Tehnika vzpona: Razlika med redakcijama

Iz Alpirocnik
Skoči na: navigacija, iskanje
 
(10 vmesnih redakcij 4 uporabnikov ni prikazanih)
Vrstica 1: Vrstica 1:
−
Uvodni stavek
+
Idealni turnosmučarski cilj je tisti, pri katerem si na izhodišču namestimo smuči in jih do cilja ne snamemo. Večina turnosmučarskih ciljev žal tega ne dopušča. Spomladi ali v zgodnji zimi smuči pogosto nosimo do snežne meje, saj na izhodišču ni dovolj snega za hojo na smučeh. Med vzponom snamemo smuči zaradi kopnih odsekov, strmih ali preozkih prehodov in izpostavljenih pobočij. Večkrat se vzpon s smučmi konča pred strmejšim, izpostavljenim vršnim pobočjem, ki ni primerno za smučanje. Na vrh dostopimo brez smuči in tako celovito dopolnimo turo.<br>
  
 +
== Vzpon na smučeh  ==
  
 +
Turnosmučarska oprema omogoča, da dokaj udobno hodimo na smučeh. Tak način napredovanja nam prihrani energijo, ki bi jo drugače izgubili z gaženjem po globokem snegu. Pravilne hoje po smučeh se naučimo le s prakso, saj kmalu ugotovimo, kako porabimo najmanj energije za napredovanje. Svetujemo lahko&nbsp;dvoje:
  
 +
*smuči pri hoji ne dvigujemo, ampak z njimi drsimo po smučini;
 +
*hodimo tako,&nbsp;da imamo ob prenosu teže na drugo nogo, prvo nogo za trenutek popolnoma<br> iztegnjeno.
  
 +
Tak način hoje prihrani energijo oziroma za trenutek razbremeni nožne mišice pri vsakem koraku. Dolžino korakov prilagodimo strmini smučine, vendar so koraki navadno daljši kot pri običajni hoji. Tempo hoje prilagodimo svoji fizični pripravljenosti in dolžini izbrane ture.
  
−
==== OSNOVNE SMUČARSKE PRVINE  ====
+
Smučino poskušamo speljati v enakomernem vzponu s čim manj obrati. Raje uporabljamo zavoje, ki so tehnično manj zahtevni in ne vplivajo na tempo hoje. <br>Obrate uporabljamo v strmih pobočjih, kjer zavoji niso mogoči. Na izbiro smučine&nbsp;vpliva tudi ocena varnosti pobočij. Izogibamo se prečenju velikih strmih pobočij in se raje držimo njihovega roba.
  
−
Med osnovne
+
Zavoje pravilno izvajamo takrat, ko v vsakem koraku z zadnjim delom zunanje smučke stopimo rahlo navzven, z notranjo smučko pa pristopimo zraven in naprej.<br>
  
−
==== ZANIMIVE SMUČARSKE PRVINE  ====
+
[[Image:Zavoj.png|thumb|center|300px|Zavoj (Vir: Osnove turne smuke, G. Sluga).]]
  
−
Med smučarske prvine, ki so za turno smučanje posebej zanimive, sodijo:
+
Obrat je zahtevnejši. S spodnjo smučko v strmem terenu utrdimo smučino popolnoma vodoravno. Z zgornjo smučko izvedemo obrat za 180°. Prenesemo težo na zgornjo smučko in spodnjo smučko s konico zasukamo okrog pokrčenega kolena. Nadaljujemo hojo v drugo smer ponovno z izbranim naklonom. Ves čas obrata se opiramo na palice. Obrat je zaradi proste pete tehnično zahtevnejši in se ga naučimo z vajo. Pri začetnikih pri obratu rado pride do padca, zato ga izvajajmo na mestih z varnim iztekom.<br>
  
−
*zavoj s preskokom,
+
[[Image:Obrat.png|thumb|center|300px|Obrat (Vir: Osnove turne smuke, G. Sluga).]]
−
*zavoj na mestu,
 
−
*zavoj z razbremenitvijo navzdol,
 
−
*hitro vijuganje,
 
−
*smučanje v celcu.
 
