Reševanje iz ledeniških razpok

Ne glede na našo stopnjo izkušenosti in znanja, vedno obstaja možnost padca v ledeniško razpoko. Zato se po ledeniku vedno gibljemo v ledeniški navezi in z zahtevano opremo, saj le z njo in z znanjem reševanja iz ledeniških razpok, lahko uspešno rešimo morebitnega padlega v razpoko. Reševanje moramo izvesti varno (za nas in za padlega) in v najkrajšem možnem času, saj tako zmanjšamo možnost podhladitve padlega (temperatura v ledeniških razpokah je znatno nižja od tiste na površju ledenika). 

Priznati je treba, da se velika večina »padcev« konča z udrtjem ene ali obeh nog, pa še takrat se to zgodi le do pasu. V takih primerih brž zavarujemo "padlega" ter mu ponudimo pomoč najbližjega alpinista, ki mu pomaga "izplezati" iz razpoke. Veliko nevarnejša in resnejša pa je situacija, ko alpinist pade v razpoko in obvisi na vrvi.

Reševanje iz ledeniške razpoke poteka po korakih, ki so v osnovi izpeljani iz letne reševalne tehnike. Ti koraki so večinoma standardni, njihova prednost je to, da jih lahko prilagajmo resnosti naše situacije in zahtevnosti reševanja. Koraki so sledeči:

• zaustavitev padca;
• izdelava sidrišča in prenos obremenitve;
• samovarovanje;
• premik reševalca do roba razpoke in ocena situacije; 
  
• če soplezalca slišimo in lahko izpleza sam, ga le varujemo;
• če potrebuje soplezalec pomoč pri dvigu, ni pa poškodovan, mu pomagamo z enostavnim ali švicarskim škripcem;
• če je soplezalec poškodovan, se najprej spustimo do njega in ga oskrbimo;
• dvig reševalca iz razpoke;
• premik sidrišča in
• dvig padlega soplezalca.
  

Pri reševanju upoštevajmo naslednja pravila: 

• sidrišča morajo biti popolnoma zanesljiva, po potrebi jih dodatno utrdimo ali izdelamo dodatna sidrišča; 
• vsi reševalci morajo biti VEDNO samovarovani; 
• reševanje mora potekati hitro in učinkovito.
  
  

Zaustavitev padca v ledeniško razpoko

Pri padcu člana ledeniške naveze v ledeniško razpoko je treba nujno preprečiti, da bi v razpoko zdrsnila celotna naveza - padec je potrebno zaustaviti takoj. Pri zaustavljanju padcev se člani naveze zanašajo na telesno težo drug drugega, na pripravljenost in sposobnost ustavljanja s cepinom. Če v razpoko pade vodilni je tak padec veliko lažje ustavljati pri vzpenjanju kot pri sestopu, saj nam pri vzpenjanju veliko pomaga že sila teže.

Plezalec, ki ostane na površju zadrži padec. Če ga sila padca podre na tla, se mora čimprej postaviti v položaj, ki ga uporabljamo pri zaustavljanju s cepinom. Na ta način zaustavi padec. V pomoč so mu tudi vozli na varovalni vrvi. V zaustavljanje padca vloži vse svoje napore, pomaga si z nogami, koleni… Ko zaustavi padec, se z rahlo razširjenimi nogami dobro utrdi v sneg. Pazi, da je varovalna vrv med njegovimi nogami, kar poveča njegovo stabilnost in preprečuje prevračanje na stran. Previdno prenese težo z rok in cepina na noge.

Slika 1: Zaustavitev padca (Vir: KA PZS)

Izdelava sidrišča in samozavarovanje

Ko je padec zaustavljen, prenesemo obremenitev s pasu na noge in v najkrajšem času izdelamo sidrišče (s pomočjo cepina, lednih vijakov – odvisno od podlage; glej sidrišča v snegu in sidrišča v ledu). Izogibajmo se izdelave sidrišča z navpično zabitim cepinom!

V center sidrišča vpnemo vponko z matico s prižemo / machardovim vozlom, s katero je varovalna vrv pripeta na naš plezalni pas. Nato previdno prenesemo obremenitev na sidrišče – sidrišče med prenašanjem teže ves čas pozorno opazujemo, da ne bi popustilo. Če opazimo, da popušča, ga dodatno zavarujemo z lednim vijakom, dodatno utrditvijo zakopanega cepina ipd. Vrv v sidrišče še dodatno pritrdimo z osmico, ki jo izdelamo na neobremenjenem pramenu vrvi (reševalna vrv), približno meter od vpetja v sidrišče.

Slika 2: Vpetje sidrišča (Vir: KA PZS)

Iz nahrbtnika povlečemo preostanek reševalne vrvi in si na njej s pomožno vrvico izdelamo samovarovanje. To naredimo tako, da s pomožno vrvico izdelamo neskončno zanko (dolžine cca 60 cm), jo s pomočjo prusikovega vozla navežemo na reševalno vrv in tik pod vozlom (cca 5 cm) naredimo še en vozel (osmico ali šestico). Pomožno vrvico - popkovino nato vpnemo v pas in obenem izpnemo varovalno vrv.

