Plazovi

Snežni plazovi so ena izmed glavnih objektivnih nevarnosti, s katerimi se srečujemo v gorah pozimi. Če se je ne zavedamo, jo podcenjujemo ali jo celo zavoljo doseganja lastnih ciljev zavestno zanemarimo, lahko postane subjektivna nevarnost. Zato je pomembno, da imamo dovolj znanja o plazovih in da upoštevamo vse informacije, napotke in opozorila glede trenutne nevarnosti plazov.

Uvod

Snežni plaz je geološki pojav, pri katerem se snežna gmota na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol. Je posledica tako fizikalnih kot kemijskih sprememb v snegu. Plazovi se lahko prožijo spontano (lastna teža snega) ali ob dodatni obremenitvi (smučar, plezalec, veter, žival, dež, sončno obsevanje, ...). Vsi ti dejavniki vplivajo na spremembo sil v snežni odeji, ki pripelje do trganja plazov.

Deli snežnega plazu

Vrste snežnih plazov

Glede na vrsto snega ločimo plazove sprijetega in plazove nesprijetega snega. V obeh primerih je sneg lahko suh ali pa moker, tako da poznamo 4 tipe snežnih plazov:

• plazovi suhega nesprijetega snega;
• plazovi suhega sprijetega snega;
• plazovi mokrega nesprijetega snega;
• plazovi mokrega sprijetega snega.

Vrste snežnih plazov (Vir: www.noezdv.at)

Najnevarnejši plazovi so plazovi suhega sprijetega snega. Pravimo jim tudi kložasti plazovi. Kloža je od vetra predelan sneg, ki se na zavetrni strani grebenov in razov naloži na mehkejšo podlago. Tako predelan sneg je trd in zbit, pod njim pa je ponavadi mehka plast snega. Obremenjena zgornja, trda plast na mehki podlagi hitro zdrsne. Sprožijo se v obliki napoke nad točko obremenitve (smučarja, gornika). Najnevarnejša so pobočja z naklonom med 25 ° in 45 °.

Plazovi suhega nesprijetega snega se sprožijo v eni točki pod mestom obremenitve, lahko imajo veliko rušilno moč s katastrofalnimi posledicami za naselja, ceste, gozdove, ... Imenujemo jih tudi pršni plazovi. Manjše pršne plazove poznamo v strmih grapah, ozebnikih in stenah med samim sneženje ali takoj po njem. Pršni plazovi potrebujejo pobočja z vsaj 30 ° naklonom, da se razvijejo v nevarne plazove.

Plazovi mokrega nesprijetega snega se sprožijo točkovno na mestu dodatne obremenitve in se počasi razširjajo. Lahko dosežejo velike razsežnosti. Tak plaz potuje počasi in lahko zdrsi tudi po pobočjih z le 15 ° naklonino. Pogostejši so na južnih pobočjih.

Plazovi mokrega sprijetega snega niso pogosti. Pojavljajo se pozimi na južnih pobočjih in spomladi ob odjugi. Ko se snežna oddeja popolnoma prepoji z vodo, se pri tleh ali na ledeni plasti pod snežno oddejo nabere tanka plast vode, po kateri zdrsne zgornja plast. Plaz ponavadi potegne vso snežno odejo (talni plaz). Prožijo se v napoki nad obremenitvijo.

Kritični faktorji

Dejavniki, ki vplivajo na proženje plazov, so:

• razmere (vremenske razmere in sestava snežne oddeje);
• teren;
• človek.

 

Razmere

Veter, količina novozapadlega snega in temperatura močno vplivajo na sestavo in stabilnost snežne oddeje. Močan veter med sneženjem drobi snežne kristale, ki jih odlaga na zavetrnih območjih na nepredelan sneg. Trda plast predelanega snega se z nepredelanim snegom le slabo poveže in nastane kloža. 

Verjetnost proženja snežnega plazu je odvisna tudi od količine novozapadlega snega, saj kristali novozapadlega snega še niso povezani s podlago. Proces zrnjenja (povezovanje »novih« snežnih kristalov med seboj in s podlago) je počasen in močno odvisen od temperature (od nekaj ur do nekaj tednov).

Kritična količina novozapadlega snega, ki že ob najmanjši dodatni obtemenitvi zdrsne po pobočju, je odvisna tudi od vetra in temperature med sneženjem. V ugodnih razmerah (brezvetrje in visoka temperatura ob sneženju) je ta 30–50 cm, v neugodnih vremenskih razmerah (sneženje z močnim vetrom ob nizkih temperaturah) pa se plaz lahko sproži že ob 10–20 cm visoki novi snežni oddeji.

Tudi temperatura med sneženjem in v prvih dneh po sneženju vpliva na hitrost preobrazbe snežne odeje. Zrnjenje je hitrejše pri višjih temperaturah (okoli 0 °C). Pri nizkih temperaturah je preobrazba snega počasnejša, nevarnost plazov se le počasi zmanjšuje. Nenadna hitra otoplitev poveča verjetnost plazov (talni plazovi), nihanja temperature okoli 0 °C pa stabilizirajo snežno odejo.

 

Vpliv temperature na stabilizacijo snežne odeje. a) nenadna otoplitev poveča nevarnost plazov; b) pri temperaturah nad 0° C se snežna odeja počasi destabilizira; c) daljše obdobje hladnega vremena (-5 °C do -10 °C) ohranja trenutno nevarnost snežnih plazov; d) nihanja temperature okoli 0 °C stabilizira snežno odejo; e) občutna ohladitev zmanjša nevarnost plazov (Vir: Bergsport Winter; SAC).

Teren

Plazovi se sprožijo le na dovolj strmih pobočjih, ponavadi imajo naklon med 20 ° in 50 °. Na strmejših pobočjih novozapadli sneg sproti odletava. Poleg strmine je pomembna tudi orientacija pobočja. Največ plazov, ki so zahtevali smrtne žrtve, so turni smučarji in gorniki sprožili na SZ, S in SV pobočjih. Na teh straneh se sneg počasneje preobraža (manj sonca). Povečana nevarnost je tudi v zavetrnih legah, kjer veter odlaga napihan sneg. Plaz se lahko sproži tudi v gozdu.

