Plazovi

 

Snežni plazovi so ena izmed glavnih objektivnih nevarnosti, s katerimi se srečujemo v gorah pozimi. Če se je ne zavedamo, jo podcenjujemo ali jo celo zavoljo doseganja lastnih ciljev zavestno zanemarimo, lahko postane subjektivna nevarnost. Zato je pomembno, da imamo dovolj znanja o plazovih in da upoštevamo vse informacije, napotke in opozorila glede trenutne nevarnosti plazov.

Uvod

Snežni plaz je geološki pojav, pri katerem se snežna gmota na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol. Je posledica tako fizikalnih kot kemijskih sprememb v snegu. Plazovi se lahko prožijo spontano (lastna teža snega) ali ob dodatni obremenitvi (smučar, plezalec, veter, žival, dež, sončno obsevanje, ...). Vsi ti dejavniki vplivajo na spremembo sil v snežni odeji, ki pripelje do trganja plazov.

Deli snežnega plazu

Vrste snežnih plazov

Glede na vrsto snega ločimo plazove sprijetega in plazove nesprijetega snega. V obeh primerih je sneg lahko suh ali pa moker, tako da poznamo 4 tipe snežnih plazov:

• plazovi suhega nesprijetega snega;
• plazovi suhega sprijetega snega;
• plazovi mokrega nesprijetega snega;
• plazovi mokrega sprijetega snega.

 

Vrste snežnih plazov (Vir: www.noezdv.at)

Najnevarnejši plazovi so plazovi suhega sprijetega snega. Pravimo jim tudi kložasti plazovi. Kloža je od vetra predelan sneg, ki se na zavetrni strani grebenov in razov naloži na mehkejšo podlago. Tako predelan sneg je trd in zbit, pod njim pa je ponavadi mehka plast snega. Obremenjena zgornja, trda plast na mehki podlagi hitro zdrsne. Sprožijo se v obliki napoke nad točko obremenitve (smučarja, gornika). Najnevarnejša so pobočja z naklonom med 25 ° in 45 °.

Plazovi suhega nesprijetega snega se sprožijo v eni točki pod mestom obremenitve, lahko imajo veliko rušilno moč s katastrofalnimi posledicami za naselja, ceste, gozdove, ... Imenujemo jih tudi pršni plazovi. Manjše pršne plazove poznamo v strmih grapah, ozebnikih in stenah med samim sneženje ali takoj po njem. Pršni plazovi potrebujejo pobočja z vsaj 30 ° naklonom, da se razvijejo v nevarne plazove.

Plazovi mokrega nesprijetega snega se sprožijo točkovno na mestu dodatne obremenitve in se počasi razširjajo. Lahko dosežejo velike razsežnosti. Tak plaz potuje počasi in lahko zdrsi tudi po pobočjih z le 15 ° naklonino. Pogostejši so na južnih pobočjih.

Plazovi mokrega sprijetega snega niso pogosti. Pojavljajo se pozimi na južnih pobočjih in spomladi ob odjugi. Ko se snežna oddeja popolnoma prepoji z vodo, se pri tleh ali na ledeni plasti pod snežno oddejo nabere tanka plast vode, po kateri zdrsne zgornja plast. Plaz ponavadi potegne vso snežno odejo (talni plaz). Prožijo se v napoki nad obremenitvijo.

Kritični faktorji

Dejavniki, ki vplivajo na proženje plazov, so:

• razmere (vremenske razmere in sestava snežne oddeje); 
• teren;
• človek.

 

Razmere

Veter, količina novozapadlega snega in temperatura močno vplivajo na sestavo in stabilnost snežne oddeje. Močan veter med sneženjem drobi snežne kristale, ki jih odlaga na zavetrnih območjih na nepredelan sneg. Trda plast predelanega snega se z nepredelanim snegom le slabo poveže in nastane kloža. 

Verjetnost proženja snežnega plazu je odvisna tudi od količine novozapadlega snega, saj kristali novozapadlega snega še niso povezani s podlago. Proces zrnjenja (povezovanje »novih« snežnih kristalov med seboj in s podlago) je počasen in močno odvisen od temperature (od nekaj ur do nekaj tednov).

Kritična količina novozapadlega snega, ki že ob najmanjši dodatni obtemenitvi zdrsne po pobočju, je odvisna tudi od vetra in temperature med sneženjem. V ugodnih razmerah (brezvetrje in visoka temperatura ob sneženju) je ta 30–50 cm, v neugodnih vremenskih razmerah (sneženje z močnim vetrom ob nizkih temperaturah) pa se plaz lahko sproži že ob 10–20 cm visoki novi snežni oddeji.

Tudi temperatura med sneženjem in v prvih dneh po sneženju vpliva na hitrost preobrazbe snežne odeje. Zrnjenje je hitrejše pri višjih temperaturah (okoli 0 °C). Pri nizkih temperaturah je preobrazba snega počasnejša, nevarnost plazov se le počasi zmanjšuje. Nenadna hitra otoplitev poveča verjetnost plazov (talni plazovi), nihanja temperature okoli 0 °C pa stabilizirajo snežno odejo.

 

Vpliv temperature na stabilizacijo snežne odeje. a) nenadna otoplitev poveča nevarnost plazov; b) pri temperaturah nad 0° C se snežna odeja počasi destabilizira; c) daljše obdobje hladnega vremena (-5 °C do -10 °C) ohranja trenutno nevarnost snežnih plazov; d) nihanja temperature okoli 0 °C stabilizira snežno odejo; e) občutna ohladitev zmanjša nevarnost plazov (Vir: Bergsport Winter; SAC).

Teren

Plazovi se sprožijo le na dovolj strmih pobočjih, ponavadi imajo naklon med 20 ° in 50 °. Na strmejših pobočjih novozapadli sneg sproti odletava. Poleg strmine je pomembna tudi orientacija pobočja. Največ plazov, ki so zahtevali smrtne žrtve, so turni smučarji in gorniki sprožili na SZ, S in SV pobočjih. Na teh straneh se sneg počasneje preobraža (manj sonca). Povečana nevarnost je tudi v zavetrnih legah, kjer veter odlaga napihan sneg. Plaz se lahko sproži tudi v gozdu.

Človek

Turni smučar ali gornik dodatno obremenjuje snežno odejo. Njegov vpliv sega do približno 1 m globine snežne odeje. V kar 90 % je človek sam spožil plaz, ki ga je zasul oziroma poškodoval. Človek je edini izmed dejavnikov, ki lahko aktivno in zavestno vpliva na proženje plazov, oziroma lahko nevarnost zmanjša ali poveča. Z ustreznim znanjem, pravilnim in pravočasnim odločanjem lahko raven tveganja zmanjšamo na sprejemljivo mejo. Pri tem moramo upoštevati številne spremenljivke, ki postajajo pomembnejše in izrazitejše pri skupinskem obiskovanju gora – število ljudi, njihova psihična in fizična pripravljenost, zdravje, opremljenost, znanje, načrt poti, komunikacija, ... Pravočasno prepoznavanje potencialno plazovitih pobočij in ustrezno ravnanje sta bistvenega pomena za preživetje v gorah pozimi.

