Tehnika vzpona: Razlika med redakcijama
| (15 vmesnih redakcij 4 uporabnikov ni prikazanih) | |||
| Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
| − | + | Idealni turnosmučarski cilj je tisti, pri katerem si na izhodišču namestimo smuči in jih do cilja ne snamemo. Večina turnosmučarskih ciljev žal tega ne dopušča. Spomladi ali v zgodnji zimi smuči pogosto nosimo do snežne meje, saj na izhodišču ni dovolj snega za hojo na smučeh. Med vzponom snamemo smuči zaradi kopnih odsekov, strmih ali preozkih prehodov in izpostavljenih pobočij. Večkrat se vzpon s smučmi konča pred strmejšim, izpostavljenim vršnim pobočjem, ki ni primerno za smučanje. Na vrh dostopimo brez smuči in tako celovito dopolnimo turo.<br> | |
| + | == Vzpon na smučeh == | ||
| + | Turnosmučarska oprema omogoča, da dokaj udobno hodimo na smučeh. Tak način napredovanja nam prihrani energijo, ki bi jo drugače izgubili z gaženjem po globokem snegu. Pravilne hoje po smučeh se naučimo le s prakso, saj kmalu ugotovimo, kako porabimo najmanj energije za napredovanje. Svetujemo lahko dvoje: | ||
| + | *smuči pri hoji ne dvigujemo, ampak z njimi drsimo po smučini; | ||
| + | *hodimo tako, da imamo ob prenosu teže na drugo nogo, prvo nogo za trenutek popolnoma<br> iztegnjeno. | ||
| + | Tak način hoje prihrani energijo oziroma za trenutek razbremeni nožne mišice pri vsakem koraku. Dolžino korakov prilagodimo strmini smučine, vendar so koraki navadno daljši kot pri običajni hoji. Tempo hoje prilagodimo svoji fizični pripravljenosti in dolžini izbrane ture. | ||
| − | + | Smučino poskušamo speljati v enakomernem vzponu s čim manj obrati. Raje uporabljamo zavoje, ki so tehnično manj zahtevni in ne vplivajo na tempo hoje. <br>Obrate uporabljamo v strmih pobočjih, kjer zavoji niso mogoči. Na izbiro smučine vpliva tudi ocena varnosti pobočij. Izogibamo se prečenju velikih strmih pobočij in se raje držimo njihovega roba. | |
| − | + | Zavoje pravilno izvajamo takrat, ko v vsakem koraku z zadnjim delom zunanje smučke stopimo rahlo navzven, z notranjo smučko pa pristopimo zraven in naprej.<br> | |
| − | + | [[Image:Zavoj.png|thumb|center|300px|Zavoj (Vir: Osnove turne smuke, G. Sluga).]] | |
| − | + | Obrat je zahtevnejši. S spodnjo smučko v strmem terenu utrdimo smučino popolnoma vodoravno. Z zgornjo smučko izvedemo obrat za 180°. Prenesemo težo na zgornjo smučko in spodnjo smučko s konico zasukamo okrog pokrčenega kolena. Nadaljujemo hojo v drugo smer ponovno z izbranim naklonom. Ves čas obrata se opiramo na palice. Obrat je zaradi proste pete tehnično zahtevnejši in se ga naučimo z vajo. Pri začetnikih pri obratu rado pride do padca, zato ga izvajajmo na mestih z varnim iztekom.<br> | |
| − | + | [[Image:Obrat.png|thumb|center|300px|Obrat (Vir: Osnove turne smuke, G. Sluga).]] | |
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| + | [[Image:Obrat na smuceh.png|thumb|center|400px|Obrat na smučeh (Vir: Osnove turne smuke, G. Sluga).]]<br>Vzpon s smučmi je močno odvisen od kakovosti snežne podlage. V primeru trdega snega izberemo tehniko stopničastega vzpenjanja. Z robniki smuči si zagotovimo trdno oporo in olajšamo vzpenjanje. Za prečenje uporabimo smuk poševno navzdol, ki mu lahko zaradi ohranjanja višine dodamo nekaj drsnih korakov. V primeru snežne odeje, ki se predira, stopničasto vzpenjanje uporabimo le izjemoma, kjer zaradi ožine ali drugih ovir ne moremo napredovati v okljukih. | ||
| + | Okljuki so najprimernejša tehnika vzpenjanja v globokem snegu. Z majhnim naklonom in daljšimi okljuki bomo pridobili višino brez večjih naporov. Poskušajmo izdelati smučino, kjer bosta obe smučki enako visoko. To naredimo z močnejšim pritiskom zgornje smučke. S tem hkrati prihranimo nekaj energije in nerodnosti smučarjem za nami. Na okljuku naredimo obrat za 180 stopinj. Ker so taki obrati zahtevni in za marsikoga nerodni, poskušajmo speljati smer vzpona konstantno navzgor le z manjšimi zavoji okrog oblik terena.<br> | ||
