Reševanje padlega n

Padec soplezalca je dogodek, ko nam soplezalec (napredujoči ali kot drugi) obvisi na vrvi zaradi padca. Pri padcu lahko pride do poškodb soplezalca in do izgube ali otežene komunikacije v navezi.

Reševanje padlega ni nadomestilo za strokovno reševanje gorskih reševalnih služb, temvče zgolj postopek, s katerim padlega zavarujemo in ga spravimo na varno mesto. Običajno nato počakamo na gorsko reševalno službo, ki opravi reševanje iz stene.

Pri padcu soplezalca moramo računati na stres in paniko, zato je dobro obvladovanje postopkov reševanja toliko bolj nujno. Prav tako je praktično nemogoče predvideti vse možne situacije, ki nas lahko doletijo, zato tudi ni mogoče predvideti vseh možnih rešitev in jih zapisati v Alpiročnik. 

Opis osnovnih možnih situacij

Zaradi veliko možnih situacij, ki se lahko zgodijo pri padcu v navezi, je nemogoče opisati vse poteke in postopke reševanja za vsako posamezno situacijo. Za lažje razumevanje in opisovanje bomo zato možne situacije razdelili na nekaj osnovnih tipov situacij, iz katerih lahko nato postopke reševanja kombiniramo in pokrijemo večino možnih situacij.

V nadaljnjem besedilu ločimo dve osnovni vlogi:

• reševalec - je plezalec, ki je v času padca na sidrišču in mora po padcu ukrepati in izvajati postopke reševanja padlega
• padli - je plezalec, kateremu se zgodi padec

Padec drugega v navezi

Ko pade drugi navezi, ki je varovan od zgoraj, govorimo o padcu drugega v navezi. Takšen padec je s stališča reševanja relativno enostaven, ker ima (običajno) reševalec varovalno vrv v samozateznem načinu, kar postopek reševanja skrajša in pohitri. V tem primeru se mora reševalec odločiti, ali bo po opravljenih osnovnih postopkih ob padcu padlega spustil niže ali ga s škripcem potegnil do sidrišča.

Padec prvega v navezi

Padec prvega v navezi je nevarnejši in bolj zapleten, saj so padci napredujočega daljši in zato obstaja večja možnost poškodb padlega, kar dodatno oteži reševanje. V osnovi so pri padcu prvega v navezi možne naslednje situacije:

• prvi v navezi pade blizu ali celo mimo sidrišča
• prvi v navezi pade daleč nad sidriščem
  

Prvi koraki ob padcu

Ne glede na situacijo so osnovni nujni koraki po padcu soplezalca sledeči:

• Oceni situacijo. Razmisliti moraš kdo ti lahko pomaga, ali je v bližini še kaka naveza, katero opremo imaš na voljo, v kako odročni steni plezata, kaj je cilj reševanja (dvig padlega, spust na polico…)… Predvsem pa se moraš zavedati vseh objektivnih in drugih nevarnosti, ki prežijo na tebe in padlega kajti prvo pravilo reševanja je, da ne ogrožaš reševalcev – v tem primeru sebe.
• Vzpostavi komunikacijo s padlim. Zelo pomembno je, da dobiš vsaj približno sliko o obsegu poškodb in v kaki meri (če sploh) lahko padli asistira pri reševanju. Čeprav se čudno sliši, je pomembneje oblikovati učinkovit načrt reševanja, kot pa brezglavo nuditi pomoč padlemu, četudi ta še tako kriči in zahteva takojšnjo pomoč (sicer je kričanje dober znak, ker pomeni, da je pri zavesti in da diha; bolj resno je, če je padli tiho). Ne pozabi zaščititi padlega pred dodatnimi poškodbami.
• Preveri katero opremo imaš na voljo za reševanje. Že pred vzponom morata oba s soplezalcem vedeti, katero opremo imata s seboj, vključno s prvo pomočjo.
• Oblikuj načrt reševanja in ga pojasni tudi padlemu. Povej ga jasno in razumljivo, govori spodbudno, padlemu (še posebej če je poškodovan) ne smeš dati vedeti, da te je strah. Ostati moraš priseben in suveren v potezah, ki jih vlečeš. Neodločnost in premišljanje te lahko staneta dragocenega časa. Zelo pomembno je, da je načrt dobro oblikovan, saj ga boš kasneje zelo težko spreminjal brez dodatne izgube časa. Ker reševanje zahteva rokovanje z glavno vrvjo, bodi še posebej pozoren na to, da vsak korak dvakrat preveriš. 
  
