Gorski reševalci: Razlika med redakcijama
| (14 vmesnih redakcij istega uporabnika ni prikazanih) | |||
| Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
| − | <div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"> | + | <div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><p style="text-align: center;"> </p> |
| − | <div class="mw-parser-output"> | ||
= Gorska reševalna zveza Slovenije = | = Gorska reševalna zveza Slovenije = | ||
| − | <p style="text-align:justify">Prva organizirana služba gorskega reševanja na področju Slovenije je bila ustanovljena l. 1912 v Kranjski Gori v okviru takratnega Slovenskega planinskega društva (SPD). Do začetka druge svetovne vojne je bilo ustanovljenih pet ključnih postaj pod gorami (Kranjska Gora, Kamnik, Jesenice, Celje in Tržič). Po koncu druge svetovnevojne je bila centrala GRS na Jesenicah, ustanovljenih je bilo še deset dodatnih postaj na preostalem področju Slovenije. Po dogodkih ob plezalni nesreči v severni steni Špika leta 1953 se je GRS reorganizirala in centralizirala s sedežem v Ljubljani. Kot zadnja, sedemnajsta postaja in edina v Republiki Sloveniji, je bila l. 1992 ustanovljena GRS na Jezerskem.</p> <p style="text-align:justify">Gorska reševalna zveza Slovenije je bila ustanovljena leta 2006 kot naslednica Komisije za gorsko reševanje pri PZS. Zvezo je ustanovilo 11 postaj GRS, kasneje so se zvezi priključile še ostale postaje. GRZS še vedno sodeluje s PZS v skupnem Odboru za gore in varnost na področju preventive in izmenjave znanja in izkušenj. GRZS je vključena tudi v mednarodno zvezo gorsko-reševalnih organizacij ICAR, kot stalna članica z nasledstvom predhodne organizacije GRS.</p> <p style="text-align:justify">Društva v skladu z Zakonom o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN), pravili GRZS in pravili Društev izvajajo humanitarne naloge javnega pomena: zaščito, reševanje in pomoč v gorskem svetu ob naravnih in drugih nesrečah, ko so ogroženi varnost, zdravje in življenje ljudi. Pri teh nalogah so društva samostojna in imajo zemljepisno določena območja delovanja.</p> <p align="center" style="text-align:center">[[File:Slika 1.jpg]]</p> <p align="center" style="text-align:center"> | + | <p style="text-align:justify">Prva organizirana služba gorskega reševanja na področju Slovenije je bila ustanovljena l. 1912 v Kranjski Gori v okviru takratnega Slovenskega planinskega društva (SPD). Do začetka druge svetovne vojne je bilo ustanovljenih pet ključnih postaj pod gorami (Kranjska Gora, Kamnik, Jesenice, Celje in Tržič). Po koncu druge svetovnevojne je bila centrala GRS na Jesenicah, ustanovljenih je bilo še deset dodatnih postaj na preostalem področju Slovenije. Po dogodkih ob plezalni nesreči v severni steni Špika leta 1953 se je GRS reorganizirala in centralizirala s sedežem v Ljubljani. Kot zadnja, sedemnajsta postaja in edina v Republiki Sloveniji, je bila l. 1992 ustanovljena GRS na Jezerskem.</p> <p style="text-align:justify">Gorska reševalna zveza Slovenije je bila ustanovljena leta 2006 kot naslednica Komisije za gorsko reševanje pri PZS. Zvezo je ustanovilo 11 postaj GRS, kasneje so se zvezi priključile še ostale postaje. GRZS še vedno sodeluje s PZS v skupnem Odboru za gore in varnost na področju preventive in izmenjave znanja in izkušenj. GRZS je vključena tudi v mednarodno zvezo gorsko-reševalnih organizacij ICAR, kot stalna članica z nasledstvom predhodne organizacije GRS.</p> <p style="text-align:justify">Društva v skladu z Zakonom o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN), pravili GRZS in pravili Društev izvajajo humanitarne naloge javnega pomena: zaščito, reševanje in pomoč v gorskem svetu ob naravnih in drugih nesrečah, ko so ogroženi varnost, zdravje in življenje ljudi. Pri teh nalogah so društva samostojna in imajo zemljepisno določena območja delovanja.