Nevarnosti v gorah

Nevarnosti lahko razdelimo v dve glavni skupini, in sicer v objektivne in subjektivne. V nadaljevanju so predstavljeni glavni »predstavniki« posamezne skupine.

Objektivne nevarnosti

Objektivne nevarnosti so tiste, na katere ne moremo vplivati, in niso odvisne od naše volje. Kljub temu pa lahko z našim ravnanjem, izkušnjami, znanjem in preudarnostjo zelo omejimo posledice te skupine nevarnosti. Objektivne nevarnosti so:

• zapadno kamenje, krušljiva skala;
• vremenski preobrati (neurja, nevihte, strela, …);
• prečenje snežišč poleti;
• živali;
• plazovi;
• ledne in snežne razmere;
• opasti;
• seraki;
• ledeniški svet.
  
  

Zapadno kamenje in krušljiva skala

Kamnina slovenskih hribov je večinoma apnenec. Njegova značilnost je malce večja krušljivost. Skala je še vedno precej kakovostna, čeprav je potrebno nekaj pazljivosti. Veliko boste naredili že, če se v hribih ne boste obnašali kot v plezališču – izvajali dinamičnih gibov ter se obešali in stopali na vsako skalo, ki jo vidite. Nekaj več pozornosti je potrebne tudi na začetku sezone. Takrat je kar nekaj skale bolj rahlega zdravja, saj zima povzroči (nenehno zmrzovanje in taljenje) njeno pokanje. Spomladi so zato stene bolj krušljive kot ob koncu sezone (septembra), ko se že obletijo (večina materiala je že padla v dolino). 

Na krušljivost sicer ne moremo vplivati, lahko pa z našimi dejanji zelo omejimo njene posledice. Vedno nosimo čelado – tudi ko dostopamo ali prečimo ostenja. Izbira naše poti ali smeri plezanja tudi zmanjšuje izpostavljenost krušljivi skali.  

Če naletimo na krušljive odstavke, jih moramo plezati izredno previdno.

Z izbiro varovališča lahko zmanjšamo našo izpostavljenost padajočemu kamenju. Izbirajmo varovališča pod manjšimi previsi, buhtlji, strehami ali v votlinah. Tudi varovališče, ki ni v vpadnici smeri plezanja, je dobra izbira. Če se varovališča ne da urediti na varnem mestu, naj varujoči pozorno spremlja dogajanje nad svojo glavo. Proženje kamenja lahko omejimo tudi s tehniko plezanja, pri kateri dosledno upoštevamo pravilo treh opornih točk ter preskušamo sumljive oprimke in stope. Sploh slednje naj vam preide v kri, saj v hribih nikoli ne morete popolnoma zaupati oprimkom in stopom. Sumljive oprimke vedno udarite z robom dlani in preverite, v kakšnem stanju so. Po nekaterih luskah lahko udarite tudi z dlanjo. Če slišite votel zvok, jo raje pustite pri miru. Če naletite na sumljiv oprimek ali stop, opozorite nanj tudi soplezalca. Stope preverjamo z rahlo brco ali rahlim stopanjem nanj. Če naletite na del smeri, kjer je kamenje nestabilno in naloženo, tudi opozorite soplezalca na možnost padajočega kamenja.

Kamenje lahko proži tudi vrv, ki poteka od nas do varujočega (posebej na policah ali na vrhu žlebov, kaminov, kjer je veliko nestabilnega in naloženega kamenja). Tudi takrat morate opozoriti svojega soplezalca. Med plezanjem bodite pozorni na potek vrvi, da se slučajno ne zatakne za kako lusko ali kamen, ki bi ga poteg vrvi prekucnil v dolino. S pravilnim potekom vrvi se lahko velikokrat izognemo nepotrebnemu proženju kamenja.

Če sprožimo kamen (ne glede na njegovo velikost), moramo na to glasno opozoriti vse pod nami. Kamenje, ki ga prožimo med plezanjem, ni nevarno samo za varujočega ampak tudi za vrv, saj jo kamen zlahka preseka ali poškoduje do te mere, da z njo ni več varno plezati. 

Ko hodimo čez melišče, bodimo pozorni na proženje kamenja (Vir: Petzl).

