Osnove vremena v gorskem svetu

Vreme je izredno pomemben del našega vsakdanjega življenja in okolja v katerem živimo. Kljub temu, da aktivnosti na prostem načrtujemo skladno z vremensko napovedjo, nas vreme še vedno lahko preseneti. Za športno dejavnost, kot je naša, je zato posebej pomembno in priporočljivo dodatno poznavanje vremena in njegovih pojavov, saj nam to znanje pomaga pri boljšem predvidevanju razmer, v nekaterih primerih lahko celo rešuje življenja.

Vreme in podnebje

Vreme je pojem, pod katerim razumemo celotno stanje in dogajanje v ozračju nad nekim območjem ob nekem času. Vreme opisujemo z vrednostmi vremenskih spremenljivk: sončno sevanje, temperatura, vlaga, pritisk, veter, oblaki, padavine itd. Vremenski procesi (fronte, nevihte, nastanek oblakov, veter, …) se podrejajo fizikalnim zakonom. Vir energije je, tako kot za druge procese na Zemlji, sončno sevanje.

Pojem podnebje oz. klima se nanaša na opis značilnosti vremena, ki so dobljene s proučevanjem vremena v daljšem časovnem obdobju, kot je npr. 30 let. Vrednosti vremenskih spremenljivk se spreminjajo, vendar pa v daljšem obdobju pokažejo nek vzorec.

Zemljo obdaja plast zraka – ozračje oz. atmosfera. Vreme se odvija v najnižji plasti, ki je na naši geografski širini debela okoli 11 km. Nad ekvatorjem je plast debela okoli 17 km, nad poli pa okoli 9 km. Tej plasti pravimo troposfera in zanjo je značilno, da temperatura z višino pada. To je tudi glavni razlog, da vreme v tej plasti »uspeva«. Nad to plastjo je tanjša plast konstantne temperature okoli -50 °C, više pa temperatura zopet narašča.

Zrak je mešanica plinov, od katerih so najpogostejši dušik (78 %), kisik (21 %) in argon (manj kot 1 %). Pomemben del zračne mešanice je tudi vodna para, ki kroji marsikatero vremensko in podnebno dogajanje. Poleg omenjenih plinov so prisotni še dušikov dioksid, metan in drugi plini.

V ozračju se nahajajo tudi drobni trdni ali tekoči delci: aerosoli. Njihov vir so naravni procesi (morska sol, mineralni prah s tal, cvetni prah, vulkanski pepel, gozdni požari) in antropogeni procesi (industrija, promet, …). Aerosoli v ozračju vplivajo na prepustnost sončnega sevanja in nastanek oblakov. Poleg naštetih elementov najdemo v ozračju ob oblačnem ali meglenem vremenu tudi kristalčke ledu in vodne kapljice. Te so tako majhne, da v ozračju skoraj lebdijo. Navzdol se gibljejo s hitrostjo okoli 1 cm/s. Ob pojavu padavin pride do nastanka precej večjih padavinskih kapelj, ki padajo proti tlom s hitrostmi okoli 10 m/s.

Spremenljivost vremena povzroča več dejavnikov. Nanj vpliva vrtenje Zemlje okoli Sonca, nagnjenost zemeljske osi, položaj kopnega in oceanov ter relief. Osončenost zemeljskega površja je različna zaradi vrtenja okoli Sonca, vrtenja okoli lastne osi ter nagnjenosti Zemljine osi. Razlike v obsevanju imajo za posledico razlike v podnebju na nekem območju. Različen kot sončnih žarkov in razlika v barvi (sneg, skala, trava, …) površja vplivajo na količino prejetega vpadnega sončnega sevanja. Med letom prejmejo polarni deli veliko manj sončne energije kot predeli ob ekvatorju. Razlike v temperaturah zračnih mas sprožijo premikanje zraka, ki se kaže kot veter.

V naših geografskih širinah prevladujejo višinski vetrovi zahodnih smeri, kar pomeni, da večina vremenskih sprememb prihaja k nam z jugozahoda, zahoda ali severozahoda. Z gibanjem zračnih mas prek naših krajev potujejo območja visokega zračnega pritiska – anticikloni in nizkega zračnega pritiska – cikloni, ki predstavljajo vrtince toplejše in hladnejše zračne mase.

Vremenske spremembe v hribih so pogostejše, hitrejše in močnejše, kot jih doživimo v dolinah. Poleg tega v hribih zatočišča niso vedno na voljo. Poznavanje osnov vremena, spremljanje vremenske napovedi, njeno razumevanje ter upoštevanje lokalnih lastnosti vremena na nekem območju so osnova za varno obiskovanje gora.

Vremenske spremenljivke

Vremenske spremenljivke so pomembne za opis stanja ozračja in procesov, ki se odvijajo v njem. Nekatere se nanašajo na opis plina (zraka), nekatere pa na opis procesov.

Sončno obsevanje in sevanje ozračja in tal

Sončno obsevanje je največji vir toplote za Zemljo in njeno ozračje. Sončni žarki, ki potujejo skozi ozračje, počasi slabijo, ker se del sevanja vpije v molekulah zraka, večji del UV-sevanja pa vpije ozon v višjih plasteh ozračja.

Oslabitev sončnih žarkov je odvisna od dolžine njihove poti. Žarki so bolj oslabljeni zjutaj in zvečer ter pozimi, ko je njihova pot daljša. Močnejši so poleti in opoldne, ko je njihova pot najkrajša. Tako je tudi v gorah več sevanja, ker je med gorami in soncem manjša plast ozračja kot med morjem in soncem.

Razporeditev žarkov (energije) po površini Zemlje glede na vpadni kot sončnih žarkov (Vir: Vreme in podnebje v gorah)

Na sprejem energije vplivajo tudi nagib in relief terena ter orientacija pobočja. Glede na orientacijo poznamo prisojne (proti soncu) in osojne lege (stran od sonca). Preko dneva prehaja osončenost od vzhodnih na južna in popoldne na zahodna pobočja. Struktura oz. vrsta površja (trava, skala, gozd, …) je povezana z barvo. Temnejše barve vpijajo (absorbirajo) več vpadnih sončnih žarkov kot svetle, zato se svetle površine manj segrevajo.

