Gorski reševalci: Razlika med redakcijama

Iz Alpirocnik
Skoči na: navigacija, iskanje
 
(7 vmesnih redakcij istega uporabnika ni prikazanih)
Vrstica 1: Vrstica 1:
−
<div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output">
+
<div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><p style="text-align: center;">&nbsp;</p>  
 
= Gorska reševalna zveza Slovenije =
 
= Gorska reševalna zveza Slovenije =
−
<p style="text-align:justify">Prva organizirana služba gorskega reševanja na področju Slovenije je bila ustanovljena l. 1912 v Kranjski Gori v okviru takratnega Slovenskega planinskega društva (SPD). Do začetka druge svetovne vojne je bilo ustanovljenih pet ključnih postaj pod gorami (Kranjska Gora, Kamnik, Jesenice, Celje in Tržič). Po koncu druge svetovnevojne je bila centrala GRS na Jesenicah, ustanovljenih je bilo še deset dodatnih postaj na preostalem področju Slovenije. Po dogodkih ob plezalni nesreči v severni steni Špika leta 1953 se je GRS reorganizirala in centralizirala s sedežem v Ljubljani. Kot zadnja, sedemnajsta postaja in edina v Republiki Sloveniji, je bila l. 1992 ustanovljena GRS na Jezerskem.</p> <p style="text-align:justify">Gorska reševalna zveza Slovenije je bila ustanovljena leta 2006 kot naslednica Komisije za gorsko reševanje pri PZS. Zvezo je ustanovilo 11 postaj GRS, kasneje so se zvezi priključile še ostale postaje. GRZS še vedno sodeluje s PZS v skupnem Odboru za gore in varnost na področju preventive in izmenjave znanja in izkušenj. GRZS je vključena tudi v mednarodno zvezo gorsko-reševalnih organizacij ICAR, kot stalna članica z nasledstvom predhodne organizacije GRS.</p> <p style="text-align:justify">Društva v skladu&nbsp; z Zakonom o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN), pravili GRZS in pravili Društev izvajajo humanitarne naloge javnega pomena: zaščito, reševanje in pomoč v gorskem svetu ob naravnih in drugih nesrečah, ko so ogroženi varnost, zdravje in življenje ljudi. Pri teh nalogah so društva samostojna in imajo zemljepisno določena območja delovanja.</p> <p style="text-align:justify">&nbsp;</p> <p align="center" style="text-align:center">[[File:Slika 1 - GRZS.jpg|thumb|center|600px|Slika 1 - GRZS.jpg]]</p> <p align="center" style="text-align:center">Slika 1: teritorialna razdelitev med postajami GRS v Sloveniji</p> <p align="center" style="text-align:center">&nbsp;</p> <p style="text-align:justify">V Gorsko reševalno zvezo Slovenijeje danes vključenih 17 samostojnih, prostovoljnih in nepridobitnih društev &nbsp;oziroma postaj. Nekatera društva imajo tudi reševalne skupine na odmaknjenih področjih. Na Sliki 1 je prikazana teritorialna razdelitev med postajami, največje področje, več kot 8000 km<sup>2</sup>, pokriva GRS Ljubljana, najmanjše območje delovanja pa ima GRS Rateče s 33 km<sup>2</sup> površine. Največja gostota postaj je na goratih področjih Julijskih Alp, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Površina delovanja ni sorazmerna s številom intervencij, ki jih pogojujejo turizem, športne dejavnosti in aktivnosti v visokogorju.</p> <p style="text-align:justify">&nbsp;</p> </div> </div>  
+
<p style="text-align:justify">Prva organizirana služba gorskega reševanja na področju Slovenije je bila ustanovljena l. 1912 v Kranjski Gori v okviru takratnega Slovenskega planinskega društva (SPD). Do začetka druge svetovne vojne je bilo ustanovljenih pet ključnih postaj pod gorami (Kranjska Gora, Kamnik, Jesenice, Celje in Tržič). Po koncu druge svetovnevojne je bila centrala GRS na Jesenicah, ustanovljenih je bilo še deset dodatnih postaj na preostalem področju Slovenije. Po dogodkih ob plezalni nesreči v severni steni Špika leta 1953 se je GRS reorganizirala in centralizirala s sedežem v Ljubljani. Kot zadnja, sedemnajsta postaja in edina v Republiki Sloveniji, je bila l. 1992 ustanovljena GRS na Jezerskem.</p> <p style="text-align:justify">Gorska reševalna zveza Slovenije je bila ustanovljena leta 2006 kot naslednica Komisije za gorsko reševanje pri PZS. Zvezo je ustanovilo 11 postaj GRS, kasneje so se zvezi priključile še ostale postaje. GRZS še vedno sodeluje s PZS v skupnem Odboru za gore in varnost na področju preventive in izmenjave znanja in izkušenj. GRZS je vključena tudi v mednarodno zvezo gorsko-reševalnih organizacij ICAR, kot stalna članica z nasledstvom predhodne organizacije GRS.</p> <p style="text-align:justify">Društva v skladu&nbsp; z Zakonom o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN), pravili GRZS in pravili Društev izvajajo humanitarne naloge javnega pomena: zaščito, reševanje in pomoč v gorskem svetu ob naravnih in drugih nesrečah, ko so ogroženi varnost, zdravje in življenje ljudi. Pri teh nalogah so društva samostojna in imajo zemljepisno določena območja delovanja.</p> <p style="text-align:justify">&nbsp;</p> <p align="center" style="text-align:center">[[File:Slika 1 - GRZS.jpg|thumb|center|600px|Slika 1: teritorialna razdelitev med postajami GRS v Sloveniji]]</p> <p align="center" style="text-align:center">&nbsp;</p> <p style="text-align:justify">V Gorsko reševalno zvezo Slovenijeje danes vključenih 17 samostojnih, prostovoljnih in nepridobitnih društev &nbsp;oziroma postaj. Nekatera društva imajo tudi reševalne skupine na odmaknjenih področjih. Na Sliki 1 je prikazana teritorialna razdelitev med postajami, največje področje, več kot 8000 km<sup>2</sup>, pokriva GRS Ljubljana, najmanjše območje delovanja pa ima GRS Rateče s 33 km<sup>2</sup> površine. Največja gostota postaj je na goratih področjih Julijskih Alp, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Površina delovanja ni sorazmerna s številom intervencij, ki jih pogojujejo turizem, športne dejavnosti in aktivnosti v visokogorju.</p> <p style="text-align:justify">&nbsp;</p> </div> </div>  
 