  
 +
[[Image:Obrat na smuceh.png|thumb|center|400px|Obrat na smučeh (Vir: Osnove turne smuke, G. Sluga).]]<br>Vzpon s smučmi je močno odvisen od kakovosti snežne podlage. V primeru trdega snega izberemo tehniko stopničastega vzpenjanja. Z robniki smuči si zagotovimo trdno oporo in olajšamo vzpenjanje. Za prečenje uporabimo smuk poševno navzdol, ki mu lahko zaradi ohranjanja višine dodamo nekaj drsnih korakov. V primeru snežne odeje, ki se predira, stopničasto vzpenjanje uporabimo le izjemoma, kjer zaradi ožine ali drugih ovir ne moremo napredovati v okljukih.
  
 +
Okljuki so najprimernejša tehnika vzpenjanja v globokem snegu. Z majhnim naklonom in daljšimi okljuki bomo pridobili višino brez večjih naporov. Poskušajmo izdelati smučino, kjer bosta obe smučki enako visoko. To naredimo z močnejšim pritiskom zgornje smučke. S tem hkrati prihranimo nekaj energije in nerodnosti smučarjem za nami. Na okljuku naredimo obrat za 180 stopinj. Ker so taki obrati zahtevni in za marsikoga nerodni, poskušajmo speljati smer vzpona konstantno navzgor le z manjšimi zavoji okrog oblik terena.<br>
  
−
===== Zavoj s preskokom  =====
+
<br>
  
−
Na večjih strminah pri izpeljavi paralelnega zavoja pridobimo veliko hitrost. Kadar je večja hitrost zaradi izpostavljenosti ali vrste snega nezaželjena, lahko prehod preko vpadnice skrajšamo tako, da začetni del paralelnega zavoja opravimo s poskokom, med katerim smuči v zraku zasukamo v smeri zavoja, ob doskoku pa izpeljemo oziroma zaključimo zavoj. Z različnim kotom zasuka smuči v zraku (tipično 30 do 90 stopinj) vplivamo na&nbsp; izgubo višinske razlike in s tem omejimo pridobivanje hitrosti. Na ta način zavoj skrajšamo tako po višini kot širini, slaba stran pa je velika poraba energije za odriv.&nbsp; Tovrsten zavoj je bil vključen v programe smučarskih tečajev že pred prvo svetovno vojno.
+
[[Image:TsVzpon1.jpg|thumb|center|400px|Prednosti vzpenjanja na smučeh najbolj občutimo na zmerno strmih in širokih pobočjih.]]
  
−
===== Zavoj na mestu =====
+
== Vzpon brez smuči – nošnja smuči ==
  
−
Z naraščanjem strmine oziroma trdote snežne podlage postaja klasičen obrat na mestu zaradi nestabilnosti in nerodnosti vse bolj nevaren. Primerneje in varneje je izvesti zavoj s preskokom, ki pri minimalni hitrosti in skrajnim kotom zasuka smuči v zraku preide v "zavoj na mestu". Pri tovrstni izvedbi si lahko pomagamo z odrivom od obeh smučarskih palic, ki ju postavimo "nasprotno" - zgornjo vbodemo nad sprednjim delom zgornje smučke, spodnjo pa pod zadnjim delom spodnje smučke. Med odrivom moramo ob preskoku vpadnice zgornjo palico umakniti, mehko doskočimo na obe smučki in drsenje takoj ustavimo.
+
Smuči nosimo v primeru, da podlaga zahteva uporabo alpinistične opreme (cepina in derez) in v primeru, ko teren ne dopušča hoje na smučeh (ožine, izpostavljenost, pristop na vrh). Obstaja več načinov nošnje smuči.  
  
