Nevarnosti pri turni smuki: Razlika med redakcijama

Iz Alpirocnik
Skoči na: navigacija, iskanje
 
(24 vmesnih redakcij 7 uporabnikov ni prikazanih)
Vrstica 1: Vrstica 1:
−
 Turno smučanje pomeni tudi tveganje, ki je posledica nevarnosti, ki jih prinaša gorski svet v zimskem času. Smučar bo s svojim znanjem in izkušnjami tveganje zmanjšal kolikor se le da, a na nekaj dejavnikov v gorskem svetu pač ne more vplivati.  
+
Turno smučanje povzroča tudi tveganja, ki so v prvi vrsti posledica vseh nevarnosti, prisotnih v gorskem svetu v zimskih razmerah. Med najnevarnejše pasti za smučarja nedvomno sodijo snežni plazovi, pri smučanju pa smo izpostavljeni tudi dodatni nevarnosti - nevarnosti padca. Zdrsi in snežni plazovi so najpogostejši vzroki pogubnih nesreč pri turnem smučanju.<br>
  
 +
== Padec  ==
  
 +
Prvotni vzrok vsakega padca je vsekakor napaka smučarja. Ta je lahko posledica pomanjkljivega obvladovanja smučarske tehnike ter neustreznega izbora in prilagajanja hitrosti izvedbe smučarskih prvin danemu stanju snežne odeje, strmini in konfiguraciji terena, ki se lahko spreminjajo na zelo kratkih razdaljah. Na urejenem smučišču in med variantnem smučanju ob žičniških naparavah so padci praviloma nenevarni in nam pogosto le popestrijo dan. Nasprotno pa moramo pri turnem, še posebej pa pri alpinističnem smučanju, v vsakem trenutku jasno vedeti ali je padec dopusten ali ne.
  
−
Najpogostejši vzroki za nesreče:
+
Na odseku, kjer (največkrat) zaradi izpostavljenosti ali trde snežne podlage ocenimo, da je morebiten padec lahko nevaren, zmanjšamo hitrost in hkrati prilagodimo tehniko smučanja.
  
 +
Na trdi snežni podlagi se zdrs pripeti&nbsp;<span style="line-height: 1.5em;">največkrat</span><span style="line-height: 1.5em;">. Zato povečamo obremenitev spodnje smučke. Če nam ta kljub temu zdrsne, se praviloma lahko ujamemo na zgornjo smučko. Če nam to ne uspe, moramo najprej z rokami telo zasukati, da smuči spravimo pod telo v smeri vpadnice. Zgornjo nogo čim bolj pokrčimo, da s pridobljenim prostorom omogočimo nastavek robnika spodnje smučke in zaustavitev oziroma prehod v bočno drsenje.</span>
  
 +
Pri smučanju v mehkih vrstah snega nas največkrat doleti padec prek smuči. Tu je predpriprava nasprotna: izrazito povečamo obremenitev zgornje smučke. V primeru izgube ravnotežja se poskusimo ujeti na neobremenjeno spodnjo smučko. Padci čez smuči so v opisanih razmerah praviloma manj nevarni od zdrsov, ker se<span style="line-height: 1.5em;">&nbsp;</span><span style="line-height: 1.5em;">v mehkem snegu&nbsp;</span><span style="line-height: 1.5em;">kljub padcu&nbsp;</span><span style="line-height: 1.5em;">ustavimo&nbsp;</span><span style="line-height: 1.5em;">takoj.&nbsp;</span>
  
−
*Vzrokov za padec je veliko, prvi je gotovo spremenljivost snežne odeje. Na urejeni smučarski progi je podlaga gladka in utrjena, pri smučanju v gorskem svetu podlaga ni utrjena, njene lastnosti pa se lahko močno spreminjajo na zelo kratkih razdaljah. S poznavanjem procesov preobrazbe snega lahko lastnosti podlage deloma predvidimo, če upoštevamo lastnosti pobočja. Dober smučar bo večino sprememb podlage pričakoval in prilagodil tehniko smučanja. Drugi vzrok za padce je razgibanost gorskega terena. Ta od smučarja zahteva izkušnje pri izbiri primerne smučine ali dobro poznavanje terena. Teren je pogosto skalnat in poraščen, kar predstavlja dodatne ovire. Večjo nevarnost predstavljajo prepadni skoki. Čeznje lahko ob nepoznavanju terena zapelje smučar, ali pa čeznje smučarja odnese trše pobočje po zdrsu. Posebnosti gorskega sveta pozimi so tudi snežni zameti, ki pogosto presenetijo smučarja. Snežni zameti so od vetra zgrajeni kupi snega, ki so na priveterni strani trši od podlage, na zaveterni pa mehkejši, v obeh primerih pa predstavljajo oviro za smučarja.Padce preprečimo z dobro tehniko smučanja, fizično pripravljenostjo, poznavanjem terena, izbiro smučine in predvidevanjem trenutnih razmer podlage.
+
Padce v nenevarnih okoliščinah izkoristimo za vajo in pridobivanje refleksov. Vsak&nbsp;<span style="line-height: 1.5em;">padec</span><span style="line-height: 1.5em;">&nbsp;</span><span style="line-height: 1.5em;">skušano načrtno in čim hitreje zaustaviti. Na izpostavljenih pobočjih moramo biti povsem prepričani, da bomo lahko kakršen koli padec preprečili. V nasprotnem tak odsek tudi pri spustu premagamo brez smuči na nogah.</span>
  