Prisojne in osojne lege ter njihova osenčenost (Vir: Vreme in podnebje v gorah)

UV-žarki so najkrajši žarki v celotnem spektru sončnih žarkov. Zaradi tega nosijo precej energije, ki pa je za življenjske procese na Zemlji nevarna. Pri zaščiti igra glavno vlogo ozon v atmosferi. Ker naš ozonski plašč slabi in postaja sonce vse močnejše, je posebej pomembno, da se pred soncem ustrezno zaščitimo. Strokovna ocena za jakost UV-dela sončnega sevanja, ki pride do tal, je »UV-indeks«. V gorah je jakost UV-žarkov še toliko večja, saj je nad nami manj ozračja, ki nas ščiti. Poleti UV-indeks doseže v gorah okoli 10, v zasneženih gorah pa še več, ker se sončni žarki odbijajo od zasneženih površin in sevanje prihaja do nas z vseh strani, tudi od spodaj. Zatorej so sončna krema, ustrezna pokrivala in izogibanje opoldanskim uram, ko je sonce najmočnejše, nujni ukrepi za zdravo gibanje v gorah.

Izpostavljenost soncu, UV-indeks in primerna zaščita kože

Katergorija izpostavljenosti	UV indeks	Zaščita
Minimalna	0–2	Pokrivalo
Nizka	3–4	Pokrivalo, sončna očala, krema faktor 15
Zmerna	5–6	Pokrivalo, sončna očala, krema faktor 15 in več, senčna območja
Visoka	7–9	Pokrivalo, sončna očala, krema faktor 15 in več, senčna območja, zadrževanje v prostorih med 10. in 15. uro
Zelo visoka	10 in več	Zadrževanje v prostorih, zunaj uporaba vseh zgoraj omenjenih zaščit

Temperatura zraka

Temperatura zraka se spreminja prek leta in prek dneva. Najnižja temperatura je tik pred sončnim vzhodom, najvišja pa eno uro po tem, ko je bilo sonce najvišje na nebu. Zvečer in ponoči se temperatura znižuje, ker se zrak hladi zaradi ohlajajočih se tal. Ponoči je na tleh najbolj hladno, tudi temperaturne razlike so pri tleh največje, više v ozračju pa vedno nižje. V gorah so temperaturne razlike med najvišjimi in najnižjimi točkami nižje kot na ravnini, ker je v gorah pogosto vetrovno.

Temperatura zraka v troposferi pada v povprečju za 6,5 °C/km. V primeru temperaturne inverzije pride do nastanka plasti, kjer temperatura zraka narašča z višino. Inverzna plast lahko nastane pri tleh ali pa je dvignjena. Vzrokov za nastanek je več. Talna inverzija je posledica pojava jezera hladnega zraka (hladen zrak v kotlini, dolini). Prek jasne noči se tla ohlajajo. Hladnejši zrak je težji in po pobočjih steče v kotlino. Tako se v dolini nabira hladnejši zrak, ki v primeru stabilnega vremena vsako noč dodatno krepi jezero hladnega zraka. Na pobočjih in vrhovih nad dolinami je v tem primeru lahko topleje kot v dolini. Dodaten faktor pri ohlajanju je veter, ki zagotavlja mešanje in preprečuje, da bi se zrak preveč ohladil. V primeru hladnega zraka v kotlinah se pogosto pojavi megla ali nizka oblačnost, v višjih legah in na Primorskem pa je vreme lepo in toplo. Pojav jezera hladnega zraka je pogost pozimi, ko je nad nami že tako hladnejši zrak.

Temperatura zraka se spreminja tudi ob njegovem gibanju v vertikali. Del zraka, ki se dviga skozi ozračje, prihaja v območje nižjega zračnega pritiska in se zato razpenja. Pri tem opravlja delo in se zato ohlaja. Za vsak kilometer dviga/spusta se zrak ohladi/segreje za okoli 10 °C.

Grafični prikaz segrevanja/ohlajanja zraka (Vir: Vreme in podnebje v gorah)

Ohlajanje/segrevanje zraka na račun gibanja gor/dol v ozračju je ena izmed najpomembnejših lastnosti ozračja ter je osnova za nastanek vremena. Hitre in velike spremembe v temperaturi se pojavijo tudi ob prehodih vremenskih motenj, front. V ciklonih se mešata hladnejši in toplejši zračni masi, njuni meji pa označujejo fronte.

Temperaturne spremembe so ob nekaterih vremenskih dogajanjih, kot je prehod hladne fronte, prihod nevihte ali pa jasne noči, zelo velike (reda 10 °C). Zlasti v hribih lahko računamo, da tudi sredi najbolj vročega poletja prehod hladne fronte ali prihod nevihte povzroči hitro in močno znižanje temperature. V takem primeru lahko v hribih kaj hitro pride do podhladitve, če gornik ni primerno opremljen. Ne bivakirajmo v »dolincah«. Hladen zrak je težak in se zbira v najnižjih predelih površja na nekem območju, kot so na primer vrtače in podobne tvorbe. Na hribovitih planotastih področjih (npr. Komna) pride do pojava mrazišč. Na primeru Komne so bile pozimi v teh mraziščih izmerjene ekstremno nizke temperature (~40 °C !). Temperature v takšnih mraziščih lahko padejo pod 0 °C tudi poleti. Zato zahteva izbira lokacije bivaka nekaj preudarnega pregleda okolice.

Zračni pritisk

Zračni pritisk nam pove, s kakšno silo pritiska ozračje na površino Zemlje. Odvisen je od tega, koliko zraka je v navpični smeri med krajem, kjer ga merimo, in vesoljem. Z višino se zračni pritisk niža – približno 1 mbar na vsakih 10 metrov. Na gladini morja je zračni pritisk približno 1013 mbar. Na višini tri tisoč metrov nad morjem je torej za tretjino manj zraka kot ob morju. To vpliva na naše fiziološke procese in motorične sposobnosti. Na 5500 m je zraka že za polovico manj. 