Človek

Turni smučar ali gornik dodatno obremenjuje snežno odejo. Njegov vpliv sega do približno 1 m globine snežne odeje. V kar 90 % je človek sam spožil plaz, ki ga je zasul oziroma poškodoval. Človek je edini izmed dejavnikov, ki lahko aktivno in zavestno vpliva na proženje plazov, oziroma lahko nevarnost zmanjša ali poveča. Z ustreznim znanjem, pravilnim in pravočasnim odločanjem lahko raven tveganja zmanjšamo na sprejemljivo mejo. Pri tem moramo upoštevati številne spremenljivke, ki postajajo pomembnejše in izrazitejše pri skupinskem obiskovanju gora – število ljudi, njihova psihična in fizična pripravljenost, zdravje, opremljenost, znanje, načrt poti, komunikacija, ... Pravočasno prepoznavanje potencialno plazovitih pobočij in ustrezno ravnanje sta bistvenega pomena za preživetje v gorah pozimi.

Lestvica nevarnosti proženja snežnih plazov

Nevarnost snežnih plazov v Evropi vrednotimo po petstopenjski lestvici.

Lestvica nevarnosti proženja snežnih plazov (Vir: ARSO).

OZNAKA STOPNJE	STABILNOST SNEŽNE ODEJE	VERJETNOST/MOŽNOST PROŽENJA SNEŽNIH PLAZOV	PRIPOROČILA/OPOZORILA ZA GIBANJE PO ZASNEŽENI POKRAJINI
1. - majhna	Na večini pobočij je snežna odeja sorazmerno stabilna.	Samo na zelo redkih strmin pobočjih in predvsem ob dodatni obremenitvi; možni so zgolj majhni spontani snežni plaziči in osipi.	Na splošno varne razmere, potrebna je običajna previdnost.
2. - zmerna	Na posameznih, dovolj strmih pobočjih je samo zmerno stabilna (ta območja so v Poročilu posebej opredeljena in opisana), drugod pa sorazmerno stabilna.	Predvsem na v Poročilu posebej izpostavljenih pobočjih pri velikih dodatnih obremenitvah (npr. hoja ali smučanje posameznika ali skupine prek takega pobočja, teptalec snega ipd.). Obsežnejših spontanih plazov še ne pričakujemo.	Glede na upoštevanje in poznavanje lokalno bolj izpostavljenih območij, so razmere na splošno še dovolj varne. Opozorila upoštevajte predvsem na večjih strminah in na pobočjih, katerih podrobnosti so v Poročilu še posebej izpostavljene (orientacija, višinski pas idr.).
3. - znatna	Na številnih, dovolj strmih pobočjih je le slabo do zmerno stabilna.	Že pri manjši dodatni obremenitvi na pobočjih, ki so v Poročilu posebej izpostavljena. V nekaterih razmerah je možno lokalno tudi spontano proženje srednje velikih in posamično tudi velikih snežnih plazov.	Potrebne so nekatere dodatne izkušnje in znanja pri presoji pred snežnimi plazovi varnih območij, ki so že delno omejena. Upoštevajte tudi nevarnost snežnih plazov na potencialno ogroženih območjih.
4. - velika	Ne večini strmih pobočij je slabo stabilna	Na dovolj strmih pobočjih že pri manjši obremenitvi. Ob določenih razmerah je možno tudi spontano proženje številnih manjših in ponekod tudi večjih plazov.	Potrebne so številne dodatne izkušnje in znanja ter podrobno poznavanje lokalnih razmer pri presoji pred plazovi varnih območij, ki so že zelo omejena. Izogibajte se gibanju prek strmejših pobočij in grap (žlebov) ter njihovih podnožij in zavetrnih strani vzpetin.
5.- zelo velika	Splošna nestabilnost snežne odeje.	Pričakujemo lahko številne srednje velike in mnoge velike spontano utrgane plazove, med njimi tudi tiste v zmernih strminah.	Gibanje v takih razmerah je na splošno zelo oteženo, zato ga odsvetujemo. Omejeno je le na položnejša območja, ki so dovolj odmaknjena od ustaljenih poti snežnih plazov.

 

Preizkus stabilnosti snežne odeje

Nevarnost proženja plazov je neposredno povezana s stanjem oz. stabilnostjo snežne odeje in s konfiguracijo terena. Za olajšano odločanje o gibanju po takšnem terenu je zato nujno, da znamo stabilnost snežne odeje čim bolj objektivno izmeriti oz. oceniti. 

Zavedati se moramo, da z enkratno meritvijo zajemamo le en vzorec, rezultati pa ne veljajo za celotno področje, ampak samo za pobočje, na katerem delamo preizkus. Snežne razmere se še posebej spreminjajo z nadmorsko višino in stranjo neba. Zato je priporočljivo, da za test izberemo čim bolj reprezentativen vzorec (enak terenu gibanja) in preizkus ponovimo vsaj na 300–400 m pridobljene višine oz. ob vsaki večji menjavi orientiranosti pobočja. Tovrstne preizkuse delamo tam, kjer ocenimo, da je to potrebno in smiselno.

Izbira lokacije preizkusa

Lokacija preizkusa mora biti varna. Tega sicer vnaprej ne vemo, vseeno pa lahko izberemo takšno lokacijo, da nas morebiten plaz ne ogroža

Po drugi strani mora biti vzorec, ki ga preizkušamo, čim bolj reprezentativen, torej čim bolj podoben snežni odeji na širšem območju, na katerega želimo posplošiti naše zaključke preizkusa, ga kasneje prečkati ali po njem smučati.

Glede reprezentativnosti vzorca moramo biti pozorni predvsem na naslednje:

• velikost pobočja vsaj 50 m in ima enakomeren iztek, 
• da pod mestom izdelave ni ovir kot so skale, drevesa, veje, 
• je naklon pobočja če je le mogoče okoli 35º,  
• je snežna odeja enakomerna in nedotaknjena.

Tipično najdemo kompromis med varnostjo in reprezentativnostjo vzorca na robovih sumljivih področij npr. na robu večjega odprtega pobočja, vseeno pa stran od npr. krošenj dreves ali skal. Posebno pozornost namenimo neenakomerni, spihani snežni odeji. V takšnih situacijah so tipično plazovne razmere precej različne – npr. na grebenih in v grapah.