−
<br>
+
== Plazovi  ==
  
−
*Plaz je snežna gmota, ki se giblje po pobočju. S seboj lahko odnese smučarja in ga pokoplje pod plazovino. V grobem delimo plazove glede na vrsto snega in na način proženja. Poznamo plazove suhega sprijetega in nesprijetega snega ter plazove vlažnega sprijetega in nesprijetega snega. Plazovi se lahko sprožijo v točki ali z napoko. Za smučarja so najnevarnejši plazovi suhega sprijetega snega, ki se sprožijo z napoko nad smučarjem, ob smučarjevi obremenitvi snežne odeje in ga odnesejo s seboj. Pravimo jim tudi kložasti plazovi.&nbsp;Proti plazu največ naredimo s preventivnim delovanjem. Posledice zasutja v plazu so namreč izjemno pogubne. Bistvenega pomena so lavinske napovedi, ki jih meteorološke oziroma lavinske službe povsod po Evropi podajajo v petstopenjski evropsko usklajeni lestvici. Ob ocenah nevarnosti 5 in 4 bi s smučanjem preveč izzivali naravo, ob stopnji 3 pa lahko z veliko izkušenj in previdnosti še smučamo. Razmere lahko na terenu preverimo z različnimi preizkusi, kot sta preizkusa po norveški in švicarski metodi. Turni smučar mora biti opremljen s popolno varnostno opremo, da lahko ob morebitni nesreči ukrepa učinkovito in pomaga ponesrečencu, saj je le-ta odvisen le od prisotnih ob nesreči. Ukrepanje poleg opreme zahteva usposobljenost reševalcev, v tem primeru nas samih.
+
Vsak turni smučar v sebi skriva manjši ali večji del "lovca na pršič", saj so smučarski užitki, povezani s smučanjem v gobokem celcu povsem neprimerljivi z drsenjem po drugih vrstah snežne podlage. Na žalost te užitke spremlja nevarnost proženja plazov, ki se ji smučarji ne moremo povsem izogniti. Osnova za zmanjšanje nevarnosti tovrstnih nesreč je popolno poznavanje celotne problematike proženja in metodologije varovanja pred snežnimi plazovi, natančna priprava in načrtovanje vzpona, pozorno opazovanje snežne odeje. Previdnost pa ne sme biti omejena samo na vzpon, temveč se moramo enako posvetiti načrtovanju in izbiri smučine pri spustu. Izkaže se, da so pri ocenjevanju nevarnosti proženja plazov osebne izkušnje neprecenljive - večina turnih smučarjev, ki so s smučmi v gore zahajali več let, se je vsaj enkrat od blizu srečala s plazom. Večina na srečo z manjšimi plazovi, kjer so udeleženci "odnesli celo kožo" brez posledic.<br>  
−
 