Pozorni moramo biti na dostopih in sestopih, da ne prožimo kamenja po nepotrebnem na tiste, ki so za ali pod nami. Pri hoji po brezpotjih lahko kamenje sprožijo tudi gamsi in kozorogi. 

Vremenski preobrati

Preobrat je nenadno poslabšanje vremena, na katerega nismo računali. Takšnim presenečenjem se lahko izognemo s podrobnim proučevanjem vremenske napovedi in lokalnih vremenskih pojavov. Nenadni vremenski preobrati so poleti izredno nevarni, saj doživimo izredno hiter prehod od lepega, toplega vremena prek dežja in skokovitega padca temperature do snežnega meteža. Hitre spremembe spremljajo strele. Steno objameta požled in sneg, ki ju srečamo tudi na sestopnih poteh. Poleti imejmo vedno s seboj kapo in rokavice ter nepremočljivo vetrovko. Prostor imejte tudi za čelno svetilko, karto, kompas in astronavtsko folijo (za nujne primere). Opazujmo vreme okrog nas. Nastajanje kopastih oblakov napoveduje nevihto. Še posebej bodimo pozorni na strele, o katerih bomo spregovorili v nadaljevanju. Tudi megla je nevaren pojav, sploh če zaradi nje ne najdemo poti navzdol in se povrh vsega bliža še tema.  

Strela

Strela je stalna spremljevalka pomladnih in poletnih neviht. V Sloveniji je največ strel v goratem in hribovitem območju, ki se vleče od zahodne meje prek južnih Julijskih Alp proti Kamniško-Savinjskim Alpam in naprej proti Pohorju. Večina udarov strele se zgodi podnevi in v poletnem času.

Spremljajmo vremensko napoved in temu primerno prilagodimo turo. Če se v daljavi pojavi nevihta (lahko jo slišimo, včasih pa tudi vidimo kot zaveso dežja), lahko ugotovimo ali se nam približuje. Število sekund od bliska do groma delimo s 3 in dobimo približno oddaljenost nevihte v kilometrih. Tako dobljena ocena je precej zanesljiva za razdalje do okrog 5 kilometrov, pri večjih razdaljah pa groma skoraj ne bomo slišali. Spremljajmo tudi gibanje vetra, da ugotovimo, kam nese nevihtne oblake. Če začutimo naelektrenost ozračja (dlake in lasje se postavijo pokonci, okrog letijo »čebelice« – kovinski predmeti namreč brenčijo, na njih se pojavljajo iskre in modra svetloba oz. Elijev ogenj), se moramo nemudoma umakniti z vrha ali grebena. Izogibamo se tudi osamelih, izpostavljenih predmetov (drevesa, viharniki, žandarji, …) in pazimo, da se sami ne izpostavimo. 

Kljub temu, da le vsaka peta strela udari v tla, se moramo zavedati, da ta pogosto udari v izpostavljena mesta. Pred direktnim udarom strele praktično ni rešitve, zato poiščimo zavetje in se tako zaščitimo pred njo in pred dežjem. Če se zatečemo v votlino, naj bo ta dovolj velika. Usedemo se na nahrbtnik ali vrv na sredini votline, noge tiščimo skupaj in jih objamemo z rokami. Naredimo se majhne. Ne stojimo na vhodu v votlino ali ob steni, ker tam teče tok ob udaru strele. Od zadnje stene bodimo oddaljeni vsaj toliko, kot smo visoki, strop naj bo vsaj ½ telesne višine nad našo glavo. Če nas je nevihta zajela na polici, se odmaknimo od stene proti robu police. Pametno je, da se pripnemo v steno z vrvjo, ki naj teče do nas po tleh. Odvečno železje (klini, metulji, vponke, …) položimo proč od nas in ga zavarujemo, da ne pade v dolino.

Ob nevihti se umaknimo z izpostavljenih mest (Vir: Petzl).