Metode preizkusa

Prerez snežne odeje

S prerezom snežne odeje dobimo vpogled v strukturo in lastnosti posameznih delov snežne odeje oz. njen profil ter identificiramo tako imenovane kritične plasti (prelomne ploskve). To so deli, kjer so snežne plasti med seboj slabo sprijete in se nahajajo na mestih, kjer se trdota snega občutno spremeni. Znano je, da se plaz sproži ravno na teh slabo sprijetih kritičnih plasteh snežne odeje. Izjema so talni plazovi, pri katerih se sproži celotna snežna odeja do tal. Posredno lahko iz prereza snežne odeje ugotovimo tudi zgodovino padavin (sneg, dež) na tem območju.

Prerez snežne odeje izvedemo v naslednjih opisanih korakih do stanja, kot ga prikazuje spodnja skica.

• V sneg izkopljemo navpično luknjo do globine 1,5 m oz. do tal. Pod to globino je namreč vpliv človeške teže na snežno odejo zanemarljiv.
• Prednjo steno profila poravnamo in zgladimo z lopato ter kasneje še s kapo ali rokavico, da izstopijo posamezne plasti, ki jih ob straneh označimo.
• Določimo trdoto posameznih plasti. V vsako plast skušamo poriniti pest, štiri prste, en prst, svinčnik in nož. Pozorni smo na sosednje plasti, ki se po trdoti razlikujejo. S tem identificiramo mejne kritične plasti. Npr. mehka plast na ledeni podlagi, plast plovnega snega med dvema tršima predeloma, ...

Shema prereza snežne odeje. Kritične plasti so označene rdeče.

Razširjena tlačna metoda ali ECT (extended column test) metoda

Ta metoda je bila razvita v Coloradu in Novi Zelandiji leta 2005 in 2006 ( Simenhois). Metoda je podobna Tlačni metodi s to razliko, da tukaj opazujemo tudi ali/in kako se razpoka, ki nastane pod lopato, širi po celotnem stolpcu.

Postopek izdelave metode sledi naslednjim korakom:
• Iz snežne odeje izrežemo navpičen stoplec z merami 90 x 30 cm in višino 1m (globje z udarci praktično nimamo vpliva). Daljša stranica je prečno na pobočje, krajša pa v smeri pobočja. Najlažje krajšo stranico odrežemo s snežno žago, daljšo stranico pa s tanko pomožno vrvico, ki jo na vogalih stolpca fiksiramo s sondo
• Celoten stolpec izoliramo od ostale snežne odeje
• Na vrhu stolpca očistimo mehek sneg za velikost lopate na skrajno desnem vogalu in nanj položimo lopato.
• Po lopati udarjamo najprej z dlanjo iz zapestja (10 udarcev), nato s členki iz komolca ( 10 udarcev) in nazadnje iz ramena z odprto dlanjo ali pestjo (10 udarcev)
• Glede na to kdaj se poruši kritična (prelomna) plast določimo stabilnost snežne odeje
• Bistvo te metode je opazovanje, ali se razpoka ki nastane pod lopato razširi skozi celoten stolpec in kako se ta razpoka širi skozi plasti

ECT.jpg

Za interpretacijo metode se beležijo naslednji podatki:
• Število udarcev ko se pojavi razpoka v šibki plasti pod lopato (I)
• Število udarcev, ko se razpoka pojavi/razširi čez celoten stolpec (P)
• Višina/globina ( v cm) na kateri se je stolpec porušil – razpoka (D)
• Delno napredovanje razpoke (pp)
• Ni napredovanja razpoke (np)
Tako dobimo zapis v naslednji obliki ECT I/P@D

Primeri:
- ECT 08/11@95 zapis pomeni, da se je na globini 95 cm po 8 udarcih pojavila razpoka pod lopato, po 11 udarcih pa se je razpoka razširila čez cel stolpec
- ECT 14/np@70 zapis pomeni, da se je na globini 70 cm po 14 udarcih pojavila razpoka pod lopato in se ni razširila čez cel stolpec do konca testa ( vseh 30 udarcev)

 

Stopnja zdrsa	Povezanost plasti/stopnja stabilnosti	Vzrok porušitve
ECT1	NESTABILNO	Stolpec se poruši med kopanjem ali žaganjem 10 udarcev s konicami prstov iz zapestja 10 udarcev s pestjo iz komolca 1 udarec s pestjo iz rame (0-21 udarcev)
ECT2	STABILNO	9 udarcev s pestjo iz ramena po lopati Razpoka se ni razširila po celotnem stolpcu Razpoke se širijo po stolpcu po različnih plasteh (višinah)

Norveška metoda (ang. Pull test)

Z norveško metodo preizkušamo drsnost kritičnih plasti snežne odeje. V ta namen moramo kritične plasti nujno predhodno identificirati, kar naredimo s prerezom snežne odeje. Je sicer hitro izvedljiva, vendar pa ima tudi več slabosti:

• večinoma nimamo primerne lopate (pod pravim kotom za poteg),
• težko je laično izmeriti silo potega,
• večinoma ni primerna pri novozapadlem snegu.

Dandanes se zato bolj uporabljata metodi CT in ECT.

Norveška metoda preizkusa drsnosti kritičnih plasti snežne odeje (Vir: ZT-ŠAO Velenje)

Shema pomembnih segmentov plasti snežne odeje pri norveški metodi. Rdeče dele snega odstranimo, zelene dele vlečemo z lopato v nakazani smeri.

Sledi preizkus drsnosti vseh posameznih kritičnih plasti po postopku, kot ga prikazujeta zgornji shemi.