| − | + | <br> | |
| + | [[Image:TsVzpon1.jpg|thumb|center|400px|Prednosti vzpenjanja na smučeh najbolj občutimo na zmerno strmih in širokih pobočjih.]] | ||
| + | == Vzpon brez smuči – nošnja smuči == | ||
| − | + | Smuči nosimo v primeru, da podlaga zahteva uporabo alpinistične opreme (cepina in derez) in v primeru, ko teren ne dopušča hoje na smučeh (ožine, izpostavljenost, pristop na vrh). Obstaja več načinov nošnje smuči. | |
| + | *Najhitrejši način je, da palice z jermenčki obesimo na roke in v roke primemo smuči okrog vezi. Sedaj smuči uporabljamo kot palice in se na njih opiramo. Ta način pride v poštev za krajše vzpone, ko nošnja smuči na nahrbtniku ne bi bila smiselna. | ||
| + | *Nošnja smuči na nahrbtniku ima nekaj dodatnih možnosti. Če smuči z drsnima ploskvama staknemo in jih z vezmi namestimo vodoravno pod pokrov nahrbtnika, bomo lahko hitro nadaljevali vzpon. Tak način nošenja je udoben le pri razmeroma polnem nahrbtniku, sicer nam smuči zdrsnejo na eno ali drugo stran. Enako spete smuči lahko pritrdimo na nahrbtnik tako, da jih zataknemo v zanko na zadnji strani nahrbtnika in jo spnemo malo više. Praktičen način nošnje je, če ima naš nahrbtnik primerne zanke na zadnji strani. Klasičen način nošnje smuči na nahrbtniku uporabi bočne zanke na nahrbtniku. Smuči do stika z vezjo zataknemo v spodnjo bočno zanko in jo z zgornjo zanko pričvrstimo ob nahrbtnik. Obe smučki spnemo še v krivini, da tvorita nekakšen trikotnik. Tak položaj smuči na nahrbntniku je stabilen in nas ne ovira pri hoji.<br> | ||
| + | <br> | ||
| − | + | [[Image:TsVzpon2.jpg|thumb|center|400px|Nošenje smuči na nahrbtniku - pritrditev v navpični ali vodoravni legi.]] | |
| + | == Vzpon z uporabo alpinistične opreme == | ||
| + | Osnovno alpinistično opremo uporabimo, ko je <span style="line-height: 1.5em;">napredovanje </span><span style="line-height: 1.5em;">brez nje nevarno ali v primeru, ko nam njena uporaba močno olajša napredovanje. Če teren zahteva uporabo derez in cepina, smuči in palice namestimo na nahrbtnik in vzpon nadaljujemo skladno s [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Uporaba_cepinov_in_derez tehniko gibanja v zimskem svetu]. Če pričakujemo potrebo po uporabi vrvne tehnike, si namestimo še plezalne pasove. Nameščanje opreme na nahrbtnik in nameščanje alpinistične opreme opravimo na varnem mestu brez možnosti zdrsa, saj je nameščanje pogosto nerodno in zahteva nekaj časa. Pogosto lahko menjavo tehnike napredovanja združimo s krajšim počitkom.</span> | ||
| − | + | <br> <br> | |
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | <br> | ||
Trenutna redakcija s časom 19:11, 20. maj 2013
Idealni turnosmučarski cilj je tisti, pri katerem si na izhodišču namestimo smuči in jih do cilja ne snamemo. Večina turnosmučarskih ciljev žal tega ne dopušča. Spomladi ali v zgodnji zimi smuči pogosto nosimo do snežne meje, saj na izhodišču ni dovolj snega za hojo na smučeh. Med vzponom snamemo smuči zaradi kopnih odsekov, strmih ali preozkih prehodov in izpostavljenih pobočij. Večkrat se vzpon s smučmi konča pred strmejšim, izpostavljenim vršnim pobočjem, ki ni primerno za smučanje. Na vrh dostopimo brez smuči in tako celovito dopolnimo turo.
Vzpon na smučeh
Turnosmučarska oprema omogoča, da dokaj udobno hodimo na smučeh. Tak način napredovanja nam prihrani energijo, ki bi jo drugače izgubili z gaženjem po globokem snegu. Pravilne hoje po smučeh se naučimo le s prakso, saj kmalu ugotovimo, kako porabimo najmanj energije za napredovanje. Svetujemo lahko dvoje:
- smuči pri hoji ne dvigujemo, ampak z njimi drsimo po smučini;
- hodimo tako, da imamo ob prenosu teže na drugo nogo, prvo nogo za trenutek popolnoma
iztegnjeno.
Tak način hoje prihrani energijo oziroma za trenutek razbremeni nožne mišice pri vsakem koraku. Dolžino korakov prilagodimo strmini smučine, vendar so koraki navadno daljši kot pri običajni hoji. Tempo hoje prilagodimo svoji fizični pripravljenosti in dolžini izbrane ture.