Zračni pritisk se spreminja tudi z vremenom in časom, zato višinomer na vsaki točki, kjer imamo znano točno višino, ponovno nastavimo. Če na znani točki čez čas višina pade, to pomeni, da je pritisk zrasel in da se bliža območje z visokim zračnim pritiskom. Obratno velja, če pritisk pada. Spremembe pritiska zaradi vremena so precej manjše kot zaradi spremembe višine. Razlika v zračnem pritisku med ciklonom in anticiklonom je okoli 20 mbar, kar ustreza višinski razliki okoli 200 m. V primeru, da nam višinomer po prespani noči zjutraj kaže, da smo višje kot zvečer, pomeni, da je zračni pritisk padel. Prihaja poslabšanje vremena.

Višinomeri za izračunavanje uporabijo tudi temperaturo, ki se čez dan spreminja in vpliva na zračni pritisk. Točnost odmerjenih vrednosti višinomera je v razponu desetih metrov. Kar je manj, je nesmiselno, ker meritve nikoli niso tako natančne, da bi z ročnim višinomerom dosegli boljšo natančnost.

Zračna vlaga

V zraku je vedno nekaj vodne pare ali vodnih hlapov. Vodne pare sicer ne vidimo, lahko pa jo opazimo v obliki majhnih drobcenih kapljic, ki nastanejo ob utekočinjanju vodne pare. Ločimo relativno vlago (količina vodne pare v zraku) in absolutno vlago. Pri nizki relativni vlagi se perilo in mokra obleka hitro sušita. Pri tej vlagi je tudi učinkovito ohlajanje s potenjem, saj vlaga s kože hitro izhlapeva. Pri visoki relativni vlagi pa je izhlapevanje šibko, čutimo soparno ozračje, rože se zapirajo (bodeča neža), skale postanejo spolzke. Povečevanje relativne vlage je znak poslabšanja vremena, saj kaže da priteka bolj vlažen zrak. 50 % relativna vlaga pomeni, da lahko zrak sprejme še enkrat toliko vlage, kot jo je trenutno v njem.

Absolutna in relativna vlaga sta v gorah nižji kot v nižinah, ker je tam manj vodnih površin in s tem manj izhlapevanja, zato so  tudi v gorah bistveno večje izgube vode z izparevanjem skozi kožo in z dihanjem.

Veter

Veter je gibanje zraka, ponavadi vodoravno, ki ga opišemo s smerjo, iz katere prihaja, in z njegovo hitrostjo. Severni veter s severa, južni z juga, ...

Hitrost vetra izražamo v metrih na sekundo ali km/h. 1 m/s je 3,6 km/h. Z nadmorsko višino hitrost vetra ponavadi narašča. Naraščanje vetra je odvisno tudi od površine tal, nad gozdom veter počasneje narašča kot nad golo pokrajino, prav tako je veter pozimi hitrejši, saj sneg prekrije pokrajino, s tem pa se zmanjša nagubanost tal.

Splošni vetrovi

So posledica sinoptičnih porazdelitev pritiska. Prevladujoči so zahodni vetrovi. Slovenija je v zavetrju Alp in zato so ti vetrovi pri nas šibkejši kot na severni strani Alp. Kadar pihajo južni ali jugovzhodni vetrovi, Slovenija ni v zavetrju. Ti vetrovi so redkejši.

Regionalni vetrovi 

Jugo se pojavi med toplo in hladno fronto. Je stalen in vlažen. Pojavlja se kot močan veter iz jugozahodne ali jugovzhodne smeri pred prehodom hladne fronte sredozemskega ciklona. Značilen je predvsem na obali.

Sever je veter, ki nastopi po prehodu hladne fronte. Je hladen, sunkovit in lahko traja več dni. Kjer se hladni veter preliva prek gorskih pregrad proti morju, se pojavijo zelo močni vetrovi. 

Burja je najizrazitejši in najmočnejši veter pri nas. Piha pa na Primorskem in v gorah jugovzhodne Slovenije. Piha po prehodu hladne fronte, je zelo sunkovita, njena hitrost se lahko zelo hitro poviša. Najvišje izmerjene hitrosi se gibljejo okrog 200 km/h. Pozimi pogosto pred prihodom burje sneži – zato so pogosti snežni zameti. 

Fen je poznan kot veter, ki nastane ob obširni gorski pregradi in predstavlja posebno obliko gorskega vetra. Običajno na vetrni strani dežuje ali sneži, na zavetrni strani pa je zato zrak suh in se pri spustu segreje. Povzroča taljenje snega. V naših predelih poznamo južni fen, ki piha s pobočij Julijskih Alp v dolino Save, in severni fen, ki piha kot padajoč topel veter s Karavank. Na severni strani je znanilec poslabšanja vremena, saj piha kot jugozahodnik pred hladno fronto. Karavanški fen je precej redek veter. Pojavi se nad Karavankami in Kamniško-Savinjskimi Alpami in je razmeroma topel in suh veter.

Slika fena: na S strani je oblačno in deževno (Vir: Vreme in podnebje v gorah).

Slika fena: s S strani pihajo močni vetrovi (Vir: Vreme in podnebje v gorah).

Termični lokalni vetrovi so posledica segrevanja tal. Ravnajo se po soncu – pojavljajo se ob jasnem vremenu, kadar ni znatnih splošnih vetrov. Primer so maestral, burin in vzgornik, ki jih izkoriščajo jadralni padalci.

Različne smeri vetrov podnevi in ponoči (Vir: Vreme in podnebje v gorah)

Nevihtni lokalni vetrovi so posledica dviganja zraka pri oblakih vertikalnega razvoja, ob plohah in nevihtah. Bolj kot je nevihta izrazita, močnejši so ti vetrovi (nevihtni piš).