Lestvica nevarnosti proženja snežnih plazov

Nevarnost snežnih plazov v Evropi vrednotimo po petstopenjski lestvici.

Lestvica nevarnosti proženja snežnih plazov (Vir: ARSO).

OZNAKA STOPNJE	STABILNOST SNEŽNE ODEJE	VERJETNOST/MOŽNOST PROŽENJA SNEŽNIH PLAZOV	PRIPOROČILA/OPOZORILA ZA GIBANJE PO ZASNEŽENI POKRAJINI
1. - majhna	Na večini pobočij je snežna odeja sorazmerno stabilna.	Samo na zelo redkih strmin pobočjih in predvsem ob dodatni obremenitvi; možni so zgolj majhni spontani snežni plaziči in osipi.	Na splošno varne razmere, potrebna je običajna previdnost.
2. - zmerna	Na posameznih, dovolj strmih pobočjih je samo zmerno stabilna (ta območja so v Poročilu posebej opredeljena in opisana), drugod pa sorazmerno stabilna.	Predvsem na v Poročilu posebej izpostavljenih pobočjih pri velikih dodatnih obremenitvah (npr. hoja ali smučanje posameznika ali skupine prek takega pobočja, teptalec snega ipd.). Obsežnejših spontanih plazov še ne pričakujemo.	Glede na upoštevanje in poznavanje lokalno bolj izpostavljenih območij, so razmere na splošno še dovolj varne. Opozorila upoštevajte predvsem na večjih strminah in na pobočjih, katerih podrobnosti so v Poročilu še posebej izpostavljene (orientacija, višinski pas idr.).
3. - znatna	Na številnih, dovolj strmih pobočjih je le slabo do zmerno stabilna.	Že pri manjši dodatni obremenitvi na pobočjih, ki so v Poročilu posebej izpostavljena. V nekaterih razmerah je možno lokalno tudi spontano proženje srednje velikih in posamično tudi velikih snežnih plazov.	Potrebne so nekatere dodatne izkušnje in znanja pri presoji pred snežnimi plazovi varnih območij, ki so že delno omejena. Upoštevajte tudi nevarnost snežnih plazov na potencialno ogroženih območjih.
4. - velika	Ne večini strmih pobočij je slabo stabilna	Na dovolj strmih pobočjih že pri manjši obremenitvi. Ob določenih razmerah je možno tudi spontano proženje številnih manjših in ponekod tudi večjih plazov.	Potrebne so številne dodatne izkušnje in znanja ter podrobno poznavanje lokalnih razmer pri presoji pred plazovi varnih območij, ki so že zelo omejena. Izogibajte se gibanju prek strmejših pobočij in grap (žlebov) ter njihovih podnožij in zavetrnih strani vzpetin.
5.- zelo velika	Splošna nestabilnost snežne odeje.	Pričakujemo lahko številne srednje velike in mnoge velike spontano utrgane plazove, med njimi tudi tiste v zmernih strminah.	Gibanje v takih razmerah je na splošno zelo oteženo, zato ga odsvetujemo. Omejeno je le na položnejša območja, ki so dovolj odmaknjena od ustaljenih poti snežnih plazov.

 

Preizkus stabilnosti snežne odeje

Nevarnost proženja plazov je neposredno povezana s stanjem oz. stabilnostjo snežne odeje in s konfiguracijo terena. Za olajšano odločanje o gibanju po takšnem terenu je zato nujno, da znamo stabilnost snežne odeje čim bolj objektivno izmeriti oz. oceniti. 

Zavedati se moramo, da z enkratno meritvijo zajemamo le en vzorec, rezultati pa ne veljajo za celotno področje ampak samo za pobočje na katerem delamo preizkus. Snežne razmere se še posebej spreminjajo z nadmorsko višino in stranjo neba. Zato je priporočljivo, da za test izberemo čim bolj reprezentativen vzorec (enak terenu gibanja) in preizkus ponovimo vsaj na 300–400 m pridobljene višine oz. ob vsaki večji menjavi orientiranosti pobočja. Tovrstne preizkuse delamo tam, kjer ocenimo, da je to potrebno in smiselno.

Izbira lokacije preizkusa

Lokacija preizkusa mora biti varna. Tega sicer vnaprej ne vemo, vseeno pa lahko izberemo takšno lokacijo, da nas morebiten plaz ne ogroža

Po drugi strani mora biti vzorec, ki ga preizkušamo, čim bolj reprezentativen, torej čim bolj podoben snežni odeji na širšem območju, na katerega želimo posplošiti naše zaključke preizkusa, ga kasneje prečkati ali po njem smučati.

Glede reprezentativnosti vzorca moramo biti pozorni predvsem na naslednje:

• velikost pobočja vsaj 50 m in imaenakomeren iztek, 
• da pod mestom izdelave ni ovir kot so skale, drevesa, veje, 
• je naklon pobočja če je le mogoče okoli 35º,  
• je snežna odeja enakomerna in nedotaknjena.

Tipično najdemo kompromis med varnostjo in reprezentativnostjo vzorca na robovih sumljivih področij npr. na robu večjega odprtega pobočja, vseeno pa stran od npr. krošenj dreves ali skal. Posebno pozornost namenimo neenakomerni, spihani snežni odeji. V takšnih situacijah so tipično plazovne razmere precej različne – npr. na grebenih in v grapah.

Metode preizkusa

Prerez snežne odeje

S prerezom snežne odeje dobimo vpogled v strukukturo in lastnosti posameznih delov snežne odeje oz. njen profil ter identificiramo tako imenovane kritične plasti (prelomne ploskve). To so deli, kjer so snežne plasti med seboj slabo sprijete in se nahajajo na mestih, kjer se trdota snega občutno spremeni. Znano je, da se plaz sproži ravno na teh slabo sprijetih kritičnih plasteh snežne odeje. Izjema so talni plazovi, pri katerih se sproži celotna snežna odeja do tal. Posredno lahko iz prereza snežne odeje ugotovimo tudi zgodovino padavin (sneg, dež) na tem območju.

Prerez snežne odeje izvedemo v naslednjih opisanih korakih do stanja, kot ga prikazuje spodnja skica.