• Po izdelavi (navpičnega) snežnega profila odrežemo spodnjo stranico pravokotno na pobočje.
• S površine snežne odeje odstranimo nesprijet novo zapadli sneg.
• Z lopato izrežemo snežno klado v obliki trapeza z dimenzijami 80 x 60 x 20 cm. Lahko si pomagamo s širino lopate, ki znaša 20 cm. V lopatah so torej dimenzije klade 4 x 3 x 1.
• Ročaj lopate prepognemo za 90 stopinj in jo zataknemo v snežni jarek do prve kritične plasti. Pri tem se konica lopate ne sme zažirati v kritično plast, sicer bo meritev napačna! To elegantno dosežemo s pravilno debelino plasti snega nad kritično plastjo ki jo testiramo (20 cm). Pri tem je seveda možno, da moramo del snežne odeje nad testirano plastjo odstraniti (rdeča polja na zgornji shemi).
• Ročaj lopate z eno roko potiskamo proti kladi, da nam lopate ne vleče iz jarka, z drugo roko pa vlečemo za konec ročaja v smeri pobočja. Priporočljiva je uporaba lopate z vgrajenim dinamometrom.
• Ob zdrsu snežne klade ocenimo nevarnost na podlagi izmerjene sile in spodnje tabele.
• Tako preizkusimo vse kritične plasti.
• Na koncu luknjo zasujemo.

Interpretacija rezultatov norveške metode.

Vlečna sila / oznaka na lopati	Ocena nevarnosti	Ukrepi na turi
< 10 daN	splošna	Izogibajmo se temu pobočju.
10–20 daN	visoka do zmerna	Previdnost pri izbiri smeri oziroma poti.
> 20 daN	nizka

 

Švicarska metoda

Preizkus drsnosti kritičnih plasti v sprijeti snežni odeji po švicarski metodi, imenovan tudi preizkus s snežno klado, zajema precej večji izsek snežne odeje kot norveška metoda. V skupini potrebujemo za izvedbo vsaj 20 minut, vendar pa je s stališča realnosti obremenitev na snežno odejo ta precej boljša kot norveška metoda. To metodo najpogosteje uporabljajo profesionalni uporabniki, npr. nadzorniki in reševalci na velikih smučiščih, gorski reševalci in podobni, ker je časovno potratna, hkrati pa lahko simuliramo čisto realne pogoje (smučar na snežni ploskvi).

 

Švicarska metoda preizkusa drsnosti kritičnih plasti snežne odeje (Vir: ZT-ŠAO Velenje)

V sneg izkopljemo jarek dolžine 3 m in globine do 1,5 m.

• Ob straneh izkopljemo kanal širine 0,5 m in dolžine 2 m.
• Tako dobimo snežno klado dimenzij 2 m x 1,5 m x 1,5 m, kot prikazuje zgornja shema.
• Med kopanjem smo pozorni na lastno varnost, saj se lahko snežna klada premakne že med samo izdelavo. 
• Zadnjo stranico klade s pomožno vrvico prežagamo do tal.
• Test poteka tako, da na klado stopi smučar, sledijo počepi smučarja in skoki s smučmi na nogah. Če se klada še ni zrušila, nadaljujemo s skokom enega in nato še dveh na klado brez smuči.
• Na podlagi zdrsa klade ocenimo stopnjo nevarnosti snežnih plazov po spodnji tabeli. 
• Na koncu luknjo obvezno zasujemo.

 

Interpretacija rezultatov švicarske metode

Zdrs klade	Ocena nevarnosti	Ukrepi na turi
Spontano med kopanjem ali žaganjem klade.	nevarno (5)	Izogibajmo se odprtim pobočjem.
Pri obremenitvi s smučmi na nogah.	nevarno (4)	Čez odprta pobočja gremo posamično v lavinski razdalji 20–30 m.
Pri počepih ene osebe s smučmi (4 x).	sumljivo (3)	Na sumljivem pobočju je lahko le ena oseba hkrati.
Pri skokih ene osebe s smučmi na nogah (4 x).	sumljivo (2)	Med udeleženci povečamo medsebojno razdaljo na 10 m.
Po skoku ene osebe brez smuči.	varno (1)	Splazitev odprtih pobočij je možna le v redkih primerih. Upoštevamo pravila varne hoje.
Klada ne zdrsne niti po skoku dveh oseb brez smuči.	varno (0)	Smučanje na odprtih pobočjih je varno.

 

Tlačna metoda ali CT metoda (ang. Compression test)

To metodo so prvi uporabljali nadzorniki v kanadskih narodnih parkih in je najbolj učinkovita metoda za odkrivanje kritičnih plasti v zgornjih plasteh snežne odeje. Pri tej metodi z udarci po lopati, ki je postavljena na vrh snežnega stolpca prenašamo obremenitev v snežno odejo in opazujemo, kaj se dogaja s kritičnimi (prelomnimi) plastmi v samem stolpcu – kdaj in kje se pojavi razpoka ali se del stolpca premakne.

Postopek izdelave metode sledi naslednjim korakom:

• Iz snežne odeje izrežemo navpičen stolpec z merami 30 x 30 cm in višino 1m (globje z udarci praktično nimamo vpliva)
• Celoten stolpec izoliramo od ostale snežne odeje
• Na vrhu stolpca očistimo mehek sneg in na vrh postavimo lopato
• Po lopati udarjamo najprej z dlanjo iz zapestja (10 udarcev), nato s členki iz komolca (10 udarcev) in nazadnje iz ramena z odprto dlanjo ali pestjo (10 udarcev)
• Glede na to, kdaj se poruši kritična (prelomna) plast določimo stabilnost snežne odeje

 

CT metoda, vir - Alpineinstitute.com

 

Interpretacija rezultatov tlačne metode

CT – število udarcev	Povezanost plasti/stopnja stabilnosti	Vzrok porušitve
CT0	zelo slaba (zelo nestabilno)	stoplec se poruši med kopanjem ali žaganjem
CT1- CT10	Slabo (nestabilno)	porušitev med 1 in 10 udarci s prsti iz zapestja
CT 11-CT20	Zmerno (zmerno stabilno)	Porušitev med 11 in 20 udarci z dlanjo iz komolca
CT21-CT30	dobra (stabilno)	Porušitev med 21 in 30 udarci z dlanjo iz rame
CT31 +	Zelo dobra ( zelo stabilno)	Ni porušitve

Iskanje in reševanje s plazovno žolno – tovariška pomoč

Po statističnih podatkih ima nepoškodovana oseba, zasuta v plazu, v  roku 15 minut 92% možnosti preživetja. Nato možnost preživetja strmo pada.  Zato je pri reševanju iz plazu najbolj uspešna takojšna tovariška pomoč oseb v neposredni bližini. 

