Gibanje naveze v snežnih smereh

Gibanje naveze v snežnih smereh je v svojem bistvu zelo podobno gibanju naveze v katerihkoli drugih smereh. En član naveze pleza, drugi ga varuje, kar izmenično ponavljata. Pomembna razlika pa je v načinu varovanja - v snežnih smereh varujemo preko telesa, trdno vsidranega v snežno podlago, tako da je sidrišče, ob potencialnem zaustavljanju padca, obremenjeno šele v izjemnih primerih, ko/če naše telo izgubi trden stik s podlago. Dejansko deluje vsidrano varovalčevo telo kot primarno sidrišče, tisto pravo sidrišče pa kot razerva v zaporedni vezavi, ki jo predstavlja varovalčevo samovarovanje.

Komunikacija med plezalcema v navezi se v ničemer ne razlikuje od tiste pri gibanju v katerihkoli drugih smereh. 

Pričujoča tehnika gibanja in varovanja, ki je opisana v nadaljevanju, je omejena na plezanje snežnih smeri, t.j. tipično bolj ali manj zalitih grap, z zelo kratkimi skalnimi odstavki ter strmih izpostavljenih snežnih vesin. Ko se teren postavi še bolj pokonci in ko naletimo na vedno več skalnega in lednega sveta, ter vedno manj snega, smeri postanejo tako imenovane kombinirane smeri (mix-i). V slednjih je tehnika gibanja in varovanja bolj podobna tehnikam plezanja skalnih in lednih smeri, ki pa jih obravnavamo drugje.

Tehnika napredovanja

Pri plezanju snežnih smeri napredujemo z derezami in enim ali dvema cepinoma, odvisno od strmine. Ves čas pazimo na pravilo treh opornih točk.

Glede izbire mesta varovališča velja moto "Najprej poskrbimo za lastno varnost!"; ko začno po nas deževati "projektili", bo sprememba varovališča praktično nemogoča. Na to moramo misliti prej!
Primeren kraj varovališča zato izberemo tako, da se čim bolj zavarujemo pred objektivnimi nevarnostmi v dani situaciji. Najbolj prežeče nevarnosti so seveda tiste, ki jih mi s plezanjem samo še stopnjujemo oz. povečujemo njihovo pojavnost. Tu gre predvsem za padajoče kose ledu/snega, plazove, padajoče kamenje, pa tudi morebitni padec napredujočega plezalca, "bogato opremljenega" z zobmi derez in cepinov...
Vse to drvi v dolino po tako imenovanih plaznicah, tipično pa poteka idealna linija plezanja snežnih smeri, v smislu najmanjših tehničnih težav, ravno po plaznicah. To še posebej velja za grape, kot najbolj plezane snežne smeri, zato ni naključje, da so varna mesta varovanja običajno nekoliko izven idealne linije plezanja, vedno pa izven plaznic! Relativno varna mesta varovanja so tako razne skalne votline, mesta pod previsi, mesta na zgornjih/zunanjih delih "ovinkov", kjer naša plezalna smer spreminja svojo smer. Pri vsem tem pa se izogibajmo kložam - mestom z napihanim snegom, slabo sprijetim s podlago. Na Sliki 1 je prikazan primer varnega mesta za varovanje v snežni smeri.
Če nam to razmere dopuščajo, kljub temu da plezamo snežno smer, izdelamo sidrišče v skali. Šele kot drugo izbiro posežemo po sidrišču v ledu ali sidrišču v snegu. Še posebej to velja, kadar je sneg slabo predelan ali mehak in bi bilo sidrišče v snegu vprašljivo.

Navezovanje

Pri plezanju snežnih smeri se plezalca navežeta enako kot pri plezanju skalnih smeri - vsak na eno stran glavne vrvi, z vozlom osmica na plezalni pas. Vponk za navezovanje ne uporabljamo. Tudi samovarovanje je enako kot pri plezanju skalnih smeri - z bičevim vozlom v center sidrišča.

Tehnika varovanja

Tehnika varovanja v snegu se razlikuje glede na vlogo plezalca. Tako poznamo:

• Varovanje prvega v navezi (napredujočega) in
• Varovanje drugega v navezi.
  

Varovanje napredujočega

Prvega člana naveze oz. napredujočega plezalca varujemo dinamično preko bokov, trdno vkopani oz. z nogami vsidrani v snežno podlago. Smer morebitne obremenitve naj bo vedno v smeri opore nog, da nas med obremenitvijo ne rotira. Plezalca ves čas budno opazujemo. Varujemo lahko na dva načina, odvisno od strmine terena in zmožnosti opazovanja soplezalca:

• Največkrat, v večjih strminah, (50°+) ko dejansko nastopi upotreba po varovanju, varujemo stoje, dobro vkopani z nogami v sneg, obrnjeni navzgor oz. proti pobočju in v kombinaciji s prečnim sidriščem. 

Slika: varovanje napredujočega (vir: PV)

• Izjemoma, v manjših nakloninah, in globokem, mehkem snegu, varujemo sede, obrnejni navzdol, s trupom pa diagonalno na pobočje, da imamo dober pregled nad plezalcem. Primer - varovanje v dolgih pogočjih z in zelo mehkim snegom (Andi)

Pri tem se seveda varovalec vedno samovaruje z rahlo napeto vrvjo. Zelo pomembno je, da samovarovalna vez med varovalcem in sidriščem ni ohlapna, saj se le tako ob morebitni porušitvi podlage pod varovalcem izognemo dinamičnim, in s tem nepotrebno velikim, obremenitvam sidrišča.