Vremenski pojavi

Lepo vreme predstavlja za večino ljudi suho in sončno vreme. Ob takem vremenu je na nebu lahko večje število oblakov, lahko pa jih sploh ni. Količino oblakov na nebu izražamo z naslednjo lestvico:

• jasno – na nebu ni nobenega oblaka;
• pretežno jasno – na nebu je morda kak oblak; če je ta oblak ravno med soncem in zemljo, potem ni sončno;
• delno oblačno – del neba, ki je manjši od polovice, je prekrit z oblaki; če so ti oblaki na severni strani, je vreme lepo in sončno, če so ti oblaki na južni strani, je občutek vremena slabši;
• deloma jasno-zmeno oblačno  – polovica neba je prekrita z oblaki, občutje vremena je odvisno od tega, na kateri strani so oblaki;
• zmerno oblačno – 3/4 neba so pokrite z oblaki, lahko tudi oblaki po vsem nebu, le da so med njimi luknje modrine;
• pretežno oblačno – 90 % neba je prekritega z oblaki, občasno kakšna luknja modrine, če skoznjo sije sonce, je občutek vremena prijeten;
• oblačno – celotno nebo je prekrito z oblaki.

Oblaki

Nastanek oblakov

Z dvigom toplega zraka se hkrati dviga vlaga iz morji, jezer in tal (vodne molekule se prilegajo vrzelim med zračnimi molekulami toplega zraka). Topel in vlažen zrak se z dvigovanjem ohlaja, molekule se strnejo, zato se vodni hlapi spremenijo v vodne kaplijice. Tako se formirajo oblaki. Ko so kapljice dovolj težke, padejo kot dež oz. sneg (v primeru mraza). Smer, iz katere prihaja zračna masa, nam priča o vlažnosti mase, in o tem, ali je prihajajoči zrak mrzel ali topel.  

Dvigajoč topel zrak in gostejši padajoč mrzel zrak ustvarjata nižji ali višji pritisk zračnih mas. Veliko količino zraka nad nami imenujemo visok zračni pritisk, medtem ko imenujemo majhno količino nizek zračni pritisk. V gorskem svetu je zato zračni pritisk nižji, zrak redkejši in hladnejši, kar ustvarja idealne pogoje za nastanek oblakov. Oblaki in padavine nastanejo na spodaj opisane načine.

• Na lokalni ravni (skica spodaj):

    - konvekcijske padavine: toplotni vir na površju povzroči dvigovanje toplega, vlažnega zraka;

    - orografske oz. reliefne padavine: zrak se mora dvigniti zaradi gorske ovire.

• Na globalni ravni govorimo o frontalnem dvigovanju, pri katerem se srečata masi hladnega in toplega zraka – topel zrak se umakne nad fronto hladnega zraka in se ohladi, kar omogoči nastanek oblakov.
  

Nastanek oblakov na lokalni ravni (Vir: Mountaneering)

Deset vrst oblakov 

WMO (World Meteorological Organization) je določila 10 vrst oblakov, ki pravzaprav izhajajo iz delitve oblakov na tri podvrste – glede na višino pojavljanja, obliko in sestavo oblakov.

Razlikujemo tri višinska področja ozračja, v katerih se najpogosteje pojavljajo določene vrste oblakov. Najvišje oblačnostno nadstropje je v višini od 7 do 13 km (visoki oblaki). Srednje nadstropje zajema višino od 2 do 7 km (srednje visoki oblaki), medtem ko najnižje nadstropje sega od tal ali morske gladine do 2 km visoko (nizki oblaki).

Vrste oblakov glede na višino (Vir: Mountaneering)

Višinskemu področju, v katerem se oblaki pojavljajo, ustreza sestava oblakov:

• visoki oblaki so sestavljeni iz lednih kristalov s temperaturami pod -35 °C in niso ostro omejeni; 
• srednje visoki oblaki so mešani oblaki iz ledu in vode s temperaturami med -10 in -35 °C;
• nizki oblaki so vodni oblaki s temperaturami od -10 do nad 0 °C in so ostro omejeni.
  

Poleg višinskega področja in sestave oblakov poznamo tudi tri osnovne oblike oblakov, in sicer perjaste (ciruse), kopaste (kumuluse) in slojaste oz. plastovite oblake (stratuse). Poudariti je potrebno, da pravilne ali natančne oblike oblakov ne obstajajo, saj ima vsak od njih kakšno edinstveno značilnost ali podrobnost.

Iz osnovne delitve oblakov izhaja 10 rodov oblakov in 3 glavna višinska področja (WMO). Višinske meje oblakov niso natančne, saj se oblaki pogosto širijo prek meja (npr. altostratusi in kumulusi se pojavijo više, nimbostratusi se lahko širijo navzgor ali navzdol, kumulonimbus se lahko razteza čez vsa tri višinska nadstropja).

Visoki oblaki 

So tanki in sončno svetlobo le malo oslabijo. Nebo je lahko popolnoma prekrito s cirusnimi oblaki, a je še vedno sončno vreme.

• Cirusi (ci) so ledeni, perjasti oblaki, vlaknatega, koprenastega ali čopastega videza z belim, pogosto svilenim sijajem.
  

Cirusi (Vir: Oblaki in vreme)

• Cirostratusi (cs) so prosojni in ledeni, podobni belo mlečni nerazčlenjeni oblačni kopreni. Nebo prekrivajo delno ali v celoti. So zelo tanki, zato se na njih pojavlja halo (krog okoli sonca ali lune).
  

  Cirostratusi (Vir: Oblaki in vreme)
• Cirokumulusi (cc) so majhni ledeni oblački, podobni ovčicam. Sestavljajo jih male bele pege čipkastega vzorca. Po nebu so razporejeni v bolj ali manj pravilnih progah ali skupinah. 
  

  Cirokumulusi (Vir: Oblaki in vreme)

Srednji oblaki 

So najbolj pogosti oblaki slojaste oblike, večkrat blazinasti in različnih debelin.

• Altokumulusi (ac) so beli in sivi oblački, v katerih se mešata voda in led. Ponavadi so zasenčeni in so kroglaste ali valjaste oblike.
  

Altokumulusi (Vir: Oblaki in vreme)

• Altostratusi (as) so mešani oblaki iz vode in ledu, ki delno ali popolnoma prekrivajo nebo kakor enakomerna plast. So precej debeli in običajno popolnoma prekrijejo sonce ter ne povzročajo pojavov halo.
  

Altostratusi (Vir: Oblaki in vreme)

• Nimbostratusi (ns) so snežno beli oblaki iz vode in ledu, ki popolnoma prekrijejo sonce.
  