</p> <p style="text-align:justify"> </p> <p align="center" style="text-align:center">[[File:Slika 1 - GRZS.jpg|thumb|center|600px|Slika 1: teritorialna razdelitev med postajami GRS v Sloveniji]]</p> <p align="center" style="text-align:center"> </p> <p style="text-align:justify">V Gorsko reševalno zvezo Slovenijeje danes vključenih 17 samostojnih, prostovoljnih in nepridobitnih društev oziroma postaj. Nekatera društva imajo tudi reševalne skupine na odmaknjenih področjih. Na Sliki 1 je prikazana teritorialna razdelitev med postajami, največje področje, več kot 8000 km<sup>2</sup>, pokriva GRS Ljubljana, najmanjše območje delovanja pa ima GRS Rateče s 33 km<sup>2</sup> površine. Največja gostota postaj je na goratih področjih Julijskih Alp, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Površina delovanja ni sorazmerna s številom intervencij, ki jih pogojujejo turizem, športne dejavnosti in aktivnosti v visokogorju.</p> <p style="text-align:justify"> </p> </div> </div> |
| − | |||
= Gorski reševalec/reševalka = | = Gorski reševalec/reševalka = | ||
| − | Pogoji za vključitev v program za naziv »gorski reševalec« so primerna psihofizična sposobnost, pravila za vstop v posamezna društva GRS pa se med seboj deloma razlikujejo. Nekatera društva vstop v GRS pogojujejo s predhodno usposobljenostjo za alpinista pri KA PZS in kadrirajo bodoče reševalce iz vrst članov Alpinističnih odsekov. Ostala društva po smernicah GRZS, po Programu za pridobitev naziva Gorski reševalec in v skladu s svojimi pravili in potrebami vključujejo tudi druge kadre (zdravstveni delavci, policisti, smučarji in primerno usposobljeni posamezniki). Praviloma po treh letih pripravništva kandidati lahko opravljajo izpite za gorskega reševalca. | + | Pogoji za vključitev v program za naziv »gorski reševalec« so primerna psihofizična sposobnost, pravila za vstop v posamezna društva GRS pa se med seboj deloma razlikujejo. Nekatera društva vstop v GRS pogojujejo s predhodno usposobljenostjo za alpinista pri KA PZS in kadrirajo bodoče reševalce iz vrst članov Alpinističnih odsekov. Ostala društva po smernicah GRZS, po ''Programu za pridobitev naziva Gorski reševalec'' in v skladu s svojimi pravili in potrebami vključujejo tudi druge kadre (zdravstveni delavci, policisti, smučarji in primerno usposobljeni posamezniki). Praviloma po treh letih pripravništva kandidati lahko opravljajo izpite za gorskega reševalca. |
| − | V skladu s Programom za pridobitev naziva Gorski reševalec mora biti kandidat sposoben vodenja plezalne naveze v IV. težavnostni stopnji po UIAA lestvici in samostojnega gibanja v zahtevnih terenih II. težavnostne stopnje po UIAA lestvici. Poleg tega je zahtevano še znanje smučanja s poudarkom na turnem smučanju. Pogoje preverja Komisija za reševalne tehnike pri GRZS. Izpiti se opravljajo na nivoju GRZS in so razdeljeni na letni in zimski del, dodatno pa morajo vsi kandidati opraviti še usposabljanje za varno delo ob helikopterju (t.i. modul A). | + | V skladu s ''Programom za pridobitev naziva Gorski reševalec'' mora biti kandidat sposoben vodenja plezalne naveze v IV. težavnostni stopnji po UIAA lestvici in samostojnega gibanja v zahtevnih terenih II. težavnostne stopnje po UIAA lestvici. Poleg tega je zahtevano še znanje smučanja s poudarkom na turnem smučanju. Pogoje preverja Komisija za reševalne tehnike pri GRZS. Izpiti se opravljajo na nivoju GRZS in so razdeljeni na letni in zimski del, dodatno pa morajo vsi kandidati opraviti še usposabljanje za varno delo ob helikopterju (t.i. modul A). |
