Orientacija

Samostojni gorniki morajo poleg ostalih hribovskih veščin in znanj vsekakor obvladati tudi vsaj osnovno orientacijo. Izhodišč hribovskih tur ponavadi ni težko najti, potem pa je potrebno izbrati še pravo in primerno zahtevno pot. Bolje se lahko pripravimo na turo, če vemo, koliko višinskih metrov nas čaka in kolikšen je predviden čas hoje. Nekatere poti so slabo označene in preseneti nas lahko slaba vidljivost, skratka mnogo je situacij v gorah, ko se bo znanje orientacije izkazalo za nujno.

Dandanes nam lahko elektronski pripomočki precej olajšajo gibanje v naravi. GPS je postal dostopen praktično vsakomur, natančnost in mobilnost teh naprav pa se je povečala, tako da že povsem ustreza amaterski uporabi. Nekatere naprave in računalniške aplikacije nam celo že same predlagajo idealno pot, po kateri naj bi se gibali, če jim le povemo kam želimo. Vendar pa te naprave nikoli ne bodo nadomestile človeške sposobnosti selektivnega odločanja in prilagajanja različnim okoliščinam. Zato je še vedno zelo pomembno, da obvladamo klasična znanja in tehnike orientiranja. V gorah je to še posebej pomembno, sej so le te včasih nepredvidljive, njihov teren pa lahko tudi nevaren, če se nepripravljeni znajdemo na napačnem kraju.

Značilnosti orientiranja v gorah

Gore so same po sebi praviloma enostaven teren za orientiranje, saj je teren zelo izrazit. Doline so globoke in jasno razvidne, vrhovi izstopajo in so največkrat jasno določljivi. Vegetacija je redka. Čez gore so speljane označene poti.

Težavnost orientiranja se poveča, kadar zapustimo markirane poti, kadar teren postane manj izrazit in se njegova nagubanost zmanjša. Takšen primer so gorske planote, na primer Komna in Pokljuka. Najbolj pa orientiranje oteži slaba vidljivost. Gosta vegetacija, še posebej pa megla, lahko omeji vidljivost terena in kaj hitro se lahko zgodi, da se izgubimo. Pozimi se vsemu naštetemu pridruži še sneg, ki zakrije poti in označevalne table ter upočasni hojo. V kombinaciji z meglo lahko izgubimo tudi občutek za nagib terena in dobimo razmere, ki so zelo težavne za orientiranje.

Tehnični pripomočki

Najbolj pomemben kos opreme pri orientaciji je karta. Brez nje težko hodimo po neznanem terenu. Izurjeni orientacisti si sicer lahko precejšen del terena ob predhodnem študiju zapomnijo, vendar karta še vedno nosi preveč informacij, da bi jih lahko vse držali v spominu. Poleg tega pa karta ni težka in ne zasede veliko prostora, zato jo imejmo vedno s seboj.

Drugi pomemben del opreme je kompas. Ta naj bo čimbolj preprost zanesljiv in vzdržljiv. Orientacija je za izkušene seveda povsem mogoča tudi brez kompasa, a le dokler je teren izrazit, vidljivost dobra in se lahko orientiramo glede na položaj objektov v naravi.

Za orientacijo na terenu je najbolj uporaben je preprost kompas, ki je vzdržljiv, magnetna igla pa se hitro umiri. Rdeči del magnetne igle kaže proti severu, beli pa proti jugu.

Velikokrat si lahko dokaj uspešno pomagamo tudi z barometričnim višinomerom, pazljivi pa moramo biti na hitre spremembe vremena, ki precej vplivajo na točnost. Dosegajo natančnost do 1 metra, njihova natančnost pa je precej odvisna od vremenskih sprememb, zato ga na točkah z znano višino (vrhovi) kalibriramo.

Najbolj praktični so višinomeri vgrajeni v uro.