Izogibajmo se prostorov, kamor strele redno udarjajo. Spoznamo jih po razklanih deblih dreves, razritih tleh, preklanih skalah in rdečkastih kamninih. Vlažne grape in žlebovi, po katerih teče voda, so tudi zelo verjetna mesta za udar strele. Najbolj varno pred udarom strele je na melišču, kjer čepimo ali sedimo na nahrbtniku. Če vseeno nadaljujemo s sestopanjem, naj bo razdalja med nami vsaj 20 metrov.

ZAPOMNITE SI: - Poslušajte/preberite vremensko napoved in jo upoštevajte pri načrtovanju svojih aktivnosti v hribih. - Seznanite se z vremenskimi in klimatskimi značilnostmi želenega cilja. - Opremite se vremenski napovedi ustrezno, upoštevajte vreme in druge razmere. Bolje je imeti suh anorak kot mokro glavo. - Med turo spremljajte razvoj vremena in se ravnajte po vremenu in razmerah. - Rana ura je zlata ura – plohe in nevihte se večinoma pojavijo popoldne. - Spremljajte razvoj kopastih oblakov, njihov zgodnji dopoldanski pojav je znanilec neviht. - Če čutite vlažnost ozračja oz. ne morete videti daleč (zrak je moten), potem se vlažnost zraka povečuje, kar viša verjetnost nastanka neviht. - Če se pripravlja k nevihti, se umaknite z izpostavljenih točk, po možnosti v zavetje. - V lepem vremenu in ugodnih razmerah je vsak cilj v hribih laže dosegljiv.

Prečenje snežišč poleti

V visokem poletju so lahko snežišča zelo nevarna, saj zaradi ledene površine zlahka zdrsnemo. Sneg se je že dodobra sesedel in zbil skupaj, zato je snežišče izjemno trdo (omehča se šele, če nanj sije sonce). Posebej bodimo pozorni in zbrani na snežiščih z nevarnim iztekom. Za varno prečenje potrebujemo primerno opremo (cepin in dereze). Ker pa poleti primerne opreme pogosto nimamo s seboj, si lahko pomagamo tudi s kladivom, palicami in dobrimi čevlji.

V snežišče si lahko sekamo stopinje, poiščemo možnost vzpona ob robu snežišča ali ob steni. Stopajmo po kamenju, ki leži na snežišču in je zjutraj še primrznjeno na površino. Zavedajmo se, da je pod snežišči velikokrat praznina, saj tople skale talijo snežišče od spodaj in votlina se povečuje (lahko se nam udre). Taljenje nam povzroča preglavice predvsem zaradi nastanka krajne zevi (razpoka med steno in snežiščem), ki je včasih tako globoka ali široka, da se prek nje ne moremo prebiti do stene.

Prečenje snežišč poleti lahko predstavlja veliko težavo na dostopu do stene.

Srečanje z živalmi

Ko se z živalmi srečamo na ozkih mestih, kjer je malo manevrskega prostora za izogibanje, znajo biti gamsi in kozorogi izredno neprijetni. Lahko so zgodi, da se bo zapodil proti vam in si tako izsilil izhod iz zanj nevarnega položaja. V takih primerih je najbolje, da se nemudoma vržete na tla in mirujete, saj bo gams tik pred vami nenadoma spremenil smer in mimo vas pobegnil na varno. Druga težava so kače, ki jih bomo srečali predvsem na dostopih in sestopih. V veliki večini primerov se bodo že prej umaknile, a vendar je potrebno biti pazljiv. Bodite pozorni na dogajanje pod vašimi nogami in s palico pretipajte travo pred vami.

Srečanja z živalmi so lahko čisto prijetna.

Objektivne nevarnosti v snegu in ledu

Tukaj se bomo osredotočili na nevarnosti, s katerimi se soočamo pozimi. Ob tem moramo še vedno upoštevati tudi druge nevarnosti, ki so morda značilnejše poleti –taka je npr. krušljiva skala.