Za uspešno reševanje mora zasuti nositi prižgano žolno, iskalci pa morajo biti suvereni v iskanju z žolno in izkopavanju.
 

Krivulja preživetja pod plazom

 

Plazovne žolne 

Plazovna žolna je sprejemno-oddajna naprava, ki se uporablja za iskanje ponesrečencev pod plazovi. 

V normalnih okoliščinah (na turi) se uporablja kot oddajnik. V primeru zasutja lahko reševalna ekipa zakopano žrtev najde s svojimi žolnami, ki sprejemajo signal žolne zakopanega in jo locirajo glede na jakost in kot signala.

Pomembno je, da smo svoje žolne navajeni. Pred odhodom na turo moramo obvladati tehnike iskanja zasutega, dvosmerni preizkus (metoda, ki zagotovi, da imamo pred odhodom na turo vsi udeleženci prižgane in delujoče žolne) in žolno nositi na pravilen način. 

Danes so na tržišču digitalne žolne, ki so enostavne za uporabo in bolj efektivne, kot stare analogne žolne. Dodatne specifikacije uporabe analognih žoln obdelamo v poglavju “Analogne žolne”.

Dvosmerni preizkus - preverjanje delovanja pred turo

Pred vsako turo moramo biti prepričani, da imamo vsi udeleženci pravilno nameščene delujoče žolne, nastavljene na oddajanje signala. To omogoča dvosmerni preizkus žoln. 

pred začetkom turevodja preveri, če žolne ostalih udeležencev pravilno iščejo signal (vodja žolno da v oddajanje, ostali pa v sprejemanje), in pravilno oddajajo signal (vodja da v iskanje, ostali v oddajanje). Na koncu dvosmernega preizkusa bodo vse žolne oddajale signal, potencialne napake na žolnah pa bomo odkrili med preizkusom.

Prva faza - preverjanje sprejema

• Vodja ture svojo žolno da v oddajanje
• Ostali nastavijo svoje žolne v sprejemanje (oziroma v skupinski test (group check), če ima žolna to opcijo)
• Udeleženci ture se razmaknejo stran eden od drugega, na razdaljo 2m
• Udeleženci plazovne žolne držimo v iztegnjeni roki pred seboj
• Vodja skupine se do vsakega člana skupine približa na 1m*. Takrat vodja in član skupine preverita, če je žolna v sprejemanju našla signal žolne ki oddaja. Preverita še, da je razdalja, ki jo izmeri ćolna v sprejemanju, smiselna (manjša od 2m).

Će se zgornji postopek izvede brez tehničnih napak (vse žolne udeležencev najdejo vodjino žolno), vemo, da žolne udeležencev nemoteno sprejemajo, vodjina žolna pa nemoteno oddaja. V primeru zasutja na turi vemo, da udeleženci lahko svoje žolne uporabljajo za reševanje.

Slika: Skupinsko preverjanje sprejema (Vir: GRZS Bernik)

• Pomembno je, da je med preizkusom razdalja med žolnama res 1m, razdalja, ki jo izmeri žolna udeleženca, pa manjša od 2m. Žolna, ki oddaja, je lahko poškodova (in neprimerna za turo) in oddaja šibkejši signal. Če preizkus med posameznima žolnama delamo na manjši razdalji, bo žolna v iskanju vseeno zaznala oslabljen signal in bomo deformacijo na žolni v oddajanju zgrešili.

Indikatorji neuspešnega preverjanja sprejema

• Nobena od žoln udeležencev ne prepozna žolne, ki oddaja signal. Verjetno gre za napako na žolni, ki oddaja signal. S to opremo ture ne moremo nadaljevati. 
• Posamezna žolna udeleženca ne prepozna oddajanega signala. Vejretno gre za napako na udeležencevi žolni.  S to opremo ture ne moremo nadaljevati. 

Druga faza - preverjanje oddajanja

1. Vodja ture da svojo žolno v sprejemanje (ali v skupinski preizkus (group check), če žolna podpira to funkcijo)
2. Ostali dajo svoje žolne v oddajanje
3. Udeleženci ture se razmaknejo stran eden od drugega, na razdaljo 2m
4. Udeleženci plazovne žolne držimo v iztegnjeni roki pred seboj
5. Vodja skupine se do vsakega člana skupine približa na 1m. Takrat vodja in član skupine preverita, če je žolna v sprejemanju našla signal žolne ki oddaja. Preverita še, da je razdalja, ki jo izmeri ćolna v sprejemanju, smiselna (manjša od 2m).
6. Na koncu preizkusa vodja svojo žolno prestavi v oddajo

Na koncu uspešnega preverjanja oddajanja vemo, da vse žolne delujejo brezhibno in so nastavljene na oddajo.

Slika: Skupinsko preverjanje oddajanja (Vir: GRZS Bernik)

Uporaba dodatnih funkcij - group check in self-check

• Večina modernih žoln ima funkcijo samodejnega testa, ki preveri mehanizme naprave. Če so rezultati testa negativni, s to žolno ture ne moremo nadaljevati.
• Večina modernih žoln ima funkcijo skupinskega testa. Ta žolno začasno iz oddaje prestavi v sprejemanje s šibkejšim dometom (zanza le žolne v oddajanju, ki so v radiju 1m). 

Pravilna nošnja žolne

Plazovno žolno s pomočjo naramnic pritrdimo na telo (nekateri modeli imajo posebne torbice, v katero damo žolno in jih nato pritrdimo na telo). Žolno vedno nosimo vsaj pod eno plastjo obleke. Tako je verjetnost, da bi se nam, če bi nas zajel plaz, žolna odtrgala s telesa, veliko manjša. Žolno lahko nosimo tudi v sprednjem žepu hlač. V tem primeru moramo žolno pritrditi z vrvico na žepno zadrgo, žep pa mora biti vedo zaprt. V primeru nošnje žolne v žepu mora biti žep obvezno všit in ne “cargo”. Žolne nikoli ne nosimo v nahrbtniku ali na vrhnji plasti obleke! Žolna mora biti vsaj 20 cm stran od elektronskih naprav (mobilni telefon, ura, GPS..), prav tako je priporočljivo da zraven nimamo kovinskih stvari (metalizirana embalaža, aluminsjata folija..), saj oboje našteto zmanjša oddajni radij žolne. 