GPS ima lahko vgrajeno karto, kompas in višinomer, vendar ne more nadomestiti preglednosti tiskane karte in hitrosti ter enostavnosti kompasa. Lahko pa je zelo dober višinomer, če jo barometrično izračunava. Če že uporabljamo GPS, ga vedno uporabljajmo v kombinaciji s tiskano karto. Zavedajmo pa se, da je ta naprava odvisna od električnih baterij in da se v strmih soteskah ter stenah natančnost zaradi omejene vidljivosti satelitov precej zmanjša.

Na trgu je velika ponudba GPS naprav. Za orientacijo v gorah so primerne tiste, ki imajo vgrajen tudi barometrični višinomer in elektronski kompas.

GPS je le naprava za orientiranje, ki ne more nadomestiti našega znanja orientacije. Je pa še posebej koristna, kadar je vidljivost slaba.

Planinske karte

Za orientiranje v gorah so najprimernejše posebne planinske karte. Le-te so izdelane na podlagi topografskih kart in posebej dopolnjene s planinsko vsebino (planinske koče, markirane poti itd.). V Sloveniji jih imamo večinoma v merilu 1:25 000 in 1:50 000. Primernejše so prve, saj so bolj natančne in primernejše za ‘pohodno’ orientacijo, še posebno če se gibljemo po brezpotju, kjer potrbujemo natančnejši prikaz terena. Omenjene karte izdaja PZS in jih dobimo na njihovih prodajnih mestih, gorniško specializiranih trgovinah in še kje.

Karta sodi v roke in ne le v nahrbtnik, zato jo imejmo spravljeno tako, da je takoj pri roki in zaščitena pred mokroto. Kadar nismo prepričani o naši nameravani poti ali položaju, raje poglejmo na karto preden sprejmemo odločitev in ne takrat, ko se že izgubimo. Tako si bomo prihranili marsikateri nepotreben korak.

Izsek planinske karte (1:25 000) z vrisanimi planinskimi potmi

Najprimernejše karte za orientacijo v gorah so planinske karte merila 1:25 000

Oprema planinskih kart

Pod izrazom oprema karte mislimo na vse tisto, kar ni prikaz terena. Torej legenda, razna pojasnila, matematični elementi karte, mreža koordinatnega sistema, itd.

Merilo

Merilo je najpomembnejši podatek na karti. To je razmerje med razdaljami v naravi in na karti. Pri merilu 1:25 000 je 1 cm na karti enakovreden 250 metrom v naravi. Vedno si merilo preračunajmo v neko razumljivo vrednost in si jo zapomnimo da si bomo lažje predstavljali in preračunavali razdalje.

Ekvidistanca

To je višinska razlika med dvema plastnicama. Na naših planinskih kartah ta največkrat znaša 20 metrov. Manjša kot je ekvidistanca, bolj podrobno bo prikazan relief.

Legenda

To je nekakšen seznam pogosto uporabljenih topografskih znakov opisan z besedami. Legende včasih tudi ni, če se uporabljajo uveljavljeni znaki.

Stanje karte

Stanje karte je pomemben podatek, saj nam pove iz katerega leta so prikazai podatki. Vsi vemo da se s časom teren spreminja. Nadelujejo se nove poti, planine se zaraščajo, naselja se širijo, potresi in plazovi spreminjajo teren itd. Zato preverimo starost podatkov na karti in vedno uporabljajmo najnovejše karte.

Koordinatna mreža

Koordinatna mreža za klasično orientacijo ni pomembna. Uporablja se predvsem za vrisovanje položaja, na primer pri prenosu GPS koordinat na zemljevid. Če to počnemo, bodimo pozorni, v katerem koordinatnem sistemu je karta prikazana in se bolj podrobno o tem podučimo. Koordinatne mreže, projekcije itd., so kompleksna tema in presegajo obseg tega članka.

Vsebina planinskih kart

Teren je na kartah prikazan z pogojnimi znaki, ki jim pravimo tudi topografski znaki. Pomen posameznega znaka si lahko pogledamo v legendi.