 
−
<br>  
 
  
−
*Opasti nastanejo na grebenih zaradi delovanja vetra, ki nosi sneg, ga na priveterni strani zbija in gradi opast, na zavetrni strani pa ga odlaga. Opast je nevarna zaradi porušitve, saj lahko snežna gmota sega daleč preko grebenske razi (tudi do 15 m). Teža smučarja je lahko dovolj da skupaj z opastjo izginemo na zaveterno stran grebena. Večja nevarnost opasti pa leži pod njo na zaveterni strani grebena, kjer se od vetra predelan sneg odlaga na mehko podlago in tako ustvarja izjemno nevarna področja za sprožitev snežnega plazu.
+
Za smučarja so najnevarnejši plazovi suhega sprijetega snega, ki se sprožijo z napoko nad smučarjem, ob njegovi obremenitvi snežne odeje in ga odnesejo s seboj. Pravimo jim tudi kložasti plazovi.&nbsp;Proti plazu največ naredimo s preventivnim delovanjem. Posledice zasutja v plazu so namreč izjemno pogubne. Bistvenega pomena so lavinske napovedi, ki jih meteorološke oziroma lavinske službe povsod po Evropi podajajo v petstopenjski evropsko usklajeni lestvici. Ob ocenah nevarnosti 5 in 4 bi s smučanjem preveč izzivali naravo, ob stopnji 3 pa lahko z veliko izkušenj in previdnosti še smučamo. Razmere lahko na terenu [[Plazovi#Preizkus_stabilnosti_sne.C5.BEne_odeje|preverimo]] z različnimi preizkusi, kot sta preizkusa po norveški in švicarski metodi. Turni smučar mora biti opremljen s popolno varnostno opremo, da lahko ob morebitni nesreči ukrepa učinkovito in pomaga ponesrečencu, saj je slednji odvisen le od prisotnih ob nesreči. Ukrepanje poleg opreme zahteva usposobljenost reševalcev, v tem primeru nas samih. Več o plazovih in ravnanju ob zasutju si lahko preberete v poglavju [[Plazovi|plazovi]].<br>
  
 
<br>  
 
<br>  
  
−
*Vreme v gorah se pogosto razlikuje od tistega v dolini. Predvsem je značilno, da so vremenski preobrati pogostejši, padavine obilnejše, temperature nižje, veter močnejši in vremenske napovedi manj zanesljive. Vsega tega se mora smučar izven urejenih smučišč zavedati, da lahko varno uživa v gorskem svetu.&nbsp;Vreme nam najpogosteje zagode tako, da se na terenu zmanjša vidljivost. Dovolj je že pojav visoke oblačnosti in pojavi se tako imenovana difuzna svetloba pri kateri se smučarju zmanjša globinski vid. Snežna podlaga, predvsem tista deviška, še ne presmučana, se zlije v eno samo belino. Brez opornih točk smučar ne zazna razgibanosti terena in s tem se zvečuje možnost padca.&nbsp;Podoben pojav se lahko pojavi tudi v meglenem vremenu. Megla pa prinaša še dodatno nevarnost, izgubo orientacije. Smučar lahko kljub dobremu poznavanju terena izgubi občutek o trenutnem položaju in tako sprejme napačne odločitve o napredovanju. V kolikor se smer izbranega spusta izkaže za nepravilno, se mora zavedati, da je povratek nazaj navzgor v globokem snegu naporen in zahteva veliko časa. Pomembno je, da si smučar v naprej ogleda smer spusta in preuči možnosti za varen spust.&nbsp;V gorah se pojavljajo močni vetrovi, ki z nadmorsko višino praviloma pridobivajo na moči. Smučarja lahko bistveno ovirajo na grebenih, sedlih in vrhovih. Pri samem smučanju so lahko moteč faktor kadar s seboj nosijo sneg in zmanjšujejo vidljivost. V primeru vetrovnega vremena se izogibamo izpostavljenih točk reliefa in se primerno, toplo oblečemo.&nbsp;Najusodnejša lastnost gorskega vremena so nizke temperature. Dokler je smučar aktiven in primerno oblečen nizkih temperatur sploh ne čuti. Drugače pa je, ko se le za hip ustavi ali je primoran za dalj časa obstati (nesreča). Neprimerno opremljen ali celo poškodovan smučar se lahko na prostem v gorah podhladi v nekaj urah. Dodaten občutek mraza povzroči veter, ki pospeši ohlajanje. Ob nesrečah, ko je podhladitev pogost zaplet reševanja, lahko veliko pomagamo že z astronavtsko alufolijo s katero ovijemo ponesrečenca. <br>
+
[[Image:TsPlazovi.jpg|thumb|center|400px|Tudi smučanje po stari plazovini zahteva previdnost in ne nudi posebnega užitka.]]

Trenutna redakcija s časom 19:10, 20. maj 2013

Turno smučanje povzroča tudi tveganja, ki so v prvi vrsti posledica vseh nevarnosti, prisotnih v gorskem svetu v zimskih razmerah. Med najnevarnejše pasti za smučarja nedvomno sodijo snežni plazovi, pri smučanju pa smo izpostavljeni tudi dodatni nevarnosti - nevarnosti padca. Zdrsi in snežni plazovi so najpogostejši vzroki pogubnih nesreč pri turnem smučanju.