Nimbostratusi (Vir: Oblaki in vreme)

Nizki oblaki 

So slojasti ali blazinasti, večinoma nizko nad tlemi, pogosto jih z gora gledamo navzdol.

• Stratokumulusi (sc) so kopasto plastoviti, iz vode sestavljeni oblaki, katerih osnova je vedno temna.
  

Stratokumulusi (Vir: Oblaki in vreme)

• Stratusi (st) so kakor enolična siva plast, ki prekriva celotno nebo. Spodnja meja je skoraj enakomerna. Kadar jih obsije sonce, lahko skoznje vidimo njegov obris.
  

Stratusi (Vir: Oblaki in vreme)

Oblaki z vertikalnim razvojem

So kopasti, podobni sladolednim kepicam ali cvetači. Sprva nastanejo le majhne kopice (kumulusi), ki postopoma rastejo, se napihujejo in kmalu lahko postanejo nevihtni oblaki (kumulonimbusi). 

• Kumulusi (cu) so iz vode zgrajeni kopasti oblaki, ki so včasih raztrgani, večinoma pa se pojavljajo v ostrih kopastih oblikah. Pogosto narastejo zelo visoko. Deli oblaka, ki jih ožarja sonce, so bleščeče beli, medtem ko je osnova oblaka vodoravna in temna, ker je v senci.
  

Kumulusi (Vir: Oblaki in vreme)

• Kumulonimbusi (cb) so težki in gosti vodeni oblaki, ki se močno razširijo v pokončno smer. Ko zaledeni gornji del, mu pravimo nevihtni oblak. Gornji del je navadno sploščen in podoben perjanici.
  

Kumulonimbusi (Vir: Oblaki in vreme)

Padavine

S tem izrazom označimo vse oblike trdne ali tekoče vode, ki pride iz oblakov. Poznamo dež, zmrznjeni dež, pršenje, sneg oz. sneženje, zrnati sneg, babje pšeno, sodra in toča, rosa, ivje, žled, ... Padavine v oblakih nastanejo vedno v trdi obliki, medtem ko padajo proti Zemlji, pa odvisno od temperature ostanejo zmrznjene ali padajo kot dež, če se stalijo.

Najbolj pogosti padavini sta dež in sneg.

Ploha

Je razmeroma kratkotrajen a izrazit vremenski pojav. Iz razvitega kopastega oblaka se usuje močan dež, ozračje se ohladi, padavine pa hitro ponehajo in nebo se spet razjasni.

 

Nevihta

Je zelo izrazit vremenski pojav, ki se razvije v kopastem oblaku, ko ta preide v kumulonimbus. Opredeljujeta jo grom in blisk, ponavadi jo spremljajo plohe, nevihtni piš, nalivi, toča. Običajen premer nevihte je 10 do 30 km, trajajo pa uro do dve. Nastajajo v labilnem ozračju, kar pospešuje razvoj vertikalnih zračnih tokov, ko se zrak pri tleh pregreje. V nevihti nastajajo električne napetosti, ki jih čutimo kot ščemenje, lasje gredo pokonci, jeklenice začnejo brneti, ... Včasih se pojavi Elijev ogenj – majhni plamenčki na izpostavljenih konicah. Vse to so znaki, da bo strela vsak čas udarila. Ob streli se pojavi zelo močan električni tok, ki lahko doseže tudi do 100.000 A. Pri nas je največ strel v goratem in hribovitem področju, ki se vleče od zahodne meje prek južnih Julijskih Alp proti Kamniško-Savinjskim Alpam in dalje proti Pohorju. Večina udarov strele se zgodi podnevi in v poletnih mesecih.

Nastanek nevihtnega oblaka (VIr: Vreme in podnebje v gorah)

Pred strelo se zaščitimo tako, da se umaknemo z izpostavljenih mest. Stene se ne dotikamo, kovinske stvari odložimo stran od sebe. Počepnemo in z obema rokama objamemo noge, da zmanjšamo razdaljo med posameznimi deli telesa.

Ločevanje električnih nabojev, pojavijo se velike napetosti in razelektritev - strela (Vir: Vreme in podnebje v gorah).

Nastanek neviht lahko delno predvidimo. Vremenska napoved včasih vsebuje besede »predvsem v gorskem svetu so možne krajevne nevihte«. Takrat moramo biti pazljivi. Če so razmere zelo ugodne za nastanek neviht, je najbolje, da smo do poldneva že v dolini na varnem. Na turi opazujmo razvoj kopastih oblakov, ki se na račun dnevnega sončnega pregrevanja zraka na pobočjih pojavljajo okoli grebenov in vrhov. Spremljajmo pojave pred nevihto, kot so grom, brenčanje kovinskih predmetov in dvigovanje las.

Kadar vremenska napoved pravi, da nas bo prešla hladna fronta, moramo računati na pogoste nevihte skoraj povsod po Sloveniji.

Cikloni in anticikloni

Sončni žarki padajo na Zemeljsko površje pod kotom, ki je odvisen od geografske širine. Razlog je v obliki Zemlje in nagnjenosti zemeljske osi. Bolj navpično, kot padajo žarki, več energije pade na enoto tal. To pomeni, da na severu tla dobijo manj energije. Ker je to primarni vir energije za Zemljo, je na polu precej hladneje kot na ekvatorju. Posledica je velika temperaturna razlika med zračnimi masami na severu in zračnimi masami na jugu. Ta razlika se odraža v različni gostoti oz. teži zraka. Obe področji zraka ne bosta sedeli kar križem rok in se gledali, ampak se bosta skušali »pomešati«. Pojavi se gibanje zraka, pri čemer se obe področji zraka stikata na tako imenovani polarni fronti. To je nekakšna ločnica med hladnimi zračnimi masami s severa in toplejšimi zračnimi masami z juga. Stabilnost take meje je povezana s smermi vetra na obeh straneh meje, ki sta obratni, ter nagnjenostjo meje po višini. Na južni strani prevladujejo planetarni zahodniki, na severni strani pa vzhodniki. Hladnejši zrak se zariva pod toplejšega.