Plazovi

Plaz je gmota snega, ki drsi po naklonini. Veliki plazovi so lahko globoki do več metrov in potujejo s hitrostjo 150 km/h in več. Plazovi so nevarni predvsem zaradi dejstva, da lahko ostanemo pokopani (brez zraka) pod več ton težko snežno odejo, in poškodb, ki jih ob tem utrpimo. Nevarnost proženja plazov se najbolj poveča v času snežnih padavin in taljenja snega (pomlad). Več kot tri četrtine plazov se sproži med ali takoj po sneženju. Stabilnost snežne odeje je povezana s hitrostjo sneženja, saj je snežna odeja bolj nestabilna, če velika količina snega zapade v zelo kratkem času. Na to pa lahko vpliva tudi veter, še posebno na pobočjih, kamor napiha večje količine snega. Na stabilnost snega vplivajo tudi temperature in naklonina pobočja. Večina plazov (90 %) se pojavi pri nakloninah med 30 in 50 stopinj. Upoštevajte opozorila meteorologov in ko ste na turi, redno preverjajte trdnost snežne odeje. Več o plazovih in vzrokih zanje, pa najdete v poglavju Plazovi.

Snežne in ledne razmere

Na turi upoštevajte snežne in ledne razmere. Tako kot poleti, sta tudi pozimi ključni vremenska napoved in zbiranje informacij o razmerah na terenu. Razmere se lahko spreminjajo iz dneva v dan, včasih tudi iz ure v uro. Če so bile prejšnji vikend odlične razmere v kateri izmed grap, to nikakor ne pomeni, da bo tako tudi prihodnji vikend. V dobi interneta ni težko priti do informacij o razmerah v slapovih, grapah in drugod. Pozanimajte se o razmerah, upoštevajte snežne in vremenske razmere na izbranem področju in se šele dobro oboroženi z informacijami podajto na turo.

Opasti

Pozimi bodimo pozorni na opasti, še posebej če hodimo pod grebeni in na vrhu gora. Opasti so formacije, ki nastanejo na zavetrni strani grebenov in robov. Pri njihovem nastanku izdatno pomaga veter, ki piha čez greben ter na zavetrni stani odlaga sneg, ki se počasi nalaga in oblikuje v opast. Večinoma nastajajo med snežnimi meteži, lahko pa tudi samo s pomočjo vetra, ki prenaša snežne kristale po pobočju (vejavica). V splošnem velja, da so opasti, ki nastanejo med snežnim metežem mehkejše kot opasti, ki nastanejo samo zaradi vetra.

Proces nastajanja opasti

Opasti so nevarne zato, ker visijo čez rob stene ali grebena (včasih tudi po več metrov) in nimajo nobene podpore. So nestabilne in se lahko prelomijo zaradi lastne teže ali zunanjih sil (človek). Zato je nevarno hoditi po opasti. Raje ostanimo nekaj metrov pod navideznim robom, kajti, čeprav se nam zdi, da stojimo na »trdnem«, smo v pravzaprav nad prepadom. Poleg tega so padajoče opasti nevarne tudi za tiste, ki se nahajajo na pobočju pod njo. Padla opast lahko sproži tudi plaz.

Hoja pod opastmi je nevarna.

Seraki

Serake bomo srečali predvsem v ledeniškem svetu in visokih gorah kot npr. v Alpah, Andih in Himalaji. Serak je ogromna gmota ledu v obliki stolpov ali blokov, ki predstavlja stalno grožnjo. Za podor serakov predstavljajo posebno nevarnost predeli, kjer se ledenik strmo lomi prek sten ali različnih prelomnic. Veliko nevarnost predstavlja tudi viseči ledenik. Ta je na strmo pobočje praktično prilepljen, z njegovega konca pa se lomijo seraki in padajo v dolino.

Podrtje seraka je praktično nemogoče predvideti, a vendar si zapomnimo, da so sveži odkruški ledu pod serakom dober znak za njegovo skorajšnje podrtje. Če je ob tem prisotna še visoka temperatura, lahko stavimo, da je hoja pod takim serakom izredno nevarna. Če naša pot prečka omenjena področja, moramo turo začeti zelo zgodaj zjutraj.