−
===== Zavoj z rabremenitvijo navzdol  =====
+
*Najhitrejši način je, da palice z jermenčki obesimo na roke in v roke primemo smuči okrog vezi. Sedaj smuči uporabljamo kot palice in se na njih opiramo. Ta način pride v poštev za krajše vzpone, ko nošnja smuči na nahrbtniku ne bi bila smiselna.
 +
*Nošnja smuči na nahrbtniku ima nekaj dodatnih možnosti. Če smuči z drsnima ploskvama staknemo in jih z vezmi namestimo vodoravno pod pokrov nahrbtnika, bomo lahko hitro nadaljevali vzpon. Tak način nošenja je udoben le pri razmeroma polnem nahrbtniku, sicer nam smuči zdrsnejo na eno ali drugo stran. Enako spete smuči lahko pritrdimo na nahrbtnik tako, da jih zataknemo v zanko na zadnji strani nahrbtnika in jo spnemo malo više. Praktičen način nošnje je, če ima naš nahrbtnik primerne zanke na zadnji strani. Klasičen način nošnje smuči na nahrbtniku uporabi bočne zanke na nahrbtniku. Smuči do stika z vezjo zataknemo v spodnjo bočno zanko in jo z zgornjo zanko pričvrstimo ob nahrbtnik. Obe smučki spnemo še v krivini, da tvorita nekakšen trikotnik. Tak položaj smuči na nahrbntniku je stabilen in nas ne ovira pri hoji.<br>
  
−
Mnogo turnih smučarjev vedno in povsod uporablja klasičen paralelni zavoj - to je z razbremenitvijo navzgor. Če smučamo s težkim nahrbtnikom postaja tovrsten paralelni zavoj vse bolj mučen, nahrbtnik, ki nam poskakuje na hrbtu pa močno ovira in zmanjšuje smučarski užitek, saj je poskakovanje hitro v protifazi z našim gibanjem gor - dol. Pozabljena rešitev je paraleni zavoj z razbremenitvijo navzdol, kjer ob začetku zavoja namesto razbremenitve navzgor, izvedemo razbremenitev navzdol: pri poševnem smuku v visoki drži hitro skrčimo noge, ob tako povzročeni razbremenitvi zamenjamo nastavek robnikov in smuči potisnemo izpod telesa, zavoj vodimo z enakomernim obremenjevanjem ob prehajanju nazaj v viskoko držo. Zavoj pa zahteva nekoliko več prostora in ni primeren za strma pobočja ter trše vrste snega.
+
<br>
  
−
===== Hitro vijuganje  =====
+
[[Image:TsVzpon2.jpg|thumb|center|400px|Nošenje smuči na nahrbtniku - pritrditev v navpični ali vodoravni legi.]]
  
−
Hitro vijuganje predstavlja navezovanje kratkih, nezaključenih paralelnih zavojev, ki ga pri turnem smučanju največkrat uporabljamo v sonožni izvedbi pri smučanju po gozdnih poteh in kolovozih. Hitro vijuganje je nadvse uporabno tudi vmegli, kjer nam ritmično gibanje povečuje stabilnost vertikalno orientiranost v mlečni belini.
+
== Vzpon z uporabo alpinistične opreme  ==
  
−
===== Smučanje v celcu  =====
+
Osnovno alpinistično opremo uporabimo, ko je&nbsp;<span style="line-height: 1.5em;">napredovanje&nbsp;</span><span style="line-height: 1.5em;">brez nje nevarno ali v primeru, ko nam njena uporaba močno olajša napredovanje. Če teren zahteva uporabo derez in cepina, smuči in palice namestimo na nahrbtnik in vzpon nadaljujemo skladno s [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Uporaba_cepinov_in_derez tehniko gibanja v zimskem svetu]. Če pričakujemo potrebo po uporabi vrvne tehnike, si namestimo še plezalne pasove. Nameščanje opreme na nahrbtnik in nameščanje alpinistične opreme opravimo na varnem mestu brez možnosti zdrsa, saj je nameščanje pogosto nerodno in zahteva nekaj časa. Pogosto lahko menjavo tehnike napredovanja združimo s krajšim počitkom.</span>
  
−
Pri smučanju v celcu&nbsp; so bistveni enakomerno sonožno obremenjevanje obeh smuči, hitrost in ritem. Nagibanje nazaj ni zaželjeno, po nepotrebnem utruja noge in ni učinkovito za uravnavanje hitrosti, kar bolje dosežemo s prilagajanjem širine zavojev.
+
<br> <br>
−
 
 
−
==== ALTERNATIVNE OBLIKE DRSENJA NA SNEGU  ====
 
−
 
 
−
Turnosmučarska oprema in pripadajoča alpska smučarska tehnika, s katero smučamo v gorskih prostranstvih je prevladujoča, ne pa edina oblika drsenja po snegu. Nujno je omeniti vsaj še dve enakovredno zanimivi obliki - telemark in deskanje.
 