Varovalec namesti vrv napredujočega plezalca preko svojega trupa v smeri zapiranja, ki bi nastala ob morebitnem padcu napredujočega. Podrobnosti prikazujeta Sliki 1 in 2. Do omenjenega zapiranja pride zato, ker napredujoči plezalec ne namešča vmesnih varoval in pade mimo varovalca za dve dolžini že porabljene vrvi (Slika 2). Na snežni podlagi ne pretirane strmine to niti ni problematično, v primeru mešanega terena, skalnih skokov, ali pa velikih strmin, pa je bolj priporočljivo preiti na klasični način varovanja z nameščanjem vmesnih varoval.

Vrv napredujočega prosto vpnemo z vponko v manevrsko zanko plezalnega pasu. Funkcija te vponke je ta, da ob morebitnem padcu plezalca na napačno stran, torej na drugo kot smo predvideli, ohranimo zadovoljivo trenje vrvi ob telo. Brez te vponke bi ob neugodnem padcu vrv samo še tekla ob varovalčevem telesu in ne bi ustvarjala nobenega trenja, to pa seveda ni nobeno varovanje.

Omenili smo že, da je varovanje prvega v navezi dinamično, kar pomeni, da v primeru padca dopustimo, da del vrvi kontrolirano steče skozi varovalčeve roke in je nikakor panično ne zategnemo! S tem energijo zaustavljanja padca porazdelimo na daljši časovni interval, s čimer omejimo silo, ki deluje na varovalčevo telo in sidrišče. Med zaustavljanjem vrvno zanko okoli telesa postopno še bolj "zapiramo", s tem pa povečujemo trenje vrvi ob telo. Slika 2 prikazuje razmere in obremenitve ob zaustavljanju padca.

Med drsenjem navzdol, naj se plezalec poskuša ustavljati s cepinom, kar na velikih strminah ni dovolj za zaustavitev, poleg tega pa z dvemi cepini nevarno ali v najboljšem primeru nerodno početje. Vrv tako prevzame le preostanek obremenitve do zaustavitve padca.

Do kam potegnemo raztežaj? Smiselno je, da ne delamo polnih raztežajev, saj nam v primeru padca med izdelavo zgornjega sidrišča lahko zmanjka vrvi za dinamično varovanje/zaustavljanje. Možno pa je, da varovalec med pripravo na zaustavljanje, vrv do plezalca nekoliko skrajša s potegi vrvi z obema rokama na zaviralni strani. Nikakor pa naj med tem ne podira poteka vrvi ob telesu.

Varovanje drugega v navezi

Drugega člana naveze varujemo statično preko bokov ali ramen, trdno vkopani oz. z nogami vsidrani v snežno podlago. Smer morebitne obremenitve naj bo vedno v smeri opore nog, da nas med obremenitvijo ne rotira. Plezalca ves čas budno opazujemo. Varujemo lahko na dva načina, odvisno od strmine terena:

• V mehkejšem snegu in zmernih nakloninah, varujemo sede, obrnjeni navzdol. Pri tem načinu gre vrv od plezalca preko vponke mimo boka na strani plaznice/plezalne smeri preko hrbta na drugo stran v zaviralno roko.
• Sede lahko varujemo tudi na način da se v cepin, ki je navpično zapičen v sneg vpnemo trak, katerega povežemo z zanko v pasu. V to vponko varujemo in na tak način dodatno ojačamo sidrišče (slika 3).

Slika 3: Statično varovanje v snegu

• V večjih strminah in tršem snegu, varujemo stoje, obrnjeni navzgor oz. proti pobočju. V tem primeru gre vrv od plezalca med nogama, čez prsi, vrat in ramo ter po hrbtu v nasprotno (zaviralno) roko. Soplezalca opazujemo med nogami ali preko rame (slika 4).

Slika: Varovanje drugega

'Varovalec' se vedno samovaruje z rahlo napeto vrvjo. Statično varovanje pomeni, da je vrv med plezalcem in varovalcem ves čas napeta, ob morebitnem padcu soplezalca pa vrvi ne spuščamo skozi roke, ampak jo takoj statično zategnemo.

Pogoste napake

• Izbira varovališča v vpadnici "projektilov": Če je le možno, varovališče izdelajmo na varnejših mestih. Pomaknimo se iz smeri plezanja, na levi ali desni rob grape, kjer imamo med drugim tudi boljše možnosti izdelave sidrišča v skali. Če je potrebno, in če s tem izkoristimo naravne danosti, ne plezajmo polnih raztežajev, ampak za ceno počasnejšega napredovanja izdeljamo varnjše varovališče prej.

• Menjava konfiguracije varovanja brez vmesnega samovarovanja soplezalca: Ta situacija je posebej izpostavljena pri izmeničnem plezanju, ko sopelzalec pripleza do sidrišča in nadaljuje s plezanjem naprej. Pri menjavi konfiguracije varovanja, npr. iz ramenskega v bočno varovanje kot vmesno stopnjo, varovanje popolnoma spustimo/podremo, saj vrv samo še prosto držimo v rokah. Če soplezalcu v tem trenutku zdrsne, le-ta pade za celotno dolžino vrvi, z roko je namreč ne bomo zadržali, nevarno pa je tudi da pride do izruvanja sidrišča ob dinamični obremenitvi, ko zmanjka vrvi. Tej situaciji pa se lahko elegantno izognemo, če ves čas varujemo preko bokov v sedečem položaju in že ob začetnem nameščanju varovanja za drugega v navezi, izberemo takšen potek vrvi, ki bo pravilen tudi za varovanje napredujočega, kljub temu da je smer pri varovanju drugega v navezi načeloma nepomembna.
• Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje.