.

V skrajnih primerih (v praksi je to prej izjema) si lahko pomagamo z radijsko zvezo, če jo imamo na voljo, sicer pa je izrednega pomena, da člana naveze vnaprej poznata faze plezanja v navezi in uporabljata vnaprej znana povelja, ki si med seboj niso podobna:

• Varujem!
• Plezam/grem!
• Zategni!, Popusti!
• Polovica!, Še 10/5 metrov!, Konec vrvi!
• Spusti varovanje!, Spustil!

V primeru gneče v steni, kar zadnje čase ni redkost, je smiselno vsa ta povelja še poimensko nasloviti na našega soplezalca (npr. "Janez, spusti varovanje!") in se tako izogniti potencialno usodnim nesporazumom med navezami.

Faze plezanja v navezi

Če vse zgoraj našteto povežemo v celoto, potem cikel plezanja naveze v raztežaju poteka takole:

• Plezalca se navežeta na plezalno vrv.
• Izdelata primerno sidrišče (glej sidrišča v skali, snegu in ledu) ter se v njegov center oba zavarujeta (pripneta) z glavno vrvjo z bičevim vozlom v vponko z matico.
• Varovalec namesti varovalo v način za varovanje za napredujočega plezalca in mu to sporoči: "Varujem!".
• Napredujoči plezalec podre svoj bičev vozel, sporoči: "Plezam!" in začne s plezanjem. Med plezanjem namešča vmesno varovanje, varovalec pa ga ves čas varuje ter obvešča o dolžini preostale vrvi: "Polovica... Še 10/5 metrov!".
  
  
  

  Napredovanje prvega v navezi s spodnjega sidrišča (Vir: Petzl).
  
  
• Napredujoči plezalec ob koncu raztežaja izdela novo sidrišče in se vanj ponovno zavaruje (pripne) z glavno vrvjo z bičevim vozlom v vponko z matico. Varovalcu sporoči: "Spusti varovanje!", ter po varovalčevi potrditvi "Spustil!", povleče k sebi preostanek vrvi, kar mu varovalec potrdi: "Konec vrvi!". Nato (napredujoči) namesti varovalo v način za varovanje za drugega v navezi, ter varovalcu sporoči: "Varujem!
• V tem trenutku se vlogi v navezi zamenjata. Prvi v navezi postane varovalec in drugi plezalec.
• Plezalec (drugi v navezi) podre bičev vozel, nato do konca pospravi sidrišče in po sporočilu "Plezam!" ter varovalčevi potrditvi "Varujem!", začne s plezanjem. Vmes sproti odstranjuje (pobira) vmesno varovanje.
• Ko pripleza do varovalca, se v center sidrišča ponovno zavaruje (pripne) z glavno vrvjo z bičevim vozlom v vponko z matico.

Tako oba člana naveze primerno varovana splezata en raztežaj. Od izurjenosti obeh članov je odvisno kdo bo prevzel vodstvo za naslednji raztežaj, s čimer se celoten cikel plezanja v navezi ponovi.

Pogoste napake

• Plezalca (ali eden od njiju) sta pripeta na sidrišče samo s popkovino - POMEMBNO: med plezanjem je varujoči ( v določenem trenutku pa oba plezalca - ko napredujoči uredi sidrišče in varovanje drugega) na sidrišče zavarovan (pripet) izključno z glavno vrvjo z bičevim vozlom in z vponko z matico.
• Nevarovan napredujoči plezalec: pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje NE storimo. V primerih, ko predvidevamo, da bo glasovno sporazumevanje onemogočeno (veter, tekoča voda ipd.), se je potrebno dogovoriti za drugačne znake - npr. več hitrih potegov vrvi ipd.  
• Nezavarovana vrv pri prehodu v drug manever: prehod v nek vrvni manever, kot npr. spust po vrvi sam po sebi ni nič posebnega, paziti moramo le, da so vsi člani naveze v VSEH vmesnih korakih zavarovani (z vrvi se lahko razvežemo šele, ko smo pripeti s popkovino) ter da nam med tem početjem plezalna vrv ne pade v dolino; z nje se moramo namreč pred večino manevrov razvezati. V ta namen je dovolj vrv npr. z bičevim vozlom vpeti v sidrišče.