• Prva pomoč. Če ima padli življenjsko ogrožujoče poškodbe (nezavest, ne diha, krvavitve) se moramo takoj spustiti oz. povzpeti do njega ter mu nuditi prvo pomoč. Reševalec se mora zavedati, da postopki reševanja trajajo in če ima padli kritične življenjske poškodbe, ga je treba nujno najprej oskrbeti in stabilizirati njegovo stanje.
  

Večstopenjska pomoč

Ker je vsaka situacija edinstvena, je zelo malo verjetno, da bomo vedno uporabljali enako metodo pomoči, lahko pa bomo morali uporabiti kombinacijo vseh.

Na izbiro metode oz. pomoči pomembno vplivajo tudi dejavniki, kot so stanje soplezalca, prisotnost poškodbe, oddaljenost soplezalca, trenje vrvi in metoda varovanja. Pomoči se lotimo večstopenjsko, in sicer po pravilu od lažjih proti zahtevnejšim postopkom, kar navadno sovpada tudi s trajanjem manevra (hitre metode - obsežnejše metode).

Najprej se je treba odločiti, ali je potrebno dvigovanje soplezalca ali ga lahko enostavno spustimo, kar je navadno bistveno hitrejše.

Kontroliran spust padlega  

Ko padli obvisi na vrvi je lahko glede na situacijo včasih bolje, če padlega spustimo k sebi na sidrišče ali na bližnjo polico. V primeru spusta napredujočega lahko kontroliran spust opravimo s popuščanjem varovalne vrvi. Če pa moramo spustiti padlega, ki ga imamo vpetega v samozatezni način, pa je potrebno nekaj več previdnosti, posebno, kadar uporabljamo starejše avtoblokirne naprave (Reverso idr.), ki nam ne omogočajo enostavnega oz. kontroliranega spuščanja tako kot njihovi sodobni nasledniki (Reverso3, ATC Guide idr.). Pri novejših napravah je dovolj, če vrv med popuščanjem napeljemo skozi obračalno vponko v sidrišču oz. jo popuščamo tako, da jo stalno držimo. Istočasno pa z drugo vponko zavrtimo varovalo, da avtoblok spusti. Podroben postopek je opisan v poglavju Varovanje.

Dvig padlega

V primeru dvigovanja delimo metode pomoči na tri stopnje:

• Poteg vrvi
• Enojni škripec
• Švicarski škripec

Kadar je soplezalec blizu in potrebuje samo kratko pomoč čez zahteven prehod, uporabimo prvo stopnjo, kadar pa potrebuje daljši dvig oz. je precej oddaljen, je najbolje takoj uporabiti švicarski škripec.

Osnovni postopki reševanja

Pri nesreči je glavni cilj reševalca čimprej pomagati padlemu. Zato si mora najprej osvoboditi roke (ker ob padcu drži varovalno vrv), sprostiti glavno vrv, da bo lahko na njej izdelal škripec (ali spustil padlega niže), in nato dvigniti padlega k sebi.

Da dosežemo te glavne cilje je treba v splošnem izvesti naslednje korake reševanja:

• zaustavitev padca
• Aretacija obremenjene vrvi
• vzpostavitev komunikacije s padlim in nudenje prve pomoči
• v primeru da lahko padlega spustimo na polico niže, izvedemo kontroliran spust padlega
• prenos obremenitve
• vzpostavitev samozateznega sistema za pobiranje vrvi
• Izdelava škripčevja
  

Aretacija obremenjene vrvi

Ko pride do padca, varujoči padec zaustavi s pomočjo varovala ali polbičevega vozla. Pri tem drži varovalno vrv da prepreči nadaljnji zdrs vrvi. Da lahko naredi katerikoli naslednji korak, mora najprej obremenjeno vrv aretirati in si tako osvoboditi roke.