Seraki se lahko nenapovedano odlomijo in zgrmijo v dolino

Ledeniški svet

V ledeniškem svetu smo izpostavljenim številnim nevarnostim, ki pa jih lahko z dobro pripravo in poznavanjem zelo omejimo. Ena izmed glavnih nevarnosti so ledeniške razpoke, do katerih prihaja zaradi neravne podlage, po kateri ledeniki drsijo, različnih hitrosti, s katerimi drsijo in zaradi njihovega neprestanega premikanja. Razpoke se pogosteje pojavljajo na zunanjih delih zavojev ledenika, na prelomnicah ter na/ob ovirah, s katerimi se sreča ledenik na svoji poti. Gmota se jim mora namreč umakniti ali pa dvigovati preko njih.

Glede na obliko ločimo ledeniške razpoke na A, V in U. Najnevarnejše so razpoke A, saj so zakrite s snegom in jih ne vidimo. Reševanje iz takšnih razpok je še posebej težavno, saj padli visi v zraku, nad njim pa je previs ledu in snega (rob razpoke), v katerega se zažre vrv. Pri dvigu imamo največ težav potegniti padlega čez ta rob razpoke. Ledeniške razpoke lahko prekrivajo tudi snežni mostički, ki včasih omogočajo lažjo prehodnost ledenika, včasih pa povečujejo nevarnost. Ti mostički so pogostejši pozimi ter na višje ležečih ledenikih. Ledeniške razpoke lahko delimo tudi glede na lego, in sicer poznamo prečne, podolžne in križne. 

Ob prehodu ledenika v steno se pogosto pojavi krajna zev, ki včasih celo preprečuje vstop v steno, večinoma pa ga zelo otežuje. Na delu ledenika, kjer pade več snega (akumulacijska cona – običajno je to v višjih predelih ledenika), kot se ga čez leto stali, so razpoke večinoma pokrite s snegom v obliki snežnih mostičkov. Nižje na ledeniku, kjer je taljenje snega intenzivnejše od padavin (ablacijska cona), so razpoke večinoma dobro vidne in prehodnost čez ledenik je lažja.

Med najbolj nepredvidljive in objektivno nevarne štejemo plazove ledu, ki nastanejo ob podorih serakov. Ledeniška morena ali groblja predstavlja naslednjo nevarnost, saj se lahko naloženo kamenje pod našo težo prevrne ali premakne in posledica so različne poškodbe. Na strmejših morenah lahko doživimo podore kamenja, ki ga sproži soplezalec nad nami ali pa se spelje v dolino samo od sebe. Ledeniški potoki nam včasih preprečijo prehod čez ledenik in zaradi tega moramo poiskati primernejšo pot. Še huje je, če pademo vanje, saj je voda izredno mrzla. Ledeniški potok največkrat ponikne v ledeniškem loncu ali mlinu.

Megla, ki privede do izgube orientacije, je tudi ena izmed nevarnosti, ki nas lahko »preseneti«. V belini ledenika in megle postane pot do koče zahtevna in nevarna. Izginejo tudi vse orientacijske točke. Omeniti moramo še sonce, ki ob jasnih dnevih brez vetra predstavlja veliko nevarnost za našo kožo. Preden stopimo na ledenik, se moramo namazati z zaščitno kremo po vseh delih telesa, ki niso zaščiteni z oblačili. To so predvsem obraz, ušesa, nos, roke in vrat. Pomembno je, da se namažemo tudi pod brado, saj se sončni žarki odbijajo od snežne površine.

Na ledenikih lahko srečamo tudi dva pojava, ki nista neposredno nevarna. To sta ledeniška vrata in ledeniška miza. Ledeniška vrata so odprtina na koncu (čelu) ledenika, skozi katero teče ledeniški potok. Ledeniška miza je skala na lednem podstavku, ki nastane zaradi različnih hitrosti topljenja ledu. Led podstavka se zaradi sence skale ne tali tako hitro kot led okoli nje.

Subjektivne nevarnosti

Subjektivne nevarnosti so tiste nevarnosti, na katere lahko vplivamo.  Izvirajo torej iz nas samih. Ta skupina nevarnosti je plod nevednosti, malomarnosti ali utrujenosti. Čeprav je na njih mogoče vplivati, se pojavljajo pogosteje kot objektivne.

V to skupino tako uvrščamo:

• slabo psiho-fizično pripravljenost;
• neznanje/podcenjevanje smeri;
• uporabo neprimerne opreme;
• izbiro soplezalca;
• neaktivnost oz. slabo pripravljenost pred turo.