Relief

Razgibanost terena je na planinskih kartah prikazana z plastnicami. To so navidezne črte, ki so prikazane na karti in povezujejo točke na zemeljskem površju, ki ležijo na enaki nadmorski višini. Izredno strmi predeli (stene) pa so prikazani z črtkanjem. Podrobnost prikaza je določena z ekvidistanco. Bolj kot so plastnice skupaj, strmejši je teren.

Na večini modernih planinskih kart je oblika terena poudarjena tudi z senčenjem. Plastnice so praviloma rjave ali sive barve, na novejših kartah so plastnice rjave, skalnati predeli pa črtkani z sivo barvo. V ledeniških predelih so plastnice prikazane z modro barvo.

Sposobnost branja oziroma predstave reliefa je ena najbolj koristnih orientacijskih veščin. Z nekaj truda in vaje, bomo z časom razvili občutek kje teren pada, kje se dviga in kakšna je njegova oblika.

Hidrografija

Vsi vodotoki in vodni objekti so prikazani z modro barvo. Ponavadi je ob vodotoku napisano tudi njegovo ime. Vodotoki so zelo koristni orientirji, saj dopolnjujejo predstavo o reliefu (vedno tečejo po dnu dolin) in so linijski orientirji.

Vegetacija

Vegetacija je prikazana z odtenki zelene barve. Potrebno je povedati, da je vegetacija najmanj zanesljivo prikazana, saj se najhitreje spreminja. Zaraščeno brezpotje je praviloma težje prehodno, zato se je včasih smiselno tem območjem izogniti, predvsem kadar gre za rušje.

Komunikacije

Sem spadajo poti, ceste, žičnice, daljnovodi, hiše, naselja itd. Torej vse antropogene danosti. Prav tako so s črno barvo izpisana krajevna imena in nadmorske višine ob kotah.

Posebna planinska tematika

Markirane poti so natisnjene z rdečo barvo, njihov prikaz pa je odvisen od težavnosti poti. Planinske postojanke so obkrožene z rdečim krogom.

[slika: izsek iz karte markirane poti, planinske koče]<br>[podnapis: Lahke markirane poti so prikazane z polno črto. Zahtevne poti z črtkano, in zelo zahtevne z pikčasto črto. Planinske postojanke so obkrožene z rdečim krogom. Velikokrat so označene tudi območje gibanja za turno smuko (z modro).i]

Orientiranje karte

Orientiranje karte je najbolj osnovna veščina, ki jo moramo obvladati. Pravilno orientirana karta nam pomaga, da si lažje predstavljamo v katero smer gledati, ko iščemo nek objekt, ki je narisan na karti in obratno.

Orientirati karto pomeni, da sever v naravi poravnamo z severom na karti oziroma da karto usmerimo tako, da so smeri med objekti v naravi in istimi objekti na karti vzporedni. Sever je na karti praviloma na vrhu karte, razen če ni označeno drugače.

Karto lahko orientiramo na dva načina. Glede na položaj objektov v naravi ali s kompasom. To pomeni, da karto vrtimo okoli vertikalne osi dokler se smeri na karti in v naravi ne ujemajo. Primer: če stojimo na grebenu, mora naš greben na karti biti enako usmerjen kot greben v naravi. Pri tem pazimo, da karte pomotoma ne obrnemo za 180 stopinj.

Z kompasom orientiramo karto tako, da kompas postavimo ob vzhodni ali zahodni rob karte nato pa vse skupaj vrtimo okoli vertikalne osti dokler magnetna igla in rob karte nista vzporedna. Zopet pazimo, da ne zamenjamo severa in juga. Na večini kompasov je del magnetne igle, ki kaže na sever, obarvan z rdečo barvo.

Orientiranje s kompasom. Igla in rob karte morata biti poravnana. Magnetna igla mora kazati proti zgornjemu robu karte.