Smučino poskušamo speljati v enakomernem vzponu s čim manj obrati. Raje uporabljamo zavoje, ki so tehnično manj zahtevni in ne vplivajo na tempo hoje.
Obrate uporabljamo v strmih pobočjih, kjer zavoji niso mogoči. Na izbiro smučine vpliva tudi ocena varnosti pobočij. Izogibamo se prečenju velikih strmih pobočij in se raje držimo njihovega roba.
Zavoje pravilno izvajamo takrat, ko v vsakem koraku z zadnjim delom zunanje smučke stopimo rahlo navzven, z notranjo smučko pa pristopimo zraven in naprej.
Obrat je zahtevnejši. S spodnjo smučko v strmem terenu utrdimo smučino popolnoma vodoravno. Z zgornjo smučko izvedemo obrat za 180°. Prenesemo težo na zgornjo smučko in spodnjo smučko s konico zasukamo okrog pokrčenega kolena. Nadaljujemo hojo v drugo smer ponovno z izbranim naklonom. Ves čas obrata se opiramo na palice. Obrat je zaradi proste pete tehnično zahtevnejši in se ga naučimo z vajo. Pri začetnikih pri obratu rado pride do padca, zato ga izvajajmo na mestih z varnim iztekom.
Vzpon s smučmi je močno odvisen od kakovosti snežne podlage. V primeru trdega snega izberemo tehniko stopničastega vzpenjanja. Z robniki smuči si zagotovimo trdno oporo in olajšamo vzpenjanje. Za prečenje uporabimo smuk poševno navzdol, ki mu lahko zaradi ohranjanja višine dodamo nekaj drsnih korakov. V primeru snežne odeje, ki se predira, stopničasto vzpenjanje uporabimo le izjemoma, kjer zaradi ožine ali drugih ovir ne moremo napredovati v okljukih.
Okljuki so najprimernejša tehnika vzpenjanja v globokem snegu. Z majhnim naklonom in daljšimi okljuki bomo pridobili višino brez večjih naporov. Poskušajmo izdelati smučino, kjer bosta obe smučki enako visoko. To naredimo z močnejšim pritiskom zgornje smučke. S tem hkrati prihranimo nekaj energije in nerodnosti smučarjem za nami. Na okljuku naredimo obrat za 180 stopinj. Ker so taki obrati zahtevni in za marsikoga nerodni, poskušajmo speljati smer vzpona konstantno navzgor le z manjšimi zavoji okrog oblik terena.
Vzpon brez smuči – nošnja smuči
Smuči nosimo v primeru, da podlaga zahteva uporabo alpinistične opreme (cepina in derez) in v primeru, ko teren ne dopušča hoje na smučeh (ožine, izpostavljenost, pristop na vrh). Obstaja več načinov nošnje smuči.
- Najhitrejši način je, da palice z jermenčki obesimo na roke in v roke primemo smuči okrog vezi. Sedaj smuči uporabljamo kot palice in se na njih opiramo. Ta način pride v poštev za krajše vzpone, ko nošnja smuči na nahrbtniku ne bi bila smiselna.
- Nošnja smuči na nahrbtniku ima nekaj dodatnih možnosti. Če smuči z drsnima ploskvama staknemo in jih z vezmi namestimo vodoravno pod pokrov nahrbtnika, bomo lahko hitro nadaljevali vzpon. Tak način nošenja je udoben le pri razmeroma polnem nahrbtniku, sicer nam smuči zdrsnejo na eno ali drugo stran. Enako spete smuči lahko pritrdimo na nahrbtnik tako, da jih zataknemo v zanko na zadnji strani nahrbtnika in jo spnemo malo više. Praktičen način nošnje je, če ima naš nahrbtnik primerne zanke na zadnji strani. Klasičen način nošnje smuči na nahrbtniku uporabi bočne zanke na nahrbtniku. Smuči do stika z vezjo zataknemo v spodnjo bočno zanko in jo z zgornjo zanko pričvrstimo ob nahrbtnik. Obe smučki spnemo še v krivini, da tvorita nekakšen trikotnik. Tak položaj smuči na nahrbntniku je stabilen in nas ne ovira pri hoji.
Vzpon z uporabo alpinistične opreme
Osnovno alpinistično opremo uporabimo, ko je napredovanje brez nje nevarno ali v primeru, ko nam njena uporaba močno olajša napredovanje. Če teren zahteva uporabo derez in cepina, smuči in palice namestimo na nahrbtnik in vzpon nadaljujemo skladno s tehniko gibanja v zimskem svetu. Če pričakujemo potrebo po uporabi vrvne tehnike, si namestimo še plezalne pasove. Nameščanje opreme na nahrbtnik in nameščanje alpinistične opreme opravimo na varnem mestu brez možnosti zdrsa, saj je nameščanje pogosto nerodno in zahteva nekaj časa. Pogosto lahko menjavo tehnike napredovanja združimo s krajšim počitkom.
