Sidrišča v skali

Splošno

Pri varovanju pri plezalnih vzponih je za varno gibanje naveze sidrišče ključna točka celotne verige varovanja. Sidrišče je mesto, ki predstavlja nedvomno povezavo med navezo in skalo oz. steno. Ne glede na vrsto vzpona, naj bo to vzpon v skalni smeri ali v večraztežajni športnoplezalni smeri, je sidrišče ključnega pomena za varnost naveze. Če v kaj ne smemo dvomiti pri plezanju, so to naša sidrišča!

Pri izdelavi sidrišč v skali delimo sidrišča na:

• sidrišča na zanesljivih točkah
  
• sidrišča na manj zanesljivih točkah
  

V obeh primerih mora končno izdelano sidrišče zagotavljati popolnoma varno in zanesljivo točko vpetja za navezo.

Zaradi različnih pogojev na različnih lokacijah tekom plezanja moramo biti pri izdelavi sidrišč prilagodljivi. Za izdelavo sidrišč ne smemo porabiti preveč časa, sledimo načelu enostavnosti in funkcionalnosti.

V osnovi se izdelava sidrišč deli glede na to, kakšne pogoje za izdelavo sidrišča imamo:

• zanesljive fiksne točke (svedri, dobri klini, drevesa, skalna ušesa) - zdržijo vsaj nekje do 20 kN
  
• manj zanesljive točke (klini, zatiči...)
  

Ko izdelujemo sidrišče na že nameščenih fiksnih točkah, nujno predhodno preverimo kakovost teh točk. To naredimo tako, da s kladivom potolčemo po klinu ali svedru, potegnemo, vizualno pregledamo. Vedeti moramo, da klini ali svedri niso nujno v najboljšem stanju, čeprav na zunaj izgledajo popolnoma v redu, saj ne poznamo njihovega stanja v skali.

Oprema

Za izdelavo sidrišč uporabljamo sešit najlonski trak, dolg vsaj 120 cm širine vsaj 12mm. Uporaba tanjših dyneema ali spectra trakov je smrtno nevarna, saj so zaradi svojih statičnih lastnosti ti trakovi izpostavljeni taljenju pri uporabi vozlov, kar vodi v trganje in uničenje sidrišča. Pri izdelavi sidrišč lahko tudi improviziramo in v sili uporabimo kar glavno vrv ali pomožne vrvice debeline vsaj 7mm.

Sidrišča na zanesljivih točkah

Sidrišče na eni zanesljivi točki

Če imamo na voljo zanesljivo točko (npr. "rinko", sidriščni svedrovec, drevo, skalno uho...), lahko izdelamo sidrišče samo na tej točki. Potrebujemo le 2 vponki z matico - v eno se privežemo sami, v eno varujemo. Pazimo na pravilno vpetje vponk, da ob obremenitvi vratca vponk ne obremenijo druga druge ali se ne prislonijo na kakšno drugo oviro.

Sidrišče na dveh zanesljivih točkah

Pri izdelavi sidrišča na dveh zanesljivih točkah uporabimo zaporedno vezavo. Zaporedna vezava se izvede ali z najlonskim trakom ali glavno vrvjo. Pri vezavi se uporablja najlonski vozel, ki nam omogoča prilagajanje vezave. Kot centralna točka sidrišča nam služi sidriščni vozel ali vponka, ki je vpeta v primarno točko. Vso obremenitev prevzame primarna točka, sekundarna točka je namenjena pozavarovanju. Zaporedna vezava ne sme biti ohlapna, saj v primeru da primarna točka popusti, ne sme biti sunka sile na drugo točko.

Sidrišča na manj zanesljivih točkah

Če na mestu, kjer hočemo izdelati sidrišče nimamo zanesljivih točk kot so svedri, drevesa ali skalna ušesa, potem lahko uporabimo enega izmed naslednjih načinov izdelave sidrišč.

Fiksno trikotno sidrišče

Najbolj preprosto za izdelavo je fiksno trikotno sidrišče. V obe fiksni točki vpnemo sešit najlonski trak in ga spodaj na polovici (oz. v smeri pričakovane obremenitve) zaključimo z osmico ali šestico. V vsaj eni izmed fiksnih točk mora biti vponka z matico.

Center sidrišča, v katerega vpnemo sebe in soplezalca, predstavlja spodnja zanka za osmico.

Paziti moramo, da kot med pramenoma trikotnega sidrišča ni prevelik. V primeru, da sta fiksni točki narazen, moramo uporabiti ustrezno daljši najlonski trak.

Prednost takšnega sidrišča pred gibljivim trikotnim sidriščem (to je sidrišče, kjer spodaj ne naredimo vozla, temveč samo obrnemo eno zanko in vpnemo vponko z matico) je, da v primeru izpuljenja ene izmed fiksnih točk druga ne prejme velikega sunka sile. Raziskave in testiranja so pokazala, da v primeru izpulitve fiksne točke pri gibljivem sidrišču na preostalo fiksno točko nastane tako velik sunek, da obstaja velika verjetnost izpulitve tudi te fiksne točke.

Nastavljivo trikotno sidrišče

To je nekoliko bolj fleksibilna varianta fiksne trikotne vezave. Prav tako ga izdelamo na vsaj dveh fiksnih točkah, pri tem pa vpnemo trak v vponke v klinih s pomočjo bičevega vozla, spodaj pa trak zaključimo s sidriščnim vozlom, ali pa z vozlom osmico (Slika 2.) Sidriščni vozel se obnaša bolje, ohranja višjo nosilnost traku in ga je moč z lahkoto razvezati. Funkcija bičevih vozlov je v prilagajanju sidrišča po smeri in višini, tako da lahko skoraj vedno najdemo optimalen položaj za varovanje. Ker za izdelavo tovrstnega sidrišča porabimo manj traku, ga ponavadi izdelamo tudi v primeru, če nam za klasično fiksno vezavo zmanjkuje traku.