Načrtovanje poti in gibanje po terenu

Hoja po označenih poteh je praviloma orientacijsko povsem nezahtevna in največkrat sploh ne zahteva obvladanja orientacije. Če pa s poti zaidemo ali pa nalašč izberemo neoznačene poti in ubiramo brezpotja, bomo poznavanje različnih tehnik orientiranja še kako potrebovali.

Izbira orientirjev

Objekte na karti lahko razvrstimo med točkovne, linijske in površinske, glede na njihovo obliko. Razumevanje te razvrstitve je pomembno predvsem zato, da za spremljanje svojega položaja na terenu in načrtovanja poti uporabimo najprimernejše objekte, ki jih hkrati ponujata karta in teren.

Točkovni objekti so na primer planinska koča, strogi vrh gore, mejni kamni, itd. Njihova lastnost je jasno določen položaj na terenu in na podlagi tega lahko precej natančno ugotovimo, kje se nahajamo. Seveda pa morajo biti ti objekti narisani tudi na karti.

Linijski objekti so planinske poti, vodotoki, grebeni, rob gozda itd. Njihova lastnost je da imajo največkrat neko podolgovato obliko in približno usmerjenost ter so zato zelo primerni za načrtovanje gibanja po terenu.

Površinski objekti so tisti, ki zavzemajo neko večjo površino, na primer večje jezero ali jasa. Njihove stranice so pravzaprav linijski objekti.

Branje karte

Včasih je nek objekt prikazan na karti, ni pa viden na terenu. Na primer višinska kota na vrhu hriba na terenu ne obstaja. Na karti pa je praviloma narisana na vrhu hriba ali na drugi značilni terenski obliki. Ko bomo višinsko koto, ki je narisana na karti, iskali na terenu, bomo pravzaprav iskali vrh hriba.

Tudi plastnica na terenu ne obstaja, lahko pa se gibamo po njej, če hodimo po natančno enaki višini.

Nekatere objekte pa najdemo na terenu, na karti pa ne bodo prikazani. Na primer ozka stezica, mali potoček itd.. Ti objekti na karti niso prikazani predvsem zato, ker so v splošnem premalo pomembni. Tega se moramo zavedati, kadar naletimo na manj značilne objekte v naravi. Kriteriji za prikaz so med kartami različni, glede na njihov namen in merilo. Občutek za ta kriterij bomo kaj hitro dobili, če se bomo s karto podali na teren.

Prav tako je zaradi merila karte prikaz nekaterih objektov posplošen. Na planinski poti ni narisan vsak zavoj in hiš v naseljih je več, kot pa jih je narisanih na karti.

Tem postopkom za posploševanje prikaza terena kartografi pravijo kartografska generalizacija in jih izdelovalci uporabljajo zato, da karta ostane pregledna.

Prikaz in predstava oblike terena (reliefa)

Prepoznavanje reliefa dela največ preglavic začetnikom. Je pa najbolj pomembna veščina, ko nimamo na voljo poti. Še posebej v gorah kjer je teren reliefno zelo razgiban in kjer se želimo nekaterim reliefnim oblikam nujno izogniti (neprehodne stene, soteske itd.)

Kako si predstavljati teren je praktično zelo težko razložiti, pomagajo pa izkušnje in vaja.

Naklonino posameznega dela terena lahko precej dobro določimo iz gostote plastnic. Gostejše kot so, bolj je teren strm. Glavne plastnice imajo tu in tam pripisano višino iz katere lahko sklepamo v katero smer se teren med njimi dviguje ali spušča. O tem lahko sklepamo tudi na podlagi višinskih točk (kot) in hidrografije. Ko primerjamo višinske točke med seboj, lahko ugotovimo katere so višje ali nižje. Vodotoki vedno tečejo pod dolinah. Teren se praviloma najstrmeje dviguje v pravokotni smeri glede na smer vodotoka itd.

Nekaj primerov prikaza reliefa s plastnicami in profilno črto.