= Gorski reševalec/reševalka =
 
= Gorski reševalec/reševalka =
  
Vrstica 17: Vrstica 17:
  
 
&nbsp;
 
&nbsp;
−
<div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output">
+
</div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div>
−
= Reševanje v gorah in na težko dostopnih terenih&nbsp; =
 
−
 
 
−
V &nbsp;gorski svet zahajamo z različnimi nameni in cilji. Med dejavnostmi prednjači planinstvo, turizem, plezanje in turno smučanje in ostale dejavnosti, povezane s tem okoljem (promet, delo, padalstvo, soteskanje, ipd.). Žal se večkrat ne izide po naših načrtih. Pomanjkanje izkušenj, naključen splet okoliščin ali nepremišljenost so med ključnimi razlogi, da se zgodi nesreča.Ker smo v njej lahko udeleženi tudi sami, oziroma smo po naključju prvi pri ponesrečencu, ponovimo kako ravnamo v takem primeru:&nbsp;
 
−
 
 
−
- ostanemo mirni, prisebni, pomirimo ostale udeležence<br/> - ocenimo situacijo, zaščitimo sebe in ponesrečenca<br/> - nudimo prvo pomoč v okviru svojega znanja in sposobnosti<br/> - pokličemo številko 112 in o nesreči obvestimo center za obveščanje<br/> &nbsp;
 
−
 
 
−
[[File:Slika 2 - GRZS.jpg|thumb|center|upright|Slika 2 - GRZS.jpg]]
 
−
<p style="text-align: center;">Slika 2: Mednarodna telefonska številka za klic v sili&nbsp;</p> <p style="text-align: center;">&nbsp;</p>
 
−
Na pomoč v večini primerov pokličemo z mobilnim telefonom. V nekaterih planinskih kočah so nameščene UKV radijske postaj, s katerimi lahko v dvosmerni komunikaciji (način pritisni in govori - PTT) neposredno vzpostavimo povezavo z regijskimi centri za obveščanje. V komunikaciji moramo biti čim bolj kratki in natančni. Sogovorniku na drugi strani sporočimo:&nbsp;<br/> KDO kliče (telefonska številka kličočega &nbsp;je avtomatsko zabeležena)<br/> KAJ se je zgodilo&nbsp;?
 