Slika 3: Ureditev samovarovanja (Vir: KA PZS)

Reševanje

Postopki reševanja so odvisni od stanja padlega - ali lahko pomaga pri svojem reševanju oziroma ali je poškodovan ali ne.

Reševanje s pomočjo padlega

S padlim je soplezalec reševalec vzpostavil kontakt.
Padli v razpoko ni huje poškodovan in ne potrebuje pomoči soplezalca, vendar pa se sam ne more rešiti.

Postopek reševanja:

• na konec reševalne vrvi naredimo osmico in jo spustimo do padlega;
• padli si osmico vpne v pas;
• na rob razpoke pod reševalno vrv namestimo nahrbtnik in preprečimo, da bi se vrv med dvigovanjem padlega zarezala v rob razpoke (nahrbtnik dodatno zavarujemo - pripnemo na obremenjeno vrv ali uporabimo ledni vijak; namesto nahrbtnika lahko uporabimo tudi cepin, pohodno palico, čutaro, itd.);
• za lažjo izvedbo reševanja lahko sidrišče premaknemo bližje razpoki. Varovalo vpnemo v tisti vozel na varovalni vrvi, ki je najbližje robu razpoke in hkrati dovolj oddaljen, da omogoča varno izvajanje postopkov. Če pa potrebujemo več reševalne vrvi in imamo dovolj opreme, izdelamo novo sidrišče v snegu/ledu ter nanj prenesemo obremenitev. S tem pridobimo nekaj dodatne reševalne vrvi (ko podremo prvotno sidrišče); 
  
• v sidrišče (osnovno ali prestavljeno) samozatezno vpnemo reševalno vrv (uporabimo npr. reverso, ATC);
• izdelamo (švicarski) škripec, s pomočjo katerega dvignemo padlega soplezalca; pri izdelavi škripca si pomagamo z obstoječo pomožno vrvico (samovarovanje) na reševalni vrvi ali z uporabo prižem; soplezalca potegnemo iz razpoke.

V primeru, da padli v razpoko ni poškodovan in lahko pri reševanju pomaga, poteka reševanje enako do izdelave (švicarskega) škripca. Med samozateznim pritrjevanjem reševalne vrvi v sidrišče si padli s pomočjo pomožnih vrvic in prusikovega vozla na reševalni in varovalni vrvi izdela stopni zanki ter stopi vanju. Nato padli izmenično obremenjuje obe vrvi, reševalec pa izmenično pobira razbremenjeno vrv. Tako padli postopoma pripleza do roba razpoke.

Reševanje brez pomoči padlega

Če soplezalec s padlim ne more vzpostaviti kontakta oziroma je padli huje poškodovan in ne more sodelovati pri reševanju, se mora soplezalec (reševalec) spustiti do padlega. Če je potrebno, mu nudi prvo pomoč.

Postopek reševanja:

• v ledeniško razpoko spustimo reševalno vrv in se pripravimo za spust: reševalno vrv namestimo v napravo za varovanje in jo vpnemo v manevrsko zanko na pasu, popkovino pa uporabimo za samovarovanje pri spustu, vendar jo vpnemo NAD reversom (to je IZJEMA in se uporablja le pri reševanju padlega iz ledeniške razpoke!);

Slika 4: Spust k ponesrečenemu soplezalcu (Vir: KA PZS)

• spustimo se do padlega in mu nudimo prvo pomoč, če je to potrebno;
• padlemu s pasu poberemo vso uporabno opremo;
• padlega pripnemo v osmico na koncu reševalne vrvi;
• pripravimo se za dvig: obremenitev prenesemo na popkovino in izpnemo varovalo ter ga namestimo tako, da v eno smer deluje samozatezno;
• za lažje vzpenjanje po reševalni vrvi si izdelamo škripec: vponko vpnemo v že prej pripravljeno zanko na popkovini in vanjo vpnemo reševalno vrv;

Slika 5: Škripec za lažje vzpenjanje (Vir: KA PZS)

• dvignemo se do roba ledeniške razpoke in razdremo škripec za samoreševanje, pri čemer ostane popkovina pritrjena na reševalno vrv (samovarovanje!);
• na rob razpoke pod reševalno vrv namestimo nahrbtnik (glej sliko 4) in nadaljujemo reševanje, kot je opisano v prejšnji točki.

Reševanje v primeru naveze več oseb

V primeru, da je v ledeniški navezi več oseb (tri, štiri, pet), je lahko reševanje bistveno hitrejše. Po zaustavitvi padca in izdelavi sidrišča je padlega pogosto mogoče izvleči iz razpoke na horuk. Če tak postopek ni mogoč, rešujemo kot je opisano zgoraj.