Določanje svojega položaja

Kadar na terenu primemo v roke karto, ponavadi najprej želimo ugotoviti kje smo. Začnemo z grobim lociranjem. Če smo se na primer pripeljali skozi vas do konca doline bomo najprej poiskali na karti vas, potem dolino. Na ta način v grobem ugotovimo na katerem delu karte se nahajamo.

Sledi natančno ugotavljanje položaja. Ozremo se okoli sebe, pogledamo kakšni objekti se nahajajo okoli nas in poskušamo na karti najti prikaz objektov, ki ustreza situaciji na terenu.

Pogosto se zgodi, da hodimo po neki poti, ki jo brez težav najdemo na kati, ne vemo pa natančno, kje na tej poti smo. Če ni ob poti kakšnega točkovnega objekta, potem moramo uporabiti meritve. S kompasom izmerimo kot (azimut*) proti izrazitemu točkovnemu orientirju (npr. vrh), ki je prikazan na karti in se nahaja približno v pravokotni smeri glede na pot po kateri hodimo. Če vrišemo obratni kot (kontraazimut) od merjenega objekta na karto, lahko ugotovimo, da se nahajamo na preseku naše poti in vrisanega obratnega kota.

Presek poti in kontraazimuta

Presek poti in kontraazimuta

Praviloma lahko na omenjena načina skoraj vedno dovolj natančno določimo svoj položaj. Kadar pa ni dovolj bližnjih orientirjev pa lahko svoj položaj določimo z več meritvami proti izrazitim oddaljenim orientirjem in vrisom obratnih kotov na karto.

Možnosti določevanja svojega položaja je nešteto in so odvisne od terena in naše sposobnosti opazovanja in branja terena.

• Azimut je kot med severom in izbrano točko merjen v smeri urinega kazalca. Azimut lahko izmerimo z preprostim kompasom.

• Kontraazimut je kot obraten azimutu. Le-tega izračunamo tako da azimutu prištejemo ali odštejemo 180°.

Merjenje azimuta z preprostim kompasom

1. kompas obrnemo proti objektu tako da je puščica na prozorni ploščici (A) usmerjena proti merjenemu objektu
2. limb vrtimo da se magnetna igla in oznaka severa na limbu poravnata (B)
3. Pri označbi na vrhu kompasa(C) odčitamo smer - 320°.

Limb vrtimo tako, da se magnetna igla in oznaka severa na limbu poravnata.

Vris kontraazimuta

Pri vrisu, kontraazzimuta si lahko namesto kotomera pomagamo tudi s kompasom. Usmerjenost magnetne igle tu ni pomembna.

1. Z nastavljenim izmerjenim azimutom (320°) poravnamo črte v limbu (B) in črte na karti, (A) ki označujejo sever. Pazimo da narišemo kontraazimut in ne azimut.
2. Rob kompasa postavimo ob točko na katero smo merili (C) azimut.
3. Narišemo črto od točke v smer, ki jo določa rob kompasa

Vris kontraazimuta

Vris položaja iz preseka kontraazimutov

Na dva jasno določljiva objekta izmerimo azimut. Oba kontraazimuta vrišemo na karto in na njunem preseku je naš položaj.

Na dva jasno določljiva objekta izmerimo azimut. Oba kontraazimuta vrišemo na karto in na njunem preseku je naš položaj.

Izbira poti

Ko ugotovimo kje smo, se ponavadi takoj vprašamo kam gremo oziroma kako bomo do tja prišli. Načinov kako priti do željenega cilja je ponavadi veliko. Največkrat bomo verjetno uporabili obstoječo infrastrukturo nadelanih - označenih poti, redkeje pa neoznačene poti ali celo brezpotje.