−
 
 
−
KJE se je zgodilo (lokacija dogodka, naslov, koordinate)<br/> KDAJ se je zgodilo&nbsp;? (čas klica je avtomatsko zabeležen)<br/> KOLIKO je poškodovanih&nbsp;?&nbsp;<br/> KAKŠNE so poškodbeKAKŠNO pomoč potrebujete<br/> KAKŠNE so okoliščine na kraju nesreče (zelo pomembno v primeru helikopterskega reševanja, uporabni so podatki o stanju vetra na lokaciji, konfiguraciji terena, morebitnih ovirah, nevarnostih, itd.)
 
−
 
 
−
Pogosto nastanejo težave z interpretacijo lokacije v gorah. Pri opisu lokacije se izogibamo lokalnim imenom, če ta &nbsp;niso zabeležena na uradnih zemljevidih. Učinkovito je povedati zadnjo znano točko ali izhodišče ter smer oziroma končni cilj. Zelo pomaga tudi približna višina ali splošno znane naravne oblike. Nadgradnja lociranja &nbsp;je posredovanje satelitsko oz. omrežno določenega položaja preko SMS reševalcem. Regijski centri imajo tudi več tehničnih &nbsp;možnosti pridobitve lokacije, ki jo lahko pridobijo in posredujejo reševalcem v skladu z varovanjem osebnih podatkov.&nbsp;
 
−
 
 
−
Pri uporabi mobilnega telefona v gorah moramo biti racionalni, izklopimo vse nepotrebne aplikacije, pri večdnevnem gibanju po gorah po presoji začasno izklopimo iskanje signala (airplane mode), da varčujemo z energijo in ohranimo zadostni nivo baterije za primer višje sile. S seboj je priporočljivo &nbsp;imeti tudi železno rezervo dodatne energije v obliki prenosnega akumulatorja (powerbank). &nbsp;
 
−
 
 
−
V kolikor nimamo kvalitetnega &nbsp;signala za vzpostavitev govorne zveze po mobilnem telefonu pri &nbsp;nobenem od razpoložljivih operaterjev, lahko poskusimo tudi s kratkim sporočilom na številko 112. Če pošiljamo besedilni klic v sili prek kratkega sporočila SMS, v sporočilno polje vpišemo, kaj se je zgodilo, vrsto pomoči, ki jo potrebujemo (medicinska pomoč, GRS, gasilci, policija,...).
 
−
 
 
−
Poslani besedilni klic se izpiše na računalniku v najbližjem Centru za obveščanje. Operaterja nanj opozori zvočni signal. Ob prevzemu klica se operaterju prikaže posredovano sporočilo in približna lokacija pošiljatelja. Operater pisno odgovori na vaš klic v sili. Njegov odgovor oziroma dodatna vprašanja se izpišejo na zaslonu vašega telefonskega aparata. Na prejeto sporočilo lahko odgovorite, lahko pošljete dodatne informacije ali pa ga zaključite. Klic lahko zaključi tudi operativec. Podatek o tem, ali je klic zaključen in kdo ga je zaključil, se izpiše na vašem telefonu in na zaslonu računalnika v Centru za obveščanje.
 
−
 
 
−
Besedilni klic v sili 112 je namenjen predvsem gluhim in naglušnim ljudem, kot dodatna možnost pa pride v poštev v primeru, ko imamo zaradi slabega signala težavo z vzpostavitvijo govornega klica. Sprožite ga lahko z vseh mobilnih telefonov GSM.&nbsp;
 
−
 
 
−
&nbsp;
 
−
 
 
−
[[File:Slika 3 - GRZS.jpg|thumb|center|upright|Slika 3 - GRZS.jpg]]
 
−
<p style="text-align: center;">Slika 3: Tekstovni klic na številko 112 je izvedljiv z vsakim mobilnim telefonom</p> </div>  
 