Polarna fronta (Vir: Vreme in podnebje v gorah)

Polarna fronta valuje skupaj s planetarnim valovanjem zračnih mas, ki se gibljejo okoli Zemlje. Valovanje se pojavi zaradi odklanjanja vetra na račun vrtenja Zemlje. Pozimi, ko se na severnih geografskih širinah nabere več hladnega zraka, se polarna fronta spusti v nižje geografske širine. Nad naše kraje pride bolj hladen zrak. V dolinah in vrhovih valov planetarnih zahodnikov se občasno formirajo samostojne tvorbe – zračni vrtinci. Cikloni, vrtnici z nizkim pritiskom v centru, nastajajo v dolinah valov, anticikloni pa v okolici vrhov valov. Poleti so poti ciklonov pomaknjene bolj nad geografsko širino srednje Evrope, pozimi pa poti ciklonov peljejo bolj južno in zato večkrat blizu Slovenije. Celoten globalni tok zraka oz. globalna cirkulacija neprestano kroži okoli Zemlje v obliki valov, katerih velikost je pogojena z vetrom, temperaturo itd.

Območje nizkega zračnega pritiska

Cikloni (depresije) so velika sklenjena območja nizkega zračnega tlaka. Imajo obliko nepravilnih krogov s premerom tudi nekaj tisoč kilometrov. V središču ciklona, kjer je pritisk najnižnji, pihajo vetrovi pri tleh iz roba ciklona proti njegovemu centru. Ti vetrovi pihajo ukrivljeno in so močni, na severni polobli pihajo v nasprotni smeri urinega kazalca, na južni pa obratno. V središču ciklona se zrak steka in dviguje. Prinašajo slabo vreme z oblačnostjo in padavinami, ki lahko trajajo več dni.

Shema ciklona (Vir: Vreme in podnebje v gorah)

Topla fronta

S prihodom tople fronte zamenja topla zračna masa hladno. Topla fronta pravzaprav pomeni narivanje ali nalaganje tople zračne mase na hladno. Zračni pritisk pred toplo fronto pada, veter pri tleh pa postaja postopno močnejši, značilna je sprememba smeri vetra.

Prihod tople fronte najavljajo tipični oblaki. Najprej se na nebu pojavijo visoki prosojni oblaki (cirusi), ki se postopoma gostijo in spustijo. Tem visokim oblakom, ki se pojavljajo običajno nekaj sto do tisoč kilometrov (12–36 ur) pred toplo fronto, sledijo cirostratusi in altostratusi. V primeru dobro izraženih front se pojavijo še nimbostratusi, iz katerih dežuje (pozimi lahko sneži).

Po prehodu tople fronte je tlak nespremenjen ali rahlo raste, temperatura zraka se poveča za nekaj stopinj. Smer vetra se zmerno odkloni v smeri urinih kazalcev, padavine, če te sploh so, pa postanejo manj izrazite ali ponehajo. Količina oblakov se zmanjša, a le redko nastopi popolna razjasnitev.

Tople fronte so poleti šibkeje izražene, navadno jih spoznamo po značilnih oblakih, le redko pa ob njih tudi dežuje. Če je ciklon s toplo in hladno fronto dovolj izrazit, nas po prehodu tople fronte čaka še prehod hladne. Področju med toplo in hladno fronto rečemo topel sektor ciklona. Če frontalni sistem napreduje počasi, smo lahko v toplem sektorju tudi nekaj dni, takrat k nam pritekajo toplejše zračne mase.

Nastanek tople fronte (Vir: www.grossmont.edu)

Hladna fronta

Hladna fronta je fronta, kjer se hladna zračna masa pomika proti topli zračni masi in jo zamenja. Vremenska dogajanja so ob prihodu hladne fronte precej bolj izrazita. Težava pri prepoznavanju hladne fronte je ta, da je frontalna površina nagnjena stran od nas in da predhodnica oblakov ni tako izrazita kot pri topli fronti. Precej bolj značilen znanilec hladne fronte je veter, ki se pred prehodom okrepi, smer pihanja vetra pa se spet obrača v nasprotni smeri gibanja urinih kazalcev. Oblaki pred fronto so največkrat stratusi ali stratokumulusi. Ob prehodu hladne fronte je značilen nagel porast pritiska, veter pa se zelo hitro obrne v smeri urinih kazalcev. Pri prehodu fronte nastanejo kumulonimbusi, iz katerih lahko močno dežuje, lahko pa pada tudi toča. Sam prehod fronte pogosto spremljajo nevihte. Temperatura zraka pri tleh lahko naglo pade za nekaj stopinj, lahko tudi do deset. Ozračje je pred prehodom fronte zelo nestabilno, ob izjemnih situacijah in še posebej na morju pa nastanejo tudi zračni vrtinci (trombe), ki so pravi mali tornadi. Do njih prihaja, če je temperaturna razlika med toplo in hladno zračno maso zelo velika.

Za hladno fronto se lahko hitro zjasni, a to še ne pomeni, da bo vreme tako tudi ostalo. Hladnejši zrak v višinah navadno zamuja in zopet prihaja do nestabilnosti, največkrat se v hladnem zraku pojavljajo plohe. Vidljivost je po nevihti običajno zelo dobra, saj je prišlo do zamenjave zračne mase, poleg tega pa je dež iz zraka izpral prašne delce. Še lahko piha precej močan veter, ki je pogosto zelo sunkovit. Dober primer za to je burja.

Nastanek hladne fronte (Vir: www.grossmont.edu)

Okluzija

Ciklon ima svoj življenjski čas in se na račun stekanja zraka pri tleh počasi »polni«. Zametek ciklona – vrtinec hladnega in toplega zraka se razvije v ciklon s toplo in hladno fronto, ki se vrtita okoli središča ciklona. Hladna fronta je hitrejša in dohiteva toplo fronto, ker se hladnejši zrak premika hitreje. Od centra ciklona navzven hladna fronta počasi dohiti toplo fronto, kar pomeni, da topel zrak popolnoma izrine v višine. Govorimo o okluziji, ki se počasi širi ven iz centra. Tam je vremensko dogajanje najbolj burno, padavine pa najmočnejše. V nadaljevanju začne ciklon počasi odmirati. Občasno se zgodi, da naše kraje preide oslabljena hladna fronta, torej ciklon že izgublja moč. Poslabšanje vremena je takrat povezano s povečano oblačnostjo in manjšimi padavinami.Okludirane fronte imajo lahko značaj tople fronte, če je zračna masa v hladni fronti toplejša kot tista pred toplo fronto in obratno: okluzija ima značaj hladne fronte, če je zračna masa za hladno fronto hladnejša od tiste pred toplo fronto.

