Tehnika smučanja

VZPON

Idealni turnosmučarski cilj je tisti, kjer na izhodišču namestimo smuči in jih do cilja ne snamemo. Večina turnosmučarskih ciljev pa žal tega ne dopušča. Spomladi ali v zgodnji zimi smuči pogosto nosimo do snežne meje, saj na izhodišču ni dovolj snega za hojo po smučeh. Med vzponom snamemo smuči zaradi kopnih odsekov, strmih ali preozkih prehodov in izpostavljenih pobočij. Večkrat se vzpon s smučmi konča pred strmejšim, izpostavljenim vršnim pobočjem, ki ni primerno za smučanje. Na vrh dostopimo brez smuči in tako celovito dopolnimo turo.

Vzpon na smučeh

Turnosmučarska oprema omogoča, da dokaj udobno hodimo po smučeh. Tak način napredovanja nam prihrani energijo, ki bi jo drugače izgubili z gaženjem po globokem snegu. Pravilne hoje po smučeh se naučimo le s prakso, saj kmalu ugotovimo, kako porabimo najmanj energije za napredovanje. Svetujemo lahko dvoje:

• Smuči pri hoji ne dvigujemo, ampak z njimi drsimo po smučini.
• Hodimo tako, da imamo ob prenosu teže na drugo nogo, prvo nogo za trenutek popolnoma
  iztegnjeno.

Tak način hoje prihrani energijo oziroma za trenutek razbremeni nožne mišice pri vsakem koraku. Dolžino korakov prilagodimo strmini smučine, vendar so koraki ponavadi daljši kot pri običajni hoji. Tempo hoje prilagodimo svoji fizični pripravljenosti in dolžini izbrane ture.

Smučino poskušamo speljati v enakomernem vzponu s čim manj obrati. Raje uporabljamo zavoje, ki so tehnično manj zahtevni in ne vplivajo na tempo hoje.
Obrate uporabljamo v strmih pobočjih, kjer zavoji niso mogoči. Na izbiro smučine
vpliva tudi ocena varnosti pobočij. Izogibamo se prečenju velikih strmih pobočij in se raje držimo njihovega roba.

Zavoje pravilno izvajamo takrat, kadar v vsakem koraku z zadnjim delom zunanje smučke stopimo rahlo navzven z notranjo smučko pa pristopimo zraven in naprej.

Slika 5: Zavoj [Vir: Osnove turne smuke, avtor G. Sluga]

Obrat je zahtevnejši. S spodnjo smučko v strmem terenu utrdimo smučino popolnoma vodoravno. Z zgornjo smučko izvedemo obrat za 180°. Prenesemo težo na zgornjo smučko in spodnjo smučko s konico zasukamo okrog pokrčenega kolena. Nadaljujemo hojo v drugo smer ponovno z izbranim naklonom. Ves čas obrata se opiramo na palice. Obrat je zaradi proste pete tehnično zahtevnejši in se ga naučimo z vajo. Pri začetnikih pri obratu rado pride do padca zato ga izvajajmo na mestih z varnim iztekom.

Slika 6: Obrat [Vir: Osnove turne smuke, avtor G. Sluga]

Slika 7: Obrat na smučeh [Vir: Osnove turne smuke, avtor G. Sluga]

Vzpon s smučmi je močno odvisen od kakovosti snežne podlage. V primeru trdega snega izberemo tehniko stopničastega vzpenjanja. Z robniki smuči zagotovimo trdno oporo in vzpenjanje ni pretežko. Za prečenje uporabimo smuk poševno navzdol, ki mu lahko zaradi ohranjanja višine dodamo nekaj drsnih korakov. V primeru snežne odeje, ki se predira, stopničasto vzpenjanje uporabimo le izjemoma, kjer zaradi ožine ali drugih ovir ne moremo napredovati v okljukih. Okljuki so najprimernejša tehnika vzpenjanja v globokem snegu. Z majhnim naklonom in daljšimi okljuki bomo pridobili na višini brez večjih naporov. Poskušajmo izdelati smučino, kjer bosta obe smučki enako visoko. To naredimo z močnejšim pritiskom zgornje smučke, prihranimo pa nekaj energije in nerodnosti smučarjem za nami. Na okljuku naredimo obrat za 180 stopinj. Ker so taki obrati zahtevni in za marsikoga nerodni, poskušajmo speljati smer vzpona konstantno navzgor le z manjšimi zavoji okrog oblik terena.