−
= <br/> Če odpove tehnika&nbsp; =
 
−
 
 
−
V primeru,da nimamo na voljo telefona in ni prisotnih ljudi v bližini, lahko za klic na pomoč uporabimo svetlobne (čelna svetilka, zrcalo, ogenj) &nbsp;ali &nbsp;zvočne signale (piščalke so med drugim &nbsp;na veliko nahrbtnikih že integrirane v naramnicah). Dogovorjeni znak za klic na pomoč je 6 piskov ali svetlobnih intervalov na minuto. To pomeni 6 zaporednih piskov ali svetlobnih intervalov &nbsp;vsakih 10 sekund. Počakamo 3 minute in postopek ponovimo. V odgovor pričakujmo 3 piske ali svetlobne intervale na minuto. To pomeni 3 piske ali tri svetlobne intervale vsakih 20 sekund. Če slišimo tak odgovor, pomeni, da so nas slišali.&nbsp;
 
−
 
 
−
Takšno pozornost je v našem gorskem svetu seveda zelo težko pritegniti, saj je pogojena z veliko motečimi dejavniki (tema, veter, oddaljenost, oseba na drugi strani mora razumeti klic na pomoč). Če smo v navezi in potrebujemo pomoč za soplezalca, moramo pač zapustiti poškodovanega in peš odhiteti v dolino po pomoč.&nbsp;
 
−
 
 
−
&nbsp;
 
−
<div class="mw-parser-output">
 
−
= Ravnanje udeležencev ali očividcev v primeru nesreče&nbsp; =
 
−
 
 
−
Kriljenje in mahanje z rokami ali predmeti praviloma niso dogovorjeni znaki, za pritegnitev začetne pozornosti pa je &nbsp;tak način vsekakor dobro zagotovilo, da vas sploh opazijo. Če potrebujete pomoč, jo nato izrazite posadki helikopterja &nbsp;z mednarodno dogovorjenimi znaki Yes ali No. &nbsp;
 
−
 
 
−
&nbsp;
 
−
<p style="text-align: center;">[[File:Slika 4 - GRZS.jpg|thumb|center|400px|Slika 4 - GRZS.jpg]]</p> <p style="text-align: center;">Slika 4: Dogovorjeni vizualni znaki za pomoč helikopterja&nbsp;</p> <p style="text-align: center;">&nbsp;</p>
 
−
V primeru, da ste priča gorski nesreči in so pri ponesrečenem že reševalci, se območju reševanja varno izognite ali počakajte na varnem mestu do zaključka intervencije.<br/> Če se &nbsp;reševanje izvaja s helikopterjem, ne silite v bližino ali v smeri, kjer &nbsp;se je pripetila nesreča, saj s tem ogrožate svoje življenje in življenja drugih. Helikopter povzroča močan veter in podtlak, ki vas lahko vrže iz ravnotežja, po zraku lahko letijo drobci peska, veje ali manjši kamni, zaradi hrupa se je težko orientirati in sporazumevati.&nbsp;
 
−
 
 
−
V primeru, da ste v plezalni smeri, prenehajte s plezanjem, pomagajte po svojih zmožnostih &nbsp;in upoštevajte navodila reševalcev. Plezanje nad mestom nesreče je zelo nevarno &nbsp;za ponesrečenca, reševalno moštvo in posadko helikopterja. Vsak leteči kos opreme ali sprožen kamen &nbsp;lahko poškoduje helikopter, ponesrečenega ali reševalca &nbsp;in s tem ogrozi varnost intervencije. V bližini helikopterja se ne premikajte, mirujte v čepečem položaju. Opremo pospravite v nahrbtnik, jo pripnite na plezalni pas ali počepnite nanjo.
 
−
 
 
−
Če na snežnem plazu poteka reševalna intervencija, se ne &nbsp;gibajte &nbsp;po območju,kjer izvajajo naloge gorski reševalci, v kolikor niste za to usposobljeni ali vas GRS ne zaprosi za pomoč. S prisotnostjo svojih digitalnih pripomočkov lahko motite delo reševalcev in delovanje plazovnih žoln ter RECO naprav, lahko zabrišete morebitne sledi in s tem zavedete reševalne pse pri iskanju. Če ste posredno ali neposredno vpleteni v nesrečo, upoštevajte navodila vodje intervencije in gorskih reševalcev. Reševalna intervencija v gorah je za marsikoga sicer zanimiv dogodek, vendar so med samim potekom reševanja vsi nepotrebni opazovalci &nbsp;nezaželeni. Objave fotografij ponesrečenca ali snemanje in objavljanje poteka intervencije brez privolitve reševalcev ali udeleženih v nesreči na družabnih omrežjih ali spletnih straneh so neetične in neprimerne.
 