Pomembno je, da preden začnemo z hojo dobro načrtujemo naše gibanje in izberemo najbolj idealno pot, da bomo čim hitreje in čim lažje prišli na željeni cilj. Morda pa si bomo izbrali celo kakšno daljšo in bolj zahtevno možnost, kjer bomo našli manj obljudene in lepše kotičke naših gora. Velikokrat se tudi zgodi, da je najenostavnejša pot tudi najdaljša in speljana precej naokoli, najkrajša pot pa orientacijsko in tehnično zahtevna. Takrat se moramo odločiti kaj nam je bolj pomembno, kakšno je naše znanje orientacije in temu primerno načrtovati naše gibanje.

Najbolj enostavno bo, če bomo svoje gibanje načrtovali vzdolž linijskih objektov, ki potekajo v smeri proti željenemu cilju. Najboljši linijski objekti so seveda poti, ki nam hkrati omogočajo enostavno hojo. Z malce več pozornosti pa tudi na brezpotju ne bo težko slediti potočku, grebenu ali kakemu drugemu linijskemu objektu, ki poteka proti željenemu cilju.

Primer načrtovanja poti

Iz Glave za Bajto želimo priti na Gladki lašt.

Z Glave za Bajto (A) sledimo grebenu proti severu do Čela (B) in naprej do Malih vrat (C). Tu bi lahko sledili naprej grebenu, vendar že na karti lahko vidimo, da gre za oster greben. Zato se odločimo da po enaki višini nadaljujemo vzporedno z grebenom proti severo-vzhodu do poti (D). Nadaljujemo po neoznačeni poti do rahlega zavoja poti. Zavoj lahko pričakujemo tik preden se pobočje pred Gladkim laštom prićne vzpenjati. Od tod v smeri azimuta 118° do vrha Gladkega lašta (F)

Opromba: Teoretično bi se lahko napotili tudi naravnost v smeri azimuta od A do F, vendar bi se po nepotrebnem morali spustiti in zopet vzpeti. Hoje po azimutu se poslužujemo le na krajših razdaljah, čimveč pa uporabljamo linijske objekte. Grebeni so nasploh zelo hvaležni linijski objekti. Izraziti so in največkrat jasno usmerjeni. Paziti moramo, le da si ne izberemo tehnično prezahtevnih. Če je prikazani z črtkanjem (skale), lahko sklepamo, da so ostri in zahtevni. V tem primeru se morda lahko gibljemo ob njih (vzporedno), kot je opisano zgoraj med C in D, pa še prihranili smo si vzpon na Vršac.

Primer načrtovanja poti: Iz Glave za Bajto želimo priti na Gladki lašt.

Udobja linijskih objektov nam teren velikokrat ne omogoča. Takrat se moramo gibati med znanimi točkovnimi orientirji. Pomembno je da skrbimo za pravilno in konstantno smer gibanja. Tu si pomagamo s kompasom, ki nam pomaga preverjati, če hodimo v pravilni smeri (azimutu).

Najbolje bo, če bomo omenjene tehnike kombinirali in uporabili najboljšo glede na načrtovano pot in možnosti, ki nam jih ponuja teren. Tehnik, kako se orientirati na določenem terenu je mnogo, vse pa izhajajo iz osnovnih zgoraj omenjenih.

Izračun oz. ocena približne časovnice

Časovnico za načrtovano turo lahko približno izračunamo, če poznamo dolžino naše ture in višinsko razliko vseh vzponov in spustov. Dolžino ture lahko izmerimo na karti s krivinomerom. Kar ga verjetno nimamo, lahko seštejmo dolžine posameznih odsekov, ki jih približno lahko izmerimo tudi z ravnilom. Vzpone in spuste izmerimo tako, da najprej ugotovimo, kje na naši poti se pot vzpenja in kje spušča. Nato s pomočjo plastnic izračunamo višinske razlike posameznih odsekov.