• V sneg izkopljemo navpično luknjo do globine 1,5 m oz. do tal. Pod to globino je namreč vpliv človeške teže na snežno odejo zanemarljiv.
• Prednjo steno profila poravnamo in zgladimo z lopato ter kasneje še s kapo ali rokavico, da izstopijo posamezne plasti, ki jih ob straneh označimo.
• Določimo trdoto posameznih plasti. V vsako plast skušamo poriniti pest, štiri prste, en prst, svničnik in nož. Pozorni smo na sosednje plasti, ki se po trdoti razlikujejo. S tem identificiramo mejne kritične plasti. Npr. mehka plast na ledeni podlagi, plast plovnega snega med dvema tršima predeloma, ...

Shema prereza snežne odeje. Kritične plasti so označene rdeče.

 

Norveška metoda (ang. Pull test)

Z norveško metodo preizkušamo drsnost kritičnih plasti snežne odeje. V ta namen moramo kritične plasti nujno predhodno identificirati, kar naredimo s prerezom snežne odeje. Ta metoda se uporablja najpogosteje, saj za njeno izdelavo izurjen gornik ne potrebuje več kot nekaj minut.

 

Norveška metoda preizkusa drsnosti kritičnih plasti snežne odeje (Vir: ZT-ŠAO Velenje)

Shema pomembnih segmentov plasti snežne odeje pri norveški metodi. Rdeče dele snega odstranimo, zelene dele vlečemo z lopato v nakazani smeri.

Sledi preizkus drsnosti vseh posameznih kritičnih plasti po postopku, kot ga prikazujeta zgornji shemi.

• Po izdelavi (navpičnega) snežnega profila odrežemo spodnjo stranico pravokotno na pobočje.
• S površine snežne odeje odstranimo nesprijet novo zapadli sneg.
• Z lopato izrežemo snežno klado v obliki trapeza z dimenzijami 80 x 60 x 20 cm. Lahko si pomagamo s širino lopate, ki znaša 20 cm. V lopatah so torej dimenzije klade 4 x 3 x 1.
• Ročaj lopate prepognemo za 90 stopinj in jo zataknemo v snežni jarek do prve kritične plasti. Pri tem se konica lopate ne sme zažirati v kritično plast, sicer bo meritev napačna! To elegantno dosežemo s pravilno debelino plasti snega nad kritično plastjo ki jo testiramo (20 cm). Pri tem je seveda možno, da moramo del snežne odeje nad testirano plastjo odstraniti (rdeča polja na zgornji shemi).
• Ročaj lopate z eno roko potiskamo proti kladi, da nam lopate ne vleče iz jarka, z drugo roko pa vlečemo za konec ročaja v smeri pobočja. Priporočljiva je uporaba lopate z vgrajenim dinamometrom.
• Ob zdrsu snežne klade ocenimo nevarnost na podlagi izmerjene sile in spodnje tabele.
• Tako preizkusimo vse kritične plasti.
• Na koncu luknjo zasujemo.

Interpretacija rezultatov norveške metode.

Vlečna sila / oznaka na lopati	Ocena nevarnosti	Ukrepi na turi
< 10 daN	splošna	Izogibajmo se temu pobočju.
10–20 daN	visoka do zmerna	Previdnost pri izbiri smeri oziroma poti.
> 20 daN	nizka

 

Švicarska metoda

Preizkus drsnosti kritičnih plasti v sprijeti snežni odeji po švicarski metodi, imenovan tudi preizkus s snežno klado, zajema precej večji izsek snežne odeje kot norveška metoda. V skupini potrebujemo za izvedbo vsaj 20 minut, vendar pa je s stališča realnosti obremenitev na snežno odejo ta precej boljša kot norveška metoda. To metodo najpogosteje uporabljajo profesionalni uporabniki, npr. nadzorniki in reševalci na velikih smučiščih,gorski reševalci in podobni, ker je časovno potratna, hkrati pa lahko simuliramo čisto realne pogoje (smučar na snežni ploskvi).

 

Švicarska metoda preizkusa drsnosti kritičnih plasti snežne odeje (Vir: ZT-ŠAO Velenje)

V sneg izkopljemo jarek dolžine 3 m in globine do 1,5 m.

• Ob straneh izkopljemo kanal širine 0,5 m in dolžine 2 m.
• Tako dobimo snežno klado dimenzij 2 m x 1,5 m x 1,5 m, kot prikazuje zgornja shema.
• Med kopanjem smo pozorni na lastno varnost, saj se lahko snežna klada premakne že med samo izdelavo. 
• Zadnjo stranico klade s pomožno vrvico prežagamo do tal.
• Test poteka tako, da na klado stopi smučar, sledijo počepi smučarja in skoki s smučmi na nogah. Če se klada še ni zrušila, nadaljujemo s skokom enega in nato še dveh na klado brez smuči.
• Na podlagi zdrsa klade ocenimo stopnjo nevarnosti snežnih plazov po spodnji tabeli. 
• Na koncu luknjo obvezno zasujemo.

 

Interpretacija rezultatov švicarske metode

Zdrs klade	Ocena nevarnosti	Ukrepi na turi
Spontano med kopanjem ali žaganjem klade.	nevarno (5)	Izogibajmo se odprtim pobočjem.
Pri obremenitvi s smučmi na nogah.	nevarno (4)	Čez odprta pobočja gremo posamično v lavinski razdalji 20–30 m.
Pri počepih ene osebe s smučmi (4 x).	sumljivo (3)	Na sumljivem pobočju je lahko le ena oseba hkrati.
Pri skokih ene osebe s smučmi na nogah (4 x).	sumljivo (2)	Med udeleženci povečamo medebojno razdaljo na 10 m.
Po skoku ene osebe brez smuči.	varno (1)	Splazitev odprtih pobočij je možna le v redkih primerih. Upoštevamo pravila varne hoje.
Klada ne zdrsne niti po skoku dveh oseb brez smuči.	varno (0)	Smučanje na odprtih pobočjih je varno.

 

 

Tlačna metoda ali CT metoda (ang. Compression test)

To metodo so prvi uporabljali nadzorniki v kanadskih narodnih parkih in je nabolj učinkovita metoda za odkrivanje kritičnih plasti v zgornjih plasteh snežne odeje. Pri tej metodi z udarci po lopati, ki je postavljena na vrh snežnega stolpca prenašamo obremenitev v snežno odejo in opazujemo, kaj se dogaja s kritičnimi (prelomnimi) plastmi v samem stolpcu – kdaj in kje se pojavi razpoka ali se del stolpca premakne.