Območje visokega zračnega pritiska

Anticiklon ali območje visokega zračnega pritiska je posledica ohlajanja toplega zraka, ki zaradi tega pada in povzroča ogromno gmoto zraka, ki pritiska na prizemeljske plasti. Anticikloni se širijo od svojega centra navzven, na severni polobli se gibljejo v smeri urinega kazalca, na južni pa obratno. Nastajajo zelo počasi in so pozimi, še posebej nad hladno celino zelo dolgo obstojni. Na področju anticiklona se vreme umirja, vetrovi so šibki. Ker se zrak spušča, se sproti segreva (1 °C na 100 m), kar pomeni, da ne nastajajo novi oblaki.

Megla

Megla je tipičen pojav na območjih anticiklona, saj je hladen zrak težji od toplega. Dolge in hladne zimske ter jesenske noči pospešujejo nastajanje hladnega zraka. V vlažnih prizemnih plasteh prihaja do kondenzacije, iz hlapov vodne pare nastane megla ali visoka megla, ki proti popoldnevu, ko se zrak prične segrevati, postopoma izpuhti. Megla lahko po nižinah obstane tudi po več dni ali tednov, medtem ko je vreme v gorah toplo in sončno. Takrat govorimo o toplotnem obratu (inverzija).

Toplotni obrat ali inverzija

Na področju anticiklona se nad plastjo hladnega zraka širi topel zrak, ki se je pri spuščanju ogrel. Ta pokriva hladen zrak in služi kot prepreka. Običajno se zrak z višino ohlaja, v tem primeru pa topel in suh zrak ostaja zgoraj, hladen in vlažen pa spodaj. Mejno plast, ki preprečuje vertikalno izmenjavo zraka, imenujemo zaporna plast. Temperaturne razlike v območju inverzije lahko znašajo 10 °C in več.

Nevihtni oblak

Poleti pogosto nastajajo veliki kopasti oblaki (kumulusi), ki so osnova za nastanek nevihtnega oblaka. Tako lahko proti poldnevu velik kopast oblak doseže zaporno plast, jo prebije, se še dodatno poveča in se naposled spremeni v nevihtni oblak. Glava oblaka postane gladka ali vlaknata in dobi obliko nakovala.

Nevihtni oblak (Vir: Oblaki in vreme)

Sneg

Sneženje je izviren vremenski pojav, saj se skoraj vse padavine začnejo kot drobne snežinke. Čim nižje so temprerature, tem manjše so snežinke. Od temperature je odvisna tudi gostota novega snega. Bolj kot je mrzlo, bolj je sneg redek in lahek in obratno.

Razpoznati moramo različne vrste snega, ki ga ločujemo po starosti. Nov sneg je lahko pršič (suh, nesprijet sneg), puhec (posebno lahek pršič, ki nastane ob hudem mrazu), ledene iglice (t. i. diamantni prah) in južen (vlažen, nesprijet). Star je preobražen sneg, na katerega so že delovali toplota, mraz, dež ali veter. Tu razlikujemo napihan (ali nabit, sprijet sneg, ki je delo vetra in tvori klože, opasti), sren (skorja snega, ki se ne predira pod težo človeka), srenec (star, debelozrnat, uležan sneg), (skorjasti) požled in globinski srež (ledeni kristali, poznan tudi kot plovni ali tekoči sneg), ledeniški firn in led.

Preobrazba snega

Sesedanje snega je mehanski pojav, ki poteka zaradi sile teže, obenem pa se v snežni odeji spreminjajo tudi oblike snežink. Posamezna snežinka postaja vse bolj okrogla, prostornina se zmanjša in višina snežne odeje se zniža – sneg se seseda in zgosti. Voda, ki zmrzne pa poveže posamezna zrna v sren. Srenjenje in zrnjenje sta odvisna od tempreature. Višja kot je temperatura, hitreje poteka proces preobrazbe.

V gorah tudi med sneženjem pogosto piha, Takrat nastajajo vejavica, zameti in klože. Vejavica ali živi sneg rečemo snegu, ki ga veter vrtinči po zraku v snežne zastave. Ko ta sneg, ki ga veter nosi s sabo pade na tla, nastanejo na mestih, kjer se veter upočasni, zameti. Lahko so manjši za kakšnimi skalami ali večji tik pod grebeni, ki jim rečemo opasti. Na zavetrnih straneh nastajajo klože.

Klože

Kloža je z vetrom nanešen sneg. Nastane med sneženjem (če piha veter) ali ob močnem vetru – vejavici, ko veter prenaša sneg z enega mesta na drugo. Klože so lahko narejene na trdi podlagi, njen sneg ni sprijet s podlago in večinoma se odpeljejo po pobočju že ob majhni obremenitvi.

Kloža (zamet) je lahko majhna, prisotna le na delu grape (pobočja) ali pa zajema večje področje. Manjša je večkrat še bolj nevarna in zahrbtna, saj nas preseneti ali pa si rečemo, samo tole kložico prečkam, pa sem čez Ta pa se spremeni v večji plaz, ki nas lahko pokoplje pod sabo.

Poznamo dve vrst klož: mehko in trdo kložo. Zračni tok na zavetrni strani izgubi moč in se vrtinči, na grebenih se delajo opasti, pod njimi pa odlaga snežinke in tam nastanejo mehke klože. Mehke klože nastajajo tudi v grapah in povsod za robovi, kjer se veter vrtinči in odlaga snežinke. Močan veter na privetrni strani pa nabija snežinke v pobočje, kjer nastajajo trde klože. Trda je sestavljena iz skorje, ki ne drži naše teže, pod njo pa je mehak nepredelan sneg. Plaz se sproži že ob nizki obremenitvi. Na zgornji meji plazu se pojavi izrazita napoka, nato se odpelje cela kloža oz. pobočje. Najprej drsi enotno, nato pa se zaradi terena razlomi. Od daleč je plaz videti precej nedolžno, vendar so sile velike, hitrost plazu pa hitro naraste na 60 ali celo do 100 km/h. Zaustavitev s cepinom je možna le ob takojšnji reakciji, če gre za majhno, tanjšo kložo, pri večjih plazovih, ko drsi celo pobočje pa je to praktično nemogoče.