Iskanje z žolno

Če se sproži plaz najprej zakričimo PLAZ in zraven poskrbimo za svojo varnost. Če pri tem zasuje gornika, skušajmo ohraniti mirno kri. Tovariša, ki ga je zajel plaz, opazujemo, poskusimo si zapomniti mesti, kjer ga je zajel plaz, in kjer smo ga nazadnje videli. Ko se plaz ustavi se za nekaj sekund ustavimo tudi mi in razmislimo o poteku reševanja. Če smo sami takoj pričnemo z iskanjem. Šele ko ugotovimo, da je zasuti pod snegom glovlje kot kot 1m kličemo 112. Saj je prvih 15min bistvenih za preživetje zasutega. Najprej preverimo, če kakšen del telesa ali opreme gleda iz plazovine, označimo mesto, kjer je bil prijatelj zadnjič viden, nato pa s preklopom žolne na sprejem (search) začnemo z iskanjem. Iskanje začnemo na mestu, kjer smo ponesrečenega zadnjič videli in nadaljujemo v smeri daljice AB (skica spodaj).

Pregled plazovine (A) – mesto zajetja, (B) – mesto izginotja, Šrafirano rdeče – primarno območje iskanja (Vir: Ortovox).

Ko začnemo z reševanjem, je priporočljivo izklopiti vse oddajnike telefona (preklopimo v letalski način) in ostale naprave, ki oddajajo elektromagnetne valove (npr. digitalne radijske postaje), saj lahko pride do motenja sprejema plazovne žolne. Na to moramo biti pozorni tudi pri nameščanju žolne. Priporočljivo je, da sta žolna in telefon čim bolj oddaljena (vsaj 20cm stran na drugi strani telesa).

 

Iskanje z žolno poteka v treh korakih (fotografija spodaj):

• grobo iskanje – iskanje signala;
• fino iskanje – iskanje po elektromagnetnih silnicah;
• točkovno iskanje – iskanje v križu.

Trije koraki iskanja z žolno.

Grobo iskanje (iskanje z žolno, dokler ne najdemo signala). V primeru, da smo edini reševalec in da je plaz ožji (širina do 30 m), gremo po sredini plazovine. Pri širših plazovinah en reševalec (ali dva reševalca) uporabi cik-cak tehniko, pri čemer moramo paziti, da je maksimalna razdalja med obrati 40 m (pri nekaterih žolnah, kot je npr. Pieps Freeride, celo manj – 20 m). Obrate lahko zaključujemo približno 20 m od roba plazovine (fotografija spodaj), še bolje pa kar na robu plazovine.

Če je reševalcev več, naj psihično najtrdnejša oseba prevzame koordinacijo reševanja. Vsi udeleženi žolne prekloplijo na iskanje, naloga vodje pa je da pogleda na vse žolne in se prepriča če so storili res vsi. Enega člana postavimo na varno mesto za opazovalca, da nas ob morebitnem ponovnem plazenju opozori, hkrati pa pokliče 112 in obvesti reševalce (GRS). Ostali pa naj pričnejo (po površinskem pregledu plazovine) z iskanjem. Naloga opazovalca je tudi opozarjanje mimoidočih naj preklopijo žolne na iskanje (lahko tudi pomagajo).

Iskanje poteka naravnost navzdol po plazu, razdalja med posameznimi reševalci je odvisna od vrste žoln in znaša nekje med 20 in 40 m.

Smiselno je da iskanje z žolno izvaja najizkušenejši, med tem ko ostali reševalci izvajajo sondiranje in izkopavanje.

Ko prvi najde signal, zakriči "SIGNAL" in označi to mesto (tako ob morebitni izgubi signala ne bo potrebno ponavljati grobega iskanja), nato glasno opozori ostale in nadaljuje iskanje do razdalje 10m – takrat ponovno glasno opozori: »LOPATA, SONDA!« Če smo na smučeh, ostanemo na njih do te razdalje, torej 10m, po tem pa jih snamemo in nadaljujemo peš.

Različni načini grobega iskanja: (A) iskanje enega reševalca na ozki plazovini, (B) iskanje enega reševalca na široki plazovini – tehnika cik-cak, (C) iskanje več reševalcev (Vir: BeaconReviews.com).

Fino iskanje (od pričetka signala do približno 5 m oddaljenosti od žrtve). Postopek finega iskanja je odvisen od vrste žolne.

Pri digitalnih žolnah sledimo puščici na zaslonu, ki nas po silnici privede do zasutega. Pozorni moramo biti, da se razdalja pri tem zmanjšuje. Če se povečuje, se moramo obrniti za 180 °, saj nas sicer signal vodi do zasutega po daljši poti (skica spodaj).

Iskanje po silnicah

Pri analognih žolnah uporabljamo metodo koordinatnega sistema. Ko zaznamo signal, se začnemo premikati v smeri močnejšega signala. Ko se jakost zmanjša, se vrnemo na mesto z najmočnejšim signalom, zmanjšamo občutljivost sprejema (razdaljo) za eno enoto, ter pravokotno na prvotno smer ponovno iščemo najmočnejši signal. Ko preklopimo na najnižjo razdaljo, lahko pričnemo s točkovnim iskanjem (skica spodaj).

Fino iskanje po metodi koordinatnega sistema: (A) – zaznamo ton, od (A) do (B) ton narašča, proti (C) pa se jakost tona zmanjšuje. Vrnemo se na točko (B) in zmanjšamo občutljivost ter nadaljujemo pravokotno na začetno smer. (D) – jakost tona spet narašča, v ( E) je največja zato tu zopet zmanjšamo občutljivost in spremenimo smer. (F) Naraščajoča jakost tona nas vodi do zasutega (Vir: bergpunkt.ch).