Postopek izdelave metode sledi naslednjim korakom:

• Iz snežne odeje izrežemo navpičen stoplec z merami 30 x 30 cm in višino 1m (globje z udarci praktično nimamo vpliva)
• Celoten stolpec izoliramo od ostale snežne odeje
• Na vrhu stolpca očistimo mehek sneg in na vrh postavimo lopato
• Po lopati udarjamo najprej z dlanjo iz zapestja (10 udarcev), nato s členki iz komolca (10 udarcev) in nazadnje iz ramena z odprto dlanjo ali pestjo (10 udarcev)
• Glede na to, kdaj se poruši kritična (prelomna) plast določimo stabilnost snežne odeje

 

CT metoda, vir - Alpineinstitute.com

 

Interpretacija rezultatov tlačne metode

CT – število udarcev	Povezanost plasti/stopnja stabilnosti	Vzrok porušitve
CT0	zelo slaba (zelo nestabilno)	stoplec se poruši med kopanjem ali žaganjem
CT1- CT10	Slabo (nestabilno)	porušitev med 1 in 10 udarci s prsti iz zapestja
CT 11-CT20	Zmerno (zmerno stabilno)	Porušitev med 11 in 20 udarci z dlanjo iz komolca
CT21-CT30	dobra (stabilno)	Porušitev med 21 in 30 udarci z dlanjo iz rame
CT31 +	Zelo dobra ( zelo stabilno)	Ni porušitve

 

 

Razširjena tlačna metoda ali ECT (extended column test) metoda

Ta metoda je bila razvita v Coloradu in Novi Zelandiji leta 2005 in 2006 ( Simenhois). Metoda je podobna Tlačni metodi s to razliko, da tukaj opazujemo tudi ali/in kako se razpoka, ki nastane pod lopato, širi po celotnem stolpcu.
    
Postopek izdelave metode sledi naslednjim korakom:
•    Iz snežne odeje izrežemo navpičen stoplec z merami 90 x 30 cm in višino 1m (globje z udarci praktično nimamo vpliva). Daljša stranica je prečno na pobočje, krajša pa v smeri pobočja. Najlažje krajšo stranico odrežemo s snežno žago, daljšo stranico pa s tanko pomožno vrvico, ki jo na vogalih stolpca fiksiramo s sondo
•    Celoten stolpec izoliramo od ostale snežne odeje
•    Na vrhu stolpca očistimo mehek sneg za velikost lopate na skrajno desnem vogalu  in nanj položimo lopato. 
•    Po lopati udarjamo najprej z dlanjo iz zapestja (10 udarcev), nato s členki iz komolca ( 10 udarcev) in nazadnje iz ramena z odprto dlanjo ali pestjo (10 udarcev)
•    Glede na to kdaj se poruši kritična (prelomna) plast določimo stabilnost snežne odeje
•    Bistvo te metode je opazovanje, ali se razpoka ki nastane pod lopato razširi skozi celoten stolpec in kako se ta razpoka širi skozi plasti

ECT.jpg

Za interpretacijo metode se beležijo naslednji podatki:
•    Število udarcev ko se pojavi razpoka v šibki plasti pod lopato (I)
•    Število udarcev, ko se razpoka pojavi/razširi čez celoten stolpec (P)
•    Višina/globina ( v cm) na kateri se je stolpec porušil – razpoka (D)
•    Delno napredovanje razpoke (pp)
•    Ni napredovanja razpoke (np)
 Tako dobimo zapis v naslednji obliki ECT I/P@D

Primeri:
-    ECT 08/11@95 zapis pomeni, da se je na globini 95 cm po 8 udarcih pojavila razpoka pod lopato, po 11 udarcih pa se je razpoka razširila čez cel stolpec
-    ECT 14/np@70 zapis pomeni, da se je na globini 70 cm po 14 udarcih pojavila razpoka pod lopato in se ni razširila čez cel stolpec do konca testa ( vseh 30 udarcev)

 

Stopnja zdrsa	Povezanost plasti/stopnja stabilnosti	Vzrok porušitve
ECT1	NESTABILNO	Stolpec se poruši med kopanjem ali žaganjem 10 udarcev s konicami prstov iz zapestja 10 udarcev s pestjo iz komolca 1 udarec s pestjo iz rame (0-21 udarcev)
ECT2	STABILNO	9 udarcev s pestjo iz ramena po lopati Razpoka se ni razširila po celotnem stolpcu Razpoke se širijo po stolpcu po različnih plasteh (višinah)

 

   

Iskanje in reševanje s plazovno žolno – tovariška pomoč

Po statističnih podatkih ima oseba, ki je nepoškodovana zasuta v plazu v roku 15 minut 92% možnosti preživetja. Nato možnost preživetja strmo pada. Po 35 min je ta le še 26 %, po dveh urah pa nekaj manj kot 15 %. Najbolj pomembna je takojšnja tovariška pomoč, saj le osebe, ki so v neposredni bližini dogodka lahko v najkrajšem možnem času najdejo in izkopljejo zasutega. To pa je mogoče samo takrat, ko ima zasuti na sebi prižgano in delujočo žolno, iskalci pa prav tako delujoče žolne, sonde in lopate.
Za pričetek organiziranega reševanja (s strani GRS) je potrebno veliko več časa.

 

Krivulja preživetja pod plazom

 

Plazovne žolne 

Plazovna žolna je baterijsko napajana sprejemno-oddajna naprava. V normalnih razmerah služi kot oddajnik – oddaja vir elektromagnetnih valov določene frekvence – in s tem določa položaj imetnika. Žolno s preklopom spremenimo v sprejemnik s katerim iščemo in lociramo zasutega.

Razvoj žoln se je začel v 60. letih prejšnjega stoletja. Prvotno so različni proizvajalci izdelovali žolne, ki so delovale na različnih frekvencah, večinoma na 2275 Hz (2,275 kHz) ter na 457 kHz. V prehodnem obdobju na obeh frekvencah, danes pa vse žolne delujejo na enotni frekvenci – 457 kHz. Te nizke frekvence v dolgovalnem frekvenčnem področju imajo to lastnost, da se najlažje razprostirajo skozi ovire, ki vsebujejo molekule vode (sneg, led). V Sloveniji sta se z razvojem plazovnih žoln ukvarjala dr. Avčin in dr. Jeglič. Njuna žolna je delovala precej višje, na 108 MHz in bila nepraktična. Oddajnik paličaste oblike se je nosilo okoli vratu, kot sprejemnik pa je služil tranzistorski radio. Pisk na sprejemniku je bil podoben žolninemu dolbljenju luknje v drevo, zato sta svojo napravo poimenovala plazovna žolna. Tako v Sloveniji oddajno-sprejemne naprave za iskanje zasutih v snežnem plazu imenujemo žolna, v tujini jih poznajo tudi kot Marmot (svizec) ter Avalanche Beacon - plazovni svetilnik in LVS Gerät - naprava za iskanje zasutih v plazu, v nemško govorečih področjih, ARVA v francosko govorečih področjih.

Vrste plazovnih žoln

Dandanes je na tržišču veliko število različnih plazovih žoln. Razlikujejo se po načinu obdelave in prikaza sprejetega signala (analogni, digitalni). Razlikujejo se tudi po številu anten (ena, dve ali tri antene). Vse žolne oddajajo, ter sprejemajo standarden (EN 300 718-1 - V2.1.1) prekinjajoč analogni signal. Snop antene je usmerjen - pred in iza žolne se snop širi v obliki solze. Tam bo najmočnejši, bočno levo in desno od žolne pa najšibkejši (mrtva cona), enako na sprejemu kot tudi na oddaji.  Pravimo, da ima antena smernost, kar omogoča določanje smeri med iskanjem.