−
 
 
−
&nbsp;
 
−
 
 
−
= Improvizirano reševanje&nbsp; =
 
−
 
 
−
V kolikor smo iz določenih razlogov &nbsp;prisiljeni sami pomagati soplezalcu ali prisotnemu v skupini (umik z nevarnega področja, časovni zamik intervencije ali dejstvo, da reševalcev pač ne bo), si pri transportu ali oskrbilahko pomagamo z nekaterimi tehnikami iz poglavja&nbsp;»dobre prakse«&nbsp;oziroma improvizacija.&nbsp;
 
−
 
 
−
Za oskrbo oziroma imobilizacijo zlomljenih udov lahko uporabimo vse toge pripomočke, kot so npr. kladivo, pohodne palice, plazovne sonde in lopate, opore iz nahrbtnikov, zvite podloge za spanje, veje ipd. Zelo učinkovit in praktičen pripomoček za imobilizacije je SAM splint prilagodljiva aluminijasta opornica, ki zavzame malo prostora in je vsestransko uporabna. Pomembno je vedeti, da moramo vedno imobilizirati dva sosednja sklepa in da moramo zagotoviti čim manjše premikanje preloma kosti.
 
−
 
 
−
&nbsp;
 
−
<p style="text-align: center;">[[File:Slika 5 - GRZS.jpg|thumb|center|400px|Slika 5 - GRZS.jpg]]</p> <p style="text-align: center;">Slika 5: &nbsp;SAM opornica za imobilizacijo v sili&nbsp;</p> <p style="text-align: center;">&nbsp;</p>  
 
−
Če se odločimo za transport poškodovanega, ga moramo prilagoditi njegovim poškodbam. Z zlomljeno roko ali lažjimi poškodbami lahko ob nadzoru &nbsp;kolega sestopamo tudi sami. &nbsp;Transport na hrbtu pride v poštev izjemoma, saj je za to potrebna izjemna fizična pripravljenost nosača in je pogojena tudi s poškodbami, ki to dopuščajo. Na zasneženih terenih obstaja možnost, da poškodovanega ali obnemoglega na primerni podlagi (npr. bivak vreča, smuči, lopata) vlečemo za sabo. Če je v skupini več ljudi (npr. odprave v tujih gorstvih, ledeniki, visokogorje Alp, Andov, Himalaje, Patagonija…), lahko improviziramo zasilno transportno sredstvo s pomočjo podlog za ležanje, pohodnih ali šotorskih palic, cepinov, vrvi itd.&nbsp;
 
−
 
 
−
V takih primerih je potrebno reševati življenje in narediti pač tisto, kar v danih razmerah z opremo, ki je na voljo, lahko naredimo. Kar koli bomo naredili, bo boljše kot da ne naredimo nič.&nbsp;
 
−
</div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div>
 

Trenutna redakcija s časom 06:55, 30. april 2021

 

Gorska reševalna zveza Slovenije

Prva organizirana služba gorskega reševanja na področju Slovenije je bila ustanovljena l. 1912 v Kranjski Gori v okviru takratnega Slovenskega planinskega društva (SPD). Do začetka druge svetovne vojne je bilo ustanovljenih pet ključnih postaj pod gorami (Kranjska Gora, Kamnik, Jesenice, Celje in Tržič). Po koncu druge svetovnevojne je bila centrala GRS na Jesenicah, ustanovljenih je bilo še deset dodatnih postaj na preostalem področju Slovenije. Po dogodkih ob plezalni nesreči v severni steni Špika leta 1953 se je GRS reorganizirala in centralizirala s sedežem v Ljubljani. Kot zadnja, sedemnajsta postaja in edina v Republiki Sloveniji, je bila l. 1992 ustanovljena GRS na Jezerskem.

Gorska reševalna zveza Slovenije je bila ustanovljena leta 2006 kot naslednica Komisije za gorsko reševanje pri PZS. Zvezo je ustanovilo 11 postaj GRS, kasneje so se zvezi priključile še ostale postaje. GRZS še vedno sodeluje s PZS v skupnem Odboru za gore in varnost na področju preventive in izmenjave znanja in izkušenj. GRZS je vključena tudi v mednarodno zvezo gorsko-reševalnih organizacij ICAR, kot stalna članica z nasledstvom predhodne organizacije GRS.