Predpostavimo lahko, da bomo v eni uri prehodili 4 - 6 kilometrov, da bomo v eni uri opravili 400 - 600 višinskih metrov vzpona ali 800 - 1000 metrov sestopa. Če seštejemo čas za razdaljo, vzpon in sestop, dobimo približno časovnico. Tako bi lahko izračunali, da bomo za 5 kilometrov dolgo pot z 500 višinskimi metri vzpona potrebovali približno 2 uri. Upoštevati moramo, da na izračun časovnice precej vpliva tudi hitrost hoje oz. naša fizična pripravljenost, ter sama zahtevnost poti. Na strmi ferati bomo verjetno višino pridobivali počasneje kot na tehnično nezahtevni poti navkreber.

Orientiranje v slabi vidljivosti

Vidljivost lahko zmanjšajo tema, megla, zelo goste padavine in visoka ali gosta vegetacija. Vsaka od teh okoliščin precej oteži orientiranje v naravi. Če pa so te okoliščine združene, je orientiranje še toliko težje.

Ko se vidljivost zmanjša, se zmanjša tudi število orientirjev, ki so nam na voljo. Okoli sebe vidimo precej manj terena, zato se moramo precej bolj posluževati karte, če želimo predvideti, kaj nas čaka na naši poti. Če se le da, se gibljemo izključno ob izrazitih linijskih objektih, neizrazitim terenom pa se poskušamo čimbolj izogniti. Uporabljamo markirane poti, če so na voljo, vendar je tudi tu potrebna previdnost, saj lahko hitro spregledamo kakšno markacijo in zaidemo s poti. Bližnji teren, kolikor ga lahko vidimo, moramo pozorno spremljati, prav tako tudi smer našega gibanja in prehojeno razdaljo.

Noč

Ponoči je orientacija brez svetilke praktično nemogoča. Razen ob polni luni brez svetilke ne vidimo objektov okoli sebe. Če se izgubimo ponoči, se precej težje vrnemo na pravo pot, saj se moramo v orientirje praktično zaleteti, da jih opazimo. Poti in steze lahko povsem spregledamo, saj tudi podlago slabše zaznavamo. Tako se lahko zgodi, da ponoči prečkamo neko stezo, pa tega sploh ne opazimo.<br>Če nimamo svetilke, tudi karte in kompasa ne bomo mogli uporabljati. Zato imejmo v gorah vedno s seboj naglavno svetilko. Sicer pa je ponoči gibanje po gorskih brezpotjih lahko precej nevarno.<br>Pri svetli noči (polna luna, sneg) je pogosto vidljivost dovolj dobra za opazovanje terena. Takrat je bolje imeti svetilko večino časa izklopljeno.

Megla in sneg

Pozimi, ko pade sneg in prekrije poti, markacije in ostale oznake, se lahko v glavnem orientiramo le s pomočjo reliefa. Če se pridruži še megla, pa nastanejo zelo zahtevni pogoji, saj poleg tega, da ne vidimo oddaljenih orientirjev in terena okoli sebe, lahko tudi popolnoma izgubimo občutek za naklonino. Vse okoli nas je belo in oko nima točke na katero bi se oprlo. Težko razločimo kakršnekoli terenske značilnosti. Nastane tako imenovana difuzna svetloba, ki ji ne moremo določiti izvora in zato ne ustvarja senc, ki bi očesu omogočale ločevanje na podlagi kontrastov. Poznane so razne zgodbe, ko so se planinci v takih pogojih povsem izgubili. Tudi zelo izkušeni.V kolikor ne moremo slediti potem ali kakim drugim zanesljivim linijskim objektom, moramo nujno uporabljati kompas in vseskozi spremljati smer našega gibanja. Hitro se lahko namreč zgodi, da se začnemo gibati v napačni smeri, pa se tega sploh ne zavedamo. Zato se poslužujemo hoje po azimutu.

Hoja po azimutu

V slabi vidljivosti je hoja po brezpotjih zelo problematična. Najbolje bo, če pot že v naprej dobro načrtujemo, narišemo smer gibanja na karto in izmerimo razdalje med točkami, kjer nameravamo spremeniti smer gibanja (Slika 1). Kote in razdalje nato izmerimo iz karte, da bomo lahko nastavili azimut na kompasu in približno ocenili prehojeno razdaljo (Slika 2).