Analogne žolne sprejemajo izvorni signal brez nadaljne obdelave - iz zvočnika ga slišimo v realnem času, z jakostjo glede na oddaljenost do zasutega. Pri novejših analognih žolnah je jakost signala prikazana (tudi) s svetlečimi diodami ali na LCD prikazovalniku z metri in lestvico jakosti (Ortovox M2). Analogne žolne imajo izjemen domet na sprejemu.

Digitalne žolne sprejeti signal procesorsko obdelajo in v zvočniku generirajo umetne in časovno zakasnjene piske različne hitrosti ali višine tona. Pri žolnah z več antenami je ta process zelo počasen! Digitalne žolne prikazujejo oddaljenost do zasutega ter smer iskanja (žolne s tremi atenami). Domet digitalnih žoln je na sprejemu občutno manjši od analognih.

Obstajajo tudi hibridne žolne, ki ob šibkih signalih preklopijo (če to omogočimo v meniju) v analogni režim - večji domet. Ko pa se nivo signala poveča, preklopijo v digitalni režim z zakasnjenimi umetni piski (Mammut Barryvox Pulse 2000, Barryvox S, …).

Vse žolne oddajajo z eno anteno, signal je pri vseh približno enake jakosti ne glede na vrsto žolne, sprejemajo pa lahko z več antenami. Antene nameščene v X, Y, Z oseh omogočajo ob pravilni uporabi, elektronsko usmerjanje s prikazom puščic (digitalne). Žolne z eno anteno (analogne) imajo na spejemu (iskanje) zelo velik domet, tudi do 80 m, vendar  le, ko smo v snopu signala žolne katero iščemo – vzporedno s silnicami zasute žolne. Če se zasuti žolni približujemo pravokotno na center njenega snopa, bo razdalja na kateri jo bomo zaznali bistveno manjša (mrtva cona signla).

 

Različni položaji oddajne žolne glede na silnice sprejemne žolne. (A) iskalna žolna (sprejemnik) je pravokotno na silnice oddajne žolnet; z enoantensko žolno signala ne zaznamo, (B) iskalna žolna je vzporedno s silnicami oddajnika; z enoantensko žolno imamo maksimalen signal, (C) iskalna žolna je pod kotom 45 ° glede na oddajnik; pri enoantenski žolni zaznamo šibek signal.

Pri dvoantenskih žolnah sta v eni napravi dve anteni, ki sta pravokotni ena na drugo. Tako ostane jakost signala skoraj nespremenjena, tudi če sta iskana in iskalna žolna postavljeni pravokotno.
Pri žolnah z eno ali dvema antenama se lahko pojavijo t. i. navidezni maksimumi. Pri iskanju dobimo dva maksimum signala, nad mestom zasutega (ki je v sredini med obema maksimumoma) pa ni nobenega signala. Ta problem je bolj izrazit pri globoko zasutih. Če imamo žolno z eno ali dvema antenama, se moramo tega zavedati, in iskanje ustrezno korigirati (glej tudi iskanje globoko zasutega).

Žolne s tremi antenami imajo poleg dveh pravokotnih anten še dodatno majhno anteno, ki je pravokotna na preostali dve in se vklopi šele v bližini oddajne žolne. Pri tem dobimo le en maksimum, ki pa je točno nad zasuto žolno (shema spodaj).

Navidezni maksimum pri eno- in dvoantenskih žolnah (Vir: Pieps).

Nekatere žolne imajo dodane še druge funkcije, kot so višinomer, termometer, kompas, merilnik naklona, ...), ki pa ob pogosti uporabi močno zmanjšajo življenjsko dobo baterij. Dodatne funkcije uporabljamo le na mestih, kjer je verjetnost, da nas zasuje, minimalna.

Uporaba posamezne žolne za iskanje je zelo različna glede na to ali uporabljamo analogno ali digitalno žolno. Načinov uporabe ne smemo zamenjati med sabo! Vedno je potrebno najprej prebrati navodila za uporabo, se spoznati z lastnostmi in omejitvami  posamezne žolne, predvsem pa vaditi, da jo bomo znali pravilno uporabiti.

 

 

Pomembne razlike pri iskanju zasutega

 

Analogne žolne

• analogno žolno vedno držimo tako, da z njo ciljamo v smeri zasutega, ne v zrak,
• z analogno žolno mahamo levo/desno, iščemo maksimum signala - smer do zasutega,
• z analogno žolno lahko med iskanjem tečemo kolikor zmoremo,
• pri mikrolociranju analogno žolno usmerimo navpično navzdol, snop antene proti zasutemu.

 

Digitalne žolne

• digitalno žolno vedno držimo horizontalno,
• z digitalno žolno ne smemo mahati ali delati hitrih gibov,
• z digitalno žolno ne smemo teči - vsi premiki morajo biti počasni,
• pri mikrolociranju držimo digitalno žolno ves čas horizontalno.

 

Preverjanje delovanja plazovne žolne

Pred vsako turo moramo preveriti delovanje plazovne žolne. Le tako lahko pravočasno odkrijemo pomanjklivosti v delovanju naprave (npr. zaznava signala na zelo kratki razdalji) in ustrezno ukrepamo (menjava baterij, prilagajanje taktike iskanja zasutega zaradi manjšega sprejemnega dometa žolne, ...). Preverjanje opravimo na varnem mestu (parkirišče, pred planinsko kočo, ...), še preden se podamo na turo. Najprej preverimo sprejem, nato pa še oddajanje.

Preverjanje sprejema

1. faza: Preverjamo delovanje sprejema signala

• Vsi v skupini vključijo naprave, vsak pri sebi opazuje izvajanja samodejnega testa naprave. Vsi, ki imajo naprave z možnostjo skupinskega testa, preklopijo na skupinski test (GROUP TEST).
• Nekdo v skupini – praviloma vodja postavi svojo plazovno žolno na oddajo, vsi ostali preklopijo na sprejem. Skupina se razmakne na razdaljo cca 2m (najlažje je, če so vsi na smučeh in se samodejno raporedijo). Plazovne žolne držimo ob telesu v roki, obrnjene vertikalno.
• Vodja skupine se na razdalji 1m (Razdalja 1m je bistvenega pomena!, glej nadaljnje besedilo.) pomika mimo članov skupine in vsak član posebej preveri sprejem na svoji napravi. V praksi to pomeni da sliši zvočni signal in vidi prikaz na prikazovalniku. Na digitalnih napravah, ki nimajo skupinskega testa (npr Ortovox D3) mora na prikazovalniku biti razdalja manjša od 2m!