Po opravljenem izpitu za gorskega reševalca se lahko posameznik na predlog društva specializira in dodatno usposobi za helikoptersko reševanje kot letalec reševalec (t.i. modul C). Specialnost je tudi usposabljanje za inštruktorja tehnike gorskega reševanja, ki usposablja reševalcein uvaja nove tehnike reševanja v operativo, skrbi za pravilnost tehničnih postopkov in praviloma vodi reševalne intervencije. | Po opravljenem izpitu za gorskega reševalca se lahko posameznik na predlog društva specializira in dodatno usposobi za helikoptersko reševanje kot letalec reševalec (t.i. modul C). Specialnost je tudi usposabljanje za inštruktorja tehnike gorskega reševanja, ki usposablja reševalcein uvaja nove tehnike reševanja v operativo, skrbi za pravilnost tehničnih postopkov in praviloma vodi reševalne intervencije. | ||
| Vrstica 16: | Vrstica 14: | ||
Med gorskimi reševalci so kot specialisti tudi urgentni zdravniki in zdravstveniki, ki morajo ravno tako izpolnjevati vse osnovne pogoje za pristop v GRS, praviloma pa se kasneje specializirajo za helikoptersko reševanje. | Med gorskimi reševalci so kot specialisti tudi urgentni zdravniki in zdravstveniki, ki morajo ravno tako izpolnjevati vse osnovne pogoje za pristop v GRS, praviloma pa se kasneje specializirajo za helikoptersko reševanje. | ||
| − | Država je z Uredbo o organiziranju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč določila največje število Gorskih reševalcev na 430, ki se znotraj GRZS delijo po postajah glede na desetletno obremenitev reševalnih intervencij. Vse reševalce nad normativom morajo lokalne postaje opremljati in vzdrževati z lastnimi sredstvi. | + | Država je z ''Uredbo o organiziranju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč'' določila največje število Gorskih reševalcev na 430, ki se znotraj GRZS delijo po postajah glede na desetletno obremenitev reševalnih intervencij. Vse reševalce nad normativom morajo lokalne postaje opremljati in vzdrževati z lastnimi sredstvi. |
| | ||
| − | + | </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> | |
| − | <div | ||
| − | <div | ||
| − | <div | ||
| − | <div | ||
| − | <div | ||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | </div> | ||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | </div> </div> | ||
Trenutna redakcija s časom 06:55, 30. april 2021
Gorska reševalna zveza Slovenije
Prva organizirana služba gorskega reševanja na področju Slovenije je bila ustanovljena l. 1912 v Kranjski Gori v okviru takratnega Slovenskega planinskega društva (SPD). Do začetka druge svetovne vojne je bilo ustanovljenih pet ključnih postaj pod gorami (Kranjska Gora, Kamnik, Jesenice, Celje in Tržič). Po koncu druge svetovnevojne je bila centrala GRS na Jesenicah, ustanovljenih je bilo še deset dodatnih postaj na preostalem področju Slovenije. Po dogodkih ob plezalni nesreči v severni steni Špika leta 1953 se je GRS reorganizirala in centralizirala s sedežem v Ljubljani. Kot zadnja, sedemnajsta postaja in edina v Republiki Sloveniji, je bila l. 1992 ustanovljena GRS na Jezerskem.
Gorska reševalna zveza Slovenije je bila ustanovljena leta 2006 kot naslednica Komisije za gorsko reševanje pri PZS. Zvezo je ustanovilo 11 postaj GRS, kasneje so se zvezi priključile še ostale postaje. GRZS še vedno sodeluje s PZS v skupnem Odboru za gore in varnost na področju preventive in izmenjave znanja in izkušenj. GRZS je vključena tudi v mednarodno zvezo gorsko-reševalnih organizacij ICAR, kot stalna članica z nasledstvom predhodne organizacije GRS.