Branje sinoptičnih vremenskih kart

Osnovni pojmi, ki so pomembni za razumevanje in razlago sinoptičnih vremenskih kart, so:

• izobara: črta, ki povezuje področja z enakim pritiskom;
• anticiklon oz. območje visokega zračnega pritiska (na karti A, V ali H) – velika področja, kjer so izobare med seboj najbolj oddaljene, na teh mestih je pritisk večji kot na področjih, ki ga obdajajo;
• ciklon oz. območje nizkega zračnega pritiska (na karti C, N ali L) – izobare pogosto tvorijo zelo zgoščeno obliko z nizkim zračnim pritiskom na sredini: na območjih z nizkim zračnim pritiskom pihajo vetrovi nasproti urinega kazalca, moč vetra lahko določimo z razdaljami med izobarami (manjše, kot so razdalje med njimi, močnejši bo veter);   
• fronte so označene z odebeljenimi črtami: iz ciklonov izhajajoče črte so označene s polkrogi in naznanjajo toplo fronto, medtem ko so trikotniki znak za hladno fronto.

Sinoptična vremenska karta (Vir: www.zevs.si)

Interpretacija front na sinoptičnih kartah (Vir: www.bellaonline.com)

Gore in vreme

V ozračju, ki nas obdaja, se neprenehoma nekaj dogaja. Če smo dovolj pozorni, bomo ob gibanju v gorah lahko prepoznali pojave, ki so znanilci prihodnjih vremenskih dogodkov.

Gorsko vreme je veliko bolj spremenljivo kot dolinsko. V gorah se kopasti oblaki hitreje razvijejo, hitreje pride do plohe ali nevihte, obenem pa se oblaki hitreje razkadijo. Nevihte so posebej pogoste spomladi in jeseni, ker je sonce najmočnejše. Najpogostejše so v zgodnjih popoldanskih urah. Ob nevihti v gorah strela udari veliko bolj pogosto kot v dolini in največkrat v izpostavljene točke.

Gore ponavadi prejmejo več padavin kot nižine, bolj pogosto in močneje sneži in dežuje, trajanje snežne odeje je v gorah bistveno daljše kot v dolini. Zelo velike razlike so v trajanju snežne odeje med prisojnimi in osojnimi legami in med privetrnimi in odvetrnimi legami. Po gorah sneg obleži tudi pozno v poletje, poletno sneženje ni nič nenavadnega. Če že v dolinah piha veter, je v gorah še toliko močnejši.

Pozimi in v jesenskem času je v gorah pogosto jasno in lepo ter razmeroma toplo vreme, po dolinah pa je ob istem času megla ali nizka oblačnost s temperaturnimi inverzijami.

Torej, če hočemo pametno ravnati, je najboljši način, da ob spremljanju vremenskih znakov vnaprej vemo, kaj se nam lahko zgodi, in potem samo pazimo, ali se bo pojavil kakšen znanilec predvidene spremembe. Da to lahko storimo, potrebujemo podatke iz preteklosti, kot so npr. snežne razmere in nevarnost proženja snežnih plazov ter aktualno vremensko napoved.

Vremenske napovedi za en dan vnaprej so že zelo točne (do 95 %). Upoštevati pa moramo, da se pri vremenski napovedi pogosto pojavi napaka v urniku dogajanj. Če je na primer poslabšanje vremena napovedano za popoldne, in ga takrat še ni bilo, obstaja velika verjetnost, da bo poslabšanje prispelo zvečer, in pa obratno, če je poslabšanje napovedano za popoldan, lahko fronta prehiti napoved, in naše kraje doseže že zgodaj dopoldan. Prav tako je potrebno upoštevati, da se bo ob prihodu poslabšanja vreme najprej pokvarilo v gorah, medtem ko bo v dolini še relativno lepo vreme.

Nekaj napotkov, ki jih je pametno kot stalno prakso vključiti v naše aktivnosti (naj nam preidejo v navado).

• Preveri vremensko napoved na različnih virih in bodi kritičen do nje.
• Preglej poročilo o snežnih razmerah in ga upoštevaj pri načrtovanju ture.
• Upoštevaj opozorila o nevarnosti proženja snežnih plazov in jih upoštevaj pri načrtovanju ture.
  
• Če so razmere slabe že na dostopu, obstaja velika verjetnost, da bodo z višino še slabše – močnejši veter, več snega, ... Če nadaljujemo, bodimo na to pripravljeni.
  
• Upoštevaj vremenske in podnebne značilnosti področja, kakor se podajaš.
• Upoštevaj, da lahko poslabšanje pride prej, kot je napovedano, posebej v gorah, ki stojijo na samem.
• Opremo in obleko izberi v skladu z vremensko napovedjo. Ne pozabi preveriti, ali bo pihal veter – Ta bo z višino vedno močnejši.
• Med turo ves čas spremljaj razvoj vremena ter temu prilagajaj turo in časovnico.
• Rana ura, zlata ura.Še posebej poleti, ko obstaja popoldan velika nevarnost vročinskih neviht.
• Spremljaj razvoj kopastih oblakov, iz njih nastajajo oblaki z vertikalnim razvojem in močne nevihte. Njihov zgodnji dopoldanski razvoj je zanesljiv znanilec neviht.
• Če se pripravlja k nevihti, se umakni z izpostavljenih točk, po možnosti v zavetje, stran od skale. Kovinske predmete odložimo stran od sebe.
• Vedno bodi kritičen do stvari, ki se dogajajo okoli tebe.
• "Situacija" nastane takrat, ko se stvari začnejo seštevati. Primer: lahka obleka, izgubljeni na sestopu, megla, utrujenost, odpove čelna svetilka, zmanjka nam energije, hrane, pihati začne veter, napovedana fronta je prišla 12 ur prej ...