Slika: Skupinsko preverjanje sprejema (Vir: GRZS Bernik)

2. faza: Preverjamo delovanje oddajnega dela naprave

• Po izvedeni 1. fazi vodja skupine preklopi na sprejem, vsi ostali preklopijo naprave na oddajo
• Razdalja med člani skupine je enaka kot prej, vodja skupine se ponovno sprehodi na razdalji 1m mimo članov skupine, svojo plazovno žolno drži ob ušesu. Preveri sprejem signala od plazovnih žoln članov skupine. Če preizkuša z digitalno žolno mora biti razdalja na prikazovalniku nujno manjša od 2m!
• Po končanem preizkusu vodja skupine postavi svojo napravo na ODDAJANJE.
• S tem je dvosmerni skupinski test opravljen, vse naprave so v načinu oddajanja.

Slika: Skupinsko preverjanje oddajanja (Vir: GRZS Bernik)

 

Namen tega testa je odkriti nepravilnosti v delovanju sprejemnega in oddajnega dela plazovnih žoln. Napake glede na fazo preverjanja:

1. Če v prvi fazi preizkusa noben član skupine ne sprejema signala vodje skupine (in so vsi pravilno preklopili na sprejem), gre najverjetneje za okvaro oddajnega dela na napravi vodje skupine. V tem primeru se pogosto zgodi, da vodja skupine napravo približa na manj kot 1m in če takrat sprejemna stran sliši signal sklepamo da je vse v redu. To je HUDA NAPAKA! V primeru okvare antene (npr feritna antena je počila zaradi udarca) se oddajna moč zmanjša na le nekaj % normalne oddajne moči. Zaradi velike bližine (nekaj cm) bo signal še vedno dovolj močan, da ga bo sprejemnik zaznal, v resnici pa je taka naprava NEUPORABNA. Zato je med preizkusom NUJNO OHRANITI RAZDALJO 1m!!
2. Enako se lahko zgodi v 2. fazi med preizkusom oddaje članov skupine. Če vodja skupine na razdalji 1m ne zazna signalov v svojem sprejemniku, se pogosto zgodi, da napravo približa članu skupine, sliši signal in sklepa da je vse v redu. Tudi tu gre enako kot v prvem primeru lahko za okvaro oddajnika. Plazovna žolna člana skupine je zato neuporabna.

Pomembno je, da tako pri samodejnem testu kot pri dvosmernem testu ob zaznanih napakah ukrepamo in jih ne ignororamo. Naprava, ki ne izpolnjuje teh dveh testov je neuporabna in nevarna. Poslati jo je potrebno na servis.

Povejmo še razlog, zakaj morajo biti naprave v načinu skupinskega testa (tiste ki to omogočajo): Pri tem načinu je sprejem nastavljen na najmanjšo občutljivost in sprejema le bližnje naprave. Gre za to, da v primeru večih skupin ali množice ljudi s plazovnimi žolnami preprečimo sprejem iz oddaljenih naprav, ampak testiramo samo napravo, ki jo dejansko hočemo. V vsakem primeru pa je bolje, da ta test opravimo tam, kjer motenj iz okolice ni.

Nošnja žolne med turo

Plazovno žolno s pomočjo naramnic pritrdimo na telo (nekateri modeli imajo posebne torbice, v katero damo žolno in jih nato pritrdimo na telo). Žolno vedno nosimo vsaj pod eno plastjo obleke. Tako je verjetnost, da bi se nam, če bi nas zajel plaz, žolna odtrgala s telesa, veliko manjša. Žolno lahko nosimo tudi v sprednjem žepu hlač. V tem primeru moramo žolno pritrditi z vrvico na žepno zadrgo, žep pa mora biti vedo zaprt. Žolne nikoli ne nosimo v nahrbtniku ali na vrhnji plasti obleke!

 

Iskanje z žolno

Če se sproži plaz in pri tem zasuje gornika, skušajmo ohraniti mirno kri. Tovariša, ki ga je zajel plaz, opazujemo, poskusimo si zapomniti mesti, kjer ga je zajel plaz, in kjer smo ga nazadnje videli. Ko se plaz ustavi, najprej preverimo, če kakšen del telesa ali opreme gleda iz plazovine, označimo mesto, kjer je bil prijatelj zadnjič viden, nato pa s preklopom žolne na sprejem (search) začnemo z iskanjem. Iskanje začnemo na mestu, kjer smo ponesrečenega zadnjič videli in nadaljujemo v smeri daljice AB (skica spodaj).

Pregled plazovine (A) – mesto zajetja, (B) – mesto izginotja, Šrafirano rdeče – primarno območje iskanja (Vir: Ortovox).

Ko začnemo z reševanjem, je priporočljivo izklopiti vse oddajnike telefona (preklopimo v letalski način) in ostale naprave, ki oddajajo elektromagnetne valove (npr. digitalne radijske postaje), saj lahko pride do motenja sprejema plazovne žolne. Na to moramo biti pozorni tudi pri nameščanju žolne. Priporočljivo je, da sta žolna in telefon čim bolj oddaljena.

 

Iskanje z žolno poteka v treh korakih (fotografija spodaj):

• grobo iskanje – iskanje signala;
• fino iskanje – iskanje po elektromagnetnih silnicah;
• točkovno iskanje – iskanje v križu.

Trije koraki iskanja z žolno.

Grobo iskanje (iskanje z žolno, dokler ne najdemo signala). V primeru, da smo edini reševalec in da je plaz ožji (širina do 40 m), gremo po sredini plazovine. Pri širših plazovinah en reševalec (ali dva reševalca) uporabi cik-cak tehniko, pri čemer moramo paziti, da je maksimalna razdalja med obrati 40 m (pri nekaterih žolnah, kot je npr. Pieps Freeride, celo manj – 20 m). Obrate lahko zaključujemo približno 20 m od roba plazovine (fotografija spodaj).  

Če je reševalcev več, naj psihično najtrdnejša oseba prevzame koordinacijo reševanja. Enega člana postavimo za opazovalca, da nas ob morebitnem ponovnem plazenju opozori, drugi naj obvesti reševalce (GRS), ostali pa naj pričnejo (po površinskem pregledu plazovine) z iskanjem. Iskanje poteka naravnost navzdol po plazu, razdalja med posameznimi reševalci je odvisna od vrste žoln in znaša nekje med 20 in 40 m. Ko prvi najde signal, označimo to mesto. Fino iskanje nadaljuje najbolj izkušen v iskanju, ostali pa pripravijo preostalo reševalno opremo (sondo, lopate).

Različni načini grobega iskanja: (A) iskanje enega reševalca na ozki plazovini, (B) iskanje enega reševalca na široki plazovini – tehnika cik-cak, (C) iskanje več reševalcev (Vir: BeaconReviews.com).