Društva v skladu  z Zakonom o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN), pravili GRZS in pravili Društev izvajajo humanitarne naloge javnega pomena: zaščito, reševanje in pomoč v gorskem svetu ob naravnih in drugih nesrečah, ko so ogroženi varnost, zdravje in življenje ljudi. Pri teh nalogah so društva samostojna in imajo zemljepisno določena območja delovanja.

 

Slika 1: teritorialna razdelitev med postajami GRS v Sloveniji

 

V Gorsko reševalno zvezo Slovenijeje danes vključenih 17 samostojnih, prostovoljnih in nepridobitnih društev  oziroma postaj. Nekatera društva imajo tudi reševalne skupine na odmaknjenih področjih. Na Sliki 1 je prikazana teritorialna razdelitev med postajami, največje področje, več kot 8000 km2, pokriva GRS Ljubljana, najmanjše območje delovanja pa ima GRS Rateče s 33 km2 površine. Največja gostota postaj je na goratih področjih Julijskih Alp, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Površina delovanja ni sorazmerna s številom intervencij, ki jih pogojujejo turizem, športne dejavnosti in aktivnosti v visokogorju.

 

Gorski reševalec/reševalka

Pogoji za vključitev v program za naziv »gorski reševalec« so primerna psihofizična sposobnost, pravila za vstop v posamezna društva GRS pa se med seboj deloma razlikujejo. Nekatera društva vstop v GRS pogojujejo s predhodno usposobljenostjo za alpinista pri KA PZS in kadrirajo bodoče reševalce iz vrst članov Alpinističnih odsekov. Ostala društva po smernicah GRZS, po Programu za pridobitev naziva Gorski reševalec in v skladu s svojimi pravili in potrebami vključujejo tudi druge kadre (zdravstveni delavci, policisti, smučarji in primerno usposobljeni posamezniki). Praviloma po treh letih pripravništva kandidati lahko opravljajo izpite za gorskega reševalca.

V skladu s Programom za pridobitev naziva Gorski reševalec mora biti kandidat sposoben vodenja plezalne naveze v IV. težavnostni stopnji po UIAA lestvici in samostojnega gibanja v zahtevnih terenih II. težavnostne stopnje po UIAA lestvici. Poleg tega je zahtevano še znanje smučanja s poudarkom na turnem smučanju. Pogoje preverja Komisija za reševalne tehnike pri GRZS. Izpiti se opravljajo na nivoju GRZS in so razdeljeni na letni in zimski del, dodatno pa morajo vsi kandidati opraviti še usposabljanje za varno delo ob helikopterju (t.i. modul A). 

Po opravljenem izpitu za gorskega reševalca se lahko posameznik na predlog društva specializira in dodatno usposobi za helikoptersko reševanje kot letalec reševalec (t.i. modul C). Specialnost je tudi usposabljanje za inštruktorja tehnike gorskega reševanja, ki usposablja reševalcein uvaja nove tehnike reševanja v operativo, skrbi za pravilnost tehničnih postopkov in praviloma vodi reševalne intervencije. 

Vodniki reševalnih psov so usposobljeni za iskalne akcije pogrešanih oseb in za reševanja zasutih v plazu. Poleg vodnika mora seveda ustrezne preizkuse opraviti tudi pes, ki opravlja te naloge.
Sprejet in potrjen je tudi program za specializacijo na področju kartografije, GIS, GNS  in IT podpore. Po usposabljanju pridobi reševalec naziv Gorski reševalec - tehnik za IT podporo in pripravo iskalnihintervencij.

Med gorskimi reševalci so kot specialisti tudi urgentni zdravniki in zdravstveniki, ki  morajo ravno tako izpolnjevati vse osnovne pogoje za pristop v GRS, praviloma pa se kasneje specializirajo za helikoptersko reševanje. 

Država je z Uredbo o organiziranju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč določila največje število Gorskih reševalcev na 430, ki se znotraj GRZS delijo po postajah glede na desetletno obremenitev reševalnih intervencij. Vse reševalce nad normativom morajo lokalne postaje opremljati in vzdrževati z lastnimi sredstvi. 

 

Vzpostavljeno iz »https://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gorski_reševalci&oldid=4591«