Slaba psiho-fizična pripravljenost

Plezanje je fizično zahtevno predvsem z vidika naporov, ko s težkimi nahrbtniki dostopamo pod stene, ko premagujemo težavna mesta v smeri, sestopamo in se vračamo v dolino. Psihični napori se odražajo predvsem v premagovanju strahu pred padcem, ko se soočamo s težkim mestom ali krušljivo skalo. Povečan pritisk na našo psiho se pojavi tudi, ko nas lovi tema in smo še daleč od roba stene. Te tegobe zmanjšamo s treningom, saj treniranje lahko zmanjša izpostavljenost nevarnostim. Začnite načrtno delati na pridobivanju splošne kondicije (tek, kolesarjenje, ...). Vzdržujte tudi svojo plezalno kondicijo. Ves trening se obrestuje v poletnih stenah in fizična moč se odraža tudi na psihičnem področju, saj začnemo vedno bolj zaupati v svoje sposobnosti. Nekateri plezalci prakticirajo tudi avtogeni trening, meditacijo ipd. kot dodatek treningu in pripravam na posebej težke vzpone ali odprave v tuja gorstva. Najboljši trening za plezanje pa je plezanje samo.

Ko načrtujete turo, jo obvezno prilagodite svojim in soplezalčevim sposobnostim. Ne postavljajte si previsokih ciljev. Iz naših in tujih spodrsljajev potegnite nekatere zaključke, da v prihodnje ne prihaja več do napak.

Na plezalnih turah nikoli ne preskušamo novih konceptov prehranjevanja. To vedno storimo v dolini, med kako drugo športno aktivnostjo (tek, kolesarjenje, …). Na turo vedno vzemite samo tako hrano in pijačo, za katero ste prepričani, da jo vaše telo sprejema tudi, ko je utrujeno in dehidrirano. Takrat namreč najbolj potrebuje hranila, je pa tudi najbolj »izbirčno«. To upoštevajte pri oblikovanju vašega »stenskega menija«.

Neznanje in podcenjevanje smeri

Naslednja resna nevarnost, ki preži na nas, je pomanjkanje informacij in podcenjevanje smeri. Preden se podate na turo, zberite čim več informacij o smeri in težavah, ki čakajo na vas. Ne se zanašati samo na oceno smeri, saj ocena ne pove vsega. Pozanimajte se o kakovosti skale, orientacijskih težavah, možnostih varovanja in ostalih posebnostih smeri. V to kategorijo spada tudi informiranje o dostopu in sestopu. 

Uporaba neprimerne opreme

Pri plezanju uporabljajmo samo primerno in nepoškodovano opremo. Če določenemu kosu opreme ne zaupate več, ga umaknite iz uporabe. Počeni klini, pokvarjene vponke ali vponke, ki ste jih našli pod steno, natrgane vrvi, neskončne zanke in druga poškodovana oprema naj gredo v pokoj. To še posebej velja za tehnično opremo. Raztrgano rokavico ali nogavice lahko vedno zašijete in uporabljate naprej. Varovalne pripomočke (klini, metulji, neskončne zanke, …), ki so zadržali dolge padce, umaknite iz uporabe.

Izbira soplezalca

Izbira neprimernega soplezalca predstavlja potencialno nevarnost. Vsa neskladja in razlike, ki obstajajo med dvema plezalcema že v dolini, se bodo v steni lahko samo potencirala. To je skoraj nujna posledica dejstva, da se naša športna aktivnost izvaja v okolju, kjer sta stres in strah stalno prisotna. Vsi pač nismo med seboj kompatibilni in je zato bolje, da se ne navežemo na skupno vrv. 

Neaktivnost pred turo

Dan pred turo ali pred jutranjim odhodom se še enkrat pozanimamo, kako bo z vremenom tisti dan ter kdaj se pričakuje vremenska motnja (če je napovedana) in od kod bo prišla. Če v zadnjem trenutku pride do poslabšanja vremenske napovedi, prilagodimo cilj novim razmeram. Ne precenjujmo svojih sposobnosti in ne mislimo, da lahko plezamo hitreje od neviht in strel.