Fino iskanje (od pričetka signala do približno 3 m oddaljenosti od žrtve). Ko najdemo signal, to mesto označimo, saj nam tako ob morebitni izgubi signala ne bo potrebno ponavljati grobega iskanja. Postopek finega iskanja je odvisen od vrste žolne.

Pri digitalnih žolnah sledimo puščici na zaslonu, ki nas po silnici privede do zasutega. Pozorni moramo biti, da se razdalja pri tem zmanjšuje. Če se povečuje, se moramo obrniti za 180 °, saj nas sicer signal vodi do zasutega po daljši poti (skica spodaj).

Iskanje po silnicah

Pri analognih žolnah uporabljamo metodo koordinatnega sistema. Ko zaznamo signal, se začnemo premikati v smeri močnejšega signala. Ko se jakost zmanjša, se vrnemo na mesto z najmočnejšim signalom, zmanjšamo občutljivost sprejema (razdaljo) za eno enoto, ter pravokotno na prvotno smer ponovno iščemo najmočnejši signal. Ko preklopimo na najnižjo razdaljo, lahko pričnemo s točkovnim iskanjem (skica spodaj).

Fino iskanje po metodi koordinatnega sistema: (A) – zaznamo ton, od (A) do (B) ton narašča, proti (C) pa se jakost tona zmanjšuje. Vrnemo se na točko (B) in zmanjšamo občutljivost ter nadaljujemo pravokotno na začetno smer. (D) – jakost tona spet narašča, v ( E) je največja zato tu zopet zmanjšamo občutljivost in spremenimo smer. (F) Naraščajoča jakost tona nas vodi do zasutega (Vir: bergpunkt.ch).

Točkovno iskanje. Velja za obe vrsti žoln, za analogno in digitalno, obstajajo pa posamezne specifike za določene tipe žoln, zato je potrebno nujno prebrati navodila za uporabo. Pri točkovnem iskanju smo z žolno tik nad površino snega. Žolno premikamo počasi in enakomerno v obliki križa. Žolne/roke ne obračamo – žolna naj gleda vedno v isto smer. Iščemo najmanjšo razdaljo do zasutega oziroma najmočnejši signal (skica spodaj). Ko najdemo najmanjšo razdaljo, jo označimo (npr. z rokavico) in pričnemo s sondiranjem. Pri točkovnem iskanju ne izgubljamo časa z iskanjem najmanjše razdalje, ki jo lahko prikaže žolna. Nekako pri razdalji 0,5 m lahko začnemo s sondiranjem. Sondiranje je namreč veliko hitrejše kot točkovno iskanje.

Točkovno iskanje (Vir: BeaconReviews.com)

Pri iskanju z žolno si skušajmo zapomniti načelo pristajanja letala. Ko je letalo daleč od letališča, je visoko v zraku in leti z visoko hitrostjo. Bližje, kot je letališču, nižja sta njegovi hitrost in višina. Podobno kot letalo ravnajmo med iskanjem z žolno. Pri začetnem – grobem iskanju jo držimo v obeh rokah, s komolci ob telesu, v višini pasu. Ne mahamo z roko okoli telesa, ampak obračamo celotno telo, dokler ne zaznamo signala. Žolno držimo vzporedno s površino (bodimo pozorni na to zlasti med iskanjem po plazovini navzdol). Med grobim iskanjem in delom finega iskanja nekje do 10 m oddaljenosti od žrtve hodimo hitro (približno 1 m/s). Bližje kot smo zasutemu, počasneje hodimo in nižje spuščamo žolno. Nekje pri razdalji 1–3 m držimo žolno tik nad snežno površino, premikamo jo s hitrostjo 20–30 cm/s. Žolne ne obračamo (vedno mora biti obrnjena v isto smer). Pri točkovnem iskanju smo tik nad površino, žolno pomikamo še počasneje – odvisno od vrste žolne (skica spodaj).

Celoten potek iskanja z žolno

Sondiranje

Ko najdemo najmočnejši signal (najmanjšo razdaljo med dvema žolnama), pričnemo s sondiranjem. Sondo držimo z obema rokama. Sondiramo pravokotno na površino in ne vertikalno (skica spodaj). Žolna nas namreč pripelje do najmanjše razdalje, kar pa ni nujno, da je ta neposredno nad zasutim. Izjema je organizirano reševanje, pri katerem sondiramo navpično.

Sondiramo pravokotno na podlago.

Obstaja več načinov sondiranja (skica spodaj), vedno pa začnemo na mestu najmočnejšega signala. Pri sondiranju moramo biti tudi pozorni, da razdalja med posameznimi vbodi ne presega 30 cm, kolikor naj bi znašala minimalna širina človeka.

Različni načini sondiranja (A) v kvadratu, (B) v krogu, (C) v polžu.

Izkopavanje

Izkopavanje zasutega je časovno najpotratnejši del reševanja. Iskanje z žolno poteka 2–5 min, sondiranje do 2 min, čas kopanja pa je močno odvisen od globine žrtve. Če je žrtev zakopana 1 m globoko, v idealnih razmerah potrebujemo 11–17 min, da pridemo do glave. Da odkopljemo ponesrečenca v celoti, pa moramo prekopati približno 3–4 kubične metre snega (1–1,5 tone snega)! Zato je zelo pomembno, da izkopavamo premišljeno in načrtovano. 

Pri izkopavanju sondo vedno pustimo v snegu. S tem preprečimo, da bi stali na žrtvi ali da bi jo zgrešili. Nikoli ne kopljemo tik ob sondi, ampak začnemo kopati na spodnji strani sonde, približno na oddaljenosti 1–1,5 x globine žrtve (če je žrtev 1 m pod plazom, začnemo kopati 1,5 m pod sondo). Kopljemo lahko frontalno ali pa v obliki stožca, odvisno od števila reševalcev, globine zasutega in naklona. Če je kopačev več, se lahko razporedijo v obliki stožca v razdalji enega zamaha (skica spodaj). Kopljemo in odmetavamo s celim telesom in ne samo z rokami. Kopači naj se menjajo v vodstvu. Ko pridemo do žrtve, skušamo najprej odkopati glavo, očistiti obraz in sprostiti dihalne poti. Pri tem skušajmo ugotoviti, ali ima žrtev zračni žep. S TPO  pričnemo takoj, ko odkopljemo glavo (če ponesrečenec ne diha). Preostali reševalci odkopljejo ponesrečenca do konca in pripravijo prostor za ponesrečenca.

Strateško izkopavanje: (A) razporeditev kopačev in razdalje med njimi, (B) način in smer odmetavanja, (C) menjava kopačev.

Za čim uspešnejše izkopavanje je pomembna:

• strategija (razporeditev moštva, načrtovanje nadaljnjih postopkov);
• moč, sposobnost (energijo maksimalno izkoristiti, ustrezen položaj telesa);
• tehnika (metoda odkopavanja).