Točkovno iskanje. Velja za obe vrsti žoln, za analogno in digitalno, obstajajo pa posamezne specifike za določene tipe žoln, zato je potrebno nujno prebrati navodila za uporabo. Pri točkovnem iskanju smo z žolno tik nad površino snega. Žolno premikamo počasi in enakomerno v obliki križa. Žolne/roke ne obračamo – žolna naj gleda vedno v isto smer. Iščemo najmanjšo razdaljo do zasutega oziroma najmočnejši signal (skica spodaj). Ko najdemo najmanjšo razdaljo, jo označimo (npr. z rokavico) in pričnemo s sondiranjem. Pri točkovnem iskanju ne izgubljamo časa z iskanjem najmanjše razdalje, ki jo lahko prikaže žolna. Pri najkrajši razbrani razdalji pričnemo z sondiranjem. Sondiranje je namreč veliko hitrejše kot točkovno iskanje.

Ko točkovno lociramo zasutega, preklopimo žolno na oddajanje in začnemo s sondiranjem. Tako nas v primeru ponovnega plazu lahko najdejo. Nekatere žolne imajo tudi funkcijo, da se po določenem času mirovanja same preklopijo v način oddajanja.

Točkovno iskanje (Vir: BeaconReviews.com)

Pri iskanju z žolno si skušajmo zapomniti načelo pristajanja letala. Ko je letalo daleč od letališča, je visoko v zraku in leti z visoko hitrostjo. Bližje, kot je letališču, nižja sta njegovi hitrost in višina. Podobno kot letalo ravnajmo med iskanjem z žolno. Pri začetnem – grobem iskanju jo držimo v obeh rokah, s komolci ob telesu, v višini pasu. Ne mahamo z roko okoli telesa, ampak obračamo celotno telo, dokler ne zaznamo signala. Žolno držimo vzporedno s površino (bodimo pozorni na to zlasti med iskanjem po plazovini navzdol). Med grobim iskanjem in delom finega iskanja nekje do 10 m oddaljenosti od žrtve hodimo hitro (približno 1 m/s). Bližje kot smo zasutemu, počasneje hodimo in nižje spuščamo žolno. Nekje pri razdalji 1–3 m držimo žolno tik nad snežno površino, premikamo jo s hitrostjo 20–30 cm/s. Žolne ne obračamo (vedno mora biti obrnjena v isto smer). Pri točkovnem iskanju smo tik nad površino, žolno pomikamo še počasneje – odvisno od vrste žolne (skica spodaj).

Celoten potek iskanja z žolno

Sondiranje

Sondiramo vedno z rokavicami, saj se v nasprotnem primeru sonda lahko segreje in se nanjo nabere sneg/led.

Ko najdemo najmočnejši signal (najmanjšo razdaljo med dvema žolnama), pričnemo s sondiranjem. Sondo držimo z obema rokama. Sondiramo pravokotno na površino in ne vertikalno (skica spodaj). Žolna nas namreč pripelje do najmanjše razdalje, kar pa ni nujno, da je ta neposredno nad zasutim. Izjema je organizirano reševanje, pri katerem sondiramo navpično.

Sondiramo pravokotno na podlago.

Obstaja več načinov sondiranja (skica spodaj), vedno pa začnemo na mestu najmočnejšega signala. Pri sondiranju moramo biti tudi pozorni, da razdalja med posameznimi vbodi ne presega 30 cm, kolikor naj bi znašala minimalna širina človeka.

Najbolj priporočljiv je način sondiranja v kvadratu, saj imamo tako najboljši pregled nad razdaljo med vbodi, ki ne sme presegati 30cm.

Različni načini sondiranja (A) v kvadratu, (B) v krogu, (C) v polžu.

Izkopavanje

Izkopavanje zasutega je časovno najpotratnejši del reševanja. Iskanje z žolno poteka 2–5 min, sondiranje do 2 min, čas kopanja pa je močno odvisen od globine žrtve. Če je žrtev zakopana 1 m globoko, v idealnih razmerah potrebujemo 11–17 min, da pridemo do glave. Da odkopljemo ponesrečenca v celoti, pa moramo prekopati približno 3–4 kubične metre snega (1–1,5 tone snega)! Zato je zelo pomembno, da izkopavamo premišljeno in načrtovano. 

Pri izkopavanju sondo vedno pustimo v snegu. S tem preprečimo, da bi stali na žrtvi ali da bi jo zgrešili. Nikoli ne kopljemo tik ob sondi, ampak začnemo kopati na spodnji strani sonde, približno na oddaljenosti 1–1,5 x globine žrtve (če je žrtev 1 m pod plazom, začnemo kopati 1,5 m pod sondo). Kopljemo lahko frontalno ali pa v obliki stožca, odvisno od števila reševalcev, globine zasutega in naklona. Če je kopačev več, se lahko razporedijo v obliki stožca v razdalji enega zamaha (skica spodaj). Kopljemo in odmetavamo s celim telesom in ne samo z rokami. Kopači naj se menjajo v vodstvu. Ko pridemo do žrtve, skušamo najprej odkopati glavo, očistiti obraz in sprostiti dihalne poti. Pri tem skušajmo ugotoviti, ali ima žrtev zračni žep. S TPO  pričnemo takoj, ko odkopljemo glavo (če ponesrečenec ne diha). Preostali reševalci odkopljejo ponesrečenca do konca in pripravijo prostor za ponesrečenca.

Strateško izkopavanje: (A) razporeditev kopačev in razdalje med njimi, (B) način in smer odmetavanja, (C) menjava kopačev.

Za čim uspešnejše izkopavanje je pomembna:

• strategija (razporeditev moštva, načrtovanje nadaljnjih postopkov);
• moč, sposobnost (energijo maksimalno izkoristiti, ustrezen položaj telesa);
• tehnika (metoda odkopavanja).

Iskanje več zasutih s pomočjo plazovne žolne, sonde in lopate

Reševanje več zasutih je zahtevnejše. Zato je pomembno, da zares dobro obvladamo reševanje enega zasutega. Če smo edini reševalec, se iskanje več zasutih bistveno ne razlikuje od reševanje enega. Ko izkopljemo prvo žrtev jo oskrbimo, ji izklopimo žolno in nadaljujemo z grobim iskanjem naslednje žrtve. V primeru, ko nam lahko pri izkopavanju pomagajo tudi drugi reševalci, označimo mesto ponesrečenca s sondo, vzamemo drugo sondo in nadaljujemo z iskanjem. Pri tem si lahko pomagamo z eno od spodaj opisanih splošnih tehnik iskanja ali s tehnikami, ki so primerne za določene vrste žoln. Zato je zelo pomembno, da dobro poznamo svojo žolno.