−
 
 
−
 
 
−
 
 
−
===== Telemark  =====
 
−
 
 
−
Telemark&nbsp; tehnika že na daleč zbode v oči z nezgrešljivim zavojem, med katerim smučar potisne zunanjo smučko naprej in v smeri zavoja, hkrati naredi poklek s kolenom zadnje noge. Primernost tehnike za turno smučanje se ne skriva v tem značilnem zavoju, temveč v dejstvu, da je peta prosto gibljiva in je tako oprema za telemark že sama po sebi nadvse primerna za udoben vzpon na smučeh. Oprema in tehnika lahko postaneta problematični le pri smučanju na izpostavljenem terenu.
 
−
 
 
−
===== Deskanje  =====
 
−
 
 
−
Turno deskanje je z vidika "smučarskih" užitkov povsem enakovredno turnemu smučanju, lahko jih celo prekaša:&nbsp; v globljih vrstah snega (npr. pršiču ali gnilcu), kjer ima turni smučar težave z enakomernim obremenjavnjem obeh smuči, deskar lahkotno plove po pobočju. Deskarji so bili nekoč obsojeni na utiranje gazi in nošenje deske na nahrbtniku, danes pa se za turno deskanje uveljavlja "split-board". Gre za posebno desko, ki jo sestavljata dve polovici, ki deskarju omogočata udoben vzpon s kožami, podobno kot na turnih smučeh, na vrhu pa se obe polovici zopet združi v enovito desko. Edino pomanjkljivost turnega deskanja v primerjavi s turnim smučanjem opazimo v primeru, če spust zahteva daljša vodoravna prečenja, ki jih deska ne omogoča.<br>  
 
−
 
 
−
Deskanje je zelo opazno pri alpinističnem "smučanju". Pri težjih spustih se deska izkaže za enakovredno opremo smučem, v vertikalnih ožinah pa je prehod na deski pogosto lažji kot na smučeh. Ddodatno pa lahko deskar za varovanje enostavneje uporablja cepin, saj v rokah nima smučarskih palic.
 
−
 
 
−
====  ====
 
−
 
 
−
==== SMUČANJE V&nbsp;SKUPINI  ====
 
−
 
 
−
Spust v skupini je že iz varnostnega vidika bolj kompleksen od samostojnega spusta. Skupina za snežno podlago pomeni večjo obremenitev, ki lahko neposredno sproži plaz. Opisano zahteva, da člani skupine smučajo v gosjem redu z razmaki. Skupina se tako po pobočju raztegne in kmalu postane nepregledna. Zdravilo je tem, da vodja odsmuča navzdol, s tem nakaže smer spusta ostalim, in na primernem mestu počaka in opazuje smučanje vodenih. Tako ohranja nadzor in usmerja vodene. Na preglednem in nenevarnem pobočju lahko uporabi tehniko smučanja v klinu. Vodja smuča kot prvi, ostali pa vsak nekaj metrov vstran in z zamikom. V tem primeru vsi vidijo vodjo, še vedno pa lahko zarežejo svojo smučino. V primeru slabše vidljivosti, nevarnih lavinskih razmer ali večje zahtevnosti terena lahko vodja skupino smučarjev zapelje kar po njegovi smučini. Potreben je razmak med smučarji in izbira smučine, ki ji bo kos vsak izmed smučarjev.
 
−
 
 
−
<br>Če je skupina smučarjev večja, deset smučarjev in več, je priporočljivo upoštevati še nekaj navodil. Za smučanje na koncu skupine določimo izkušenega smučarja, ki bo pomagal slabšim smučarjem v primeru padcev in vodji pri nadzoru nad skupino. Domiselno je smučanje v parih, kjer se vodeni razdelijo v pare in med smučanjem neprestano skrbijo drug za drugega in smučajo blizu skupaj. Tako ima vodja lažji nadzor nad skupino.
 