Tudi z uporabo kompasa lahko vseeno pride do gibanja vstran, čeprav imamo občutek, da hodimo v smeri. Da čimbolj obdržimo smer je najbolje, da na kompasu nastavimo željeno smer (Slika 3), nato pa nekoga drugega pošljemo naprej in ga usmerjamo (Slika 4). Hodi naj toliko časa, da ga še vidimo, nato pa mu ukažemo, da nas počaka. Gremo do njega in ponovimo postopek. Na ta način lahko tudi daljše razdalje prehodimo brez večjih odstopanj iz smeri.

Razdalje lahko merimo s koraki, vendar je v snegu in skalnatem terenu to precej nenatančno. Če ne drugače, poskusimo vsaj približno oceniti prehojeno razdaljo, da bomo vedeli koliko smo prehodili.

Primer načrtovanja hoje po azimutu

Iz Vrh Škrila želimo priti do stezice in v območju stezice do markirane poti. Ker so poti pod snegom in je megla, se odločimo za hojo po azimutih. Iz karte izmerimo kote in razdalje. Prvi odsek poteka v smeri 240° in je dolg 550 metrov. Drugi odsek pa poteka v smeri 309° in je dolg dobrih 900 metrov.

Načrtovanje hoje po azimutu

Odčitavanje azimuta in razdalje iz karte

Kot in razdaljo odčitamo iz karte s pomočjo kompasa. Kot na karti izmerimo tako, da stranico kompasa položimo vzporedno z začrtano smerjo, vrtljivi del kompasa pa zavrtimo tako, da so črte na dnu vrtečega dela vzporedne z vertikalnimi črtami na karti, ki kažejo proti severu. Na vrhu kompasa odčitamo kot. Pazimo, da ne obrnemo kompasa za 180 stopinj v napačno smer. Razdaljo izmerimo z merilcem, ki se ponavadi nahaja na podstavku oz. ohišju kompasa. Razdaljo pretvorimo glede na merilo karte (1:25 000 - 1 cm na karti ustreza 250 metrom v naravi)

Kot in razdaljo lahko iz karte odčitamo z kompasom. Še lažje lahko to naredimo s kotomerom (geotrikotnikom)

Določanje željenega azimuta

Izmerjeni kot na karti nastavimo na kompasu. Celoten kompas vrtimo, tako da se označba severa na vrtljivem delu kompasa in magnetna igla poravnata. Smer naše hoje je v smeri, ki jo kaže puščica na podstavku oz. ohišju kompasa.

Določevanje azimuta (240°)

Gibanje v željeni smeri

Pri hoji po azimutu na kompasu nastavimo željeno smer in vseskozi pozorno spremljamo kompas in preverjamo, če se gibljemo v pravi smeri. V zelo slabi vidljivosti si lahko pomagamo s prijateljem, ki ga pošljemo naprej in usmerjamo v pravo smer. Preden ga izgubimo iz vida, naj se ustavi, gremo do njega, nato pa ponavljamo postopek.

Uporaba GPS naprav

V slabih razmerah vidljivosti nam lahko zelo pomaga uporaba GPS naprave. V napravo moramo vnesti vmesne točke na naši poti, da se izognemo nepotrebnim oviram, nato pa nas bo naprava vodila v pravo smer.

Kaj če se izgubimo?

Če se izgubimo, se najprej ustavimo. Podrobno preučimo teren okoli sebe in prehojeno pot. Potem poskušamo določiti svoj položaj. Če nam to ne uspe, se vrnemo na kraj, kjer smo nazadnje še vedeli kje smo bili in ponovno preučimo svojo načrtovano pot in kje smo zašli. Ponavadi temu botruje slaba pozornost, zato redno spremljajmo teren in karto.