Društva v skladu z Zakonom o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN), pravili GRZS in pravili Društev izvajajo humanitarne naloge javnega pomena: zaščito, reševanje in pomoč v gorskem svetu ob naravnih in drugih nesrečah, ko so ogroženi varnost, zdravje in življenje ljudi. Pri teh nalogah so društva samostojna in imajo zemljepisno določena območja delovanja.
V Gorsko reševalno zvezo Slovenijeje danes vključenih 17 samostojnih, prostovoljnih in nepridobitnih društev oziroma postaj. Nekatera društva imajo tudi reševalne skupine na odmaknjenih področjih. Na Sliki 1 je prikazana teritorialna razdelitev med postajami, največje področje, več kot 8000 km2, pokriva GRS Ljubljana, najmanjše območje delovanja pa ima GRS Rateče s 33 km2 površine. Največja gostota postaj je na goratih področjih Julijskih Alp, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Površina delovanja ni sorazmerna s številom intervencij, ki jih pogojujejo turizem, športne dejavnosti in aktivnosti v visokogorju.
Gorski reševalec/reševalka
Pogoji za vključitev v program za naziv »gorski reševalec« so primerna psihofizična sposobnost, pravila za vstop v posamezna društva GRS pa se med seboj deloma razlikujejo. Nekatera društva vstop v GRS pogojujejo s predhodno usposobljenostjo za alpinista pri KA PZS in kadrirajo bodoče reševalce iz vrst članov Alpinističnih odsekov. Ostala društva po smernicah GRZS, po Programu za pridobitev naziva Gorski reševalec in v skladu s svojimi pravili in potrebami vključujejo tudi druge kadre (zdravstveni delavci, policisti, smučarji in primerno usposobljeni posamezniki). Praviloma po treh letih pripravništva kandidati lahko opravljajo izpite za gorskega reševalca.
V skladu s Programom za pridobitev naziva Gorski reševalec mora biti kandidat sposoben vodenja plezalne naveze v IV. težavnostni stopnji po UIAA lestvici in samostojnega gibanja v zahtevnih terenih II. težavnostne stopnje po UIAA lestvici. Poleg tega je zahtevano še znanje smučanja s poudarkom na turnem smučanju. Pogoje preverja Komisija za reševalne tehnike pri GRZS. Izpiti se opravljajo na nivoju GRZS in so razdeljeni na letni in zimski del, dodatno pa morajo vsi kandidati opraviti še usposabljanje za varno delo ob helikopterju (t.i. modul A).
Po opravljenem izpitu za gorskega reševalca se lahko posameznik na predlog društva specializira in dodatno usposobi za helikoptersko reševanje kot letalec reševalec (t.i. modul C). Specialnost je tudi usposabljanje za inštruktorja tehnike gorskega reševanja, ki usposablja reševalcein uvaja nove tehnike reševanja v operativo, skrbi za pravilnost tehničnih postopkov in praviloma vodi reševalne intervencije.
Vodniki reševalnih psov so usposobljeni za iskalne akcije pogrešanih oseb in za reševanja zasutih v plazu. Poleg vodnika mora seveda ustrezne preizkuse opraviti tudi pes, ki opravlja te naloge.
Sprejet in potrjen je tudi program za specializacijo na področju kartografije, GIS, GNS in IT podpore. Po usposabljanju pridobi reševalec naziv Gorski reševalec - tehnik za IT podporo in pripravo iskalnihintervencij.
Med gorskimi reševalci so kot specialisti tudi urgentni zdravniki in zdravstveniki, ki morajo ravno tako izpolnjevati vse osnovne pogoje za pristop v GRS, praviloma pa se kasneje specializirajo za helikoptersko reševanje.
Država je z Uredbo o organiziranju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč določila največje število Gorskih reševalcev na 430, ki se znotraj GRZS delijo po postajah glede na desetletno obremenitev reševalnih intervencij. Vse reševalce nad normativom morajo lokalne postaje opremljati in vzdrževati z lastnimi sredstvi.