−
 
 
−
V primeru smučanja v bolj zahtevnem terenu lahko vodja uporabi nekaj znakov s smučarskimi palicami, ki jih predhodno obrazloži vodenim. Znake s palicami uporablja za usmerjanje namesto svojega glasu, ki na daljši razdalji izzveni in ni razumljiv. S prekrižanimi palicami nad svojo glavo vodene ustavi in jih opozori na neposredno nevarnost pod njimi. V tem primeru vodeni počakajo na mestih kjer so se uspeli ustavili in čakajo nadaljnja navodila. Z eno dvignjeno palico nad glavo in eno odročeno vodja usmeri vodene v smeri odročene palice glede na linijo med njim in vodenim. Z obema odročenima palicama v isto smer vodeni usmerja vodenega v prečenje v nakazano smer.
 
−
 
 
−
====  ====
 
−
 
 
−
====  ====
 
−
 
 
−
====  ====
 
−
 
 
−
<br>
 
−
<br>
 

Trenutna redakcija s časom 19:11, 20. maj 2013

Idealni turnosmučarski cilj je tisti, pri katerem si na izhodišču namestimo smuči in jih do cilja ne snamemo. Večina turnosmučarskih ciljev žal tega ne dopušča. Spomladi ali v zgodnji zimi smuči pogosto nosimo do snežne meje, saj na izhodišču ni dovolj snega za hojo na smučeh. Med vzponom snamemo smuči zaradi kopnih odsekov, strmih ali preozkih prehodov in izpostavljenih pobočij. Večkrat se vzpon s smučmi konča pred strmejšim, izpostavljenim vršnim pobočjem, ki ni primerno za smučanje. Na vrh dostopimo brez smuči in tako celovito dopolnimo turo.

Vzpon na smučeh

Turnosmučarska oprema omogoča, da dokaj udobno hodimo na smučeh. Tak način napredovanja nam prihrani energijo, ki bi jo drugače izgubili z gaženjem po globokem snegu. Pravilne hoje po smučeh se naučimo le s prakso, saj kmalu ugotovimo, kako porabimo najmanj energije za napredovanje. Svetujemo lahko dvoje:

  • smuči pri hoji ne dvigujemo, ampak z njimi drsimo po smučini;
  • hodimo tako, da imamo ob prenosu teže na drugo nogo, prvo nogo za trenutek popolnoma
    iztegnjeno.

Tak način hoje prihrani energijo oziroma za trenutek razbremeni nožne mišice pri vsakem koraku. Dolžino korakov prilagodimo strmini smučine, vendar so koraki navadno daljši kot pri običajni hoji. Tempo hoje prilagodimo svoji fizični pripravljenosti in dolžini izbrane ture.

Smučino poskušamo speljati v enakomernem vzponu s čim manj obrati. Raje uporabljamo zavoje, ki so tehnično manj zahtevni in ne vplivajo na tempo hoje.
Obrate uporabljamo v strmih pobočjih, kjer zavoji niso mogoči. Na izbiro smučine vpliva tudi ocena varnosti pobočij. Izogibamo se prečenju velikih strmih pobočij in se raje držimo njihovega roba.

Zavoje pravilno izvajamo takrat, ko v vsakem koraku z zadnjim delom zunanje smučke stopimo rahlo navzven, z notranjo smučko pa pristopimo zraven in naprej.

Zavoj (Vir: Osnove turne smuke, G. Sluga).

Obrat je zahtevnejši. S spodnjo smučko v strmem terenu utrdimo smučino popolnoma vodoravno. Z zgornjo smučko izvedemo obrat za 180°. Prenesemo težo na zgornjo smučko in spodnjo smučko s konico zasukamo okrog pokrčenega kolena. Nadaljujemo hojo v drugo smer ponovno z izbranim naklonom. Ves čas obrata se opiramo na palice. Obrat je zaradi proste pete tehnično zahtevnejši in se ga naučimo z vajo. Pri začetnikih pri obratu rado pride do padca, zato ga izvajajmo na mestih z varnim iztekom.