Vzpon brez smuči – nošnja smuči

Smuči nosimo v primeru, da podlaga zahteva uporabo alpinistične opreme (cepina in derez) in v primeru, ko teren ne dopušča hoje po smučeh (ožine, izpostavljenost, pristop na vrh). Glede na to obstaja nekaj načinov nošnje smuči:

• Najhitreje je, da palice z jermenčki obesimo na roke in v roke primemo smuči okrog vezi. Sedaj smuči uporabljamo kot palice in se na njih opiramo. Ta način pride v poštev za krajše vzpone, ko nošnja smuči na nahrbtniku ne bi bila smiselna.
• Nošnja smuči na nahrbtniku ima spet nekaj možnosti. Če smuči z drsnima ploskvama staknemo in jih z vezmi namestimo pod pokrov nahrbtnika bomo lahko hitro nadaljevali vzpon. Ker nam smuči nerodno segajo levo in desno iz nahrbtnika je način primeren za krajše vzpone. Pri daljši nošnji se nam gotovo podre ravnovesje in moramo smuči popravljati. Enako spete smuči lahko pritrdimo na nahrbtnik tako, da jih zataknemo v zanko na zadnji strani nahrbtnika in jo spnemo malo višje. Praktičen način nošnje, če ima naš nahrbtnik primerne zanke na zadnji strani. Klasičen način nošnje smuči na nahrbtniku uporabi bočne zanke na nahrbtniku. Smuči do stika z vezjo zataknemo v spodnjo bočno zanko in jo z zgornjo zanko pričvrstimo ob nahrbtnik. Obe smučki spnemo še v krivini, da smuči tvorijo nekakšen trikotnik. Tak položaj je stabilen in nas ne ovira pri hoji.

Slika 7: Različni načini nošnje smuči

Vzpon z uporabo alpinistične opreme

Osnovno alpinistično opremo uporabimo, kjer bi bilo brez nje napredovanje nevarno ali v primeru, ko nam njena uporaba močno olajša napredovanje. Če teren zahteva uporabo derez in cepina, smuči in palice namestimo na nahrbtnik in vzpon nadaljujemo skladno s tehniko gibanja v zimskem svetu. Če pričakujemo potrebo po uporabi vrvne tehnike si namestimo še plezalne pasove. Nameščanje opreme na nahrbtnik in nameščanje alpinistične opreme opravimo na varnem mestu, brez možnosti zdrsa, saj je nameščanje pogosto nerodno in zahteva nekaj časa. Pogosto lahko menjavo tehnike napredovanja združimo s krajšim počitkom.

SPUST

Spust v skupini je že iz varnostnega vidika bolj kompleksen od samostojnega spusta. Skupina za snežno podlago pomeni večjo obremenitev, ki lahko neposredno sproži plaz. Opisano zahteva, da člani skupine smučajo v gosjem redu z razmaki. Skupina se tako po pobočju raztegne in kmalu postane nepregledna. Zdravilo je tem, da vodja odsmuča navzdol, s tem nakaže smer spusta ostalim, in na primernem mestu počaka in opazuje smučanje vodenih. Tako ohranja nadzor in usmerja vodene. Na preglednem in nenevarnem pobočju lahko uporabi tehniko smučanja v klinu. Vodja smuča kot prvi, ostali pa vsak nekaj metrov vstran in z zamikom. V tem primeru vsi vidijo vodjo, še vedno pa lahko zarežejo svojo smučino. V primeru slabše vidljivosti, nevarnih lavinskih razmer ali večje zahtevnosti terena lahko vodja skupino smučarjev zapelje kar po njegovi smučini. Potreben je razmak med smučarji in izbira smučine, ki ji bo kos vsak izmed smučarjev.

Slika 8: Možnosti smučanja v skupini, v klinu, z opazovanjem in vsi po isti smučini.

Če je skupina smučarjev večja, deset smučarjev in več, je priporočljivo upoštevati še nekaj navodil. Za smučanje na koncu skupine določimo izkušenega smučarja, ki bo pomagal slabšim smučarjem v primeru padcev in vodji pri nadzoru nad skupino. Domiselno je smučanje v parih, kjer se vodeni razdelijo v pare in med smučanjem neprestano skrbijo drug za drugega in smučajo blizu skupaj. Tako ima vodja lažji nadzor nad skupino.

V primeru smučanja v bolj zahtevnem terenu lahko vodja uporabi nekaj znakov s smučarskimi palicami, ki jih predhodno obrazloži vodenim. Znake s palicami uporablja za usmerjanje namesto svojega glasu, ki na daljši razdalji izzveni in ni razumljiv. S prekrižanimi palicami nad svojo glavo vodene ustavi in jih opozori na neposredno nevarnost pod njimi. V tem primeru vodeni počakajo na mestih kjer so se uspeli ustavili in čakajo nadaljnja navodila. Z eno dvignjeno palico nad glavo in eno odročeno vodja usmeri vodene v smeri odročene palice glede na linijo med njim in vodenim. Z obema odročenima palicama v isto smer vodeni usmerja vodenega v prečenje v nakazano smer.