Vzporedno trikotno sidrišče - hobotnica

T.i. Hobotnico izdelamo takrat, kadar nam slabša kakovost fiksnih točk narekuje izdelavo sidrišča na štirih ali večih točkah. Izdelamo ga tako, da točke ločeno povežemo skupaj z dvema daljšima trakovoma, ki ju na koncu spodaj skupaj zaključimo z vozlom osmico v smeri predvidene obremenitve (Slika 3.). Tako dobimo 2 zanki s 4 prameni traku, ki jih posamično vpnemo v vsako fiksno točko z bičevim vozlom, tako da je vsaka točka neodvisno povezana s centrom – sidriščno zanko, v katero smo privezani mi. Tudi to sidrišče je zelo enostavno nastavljivo po smeri in višini, za izdelavo pa namesto najlonskih trakov lahko uporabimo tudi ustrezno dolgo pomožno vrvico, premera 7mm.

Preprečevanje potega navzgor.

Vsa zgoraj opisana sidrišča so namenjena v prvi vrsti prenašanju obremenitve v smeri navzdol, saj takrat nastajajo tudi daleč največje sile. Idealno sidrišče pa sestoji še iz protivezave, ki centru sidrišča preprečuje poteg navzgor. Pri običajnih padcih med plezanjem se pogosto srečujemo tudi z navzgor delujočimi silami, ki so sicer manjše, in jih delno kompenziramo z lastno težo. Vseeno pa je “potovanje” sidrišča navzgor moteče, zato je modro dodati, ali pa izkoristiti obstoječo fiksno točko, ki leži nižje od ostalih in je vpeta v center sidrišča, tako da le- temu preprečuje premikanje navzgor.
(Slika 2.). Takšne obremenitve so navadno sicer pogojene z varovanjem v center sidrišča (o čemer pišemo spodaj), najbolj pomembno pa je za to poskrbeti takrat, kadar na sidrišču uporabljamo kline zabite izrazito v smeri navzdol oz. pri uporabi gibljivih varoval kot so zatiči in metulji, ki navadno obremenitev optimalno prenašajo le v eni smeri.

Načini varovanja na sidrišču

Varujoči je na sidrišču vedno pripet v center sidrišča. Kadar varuje drugega v navezi to navadno vedno izvaja v centru sidrišča ne glede na to, kakšen način (polbičev vozel, avtoblokirno varovanje..) uporabi. Drugače je pri varovanju prvega v navezi, kjer več dejavnikov vpliva na izbiro enega od dveh osnovnih načinov:

1. Varovanje na pas

Ta način najpogosteje uporabljamo kadar imamo kakovostne fiksne točke in je na sidrišču dovolj prostora za naše učinkovito varovanje. Omogoča nam lažje delo z vrvjo in bolj dinamično varovanje. Pogoji uporabe so ustrezno razmerje v teži med plezalcema, smer obremenitve samo navzgor in ne v prečnico ter izključena možnost dolgih padcev ali padcev direktno na sidrišče. Glavna pomanjkljivost tega načina je možna poškodba varujočega, saj je le-ta del varovalne verige in tudi sam prestreza nastopajoče sile. Zato ga uporabljamo le na ustreznih mestih, kjer imamo pogled na varujočega in ne pod previsi v katere bi nas lahko potegnilo ob padcu. Pri tovrstnem varovanju je ključno, da ne glede na izbiro načina varovanja, vrv prvega v navezi vseskozi poteka skozi vponko, vpeto v center sidrišča (Slika 4.).

2. Varovanje v center sidrišča

Takšen način varovanja uporabimo takrat, kadar nam teren (viseče sidrišče, malo prostora, previsi nad nami) in pozicija oz. tip sidrišča (nizko sidrišče, ni vezave za obremenitev navzgor) ne dopuščajo varovanja na pas. Pri tem je potrebno biti pozoren na izdelavo sidrišča tako, da nam ga ob obremenitvi ne potegne izven dosega rok (glej zgoraj – perotivezava!) in pa predvsem na to, kakšno varovalo uporabljamo. Če uporabljamo kakršnokoli izvedbo varovalne ploščice (reverso, ATC, tubus...) moramo namreč pri varovanju vodečega poskrbeti za to, da bomo lahko zaustavili morebiten padec direktno na sidrišče... Da zagotovimo ustrezen potek vrvi skozi varovalo, nujno vedno vpnemo obračalno vponko na zaviralni vrvi, ki izhaja iz varovala (Slika 5.)
S tem dosežemo dvoje: Prvič, vzpostavimo pravilen potek vrvi skozi varovalo, ki omogoča dovolj trenja za zaustavljanje padca direktno v sidrišče in drugič: v primeru takšnega padca se celotna sila prenese v center sidrišča, ki tako maksimalno učinkovito opravi svojo funkcijo. Obračalna vponka je lahko vpeta neposredno ob varovalo, ali pa v eno od fiksnih točk sidrišča. Izpnemo jo lahko potem, ko ima prvi v navezi že vpeto zanesljivo vmesno varovanje.

Pri menjavanju plezalcev na sidrišču je predvsem pomembno to, da je vsak član naveze vseskozi vpet z vrvjo v vsaj eno fiksno točko in da se pri tem porabi čim manj vmesnih manevrov (prepenjanja, odpenjanja...).

Ob koncu naj še enkrat poudarimo, da je pri izdelavi sidrišč potrebna uporaba ustrezne opreme (najlonski, ne kevlarski trakovi!, ...), o kateri smo pisali že v prejšnji številki, ter še dobra ocena kakovosti fiksnih točk.