Obrat (Vir: Osnove turne smuke, G. Sluga).
Obrat na smučeh (Vir: Osnove turne smuke, G. Sluga).

Vzpon s smučmi je močno odvisen od kakovosti snežne podlage. V primeru trdega snega izberemo tehniko stopničastega vzpenjanja. Z robniki smuči si zagotovimo trdno oporo in olajšamo vzpenjanje. Za prečenje uporabimo smuk poševno navzdol, ki mu lahko zaradi ohranjanja višine dodamo nekaj drsnih korakov. V primeru snežne odeje, ki se predira, stopničasto vzpenjanje uporabimo le izjemoma, kjer zaradi ožine ali drugih ovir ne moremo napredovati v okljukih.

Okljuki so najprimernejša tehnika vzpenjanja v globokem snegu. Z majhnim naklonom in daljšimi okljuki bomo pridobili višino brez večjih naporov. Poskušajmo izdelati smučino, kjer bosta obe smučki enako visoko. To naredimo z močnejšim pritiskom zgornje smučke. S tem hkrati prihranimo nekaj energije in nerodnosti smučarjem za nami. Na okljuku naredimo obrat za 180 stopinj. Ker so taki obrati zahtevni in za marsikoga nerodni, poskušajmo speljati smer vzpona konstantno navzgor le z manjšimi zavoji okrog oblik terena.


Prednosti vzpenjanja na smučeh najbolj občutimo na zmerno strmih in širokih pobočjih.

Vzpon brez smuči – nošnja smuči

Smuči nosimo v primeru, da podlaga zahteva uporabo alpinistične opreme (cepina in derez) in v primeru, ko teren ne dopušča hoje na smučeh (ožine, izpostavljenost, pristop na vrh). Obstaja več načinov nošnje smuči.

  • Najhitrejši način je, da palice z jermenčki obesimo na roke in v roke primemo smuči okrog vezi. Sedaj smuči uporabljamo kot palice in se na njih opiramo. Ta način pride v poštev za krajše vzpone, ko nošnja smuči na nahrbtniku ne bi bila smiselna.
  • Nošnja smuči na nahrbtniku ima nekaj dodatnih možnosti. Če smuči z drsnima ploskvama staknemo in jih z vezmi namestimo vodoravno pod pokrov nahrbtnika, bomo lahko hitro nadaljevali vzpon. Tak način nošenja je udoben le pri razmeroma polnem nahrbtniku, sicer nam smuči zdrsnejo na eno ali drugo stran. Enako spete smuči lahko pritrdimo na nahrbtnik tako, da jih zataknemo v zanko na zadnji strani nahrbtnika in jo spnemo malo više. Praktičen način nošnje je, če ima naš nahrbtnik primerne zanke na zadnji strani. Klasičen način nošnje smuči na nahrbtniku uporabi bočne zanke na nahrbtniku. Smuči do stika z vezjo zataknemo v spodnjo bočno zanko in jo z zgornjo zanko pričvrstimo ob nahrbtnik. Obe smučki spnemo še v krivini, da tvorita nekakšen trikotnik. Tak položaj smuči na nahrbntniku je stabilen in nas ne ovira pri hoji.


Nošenje smuči na nahrbtniku - pritrditev v navpični ali vodoravni legi.

Vzpon z uporabo alpinistične opreme

Osnovno alpinistično opremo uporabimo, ko je napredovanje brez nje nevarno ali v primeru, ko nam njena uporaba močno olajša napredovanje. Če teren zahteva uporabo derez in cepina, smuči in palice namestimo na nahrbtnik in vzpon nadaljujemo skladno s tehniko gibanja v zimskem svetu. Če pričakujemo potrebo po uporabi vrvne tehnike, si namestimo še plezalne pasove. Nameščanje opreme na nahrbtnik in nameščanje alpinistične opreme opravimo na varnem mestu brez možnosti zdrsa, saj je nameščanje pogosto nerodno in zahteva nekaj časa. Pogosto lahko menjavo tehnike napredovanja združimo s krajšim počitkom.



Vzpostavljeno iz »https://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Tehnika_vzpona&oldid=4159«