Nevarnosti pri turni smuki

Turno smučanje pomeni tudi tveganje, ki je v prvi vrsti posledica vseh nevarnosti, ki jih prinaša gorski svet v zimskem času. Med najnevarnejše pasti za smučarja nedvomno sodijo snežni plazovi, pri smučanju pa smo izpostavljeni dodatni nevarnosti - nevarnosti padca. Zdrsi in snežni plazovi so najpogostejši vzroki najbolj pogubnih nesreč pri turnem smučanju.

Padec

Primarni vzrok vsakega padca je vsekakor napaka smučarja - pomanjkljivo obvladovanje smučarske tehnike, neustreznen izbor in prilagajnaje hitrosti izvedbe smučarskih prvin danemu stanju snežne odeje, strmine in konfiguracije terena, ki se lahko spreminjajo na zelo kratkih razdaljah Na urejenem smučišču in pri variantnem smučanju ob žičniških naparavah so padci praviloma nenevarni in nam pogosto le  popestrijo dan. Nasprotno pa moramo pri turnem, še posebej pa pri alpinističnem smučanju, v vsakem trenutku jasno vedeti, ali je padec dopusten ali ne.

Na odseku, kjer (največkrat) zaradi izpostavljenosti ali trde snežne podlage ocenimo, da je padec lahko nevaren, zmanjšamo hitrost in hkrati prilagodimo tehniko smučanja.

Na trdi snežni podlagi največkrat pride do zdrsa, zato povečamo obremenitev spodnje smučke. Če nam ta vseeno zdrsne, se praviloma lahko ujamemo na zgornjo smučko. Če nam to ne uspe, moramo najprej z rokami telo zasukati, da smuči spravimo pod telo v smeri vpadnice. Zgornjo nogo čim bolj pokrčimo, da s pridobljenim prostorom omogočimo nastavek robnika spodnje smučke, zaustavitev oziroma prehod v bočno drsenje.

Pri smučanju v mehkih vrstah snega pa nas največkrat doleti padec čez smuči. Tu je predpriprava nasprotna - izrazito povečamo obremenitev zgornje smučke. V primeru izgube ravnotežja se poskusimo ujeti na neobremenjeno spodnjo smučko. Padci čez smuči so v opisanih razmerah praviloma manj nevarni od zdrsov, ker se kljub padcu v mehkem snegu takoj ustavimo.

Plaz

Plaz je snežna gmota, ki se giblje po pobočju. S seboj lahko odnese smučarja in ga pokoplje pod plazovino. V grobem delimo plazove glede na vrsto snega in na način proženja. Poznamo plazove suhega sprijetega in nesprijetega snega ter plazove vlažnega sprijetega in nesprijetega snega. Plazovi se lahko sprožijo v točki ali z napoko. Za smučarja so najnevarnejši plazovi suhega sprijetega snega, ki se sprožijo z napoko nad smučarjem, ob smučarjevi obremenitvi snežne odeje in ga odnesejo s seboj. Pravimo jim tudi kložasti plazovi. Proti plazu največ naredimo s preventivnim delovanjem. Posledice zasutja v plazu so namreč izjemno pogubne. Bistvenega pomena so lavinske napovedi, ki jih meteorološke oziroma lavinske službe povsod po Evropi podajajo v petstopenjski evropsko usklajeni lestvici. Ob ocenah nevarnosti 5 in 4 bi s smučanjem preveč izzivali naravo, ob stopnji 3 pa lahko z veliko izkušenj in previdnosti še smučamo. Razmere lahko na terenu preverimo z različnimi preizkusi, kot sta preizkusa po norveški in švicarski metodi. Turni smučar mora biti opremljen s popolno varnostno opremo, da lahko ob morebitni nesreči ukrepa učinkovito in pomaga ponesrečencu, saj je le-ta odvisen le od prisotnih ob nesreči. Ukrepanje poleg opreme zahteva usposobljenost reševalcev, v tem primeru nas samih. Več o plazovih in ravnanju ob zasutju si lahko preberete v poglavju plazovi.

Opasti

Opasti nastanejo na grebenih zaradi delovanja vetra, ki nosi sneg, ga na priveterni strani zbija in gradi opast, na zavetrni strani pa ga odlaga. Opast je nevarna zaradi porušitve, saj lahko snežna gmota sega daleč preko grebenske razi (tudi do 15 m). Teža smučarja je lahko dovolj da skupaj z opastjo izginemo na zaveterno stran grebena. Večja nevarnost opasti pa leži pod njo na zaveterni strani grebena, kjer se od vetra predelan sneg odlaga na mehko podlago in tako ustvarja izjemno nevarna področja za sprožitev snežnega plazu.

Vreme v gorah

Vreme v gorah se pogosto razlikuje od tistega v dolini. Predvsem je značilno, da so vremenski preobrati pogostejši, padavine obilnejše, temperature nižje, veter močnejši in vremenske napovedi manj zanesljive. Vsega tega se mora smučar izven urejenih smučišč zavedati, da lahko varno uživa v gorskem svetu. Vreme nam najpogosteje zagode tako, da se na terenu zmanjša vidljivost. Dovolj je že pojav visoke oblačnosti in pojavi se tako imenovana difuzna svetloba pri kateri se smučarju zmanjša globinski vid. Snežna podlaga, predvsem tista deviška, še ne presmučana, se zlije v eno samo belino. Brez opornih točk smučar ne zazna razgibanosti terena in s tem se zvečuje možnost padca. Podoben pojav se lahko pojavi tudi v meglenem vremenu. Megla pa prinaša še dodatno nevarnost, izgubo orientacije. Smučar lahko kljub dobremu poznavanju terena izgubi občutek o trenutnem položaju in tako sprejme napačne odločitve o napredovanju. V kolikor se smer izbranega spusta izkaže za nepravilno, se mora zavedati, da je povratek nazaj navzgor v globokem snegu naporen in zahteva veliko časa. Pomembno je, da si smučar v naprej ogleda smer spusta in preuči možnosti za varen spust. V gorah se pojavljajo močni vetrovi, ki z nadmorsko višino praviloma pridobivajo na moči. Smučarja lahko bistveno ovirajo na grebenih, sedlih in vrhovih. Pri samem smučanju so lahko moteč faktor kadar s seboj nosijo sneg in zmanjšujejo vidljivost. V primeru vetrovnega vremena se izogibamo izpostavljenih točk reliefa in se primerno, toplo oblečemo. Najusodnejša lastnost gorskega vremena so nizke temperature. Dokler je smučar aktiven in primerno oblečen nizkih temperatur sploh ne čuti. Drugače pa je, ko se le za hip ustavi ali je primoran za dalj časa obstati (nesreča). Neprimerno opremljen ali celo poškodovan smučar se lahko na prostem v gorah podhladi v nekaj urah. Dodaten občutek mraza povzroči veter, ki pospeši ohlajanje. Ob nesrečah, ko je podhladitev pogost zaplet reševanja, lahko veliko pomagamo že z astronavtsko alufolijo s katero ovijemo ponesrečenca.

Podrobneje o vremenu je zapisano v poglavju Osnove vremena v gorskem svetu.