Aretacija je postopek, s katerim fiksiramo obremenjeni del vrvi. Zaradi stalnega zagotavljanja dodatne varnosti je pomembno, da se posamezni koraki v celotnem manevru vedno prekrivajo tako, da v nobenem trenutku ne pride do pomanjkljivega ali šibkega varovanja.

Aretacija v primeru uporabe polbičevega vozla

V primeru uporabe polbičevega vozla izdelamo pod polbičevim vozlom (ki trenutno drži obremenitev) polvozel in varovalni (mulin) vozel.

Aretacija polbičevega vozla (Vir: PV)

Aretacija v primeru varovanja s ploščico na pas ali center sidrišča

V primeru varovanja s ploščico (npr.reverso ipd.) lahko aretacijo obremenjenega dela vrvi izvedemo tako, da varovalno vrv v obliki polzanke speljemo skozi matičarko, v kateri je vpeto varovalo, in nato zaključimo z dodatnim varovalnim vozlom na glavni vrvi.

Pri aretaciji v primeru varovanja z raznimi ploščicami moramo aretirati varovalno vrv, ki izhaja iz ploščice.

Varovalno vrv speljemo skozi matičarko, v kateri je vpeto varovalo. Pri tem pazimo, da varovalne vrvi ne izpustimo!

Z zanko naredimo varovalni vozel okoli obremenjenega dela vrvi

Prenos obremenitve

Da osvobodimo varovalno napravo in varovalno vrv, po aretaciji običajno sledi prenos obremenitve: na obremenjeni vrvi s trakom ali pomožno vrvico premera vsaj 6 mm izdelamo ustrezen drsni vozel in nato v vponko v centru sidrišča izdelamo ponovno najprej polbičev vozel, nato polvozel in varovalni vozel.

Tovrstna aretacija nam omogoči odstranitev osnovnega varovanja (polbičev vozel, ploščica) ter enostavno in kontrolirano popuščanje ob prenosu obremenitve v varovalo v samozateznem načinu ali gardo. Če gre kaj narobe, lahko glavno vrv tudi ponovno aretiramo in zavarujemo.

Prenos obremenitve (Vir: PV) - potrebna menjava

Slika zgoraj prikazuje prenos obremenitve z glavne vrvi na pomožno vrvico (rdeče) po opravljeni aretaciji. To naredimo tako, da na glavno vrv s prusikovim vozlom namestimo pomožno vrvico, v center sidrišča pa jo namestimo v novo vponko s polbičevim vozlom, polvozlom in varovalnim vozlom. Ko imamo to narejeno, lahko podremo aretacijo na glavni vrvi. To storimo previdno in opazujemo ali je pomožna vrvica prevzela celotno obremenitev ali ne. Če ni, potem glavno vrv ponovno aretiramo in odpravimo težavo na pomožni vrvici.

Vzpostavitev samozateznega sistema za pobiranje vrvi

Če se odločimo za dvig padlega, moramo izdelati samozatezni sistem za pobiranje vrvi, ki omogoča:

• pobiranje vrvi med dvigovanjem
• preprečuje zdrs vrvi, ko je ta obremenjena

Samozatezni sistem za pobiranje vrvi lahko naredimo na dva načina.

Samozatezno varovalo

Ko izvedemo prenos obremenitve lahko sprostimo varovalo, na katerem je bila vrv aretirana. Pri tem seveda nujno pazimo na izdelavo dodatnega varovanja. Varovalo nato namestimo v center sidrišča in vanj vpnemo vrv v samozatezni način. Na varovalni vrvi (neobremenjeni) zopet naredimo varovalni vozel v obliki polvozla. 

Sledi podiranje prenosa obremenitve, tj. pomožne vrvice. Pri podiranju moramo biti pazljivi in vedno držati varovalno vrv, da lahko v primeru težav vedno prenos obremenite obnovimo. 

Izdelava vozla garda

Če nimamo na razpolago varovala s samozatezno funkcijo, uporabimo vozel garda. Z neobremenjeno vrvjo, ki izhaja iz dodatnega varovanja, naredimo vozel garda. Pri vozlu garda moramo biti posebej pozorni, da ga naredimo prav in da je v samozateznem načinu tisti pramen vrvi, na katerem visi padli. Po izdelavi vozla previdno podremo aretacijo, tako da vozel garda počasi prevzame celotno obremenitev. Če se izkaže, da vozel garda ni pravilno narejen in spušča obremenjeno vrv, takoj izdelamo novo aretacijo.
Glede na kompleksnost opisanega postopka je za varovanje bolje uporabljati varovala s samozatezno (avtoblok) funkcijo, ki nam vse skupaj olajšajo in pospešijo.

Izdelava škripčevja

V primeru, ko je treba padlega dvigniti k sebi, mora reševalec izdelati škripčevje. Spodaj navedene različice škripčevja si sledijo po kompleksnosti, pa tudi po mehanskem izkoristku.

Osnova za vsa škripčevja je samozatezni sistem, ki ga izdelamo ali s pomočjo varovala ali vozla garda.

Poteg vrvi

Pri uporabi potega vrvi z lastno močjo vlečemo soplezalca navzgor in vrv hkrati pobiramo skozi varovalo. Ta način je učinkovit le za res kratke, zahtevne odseke v bližini sidrišča.

Enojni škripec

Enojni škripec enostavno izdelamo tako, da na obremenjeno vrv pod varovalom pritrdimo malo prižemo ali trak oz. vrvico z ustreznim drsnim vozlom. Vanj vpnemo vponko, skoznjo napeljemo neobremenjeno vrv in nato s pobiranjem vrvi v smeri navzgor dvigamo soplezalca. Kadar s to metodo nismo učinkoviti, uporabimo švicarski škripec. Škripec je zelo uporaben za hitro pomoč soplezalcu pri premagovanju težkih mest, zlasti če imamo pri sebi eno od blokirnih naprav (T-block, ropeman,...).

Enojni škripec (Vir: PV)

Švicarski škripec

Švicarski škripec ki nam z uporabo dodatne vrvi močno olajša dviganje, pogosto pa ga celo edini sploh omogoči, izdelamo tako, da namesto glavne vrvi (kot pri enojnem škripcu) skozi vponko napeljemo dodatno pomožno vrvico ali trak, na njem izdelamo vozel osmico in vanjo vpnemo vponko. Skozi to vponko nato napeljemo neobremenjeni del glavne vrvi in škripec je pripravljen. Pri takšnem škripcu je pomembno, da je razdalja med varovalom in vponko, skozi katero gre neobremenjena vrv, dovolj velika, da omogoča ustrezno povzemanje vrvi. Če je premajhna, dvigovanje ni učinkovito, saj je treba vseskozi premikati celotni sistem. Ob pomanjkanju opreme lahko namesto dodatne vrvice za izdelavo švicarskega škripca uporabimo prosti pramen (glavne) vrvi, s katero smo v sidrišče pritrjeni mi. V primeru velikega trenja, le tega lahko zmanjšamo zuporabo dveh navadnih vponk na obeh mestih.

Švicarski škripec s trakom (Vir: PV)

Švicarski škripec z glavno vrvjo (Vir: PV)

Potek reševanja

Omenili smo že, da je nemogoče predstaviti vse možne kombinacije in situacije v katerih se lahko znajdete ob padcu soplezalca, zato bodo v nadaljevanju opisani postopki reševanja za dva primera:

• prvi v navezi pade blizu ali celo mimo sidrišča
• prvi v navezi pade daleč nad sidriščem 

Padec blizu ali mimo sidrišča

(Za ta manever imamo na voljo 8 vponk z matico in sicer ima vsak član naveze 4)

Plezalec pleza naprej, varujoči ga varuje na varovalno ploščico vpeto v manevrsko zanko pasu. Je že kar precej metrov nad varovališčem, namestil je nekaj vmesnega varovanja, ko se mu odlomi oprimek. Pade v globino, leti mimo varujočega in se ustavi pod sidriščem.

Najprej reševalec zaustavi padec in izvede aretacijo varovalne naprave. Po opravljeni aretaciji ima reševalec proste roke za naslednje korake postopka reševanja. V tem trenutku je kritično, da reševalec vzpostavi komunikacijo s padlim. Če se padli ne odziva ali če iz pogovora sklepamo, da potrebuje prvo pomoč, se mora reševalec spustiti do njega. To lahko naredi na več načinov:

• če ima na voljo dovolj proste (varovalne) vrvi, jo pritrdi v sidrišče in se spusti po njej do padlega
• če ima na voljo dovolj proste (varovalne) vrvi, lahko reševalec izdela improvizirano škripčevje, s katerim sebe najprej spusti do padlega, nato pa se bo z njim povlekel nazaj do sidrišča
• če proste vrvi ni dovolj, mora reševalec prusikariti po glavni vrvi, ki teče do padlega

Da sprosti varovalo mora reševalec sedaj izdelati prenos obremenitve. Ker je situacija takšna, da reševalec doseže obremenjen pramen vrvi, lahko prenos obremenitve izvede neposredno. V primeru, da obremenjenega pramena ne bi dosegel, mora reševalec izvesti prenos obremenitve neposredno nad aretacijo.

Reševalec prenos obremenitve izvede s pomočjo pomožne vrvice, ki jo s prusikovim vozlom namesti na obremenjeni pramen glavne vrvi, ki teče neposredno do padlega. Če na voljo nima vrvice, lahko uporabi neskončno zanko in francoski vozel.

V center sidrišča vpne navadno vponko, v katero s polbičevim vozlom, polvozlom in varovalnim vozlom aretira pomožno vrvico. Sedaj lahko podre aretacijo varovala in počasi izvede prenos obremenitve na aretirano pomožno vrvico. Ko je to storjeno, mora nujno narediti še dodatno varovanje. V center sidrišča vpne še eno navadno vponko in glavno vrv z bičevim vozlom vpne vanjo.

V tem trenutku je padli zavarovan tj. dvakrat - enkrat na prenosu obremenitve in enkrat z dodatnim varovanjem neposredno na glavni vrvi.

V naslednjem koraku reševalec izpne varovalo in ga vpne v center sidrišča na samozatezni način ter skozenj spelje glavno vrv. Tako je dobil zavoro, ki jo bo potreboval med dviganjem padlega. Pod varovalom v samozateznem načinu je zopet treba narediti dodatno varovanje v obliki polvozla.

Glede na težo, teren in druge faktorje se odločimo ali bo zadostoval navadni škripec ali bomo morali izdelati švicarskega. Podrobnosti izdelave škripčevja so opisane v poglavju Izdelava škripčevja.

Pri dvigovanju je koristen napotek, da se dviguje z nogami in ne z rokami. Reševalec pred dvigom počepne, si da vrv čez ramena, in nato vstane.

V zadnjih metrih dvigovanja, ko je treba padlega spraviti čimbliže centru sidrišča, švicarski škripec zaradi lastne dolžine lahko to oteži. Zato si lahko reševalec pomaga in vpne vlečno vrv v vponko neposredno v manevrsko zanko padlega in tako doseže čimvečji izkoristek mehanskega prenosa.

Ko reševalec potegne padlega na varovališče, ga mora takoj s popkovino pripeti v center sidrišča. V primeru, da se bosta v nadaljevanju spustila po vrvi, lahko reševalec predhodno izdela sidrišče za spust in padlega pripne vanj, da bo lahko reševalec nato hitreje podrli osnovno sidrišče. V primeru, da se ne bosta premikala, za zavarovanje uporabimo osnovno sidrišče.