Padec

Prvotni vzrok vsakega padca je vsekakor napaka smučarja. Ta je lahko posledica pomanjkljivega obvladovanja smučarske tehnike ter neustreznega izbora in prilagajanja hitrosti izvedbe smučarskih prvin danemu stanju snežne odeje, strmini in konfiguraciji terena, ki se lahko spreminjajo na zelo kratkih razdaljah. Na urejenem smučišču in med variantnem smučanju ob žičniških naparavah so padci praviloma nenevarni in nam pogosto le popestrijo dan. Nasprotno pa moramo pri turnem, še posebej pa pri alpinističnem smučanju, v vsakem trenutku jasno vedeti ali je padec dopusten ali ne.

Na odseku, kjer (največkrat) zaradi izpostavljenosti ali trde snežne podlage ocenimo, da je morebiten padec lahko nevaren, zmanjšamo hitrost in hkrati prilagodimo tehniko smučanja.

Na trdi snežni podlagi se zdrs pripeti največkrat. Zato povečamo obremenitev spodnje smučke. Če nam ta kljub temu zdrsne, se praviloma lahko ujamemo na zgornjo smučko. Če nam to ne uspe, moramo najprej z rokami telo zasukati, da smuči spravimo pod telo v smeri vpadnice. Zgornjo nogo čim bolj pokrčimo, da s pridobljenim prostorom omogočimo nastavek robnika spodnje smučke in zaustavitev oziroma prehod v bočno drsenje.

Pri smučanju v mehkih vrstah snega nas največkrat doleti padec prek smuči. Tu je predpriprava nasprotna: izrazito povečamo obremenitev zgornje smučke. V primeru izgube ravnotežja se poskusimo ujeti na neobremenjeno spodnjo smučko. Padci čez smuči so v opisanih razmerah praviloma manj nevarni od zdrsov, ker se v mehkem snegu kljub padcu ustavimo takoj. 

Padce v nenevarnih okoliščinah izkoristimo za vajo in pridobivanje refleksov. Vsak padec skušano načrtno in čim hitreje zaustaviti. Na izpostavljenih pobočjih moramo biti povsem prepričani, da bomo lahko kakršen koli padec preprečili. V nasprotnem tak odsek tudi pri spustu premagamo brez smuči na nogah.

Plazovi

Vsak turni smučar v sebi skriva manjši ali večji del "lovca na pršič", saj so smučarski užitki, povezani s smučanjem v gobokem celcu povsem neprimerljivi z drsenjem po drugih vrstah snežne podlage. Na žalost te užitke spremlja nevarnost proženja plazov, ki se ji smučarji ne moremo povsem izogniti. Osnova za zmanjšanje nevarnosti tovrstnih nesreč je popolno poznavanje celotne problematike proženja in metodologije varovanja pred snežnimi plazovi, natančna priprava in načrtovanje vzpona, pozorno opazovanje snežne odeje. Previdnost pa ne sme biti omejena samo na vzpon, temveč se moramo enako posvetiti načrtovanju in izbiri smučine pri spustu. Izkaže se, da so pri ocenjevanju nevarnosti proženja plazov osebne izkušnje neprecenljive - večina turnih smučarjev, ki so s smučmi v gore zahajali več let, se je vsaj enkrat od blizu srečala s plazom. Večina na srečo z manjšimi plazovi, kjer so udeleženci "odnesli celo kožo" brez posledic.

Za smučarja so najnevarnejši plazovi suhega sprijetega snega, ki se sprožijo z napoko nad smučarjem, ob njegovi obremenitvi snežne odeje in ga odnesejo s seboj. Pravimo jim tudi kložasti plazovi. Proti plazu največ naredimo s preventivnim delovanjem. Posledice zasutja v plazu so namreč izjemno pogubne. Bistvenega pomena so lavinske napovedi, ki jih meteorološke oziroma lavinske službe povsod po Evropi podajajo v petstopenjski evropsko usklajeni lestvici. Ob ocenah nevarnosti 5 in 4 bi s smučanjem preveč izzivali naravo, ob stopnji 3 pa lahko z veliko izkušenj in previdnosti še smučamo. Razmere lahko na terenu preverimo z različnimi preizkusi, kot sta preizkusa po norveški in švicarski metodi. Turni smučar mora biti opremljen s popolno varnostno opremo, da lahko ob morebitni nesreči ukrepa učinkovito in pomaga ponesrečencu, saj je slednji odvisen le od prisotnih ob nesreči. Ukrepanje poleg opreme zahteva usposobljenost reševalcev, v tem primeru nas samih. Več o plazovih in ravnanju ob zasutju si lahko preberete v poglavju plazovi.


Tudi smučanje po stari plazovini zahteva previdnost in ne nudi posebnega užitka.
Vzpostavljeno iz »https://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Nevarnosti_pri_turni_smuki&oldid=4158«