Večina modernih žoln ima funkcijo »mark«, s katero označimo najdeno žolno in lahko brez njene motnje nadaljujemo iskanje drugih žoln. Če žolna te funkcije nima, po tem nadaljujemo s iskanjem po spodaj opisanih metodah (metoda treh krogov, metoda mikro trakov).

Ko je šlo zares (Vir: Aljaž Anderle)

 

Metoda treh krogov

To metodo lahko uporabljamo za iskanje več zasutih s katero koli žolno. Prvo žrtev najdemo tako, kot je opisano zgoraj (iskanje enega zasutega). Medtem ko drugi reševalci pričnejo z izkopavanjem, nadaljujemo z iskanjem drugega zasutega tako, da se za približno 3 m odmaknemo od žrtve (označene s sondo) in okoli te sonde naredimo krog.

Pazimo, da smo ves čas enako oddaljeni od sonde. Hodimo počasi (1 m/s). Na plazovni žolni oprezamo za nenadno, drastično spremembo v razdalji. Smerna puščica nas v tem primeru ne zanima. Pri analogni žolni preklopimo na še komaj slišni signal in iščemo nenaden močnejši pisk. Če v prvem krogu ne zaznamo spremembe v razdalji, se pomaknemo še za 3 m dlje od prve žrtve in ponovimo hojo v krogu. Na ekranu mora biti sedaj razdalja ves čas okoli 6 m. Če se ta nenadoma zmanjša, začnemo s točkovnim iskanjem. Če tudi v drugem krogu ne najdemo žrtve, se pomaknemo še za 3 metre dlje in ponovimo hojo v krogu. Če tudi po treh krogih ne najdemo drugega zasutega, pričnemo z grobim iskanjem (skica spodaj).

Iskanje več zasutih z metodo treh krogov (Vir: BeaconReviews.com)

Metoda mikro trakov

Če je zasutih več na majhnem območju, moramo iskanje prilagoditi, saj obstaja nevarnost, da bi kako žrtev izpustili. Ko na točki grobega iskanja, zaznamo več signalov (več piskov na analogni žolni in več različnih podatkov za razdaljo na dvoantenskih žolnah), skrčimo pasove iskanja na minimum (2–5 m) in dosledno preiskujemo plazino v območju, ki ga nakazuje indikator oddaljenosti (na skici 12 m).  Pri tem držimo žolno vseskozi obrnjeno v ENAKO smer in nizko nad snegom. Indikatorje za smer ignoriramo in se osredotočamo izključno na indikator razdalje oziroma jakost signala. Prvi najmočnejši signal določimo s pravokotno metodo, ga označimo in, medtem ko drugi reševalci izkopavajo, nadaljujemo iskanje na točki, kjer smo ga prekinili. Ne delamo bližnjic. Mikrolociranja se lotimo šele, ko naletimo na signal, ki je bližje od širine našega iskalnega traku (npr. 2 m). Dimenzija pregledovanega območja je določena z jakostjo signala. Ko se ta izgublja, oziroma razdalja samo še narašča, se od zasutih oddaljujemo. Zato naredimo nov obrat. Običajno so te dimenzije od 10 do 15 metrov (skica spodaj). Ko najdemo vse zasute na območju, nadaljujemo z grobim iskanjem celotne plazine.

 

Iskanje več zasutih na majhni razdalji zahteva doslednost in sistematičnost. Izvaja se ga lahko s katero koli žolno (Vir: Manuel Genshwein).

Iskanje globoko zasutih z eno ali dvoantensko žolno

Posebna situacija, ki zahteva pravilen pristop, je iskanje globoko zasute žrtve (3 metre in več). Pri tem med iskanjem zaznamo območje, na katerem signal ne narašča več (zaznamo npr. maksimalno 5–8 metrov). V takšnem primeru nastopijo za iskalce z analognimi žolnami težave, ker lahko na površini zaznamo več izstopajočih signalov (maksimumov), od katerih pa je samo eden pravi. Tudi popolnoma digitalne žolne se ne obnesejo bistveno bolje, saj nam prikažejo določeno območje z najmanjšo indicirano razdaljo. To območje moramo bodisi presondirati bodisi povečati natančnost določevanja lokacije z delnim izkopom in ponovnim iskanjem z žolno. 

Postopek določanja globoko zasutega z mikrolociranjem v krogu

Med približevanjem naletimo na maksimum, ki nakazuje globoko zasutje, in ga označimo. Žolno postavimo pokonci in se od označenega mesta umaknemo do točke, kjer je signal komaj še slišen. Razdaljo povečamo še za polovico te razdalje. S te točke hodimo v krogu okoli označenega prvega maksimuma. Nekje na obodu bomo zaznali še en signal in s pravokotno metodo določili njegovo največjo jakost. To je drugi maksimum. Zdaj žolno držimo vodoravno nad tlemi in se sprehodimo po liniji med obema označenima točkama. Tam, kjer najdemo najmočnejši signal, je lokacija zasutega. 

Mikrolociranje globoko zasutega z metodo kroga (Vir: Manuel Genswein)

Vertikalno postavljena zasuta žolna

V redkih primerih lahko naletimo tudi na vertikalno zasuto žolno na veliki globini. Značilno za to situacijo bo, da pri hoji v krogu ne bomo naleteli na drugi maksimum. Lokacija zasutega je tako kar pod prvim maksimumom.

Vertikalno zasuta žolna - na obodu kroga ne najdemo drugega signala, pravi maksimum je prvi (Vir: Manuel Genswein).

Izkop globoko zasutega 

Zaradi velike globine je natančno določanje lege zahtevno in večkrat nemogoče, zato moramo najprej odstraniti del snežne površine in nato ponovno določiti lokacijo. Od točke, določene s pomočjo plazovne žolne, zabodemo sondo 1,5 metra proti bregu in kopljemo ob sondi. Odstranimo 2–3 m snega v obliki klina. Na tako dobljeni platformi imamo dovolj prostora za ponoven pregled z žolno in natančno sondiranje. To nam nato omogoči natančen in čim hitrejši izkop. Gledano s profila ima izkop dve ravni.