Reševalec lahko padlega pripne z navadno popkovino (tj. najlonski trak vdane v kavbojski vozel v manevrsko zanko padlega, drug konec pa z matičarko vpne v center sidrišča), v primeru, ko pa je padli popolnoma negiben, ga lahko zavaruje s pomožno vrvico, ki jo v centru sidrišča aretira s polbičevim in mulinim vozlom. To mu bo kasneje bistveno olajšalo sprostitev vozla, če padli visi v sidrišču.

Padec daleč od sidrišča

Kadar je plezalec porabil že veliko vrvi in je padel proti koncu raztežaja, je potrebno sidrišče premakniti na višjo pozicijo in od tam nadaljevati z izbranimi metodami pomoči. Takšen manever terja kar zapleteno in dolgotrajno zaporedje postopkov ter vključuje:

• aretacijo na spodnjem sidrišču;
• plezanje ob vrvi do zadnjega varovala, v katerem visi padli;
• izdelavo novega sidrišča na mestu, kjer je zadnje varovalo;
• prenost obremenitve na novo sidrišče;
• ponovno plezanje navzdol;
• podiranje spodnjega sidrišča;
• vračanje na zgornje sidrišče, od koder nato lahko pomagamo soplezalcu po postopku, opisanem v poglavju Padec mimo ali blizu sidrišča.

Na koncu velja poudariti še pomembno dejstvo, da se moramo pred začetkom opisanih manevrov prepričati ali je nosilnost sidrišča po morebitnem padcu oz. sunku še vedno ustrezna. Če temu ni tako je potrebno sidrišče okrepiti z dodatnimi fiksnimi točkami (na novo zabiti klini...). Le tako bomo lahko opisane postopke, ki sidrišče v določenih fazah dodatno obremenjujejo, izvajali varno.

Spust s ponesrečencem

Spust s ponesrečencem pride v poštev ko:

• na trenutnem sidrišču ni dovolj varno
• so možnosti za reševanje z druge lokacije bistveno boljše
• ....????

Za spust se odloči tudi na podlagi zdravstvenega stanja padlega.

S pomožno vrvico izdelamo novo sidrišče za spust ter prestavimo obe popkovini v center novega sidrišča. Vrv potegnemo ven iz sistemov nad nami, jo napeljemo skozi center sidrišča in pripravimo za spust – na koncih naredimo vozle ter jo spustimo navzdol.

Za spust s ponesrečencem reševalec pripravi 120 cm neskončno zanko, na kateri naredi vozel šestica na približno 1/3 dolžine. Sedaj na vrv namesti napravo za spust, vanjo pa z vponko z matico vpne neskončno zanko, ki jo je pripravil. Pri tem mora biti pozoren na pravilno vpetje skozi vozel šestice. V daljši konec zanke se v manevrsko zanko pasu z matičarko vpne reševalec, krajšo pa v manevrsko zanko padlega. Na vrvi reševalec namesti še samovarovanje z machardovim vozlom in tudi to z matičarko vpne v manevrsko zanko.

Tako pripravljeni lahko pričneta s spustom. Če je padli v sidrišče pripet z navadno popkovino, ga mora reševalec iz sidrišča izpeti, če pa je pripet s pomožno vrvico, ki je v sidrišču aretirana s polbičem in mulinim vozlom, previdno podre mulin vozel in sprosti polbičev vozel, dokler teže padlega ne prevzame popkovina, s katero je pripet v napravo za spust.

Če padli nima prehudih poškodb, se lahko z njim spuščamo tako, da visi ob reševalcu. Da preprečimo morebitno nihanje padlega, si ga lahko reševalec pritrdimo na svoj pas z dodatno popkovino.

Hitri diagram postopkov

Spodnji diagram je namenjen hitremu pregledu posameznih glavnih korakov, ki jih izvajamo pri reševanju padlega. Diagram vam je lahko v pomoč tudi pri praktičnih vajah, da lahko hitro preverite pravilnost vaših postopkov.

Slika 14: Hitri diagram posameznih faz reševanja padlega.