 

Iskanje več zasutih s pomočjo plazovne žolne, sonde in lopate

Reševanje več zasutih je zahtevnejše. Zato je pomembno, da zares dobro obvladamo reševanje enega zasutega. Če smo edini reševalec, se iskanje več zasutih bistveno ne razlikuje od reševanje enega. Ko izkopljemo prvo žrtev jo oskrbimo, ji izklopimo žolno in nadaljujemo z grobim iskanjem naslednje žrtve. V primeru, ko nam lahko pri izkopavanju pomagajo tudi drugi reševalci, označimo mesto ponesrečenca s sondo, vzamemo drugo sondo in nadaljujemo z iskanjem. Pri tem si lahko pomagamo z eno od spodaj opisanih splošnih tehnik iskanja ali s tehnikami, ki so primerne za določene vrste žoln. Zato je zelo pomembno, da dobro poznamo svojo žolno. Te specifične tehnike tu ne bodo opisane.

Ko je šlo zares (Vir: Aljaž Anderle)

Metoda treh krogov

To metodo lahko uporabljamo za iskanje več zasutih s katero koli žolno. Prvo žrtev najdemo tako, kot je opisano zgoraj (iskanje enega zasutega). Medtem ko drugi reševalci pričnejo z izkopavanjem, nadaljujemo z iskanjem drugega zasutega tako, da se za približno 3 m odmaknemo od žrtve (označene s sondo) in okoli te sonde naredimo krog.

Pazimo, da smo ves čas enako oddaljeni od sonde. Hodimo počasi (1 m/s). Na plazovni žolni oprezamo za nenadno, drastično spremembo v razdalji. Smerna puščica nas v tem primeru ne zanima. Pri analogni žolni preklopimo na še komaj slišni signal in iščemo nenaden močnejši pisk. Če v prvem krogu ne zaznamo spremembe v razdalji, se pomaknemo še za 3 m dlje od prve žrtve in ponovimo hojo v krogu. Na ekranu mora biti sedaj razdalja ves čas okoli 6 m. Če se ta nenadoma zmanjša, začnemo s točkovnim iskanjem. Če tudi v drugem krogu ne najdemo žrtve, se pomaknemo še za 3 metre dlje in ponovimo hojo v krogu. Če tudi po treh krogih ne najdemo drugega zasutega, pričnemo z grobim iskanjem (skica spodaj).

Iskanje več zasutih z metodo treh krogov (Vir: BeaconReviews.com)

Metoda mikro trakov

Če je zasutih več na majhnem območju, moramo iskanje prilagoditi, saj obstaja nevarnost, da bi kako žrtev izpustili. Ko na točki grobega iskanja, zaznamo več signalov (več piskov na analogni žolni in več različnih podatkov za razdaljo na dvoantenskih žolnah), skrčimo pasove iskanja na minimum (2–5 m) in dosledno preiskujemo plazino v območju, ki ga nakazuje indikator oddaljenosti (na skici 12 m).  Pri tem držimo žolno vseskozi obrnjeno v ENAKO smer in nizko nad snegom. Indikatorje za smer ignoriramo in se osredotočamo izključno na indikator razdalje oziroma jakost signala. Prvi najmočnejši signal določimo s pravokotno metodo, ga označimo in, medtem ko drugi reševalci izkopavajo, nadaljujemo iskanje na točki, kjer smo ga prekinili. Ne delamo bližnjic. Mikrolociranja se lotimo šele, ko naletimo na signal, ki je bližje od širine našega iskalnega traku (npr. 2 m). Dimenzija pregledovanega območja je določena z jakostjo signala. Ko se ta izgublja, oziroma razdalja samo še narašča, se od zasutih oddaljujemo. Zato naredimo nov obrat. Običajno so te dimenzije od 10 do 15 metrov (skica spodaj). Ko najdemo vse zasute na območju, nadaljujemo z grobim iskanjem celotne plazine.

 

Iskanje več zasutih na majhni razdalji zahteva doslednost in sistematičnost. Izvaja se ga lahko s katero koli žolno (Vir: Manuel Genshwein).

Iskanje globoko zasutih z eno ali dvoantensko žolno

Posebna situacija, ki zahteva pravilen pristop, je iskanje globoko zasute žrtve (3 metre in več). Pri tem med iskanjem zaznamo območje, na katerem signal ne narašča več (zaznamo npr. maksimalno 5–8 metrov). V takšnem primeru nastopijo za iskalce z analognimi žolnami težave, ker lahko na površini zaznamo več izstopajočih signalov (maksimumov), od katerih pa je samo eden pravi. Tudi popolnoma digitalne žolne se ne obnesejo bistveno bolje, saj nam prikažejo določeno območje z najmanjšo indicirano razdaljo. To območje moramo bodisi presondirati bodisi povečati natančnost določevanja lokacije z delnim izkopom in ponovnim iskanjem z žolno. 

Postopek določanja globoko zasutega z mikrolociranjem v krogu

Med približevanjem naletimo na maksimum, ki nakazuje globoko zasutje, in ga označimo. Žolno postavimo pokonci in se od označenega mesta umaknemo do točke, kjer je signal komaj še slišen. Razdaljo povečamo še za polovico te razdalje. S te točke hodimo v krogu okoli označenega prvega maksimuma. Nekje na obodu bomo zaznali še en signal in s pravokotno metodo določili njegovo največjo jakost. To je drugi maksimum. Zdaj žolno držimo vodoravno nad tlemi in se sprehodimo po liniji med obema označenima točkama. Tam, kjer najdemo najmočnejši signal, je lokacija zasutega. 

Mikrolociranje globoko zasutega z metodo kroga (Vir: Manuel Genswein)

Vertikalno postavljena zasuta žolna

V redkih primerih lahko naletimo tudi na vertikalno zasuto žolno na veliki globini. Značilno za to situacijo bo, da pri hoji v krogu ne bomo naleteli na drugi maksimum. Lokacija zasutega je tako kar pod prvim maksimumom.

 

Vertikalno zasuta žolna - na obodu kroga ne najdemo drugega signala, pravi maksimum je prvi (Vir: Manuel Genswein).

Izkop globoko zasutega 

Zaradi velike globine je natančno določanje lege zahtevno in večkrat nemogoče, zato moramo najprej odstraniti del snežne površine in nato ponovno določiti lokacijo. Od točke, določene s pomočjo plazovne žolne, zabodemo sondo 1,5 metra proti bregu in kopljemo ob sondi. Odstranimo 2–3 m snega v obliki klina. Na tako dobljeni platformi imamo dovolj prostora za ponoven pregled z žolno in natančno sondiranje. To nam nato omogoči natančen in čim hitrejši izkop. Gledano s profila ima izkop dve ravni. 

</div>